Sovjetska lakota 1932–1933

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Sovjetska lakota 1932—1933)
Sovjetska lakota 1932–1933
Del Lakote v Sovjetski zvezi
Sestradan mož, ki leži na tleh v Ukrajini
Domače ime Советский голод 1932–1933 годов (Ruščina), Радянський голод 1932–1933 років (Ukrajinščina), 1931–1933 жылдардағы кеңестік аштық (Kazaščina)
KrajRuska SSR, Ukrajinska SSR, Kazahstanska SSR
VrstaLakota
VzrokTeorije so sporne; od namernega inženiringa[1] do slabega gospodarskega upravljanja,[2] medtem ko drugi trdijo, da je nizka letina posledica povečanega povpraševanja v času industrializacije v Sovjetski zvezi
PovodSporno; financiranje industrializacije z izvozom hrane v tujino, medtem ko drugi trdijo, da jo je Josif Stalin namenoma ustanovil, da bi porazil razred kulakov in/ali zatrl nacionalno identiteto manjšinskih skupin
CiljUkrajinci in Kazahi (sporno, ali so bili ciljna skupina namerno)
Prvi poročevalecGareth Jones
PosnelAlexander Wienerberger
Smrti~5,7[3] do 8,7[4][5] milijonov
OsumljeniJosif Stalin
Prepovedi objaveDokaze o lakoti je zatajilla Zvezna državna statistična služba
NagradePulitzerjeva nagrada za dopisovanje Walterju Durantyju

Sovjetska lakota v letih 1932–1933 je bila lakota na glavnih žitnih območjih Sovjetske zveze, vključno z Ukrajino, Severnim Kavkazom, Volgo, Kazahstanom,[6] Južnim Uralom in Zahodno Sibirijo.[7][8] Po ocenah je življenje izgubilo približno 5,7 do 8,7 milijona ljudi. Josif Stalin in drugi člani partije so ukazali, da je treba kulake »likvidirati kot razred«,[9][a] zato so postali tarča države. Bogatejši kmetje, ki so imeli v lasti zemljo, so bili označeni za kulake, boljševiki pa so jih prikazali kot razredne sovražnike,[13] kar je doseglo vrhunec v sovjetski kampanji politične represije, vključno z aretacijami, deportacijami in usmrtitvami velikega števila premožnejših kmetov in njihovih družin v letih 1929-1932.[14]

Glavni dejavniki, ki so prispevali k lakoti, so bili prisilna kolektivizacija kmetijstva v Sovjetski zvezi v okviru prve petletke, prisilna nabava žita v kombinaciji s hitro industrializacijo, zmanjševanje števila zaposlenih v kmetijstvu in več hudih suš. Nekateri raziskovalci so lakoto v Ukrajini in Kazahstanu označili za genocid, ki ga je zagrešila Stalinova vlada in je bil usmerjen proti etničnim Ukrajincem in Kazahom,[15][16] medtem ko drugi oporekajo pomembnosti kakršne koli etnične motivacije, kot se pogosto omenja v tem izrazu, in se osredotočajo na razredno dinamiko med kmeti, ki so bili lastniki zemlje (kulaki) in so imeli močan politični interes za zasebno lastnino, ter temeljnimi načeli vladajoče sovjetske komunistične stranke, ki so bila diametralno nasprotna tem interesom.[17] Gareth Jones je bil prvi zahodni novinar, ki je poročal o opustošenju.[18][19][b]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Za razliko od prejšnje ruske lakote v letih 1921-1922, pa občasna suša v ZSSR na prizadetih območjih v tem času ni bila huda.[21]

