Spatarij
Spatarij (latinsko spatharius, grško starogrško σπαθάριος, spathários, mn. spatharioi, dobesedno nosilec spathe) je bil v poznorimskem 5. in 6. stoletju razred cesarjevih telesnih stražarjev na dvoru v Konstantinoplu. Naziv je v Bizantinskem cesarstvu kasneje postal visok častni naziv.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Naziv se je prvotno uporabljal verjetno za zasebne in cesarjeve telesne stražarje.[1] Prvotni cesarski spatharioi so bili ali kasneje postali tudi evnuhi kubikulariji (koubikoularioi) iz sacrum cubiculum (cesarjeva sveta spalnica) z vojaškimi zadolžitvami. Dokazano so obstajali od vladavine cesarja Teodozija II. (vladal 408-450), pri katerem je bil na tem položaju evnuh Krizafij.[1]
Poseben naziv spatharokoubikoularios za evnuhe iz leta 532 kaže verjetno na to, da so bili v cesarjevi službi razen spatarijev evnuhov tudi spatariji neevnuhi. Spatarij so se imenovali tudi različni generali, guvernerji provinc in vojaški spremljevalci. Cesarski spatariji so se od njih razlikovali po predponi basilikoi - cesarski.[2] Poveljnik cesarskih spatarijev se je imenoval protospatarij (grško prōtospatharios, prvi spatarij). Protospatarij je, verjetno v poznem 7. stoletju, postal poseben dvorni dostojanstvenik.[3]
Z zgodnjem 8. stoletju so ti naslovi izgubili svoje prvotne vojaške konotacije in postali častni naslovi. Na začetku je bil spatarij v dvorni hierarhiji uvrščen precej visoko. Cesar Justinijan II. (vladal 685–695), na primer, ga je podelil svojemu prijatelju in kasnejšemu cesarju Leonu III. Izavrijcu (vladal 717–741).[1] Kasneje je začel naslov postopoma izgubljati ugled, vendar je v Filotejevem Kletorologiju iz leta 899 še vedno zasedal sedmo najvišje mesto v hierarhiji nad hipatom in pod spatarokandidatom.[4] Njegov statusni simbol je bil pozlačen meč.[5] V tem času so se cesarjevi hišni telesni stražarji še vedno imenovali oikeiakos spatharios za razliko od basilikoi spatharioi, ki so bili častni dostojanstveniki.[1] Naziv se je v tem kontekstu prenehal uporabljati okoli leta 1075. V času, ko je Ana Komnena pisala Aleksiado, je naslov spatarij veljal za povsem nepomembnega.[1]
Druga raba[uredi | uredi kodo]
- V alemanskem zakoniku Lex Alemannorum (79.7) je spatarij kovač mečev.
- V srednjeveški kneževini Moldaviji je bil spătar čuvaj vojvodovega meča in gorjače, poveljnik konjenice in za vojvodo drugi najvišji poveljujoči častnik.[6]
- Aelfrik Gramatik s spatarijem imenuje mečenosca: swyrd-bora. Id est, Ensifer.
- V 12. stoletju se je eden od portugalskih viteških redov imenoval Milites Ordinis Militaris S. Jacobi de la Spatha. Njegovi člani so bili znani kot spatariji.
Sklici[uredi | uredi kodo]
Vira[uredi | uredi kodo]
- Bury, John Bagnell (1911). The Imperial Administrative System of the Ninth Century - With a Revised Text of the Kletorologion of Philotheos. London: Published for the British Academy by Henry Frowde, Oxford University Press.
- Kazhdan, Alexander (1991). »Spatharios«. V Kazhdan, Alexander (ur.). The Oxford Dictionary of Byzantium. New York and Oxford: Oxford University Press. str. 1935–1936. ISBN 978-0-19-504652-6.