Pojdi na vsebino

Sonic the Hedgehog (videoigra, 1991)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sonic the Hedgehog
Evropski ovitek igre Sonic the Hedhehog
RazvijalciSonic Team[a]
ZaložnikiSega
OblikovalciHirokazu Jasuhara
ProgramerjiJudži Naka
AnimatorNaoto Ošima
Džina Išivatari
Rieko Kodama
SkladateljMasato Nakamura
SerijaSonic the Hedgehog
Okolje
Datum izida
June 21, 1991
  • Mega Drive
    • PAL: 21. junij 1991[1]
    • NA: 23. junij 1991
    • JP: 26. julij 1991
    Arcade
    Game Boy Advance
    • NA: 14. november 2006
    Windows
    • WW: 26. oktober 2010
    Nintendo 3DS
    • JP: 15. maj 2013
    • WW: 5. december 2013
    iOS
    Android
    • WW: 16. maj 2013
    Switch
    • WW: 20. september 2018
ZvrstPloščadna videoigra
Igralski načiniEnoigralska videoigra

Sonic the Hedgehog[d] je ploščadna videoigra podjetja Sega, ki je leta 1991 izšla za konzolo Mega Drive. V regijah PAL je izšla 21. junija, v Severni Ameriki 23. junija, na Japonskem pa 26. julija. Igralec nadzira Sonica, ježa, ki je zmožen teči z nadzvočno hitrostjo. Zgodba spremlja Sonica, ki želi prekrižati načrte noremu znanstveniku dr. Robotniku, ki se želi polastiti posebnih kristalov velike moči, imenovanih smaragdi kaosa. Igralnost vključuje zbiranje obročev kot obliko zdravja ter preproste kontrole, pri katerih se skakanje in napadanje nadzira z eno tipko.

Razvoj igre se je začel leta 1990, ko je Sega naročila svojim razvijalcem, da sestavijo igro, ki bi vsebovala maskoto podjetja. Razvijalci so za maskoto izbrali modrega ježa, ki ga je oblikoval Naoto Ošima po tem, ko je zmagal na internem oblikovalnem tekmovanju, ter se poimenovali Sonic Team, da se je ujemalo z likom. Igra vsebuje inovativno tehniko, ki je figuri omogočila, da se kotali po ukrivljenem terenu; temeljila je na konceptu, ki ga je Ošima razvil leta 1989.[3] Sonic the Hedgehog, oblikovan za dinamično igralnost, je dobil navdih pri igrah Šigeruja Mijamota, ki je ustvaril lik Maria. Glasbo za igro je napisal Masato Nakamura, basist J-pop skupine Dreams Come True.

Sonic the Hedgehog je prejel pozitivno kritiko za izgled, zvok in igralnost ter je splošno priznan kot splošno ena izmed najboljših videoiger. Na vseh okoljih je bilo prodanih 40 milijonov kopij igre, s tem pa se je igra uvrstila v sam vrh najbolje prodajanih videoiger.[4] Za konzolo Mega Drive, kateri je bila videoigra tudi priložena v prodaji, je bilo prodanih 15 milijonov kopij, s tem pa je postala ena izmed najbolje prodajanih iger za Mega Drive. Mega Driveu je igra omogočila, da je stopil v ospredje obdobja 16-bitnih iger in da je lahko kljuboval konzoli Super NES. Igra je bila portitana na več sistemov in je navdihnila mnoge klone, uspešno franšizo, in adaptacijo v drugih medijih. Leta 1992 je izšlo nadaljevanje igre, Sonic the Hedgehog 2.

Igralnost

[uredi | uredi kodo]
Prva stopnja v igri; Green Hill Zone

Sonic the Hedgehog je ploščadna igra, v kateri igralec nadzira naslovni lik Sonica, čigar naloga je premagati dr. Robotnika[e] in zbrati vseh šest smaragdov kaosa. Igra se odvija v stransko drseči perspektivi. Sonic je skozi stopnje, ki vsebujejo vzmeti, pobočja, brezna brez dna in vertikalne zanke zmožen teči z nenavadno visoko hitrostjo.[5] Stopnje naseljujejo robotski nasprotniki, znotraj katerih je dr. Robotnik zaprl ujete živali; z uničenjem robota je žival rešena, vendar to za zaključitev igre ni obvezno.[6] Sonicova primarna obramba je vrteč napad, pri katerem se zvit v kroglo zasuče in ob stiku poškoduje sovražnike in nekatere ovire. Napad je mogoče izvesti s skakanjem ali kotaljenjem.[7]

Po vseh stopnjah se razpršeno nahajajo zlati obroči, ki Sonicu predstavljajo zaščito pred enim sovražnikom ali oviro na enkrat ter mu lahko pridobijo dodatno življenje, če jih igralec zbere 100.[7] Prav tako se širom stopenj nahajajo power-upi, kot so dodatni obroči ali začasna neranljivost. Kot kontrolne točke so po stopnjah nameščeni kažipoti, pri katerih Sonic ponovno oživi, če izgubi življenje.[8]

Igra je razdeljena na šest con (zone), katerim sledi Zadnja cona (Final Zone). Vsaka cona ima svoj vizualni slog in, čeprav se nekateri sovražniki pojavijo v več conah, ima vsaka tudi svoje unikatne nasprotnike in ovire.[9] Vsaka cona je razdeljena na tri dejanja (act), katera je potrebna vsa zaključiti.[5][10] Na koncu tretjega dejanja se igralec pomeri z dr. Robotnikom v boss borbi. Pri večini borb je Robotnik oborožen z vozilom, kateremu so dodana različna orožja.[11] Po zaključku šeste cone igralec nadaljuje pot v eno-stopenjsko Zadnjo cono (Final Zone), kjer se še zadnjič spoprime z Robotnikom znotraj obsežnega strojnega okolja.[12] Temu sledi kratka animacija, ki prikazuje Sonicovo vrnitev v prvo cono, kjer ga obdajajo živali, ki jih je rešil iz Robotnikovih okov.