Zgodovinar Mark B. Tauger z Univerze v Zahodni Virginiji meni, da je lakoto povzročila vrsta dejavnikov, predvsem nizka letina zaradi naravnih nesreč v kombinaciji s povečanim povpraševanjem po hrani zaradi industrializacije in urbanizacije ter časovnega izvoza žita v Sovjetsko zvezo. Industrializacija je postala začetni mehanizem za lakoto.[22] Prvi Stalinov petletni načrt, ki ga je partija sprejela leta 1928, je zahteval hitro industrializacijo gospodarstva s poudarkom na težki industriji. Z večino naložb v težko industrijo je prišlo do razširjenega pomanjkanja potrošniškega blaga, hkrati pa se je povečala tudi mestna delovna sila. Istočasno izvedena kolektivizacija naj bi izboljšala kmetijsko produktivnost in proizvedla dovolj velike zaloge žita, da bi nahranili rastočo mestno delovno silo. Pričakovani presežek je bil za plačilo industrializacije. Kulaki, ki so bili najbogatejši kmetje, so naleteli na posebno sovražnost Stalinovega totalitarnega režima. Približno milijon družin Kulakov (približno pet milijonov ljudi) je bilo deportiranih in se od takrat naprej nikoli več ni nič izvedelo o njih. Prisilna kolektivizacija preostalih kmetov je bila pogosto predmet ostrega boja, kar je povzročilo katastrofalne težave kmetijske produktivnosti. Prisilna kolektivizacija je pomagala doseči Stalinov cilj hitre industrializacije, vendar pa je pri tem vodila tudi h katastrofalni lakoti v letih 1932-1933.[23]

Podobno stališče je zastopal Stephen Wheatcroft, ki je večjo odgovornost za povzročitev lakote pripisal slabo načrtovani politiki sovjetske vlade in poudaril, da čeprav politika ni bila usmerjena posebej proti Ukrajini, je bila Ukrajina tista, ki je najbolj utrpela demografski razlogi."[24]

Lewis H. Siegelbaum, profesor zgodovine na državni univerzi Michigan, pravi, da so Ukrajino še posebej prizadele žitne kvote, ki so bile določene na ravni, ki je večina kmetij ne more pridelati. Letina leta 1933 je bila slaba, skupaj z izjemno visokimi kvotami, kar je povzročilo lakoto. Za pomanjkanje so krivili sabotažo kulakov, oblasti pa so razdelile zaloge, ki so bile na voljo le v mestnih območjih. Ocene števila smrtnih žrtev, ki so v Ukrajini umrli zaradi lakote, se gibljejo do 5 milijonov ljudi.[25]

Veliko zgodovinarjev tudi domneva, da je Stalin namerno ukazal uvesti lakoto v Ukrajini, da bi s tem iztradal ljudstvo, zaradi bojazni pred političnimi nasprotniki. Vendar pa Stephen Kothin piše, da čeprav je Stalinova odgovornost za nastanek lakote velika, pa ni nobenih dokazov, da bi Stalin namerno ukazal uvesti lakoto za iztradanje Ukrajincev.[26]

Odlok o varstvu socialistične lastnine[uredi | uredi kodo]

»Odlok o varstvu socialistične lastnine« - ki so ga kmetje poimenovali Zakon o ušesih - je bil sprejet 7. avgusta 1932. Namen zakona je bil zaščititi lastništvo kolektivnih kmetij. Odlok je dobil vzdevek zakon klasja, ker je ljudem omogočal sojenje zaradi trošenja ostankov pšenice s polj. Po tem zakonu je bilo zaprtih več kot 200.000 ljudi.[27]

Migracije[uredi | uredi kodo]

Zaradi lakote je prišlo do velikega vala migracij, čeprav so se oblasti odzvale z uvedbo zahteve po potnih listih za potovanje med republikami in prepovedjo potovanja z vlakom.

Sovjetske notranje potne liste (osebne izkaznice) so sovjetske oblasti uvedle 27. decembra 1932, da bi se soočile z množičnim izseljevanjem kmetov s podeželja. Ljudje, ki niso imeli takšnega dokumenta, niso mogli zapustiti svojih domov zaradi kazni upravnih sankcij, kot npr. deportacija v Gulag (sovjetska koncentracijska taborišča). Podeželsko prebivalstvo ni imelo pravice do potnih listov in zato ni moglo brez dovoljenja zapustiti svoje vasi. Pristojnost za izdajo potnih listov je ostala v rokah vodje kolhoza, osebne dokumente pa je hranila uprava kolektivne kmetije. Ta ukrep je ostal v veljavi vse do leta 1974.

Pomanjkanje potnih listov kmetom ni moglo popolnoma preprečiti odhoda s podeželja, vendar je le majhen odstotek tistih, ki so se nezakonito prijavili v mestu, lahko izboljšal svojo usodo. Ker niso mogli najti dela ali morebiti kupiti ali prositi za kruh, so kmetje umirali na ulicah Harkova, Kijeva, Dnjepropetrovska, Poltave, Vinice in drugih večjih mest Ukrajine.

