Sovjetska podmornica K-19

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Sovjetska podmornica K-19 je bila ena od prvih dveh sovjetskih podmornic v 658 razredu (NATO poroča ime Hotela-razred podmornice), prva generacija jedrske podmornice je bila opremljena z jedrskimi balističnimi izstrelki, zlasti R-13 SLBM. Podmornico so naglo zgradili Sovjeti, ki so za vsako ceno želeli dohiteti Združene države Amerike, ki so bile vodilne v jedrskih podmornicah. Preden se je gradnja začela, je umrlo 10 civilnih delavcev in mornar zaradi nesreč in požarov. Za tem ko je bila končana, so jo mučile okvare in nesreče, ki so grozile potopu podmornice. Na svojem prvem potovanju dne 4. julija 1961, je utrpela popolno izgubo hladila v svojem reaktorju. Ker so bili brez pomožnega sistema je kapetan članom inženirske posadke ukazal naj najdejo rešitev, da bi se izognili jedrskemu zlomu. Inženirska posadka je žrtvovala svoje življenje vendar so uspeli usposobiti delovanje sekundarnega hladilnega sistema in preprečili zlom reaktorja. Skupno 22 članov posadke, bi umrlo od posledic sevanja v naslednjih dveh letih. Doživela je številne druge nesreče, vključno z dvema požaroma in trčenje, kar je pripeljalo do vzdevka Hirošima.

Preko svoje življenjske dobe, je potovala 332.396 milj (534.940km) med 20.223 obratovalnimi urami.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

V poznih 1950-ih, so bili voditelji Sovjetske zveze odločeni, da dohitijo Združene države in začeli graditi floto jedrskih podmornic, kot po tekočem traku potiskanje podmornic skozi proizvodnjo in testiranje je pripeljalo do tega, da je veliko ruskih mornariških častnikov menilo, da ladje, ki so jih ustvarili niso primerne za boj. Posadke na krovu prvih jedrskih podmornic sovjetske flote so bile opremljene z zelo visokim standardom kakovosti hrane, vključno s prekajenimi ribami, klobasami, fine čokolade in sira, za razliko od standardnih plovilih drugih posadk.

Smrti med gradnjo[uredi | uredi kodo]

K-19 je bil odrejen s strani Sovjetske mornarice dne 16. oktobra 1957[1]. Njen gredelj je bil položen na 17. oktober 1958 na ladijskem dvorišču v Severodvinskem. Več delavcev je umrlo med gradnjo podmornice: dva delavca sta bila ubita, ko je izbruhnil požar in kasneje od dima še 6 žensk med lepljenjem gumijaste obloge za cisterno vode. Medtem ko so natovarjali rakete, je bil električar zdrobljen do smrti od pokrova projektil-cevi, in inženir je padel med dvema oddelkoma ter umrl.

Pridobi nesrečni ugled[uredi | uredi kodo]

Podmornica je bila pripravljena in krščena 8. aprila 1959[2]. Njen začetek je bil tradicionalno krščen s strani moškega-kapitana 3. Ranga V.V. Panov-a od pete Nujne Enote-namesto ženske je bil izbran, da slovesno razbije steklenico šampanjca na ladijski krmi. Steklenica se ni razbila, namesto tega je drsela vzdolž vijakov in se odbijala od gumijaste prevleke trupa. To je med morskimi posadkami tradicionalno gledano kot znak, da je ladja nesrečna[3]. Kapitan 2. Ranga Nikolai Vladimirovich Zateyev je bil prvi poveljnik podmornice.

Zgodnje težave[uredi | uredi kodo]

V januarju leta 1960, je pri menjavi izmene med posadko nastala zmeda, pripeljalo je do nepravilnega delovanja reaktorja; ukrivila se je reaktor-kontrolna palica. Poškodba je zahtevala razstavljanje reaktorja za popravilo. Uradniki na dolžnosti so bili odstranjeni in kapitan Panov je bil degradiran.

Zastava podmornice je bila prvič dvignjena 12. julija 1960. Doživela je morje preizkusov od 13. do 17. julija 1960 in spet od 12. avgusta pa vse do 8. novembra 1960, v tranzitu 17.347 kilometrov (10.779 milj). Ladja je bila obravnavana kot zaključena 12. novembra 1960. Ko je prišla na površje po polnem delovanju je posadka odkrila, da je večino gumijaste prevleke dotaknjene in potrebno je bilo obnoviti celotno površino ladje.

Med testnim potopom, do maksimalne globine 300 metrov je prišlo do prijave poplave iz reaktorskega oddelka, in kapitan Zateyev je ukazal, da se podmornica nemudoma dvigne na površino. Kasneje je bilo ugotovljeno, da med gradnjo delavci niso zamenjali tesnila.

Ladja je bila naročena 30. aprila 1961. Posadka je vključevala skupno 139 ljudi na krovu, vključno z moškimi, ki so upravljali z raketami, reaktorskimi častniki, moškimi zadolženimi za torpeda, zdravniki, kuharji, oskrbniki in nekaj opazovalnih uradnikov, ki niso bili del standardne posadke.

