Spolna objektifikacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Spolna objektifikacija je vseprisoten fenomen, kjer so ženske zreducirane na status »predmetov«, v tem smislu, da so žensko telo, deli telesa ter spolne funkcije ločene od njene osebne identitete ženske in mentalnega življenja[1]. Seksualiziran način na katerega so ženska telesa ocenjena znotraj zahodnih kultur ima osebne kot tudi politične posledice na življenja žensk.

Samo-objektifikacija [1][uredi | uredi kodo]

Teorija objektifikacije pravi, da zaradi rednega srečanja s spolno objektifikacijo ženske začnejo nase gledati skozi perspektive tretje osebe (»kako izgledam«) nasproti prvoosebnem pogledu (»kako se počutim«), tako da same sebe vidijo skozi objektificirano družbeno lečo. Vzporedno s tem pojavom začnejo nadzorovati svoja dejanja in izgled iz zunanje perspektive. Več kot desetletje raziskav kaže na dejstvo, da ima samo-objektifikacija močan negativen vpliv na blaginjo žensk ter njihove kognitivne sposobnosti. Povezana je tudi z večjim strahom in dojemanjem grožnje posilstva, močnejšo sovražnostjo do drugih žensk, večjo možnost samopoškodb, večje sprejemanje kozmetičnih operacij ter disproporcionalno višjo stopnjo psiholoških problemov, vključno z depresijo, motnjami hranjenja in spolnimi težavami.

Skozi proces samo-objektifikacije ženske ponotranjijo škodljiva prepričanja glede samih sebe in tako ohranjajo lasten neenakopraven položaj.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Calogero Rachel in John Jost. 2011. Self-Subjugation Among Women: Exposure to Sexist Ideology, Self-Objectification, and the Protective Function of the Need to Avoid Closure (2011). Journal of Personality and Social Psychology 100 (2): 211–228.  Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)