Kanibalizem[uredi | uredi kodo]

Sestradani domačini na pločnikih ulice v Kharkivu leta 1933.

Med lakoto v Ukrajini in v Kazahstanu so bili objavljeni dokumenti, ki dokazujejo o razširjenem kanibalizmu.[28][29] Nekateri stradajoči v Kazahstanu so se sprevrgli v kanibalizem, ko so zauživali ostanke trupel do tega,[30][31] da so se lačni med seboj aktivno ubijali, da bi se nahranili.[32]

Ena od prič je dejala: "Za preživetje je bil potreben tudi fizični boj. Zdravnica je junija 1933 pisala prijateljici, da še ni postala kanibalka, ampak da ni prepričana, da ne bo to postala, ko bo njeno pismo prispelo do nje. Tisti, ki nikakor niso uspeli priti do hrane, so od lakote umrli. Tisti, ki so drugim dajali hrano, so umrli. Tisti, ki niso hoteli jesti trupel, so umrli. Tisti, ki niso hoteli ubiti sočloveka, so umrli. Starši, ki so se uprli kanibalizmu, so umrli, preden so njihovi otroci to postali." [33]Sovjetski režim je tiskal plakate, ki so izjavljali: "Jesti lastne otroke je barbarsko dejanje."[34]

Odzivi[uredi | uredi kodo]

Med žrtvami sovjetske lakote leta 1933 so bili tudi trije družinski člani zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova.

Lakota v letih 1932–1933 je bila uradno zanikanja in komunisti so jo prikrivali, zato je bil kakršen koli diskurz o tem vse do perestrojke označen kot zločinska »protisovjetska propaganda«. Rezultati popisa leta 1937 so bili tajni, saj so razkrili demografske izgube, ki jih je mogoče pripisati lakoti.

Nekateri znani novinarji, predvsem Walter Duranty iz New York Timesa, so omalovaževali lakoto in število smrtnih žrtev zaradi nje.[35] Leta 1932 je prejel Pulitzerjevo nagrado za dopisovanje za svoje poročanje o prvem petletnem načrtu Sovjetske zveze in je veljal za najbolj strokovnega zahodnega novinarja, ki je poročal o lakoti.[36] V članku "Rusi lačni, a ne stradajoči" se je odzval na poročilo o lakoti v Ukrajini in, čeprav je priznal, da je na nekaterih območjih Sovjetske zveze zelo razširjena podhranjenost, vključno z deli Severnega Kavkaza in spodnje Volge, se na splošno ni strinjal z obsegom stradanja in je namesto tega trdil, da ni bilo lakote.[37] Durantyjevo poročanje je neposredno vodilo do tega, da je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt leta 1933 uradno priznal Sovjetsko zvezo in preklical uradno priznanje Združenih držav neodvisne Ukrajine.[38] Podobno stališče je zavzel francoski premier Edouard Herriot, ki je med počitnicami v Sovjetski zvezi obiskal ozemlje Ukrajine. Drugi zahodni novinarji so takrat poročali o lakoti, vključno z Malcolmom Muggeridgeom in Garethom Jonesom.[39]

Mihail Gorbačov je kot otrok doživel sovjetsko lakoto v Stavropolskem, kraju v Rusiji. V svojih spominih se je spomnil, da je "V tistem strašnem letu [leta 1933] skoraj polovica prebivalstva moje rojstne vasi Privolnoye umrla od lakote, vključno z dvema sestrama in enim bratom mojega očeta."[40] To je trdil [  koga?] da so Živalsko farmo Georgea Orwella navdihnili članki Garetha Jonesa o veliki lakoti 1932–1933,[41] vendar je to sporno.[42]

Ukrajinski predsednik Viktor Janukovič in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev pri spomeniku žrtvam Holodomorja,17. maja 2010 v Kijevu.