Jedrska nesreča[uredi | uredi kodo]

4.-ega julija 1961, pod poveljstvom kapitana prvega ranga Nikolai-a Vladimirovich Zateyev-ga, je bila K-19 med izvajanjem vaj v Severnem Atlantiku blizu južne Grenlandije, ko je prišlo do obsežnega puščanja v njenem reaktorskem hladilnem sistemu, kar je povzročilo znižanje pritiska vode v zadnjem reaktorju na ničlo in povzročilo okvare hladilne črpalke. Ločena nesreča je onemogočila radijski sistem dolgega obsega, zato niso mogli priklicati Moskve. Kljub temu, da so kontrolne palice vstavili preko SCRAM mehanizma, se je temperatura reaktorja nekontrolirano večala zaradi upadanja toplote iz cepitvenih produktov, ustvarjenih med normalnim delovanjem in na koncu dosegla 800 stopinj. Reaktor se je še naprej segreval, ker potrebne hladilne tekočine ni bilo na voljo med zaustavitvijo, zaradi konstrukcijskih pomanjkljivosti, ki ne vključujejo rezervnega hladilnega sistema.

Z drastično odločitvijo je Zateyev odredil inženirskemu oddelku, da izdela nov hladilni sistem s tem, da odreže ventil odzračevalnika in zvari novo cev za dovod vode. To je od mož zahtevalo delo na visokem sevanju dlje časa. Nesreča je sprostila radioaktivno paro, ki vsebuje atomske produkte kateri so bili pripravljeni v prezračevalnem sistemu ladje in se razširila na druge predele ladje.

Incident je obseval celotno posadko, večino ladje in nekaj balističnih izstrelkov na krovu. Vseh sedem članov inženirske posadke in njihov opazovalni uradnik je umrlo zaradi izpostavljenosti sevanju v naslednjem mesecu. Petnajst mornarjev je umrlo zaradi kasnejših učinkov izpostavljenosti sevanju v naslednjih dveh letih[4].

Namesto, da bi nadaljevali misijo po začrtani poti, se je kapitan odločil obrniti proti jugu kjer je pričakoval srečanje z dizelskimi podmornicami. Zaradi skrbi o potencialnem uporu posadke je Zateyev v morje vrgel vso orožje malega kalibra, razen pet pištol, ki jih je razdelil med svoje najbolj zaupanja vredne častnike. Dizelska podmornica, S-270 je zaradi stiske z menjalnikom in slabe moči pobrala K-19 in se ji tako pridružila.

Ameriške bojne ladje, ki so bile v bližini so slišale za prenos in ponudile pomoč ampak Zateyev jih je zavrnil, ker se je bal, da bi prišle Sovjetske vojaške skrivnosti na zahod in odplul dalje proti S-270. Evakuiral je posadko in dal odvleči čoln do njegove domače baze. Po njegovi vrnitvi v pristanišče, je plovilo onesnažilo območje 700-tih metrov (2.300 ft). V naslednjih dveh letih, je posadka popravila in zamenjala poškodovane reaktorje. Postopek popravljanja je onesnažil bližnje okolje in ekipo, ki je popravljala. Sovjetska mornarica je odvrgla originalen radioaktivni oddelek v morje Kara[5].

Po mnenju vlade in njihove uradne izjave tragedije, naj bi popravljalna ekipa odkrila, da je bila katastrofa povzročena zaradi slabega varjenja med prvo gradnjo. Ugotovili so, da je med namestitvijo primarnega hladilnega sistema cevovodov, varilec ni uspel prekriti površine izpostavljenih delov cevi z azbest krpami (potrebnih za zaščito cevnih sistemov pred naključno izpostavljenostjo varilne iskre), zaradi utesnjenega delovnega prostora. Kaplja iz varilne elektrode je padla na nezaščiteno površino in povzročila nevidno razpoko. Ta razpoka je bila predmet dolgotrajnim in intenzivnim pritiskom (več kot 200 atmosfer), ogrožala je integriteto cevi in na koncu povzročila okvaro[6].

Drugi so izpodbijali ta zaključek. Upokojeni kontra-admiral Nikolai Mormul je trdil, da ko je bil reaktor prvič zagnan na kopnem, ekipa gradbenikov ni pritrdila manometra na primarnem hladilnem vezju. Preden je kdorkoli ugotovil, da je nastal problem so hladilne cevi že bile izpostavljene pritisku 400-ih atmosfer, dvakrat več od sprejemljive meje. K-19 se je vrnila v floto z vzdevkom "Hirošima".

Prvega februarja 2006, je nekdanji predsednik Sovjetske zveze Mikhail Gorbachev v pismu Norveškemu Nobelovemu odboru predlagal, da se posadka K-19 nominira za Nobelovo mirovno nagrado zaradi njihovih dejanj 4.-ega julija 1961[7].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Historical overview (rusko)
  2. "1958-60: The Construction of K-19". K-19: The History. National Geographic. Pridobljeno dne 28 May 2014. 
  3. McNamara, Robert. "Ships, Champagne, and Superstition". About.com. Pridobljeno dne 26 May 2014. 
  4. "Epilogue: Tragedy Upon Tragedy". K-19: The History. National Geographic. Pridobljeno dne May 5, 2011. 
  5. Polmar, Norman (2003). Cold War Submarines. The Design and Construction of U.S. and Soviet Submarines. Potomac Books, Inc. str. 112. ISBN 1-57488-530-8. 
  6. "K19 Widowmaker - A Nuclear Accident". Pridobljeno dne 24 February 2015. 
  7. "Lenta.ru: Оружие: К-19 – достойная награда спустя 45 лет (Weapon: K-19 – distinguished award after 45 years)" (ruščina). Old.lenta.ru. 2003-09-13. Pridobljeno dne 2011-05-14. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]