Spatarij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Spatarij (latinsko spatharius, grško σπαθάριος, spathários, mn. spatharioi, dobesedno nosilec spathe) je bil v poznorimskem 5. in 6. stoletju razred cesarjevih telesnih stražarjev na dvoru v Konstantinoplu. Naziv je v Bizantinskem cesarstvu kasneje postal visok častni naziv.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Naziv se je prvotno uporabljal verjetno za zasebne in cesarjeve telesne stražarje.[1] Prvotni cesarski spatharioi so bili ali kasneje postali tudi evnuhi kubikulariji (koubikoularioi) iz sacrum cubiculum (cesarjeva sveta spalnica) z vojaškimi zadolžitvami. Dokazano so obstajali od vladavine cesarja Teodozija II. (vladal 408-450), pri katerem je bil na tem položaju evnuh Krizafij.[1]

Poseben naziv spatharokoubikoularios za evnuhe iz leta 532 kaže verjetno na to, da so bili v cesarjevi službi razen spatarijev evnuhov tudi spatariji neevnuhi. Spatarij so se imenovali tudi različni generali, guvernerji provinc in vojaški spremljevalci. Cesarski spatariji so se od njih razlikovali po predponi basilikoi - cesarski.[2] Poveljnik cesarskih spatarijev se je imenoval protospatarij (grško prōtospatharios, prvi spatarij). Protospatarij je, verjetno v poznem 7. stoletju, postal poseben dvorni dostojanstvenik.[3]

Z zgodnjem 8. stoletju so ti naslovi izgubili svoje prvotne vojaške konotacije in postali častni naslovi. Na začetku je bil spatarij v dvorni hierarhiji uvrščen precej visoko. Cesar Justinijan II. (vladal 685–695), na primer, ga je podelil svojemu prijatelju in kasnejšemu cesarju Leonu III. Izavrijcu (vladal 717–741).[1] Kasneje je začel naslov postopoma izgubljati ugled, vendar je v Filotejevem Kletorologiju iz leta 899 še vedno zasedal sedmo najvišje mesto v hierarhiji nad hipatom in pod spatarokandidatom.[4] Njegov statusni simbol je bil pozlačen meč.[5] V tem času so se cesarjevi hišni telesni stražarji še vedno imenovali oikeiakos spatharios za razliko od basilikoi spatharioi, ki so bili častni dostojanstveniki.[1] Naziv se je v tem kontekstu prenehal uporabljati okoli leta 1075. V času, ko je Ana Komnena pisala Aleksiado, je naslov spatarij veljal za povsem nepomembnega.[1]

Druga raba[uredi | uredi kodo]

  • V alemanskem zakoniku Lex Alemannorum (79.7) je spatarij kovač mečev.
  • V srednjeveški kneževini Moldaviji je bil spătar čuvaj vojvodovega meča in gorjače, poveljnik konjenice in za vojvodo drugi najvišji poveljujoči častnik.[6]
  • Aelfrik Gramatik s spatarijem imenuje mečenosca: swyrd-bora. Id est, Ensifer.
  • V 12. stoletju se je eden od portugalskih viteških redov imenoval Milites Ordinis Militaris S. Jacobi de la Spatha. Njegovi člani so bili znani kot spatariji.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Kazhdan 1991 str. 1935–1936.
  2. Bury 1911, atr. 112.
  3. Bury 1911, str. 27.
  4. Bury 1911, str. 22, 26.
  5. Bury 1911, str. 22.
  6. Spătar. Dicţionarul explicativ al limbii române. Academia Română, Institutul de Lingvistică "Iorgu Iordan", Editura Univers Enciclopedic. 1988.

Vira[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]