Člani mednarodne skupnosti so obsodili sovjetsko vlado zaradi dogodkov v letih 1932–1933. Vendar pa je priznanje ukrajinske lakote kot genocid predmet razprave. Izčrpno kritiko je predstavil Michael Ellman v članku "Stalin and the Soviet Famine of 1932–1933 Revisited", objavljenem v reviji Europe-Asia Studies.[43] Ellman se sklicuje na Konvencijo o genocidu, ki določa, da je genocid uničenje "popolnoma ali delno" nacionalne skupine in "vsa dejanja, storjena z namenom uničenja, v celoti ali delno, nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine«.[44] Razlogi za lakoto naj bi bili v industrializaciji in razširjeni kolektivizaciji kmetij, ki je vključevala naraščajoče davke, kvote za dostavo žita in odvzem vse zasebne lastnine. Slednje je naletelo na odpor, na katerega so se odzvali z »uvedbo vse višjih oddajnih kvot in zaplembami živil.«[45] Ker je ljudem po nabavi ostalo premalo hrane, je nastopila lakota. Zato je do lakote prišlo predvsem zaradi politik, ki so bile naklonjene ciljem kolektivizacije in industrializacije, ne pa namernemu poskusu iztradanja Kazahstancev ali Ukrajincev kot ljudstva.[12]

V delu Rdeča lakota: Stalinova vojna proti Ukrajini, dobitnica Pulitzerjeve nagrade Anne Applebaum pravi, da je definicija genocida ZN premajhna zaradi sovjetskega vpliva na Konvencijo o genocidu. Namesto široke definicije, ki bi vključevala sovjetske zločine nad kulaki in Ukrajinci, Applebaum piše, da je genocid "pomenil fizično uničenje celotne etnične skupine, na podoben način kot holokavst. Holodomor ne izpolnjuje tega kriterija... To ni presenetljivo, glede na to, da je Sovjetska zveza delala na tem, da bi preprečila, da bi bili sovjetski zločini, vključno s Holodomorjem, označeni za genocid.« Applebaum še pravi: »Kopičenje dokazov pomeni, da je danes manj pomembno, ali se lakota 1932–1933 priznava za genocid, zločin proti človeštvu ali preprosto dejanje množičnega terorja. Ne glede na definicijo je šlo za grozljiv napad, ki ga je izvedla vlada nad lastnim ljudstvom. Da se je lakota zgodila, da je bila namerna in da je bila del političnega načrta za spodkopavanje ukrajinske identitete, postaja vse bolj sprejeto tako v Ukrajini kot na Zahodu, ne glede na to ali mednarodno sodišče priznava.«[46]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Uradni cilj likvidacije kulakov je prišel brez natančnih navodil in je lokalne voditelje spodbudil k radikalnim ukrepom, ki so se končali s fizično likvidacijo. Kampanja za likvidacijo kulakov kot razreda je predstavljala glavni del Stalinove politike socialnega inženiringa v zgodnjih 30. letih 20. stoletja.[10] Nekateri strokovnjaki, ki zagovarjajo tezo o genocidu zaradi lakote, zlasti v Kazahstanu in Ukrajini, poudarjajo dobesedni pomen kot genocidni namen,[11] medtem ko se drugi strokovnjaki s tem ne strinjajo.[12] Za več informacij glej vprašanje o genocidu v času holodomorja.
  2. ↑ Novembra 2009 so bili na Univerzi v Cambridgeu prvič javno razstavljeni Jonesovi dnevniki, v katerih je opisana sovjetska lakota v letih 1932–1933.[20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Engerman 2003, str. 194.
  2. ↑ Wheatcroft, Stephen G. (Avgust 2018). »The Turn Away from Economic Explanations for Soviet Famines«. Contemporary European History. Cambridge University Press. 27 (3): 465–469. doi:10.1017/S0960777318000358. Pridobljeno 26. novembra 2021 – prek ResearchGate.
  3. ↑ Davies, Robert W.; Wheatcroft, Stephen G. (2009). The Years of Hunger: Soviet Agriculture 1931–1933. Palgrave Macmillan. str. 415. doi:10.1057/9780230273979. ISBN 9780230238558.
  4. ↑ Rosefielde, Steven (september 1996). »Stalinism in Post-Communist Perspective: New Evidence on Killings, Forced Labour and Economic Growth in the 1930s«. Europe-Asia Studies. 48 (6): 959–987. doi:10.1080/09668139608412393.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. ↑ Wolowyna, Oleh (Oktober 2020). »A Demographic Framework for the 1932–1934 Famine in the Soviet Union«. Journal of Genocide Research. 23 (4): 501–526. doi:10.1080/14623528.2020.1834741.
  6. ↑ Engerman, David (2009). Modernization from the Other Shore. ISBN 978-0674036529 – prek Google Books.
  7. ↑ »Famine on the South Siberia«. Human Science. RU. 2 (98): 15.
  8. ↑ »Demographic aftermath of the famine in Kazakhstan«. Weekly. RU. 1. januar 2003.
  9. ↑ Conquest, Robert (1986). The Harvest Sorrow. New York: Oxford University Press. str. 117. ISBN 978-0195051803.
  10. ↑ Suslov, Andrei (Julij 2019). »'Dekulakization' as a Facet of Stalin's Social Revolution (The Case of Perm Region)«. The Russian Review. 78 (3): 371–391. doi:10.1111/russ.12236. ISSN 1467-9434. Pridobljeno 21. novembra 2021 – prek ResearchGate.
  11. ↑ Serbyn, Roman (2006). »The Ukrainian Famine of 1932–1933 as Genocide in the Light of the UN Convention of 1948«. The Ukrainian Quarterly. 62 (2): 186–204. Pridobljeno 20. novembra 2021 – prek Kharkiv Human Rights Protection Group.
  12. ↑ 12,0 12,1 Ellman, Michael (Junij 2007). »Stalin and the Soviet famine of 1932–33 Revisited« (PDF). Europe-Asia Studies. Routledge. 59 (4): 663–693. doi:10.1080/09668130701291899. S2CID 53655536. Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2007. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Ellman 2007, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  13. ↑ Fitzpatrick, Sheila (2000). »The Party Is Always Right«. Everyday Stalinism: Ordinary Life in Extraordinary Times: Soviet Russia in the 1930s (paperback izd.). Oxford: Oxford University Press. str. 22. ISBN 9780195050011. The Soviet regime was adept at creating its own enemies, whom it then suspected of conspiracy against the state. It did so first by declaring that all members of certain social classes and estates—primarily former nobles, members of the bourgeoisie, priests, and kulaks—were by definition 'class enemies,' resentful of their loss of privilege and likely to engage in counterrevolutionary conspiracy to recover them. The next step, taken at the end of the 1920s, was the 'liquidation as a class' of certain categories of class enemies, notably kulaks and, to a lesser extent, Nepmen and priests. This meant that the victims were expropriated, deprived of the possibility of continuing their previous way of earning a living, and often arrested and exiled.
  14. ↑ Naimark, Norman M (2010), Stalin's Genocides (Human Rights and Crimes against Humanity), Princeton University Press, str. 131, ISBN 978-0-691-14784-0.
  15. ↑ »International Recognition of the Holodomor«. Holodomor Education. Arhivirano iz spletišča dne 31. decembra 2015. Pridobljeno 26. decembra 2015.
  16. ↑ Sabol, Steven (2017). "The Touch of Civilization": Comparing American and Russian Internal Colonization. University Press of Colorado. str. 47. ISBN 978-1607325505.
  17. ↑ Marples, David R. (Maj 2009). »Ethnic Issues in the Famine of 1932–1933 in Ukraine«. Europe-Asia Studies. 61 (3): 505–518 [507]. doi:10.1080/09668130902753325. S2CID 67783643. Geoffrey A. Hosking concluded that: Conquest's research establishes beyond doubt, however, that the famine was deliberately inflicted there [in Ukraine] for ethnic reasons...Craig Whitney, however, disagreed with the theory of genocide
  18. ↑ »Welsh journalist who exposed a Soviet tragedy«. Wales Online. 13. november 2009. Pridobljeno 28. novembra 2021.
  19. ↑ Brown, Mark (12. november 2009). »1930s journalist Gareth Jones to have story retold: Correspondent who exposed Soviet Ukraine's manmade famine to be focus of new documentary«. The Guardian. Pridobljeno 28. novembra 2021.
  20. ↑ »Welsh journalist who exposed a Soviet tragedy«. Wales Online. 13. november 2009. Pridobljeno 28. novembra 2021.
  21. ↑ Viktor Kondrašin, Голод 1932—1933 годов. Трагедия российской деревни, Mosca, Росспэн, 2008, ISBN 978-5-8243-0987-4., Capitolo 6. "Голод 1932—1933 годов в контексте мировых голодных бедствий и голодных лет в истории России — СССР", p. 331.
  22. ↑ Predloga:Cita pubblicazione
  23. ↑ Predloga:Cita web
  24. ↑ Predloga:Cita web
  25. ↑ Predloga:Cita web
  26. ↑ Kotkin, Stephen (8 November 2017). Intervju z Richard Aldous. "Terrible Talent: Studying Stalin". The American Interest. https://www.the-american-interest.com/2017/11/08/studying-stalin/. 
  27. ↑ Predloga:Cita pubblicazione
  28. ↑ Margolis, Eric. »Seven million died in the 'forgotten' holocaust«. Uke Monde. Arhivirano iz spletišča dne 9. septembra 2017. Pridobljeno 26. novembra 2021.
  29. ↑ Sokur, Vasily (21. november 2008). »Vyyavlennym vo vremya golodomora lyudoyedam khodivshiye po selam meditsinskiye rabotniki davali otravlennyye 'primanki' – kusok myasa ili khleba« Выявленным во время голодомора людоедам ходившие по селам медицинские работники давали отравленные 'приманки' — кусок мяса или хлеба [The cannibals identified during the Holodomor were given poisoned 'baits' – a piece of meat or bread by medical workers who walked through the villages]. Fakty i Kommentarii (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 20. januarja 2013. Pridobljeno 26. novembra 2021.
  30. ↑ Kindler, Robert (2018). Stalin's Nomads: Power and Famine in Kazakhstan. University of Pittsburgh Press. str. 167. ISBN 9780822986140.
  31. ↑ Cameron, Sarah (2018). The Hungry Steppe: Famine, Violence, and the Making of Soviet Kazakhstan. Cornell University Press. str. 156. ISBN 9781501730443.
  32. ↑ Boriak, Hennadii (november 2008). »Holodomor Archives and Sources: The State of the Art« (PDF). The Harriman Review. Collumbia University Press. 16 (2): 30. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. decembra 2011. Pridobljeno 26. novembra 2021 – prek Harriman Institute.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  33. ↑ Snyder 2010, str. 50–51.
  34. ↑ Vardy, Agnes Huszar; Vardy, Steven Bela (Summer 2007). »Cannibalism in Stalin's Russia and Mao's China« (PDF). East European Quarterly. University of Colorado Boulder. 41 (2): 223–238. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 26. novembra 2021 – prek Paul Bogdanor.
  35. ↑ Lyons, Eugene (1938). Assignment in Utopia. Transaction Publishers. str. 573. ISBN 978-1-4128-1760-8.
  36. ↑ Lyons, Eugene (1938). Assignment in Utopia. Transaction Publishers. str. 573. ISBN 978-1-4128-1760-8.
  37. ↑ Walter Duranty (31. marec 1933). »Russians Hungry, But Not Starving; Deaths From Diseases Due to Malnutrition High, Yet the Soviet Is Entrenched«. The New York Times: 13. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. marca 2003.
  38. ↑ Taylor, Sally J. (1990). Stalin's Apologist. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-505700-3.
  39. ↑ Shipton, Martin (20. junij 2013). »Welsh journalist hailed one of greatest 'eyewitnesses of truth' for exposing '30s Soviet famine«. Wales Online.
  40. ↑ Mikhail Sergeevich Gorbachev (2006). Manifesto for the Earth: Action Now for Peace, Global Justice and a Sustainable Future. Clairview Books. p. 10. ISBN 1-905570-02-3
  41. ↑ Obenson, Tambay A. (23. julij 2015). »140 New Projects Selected for the IFP's 2015 Project Forum Slate«. indiewire.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2016. Pridobljeno 7. aprila 2016.
  42. ↑ Colley, Philip. »The True Story behind the 'True Story' of Mr Jones«. Gareth Jones. Pridobljeno 14. marca 2021.
  43. ↑ Ellman, Michael (Junij 2007). »Stalin and the Soviet famine of 1932–1933 Revisited« (PDF). Europe-Asia Studies. Routledge. 59 (4): 663–693. doi:10.1080/09668130701291899. S2CID 53655536. Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2007.
  44. ↑ »Analysis Framework« (PDF). Office of the Special Adviser on the Prevention of Genocide. United Nations. Pridobljeno 14. novembra 2021.
  45. ↑ »Ukraine – World War I and the struggle for independence«.
  46. ↑ Applebaum, Anne (2017). Red Famine: Stalin's War on Ukraine (E-book izd.). London, England: Penguin UK. str. 505. ISBN 9780141978284. Pridobljeno 19. decembra 2021 – prek Google Books.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sovjetska_lakota_1932–1933&oldid=6190236«