Če ima igralec ob zaključku prvega ali drugega dejanja katere koli cone najmanj 50 obročev, se bo ob koncu cone pojavil velik obroč skozi katerega lahko Sonic vstopi v bonus stopnjo; tam se v klobčič zvit Sonic kotali in odbija od sten in odbijačev znotraj rotirajočega se blodnjaka. V teh stopnjah igralec za vsakih 50 zbranih obročev dobi po eno nadaljevanje (Continue), glavni cilj pa je dokopati se do smaragda kaosa, ki se skriva v blodnjaku. Ob stiku s katerim kolim blokom z napisom "GOAL" nemudoma konča stopnjo.[10][7]

Zgodba

[uredi | uredi kodo]

V poskusu, da bi se dokopal do šestih smaragdov kaosa, katerih moč bi izkoristil za svoje cilje, je nori znanstvenik dr. Robotnik živali Južnega otoka uklenil v agresivne robote in velike kovinske kapsule. Jež po imenu Sonic se odloči Robotniku prekrižati načrte s tem, da bo osvobodi ujete živali in sam zbral šest smaragdov Kaosa.[5] Če Sonicu uspe zbrati vse smaragde Kaosa in zaključiti igro, se predvaja zaključni prizor. Če ne zbere vseh smaragdov, je na koncu prikazan Robotnik, ki izziva igralca z žongliranjem smaragdov kaosa, ki jih Sonic ni uspel zbrati.[12]

Razvoj

[uredi | uredi kodo]

Ozdaje in nastanek likov

[uredi | uredi kodo]
Oblikovalec likov Naoto Ošima

V 1980. letih je Sega dosegla manjši uspeh s prenešenjem svojih arkadnih iger na Mega Drive, vendar si je želela čvrstejšo oporo proti svojemu glavnemu tekmecu, Nintendu.[13] Leta 1988 je japonski del Sege začel interni natečaj za ustvaritev tekmeca Nintendovi maskoti Mariu.[14] Nadaljna tri leta so Segini programerji in oblikovalci delali na povsem novem liku, ki bi bil zmožen kljubovati Mariu.[15] Leta 1990 je Sega svojemu internemu razvojnemu studiu naročila, naj razvije igro, v kateri bo maskota podjetja nastopila.[5][16] Predsednik Sege Hajao Nakajama si je želel lik, ki bi bil tako prepoznaven kot Miki Miška.[13]

Zasnova igre Sonic the Hedgehog se je začela novembra 1989, ko je oblikovalec likov Naoto Ošima delal pri projektu z naslovom Twin Stars. Zgodba se je osredotočala na par bratov dvojčkov iz sveta sanj, katerega sta varovala pred voditeljem sveta nočnih mor, "Thirteen". Igra naj bi vsebovala gladek teren in zanke skozi katere bi liki lahko tekli. Ošimini nadrejeni so odobrili zasnovo igralnosti, ne pa tudi likov, in Ošima se je moral spomniti novega protagonista.[3]

Ekipa je razvila ideje za like, pogon ter mehaniko igralnosti. Razvoj je poudarjal hitrost, zato se je Sega osredotočila na hitra bitja kot so kenguruji in veverice ter ovrgla skice, ki se niso ujemale s hitrimi živalmi.[5] Obetajoča se je zdela zamisel z zajcem, ki bi z ušesi oprijemal predmetov, vendar se je izkazala prekompleksna za strojno opremo Mega Drivea. Ekipa je izbor živali zožala na tiste, ki so se zmogle skleniti v kroglo, kot idejo likovega napadalnega giba, ter se osredotočila na pasavce in ježe.[13] Nazadnje je bil sprejet lik ježa, ki ga je predlagal Naoto Ošima.[16] Ošima se je odpravil na počitnice v New York ter s seboj vzel skice. V Central Parku je domačine povpraševal po mnenju glede skic likov in Sonic se je izkazal za najbolj priljubljenega. Na drugem mestu se je znašel lik moža z brki, ki je eventualno postal dr. Robotnik.[17]

Sonic je bil prvotno turkizne barve,[16] nato svetlomodre barve, zatem pa je postal temnomoder, da bi lahko izstopal pred nekaterimi ozadji[18] ter, da bi se ujemal s Seginim logotipom. Po besedah Ošime je bila Sonicova osnovna skica ustvarjena s kombiniranjem glave Mačka Feliksa in telesa Mikija Miške.[19] Kot navdih za sponke na njegovih čevljih so služili škornji Michaela Jacksona na naslovnici glasbenega albuma Bad, rdeča in bela barva čevljev pa je temeljila na Božičku, katerega je Ošima videl kot "najznamenitejši lik na svetu".[16] Sonicove konice so bile poudarjene zato, da je izgledal elegantnejši, dana pa mu je bila tudi spretnost, da se lahko vrti med skokom (da bi se lahko skok in napad nadzirala z istim gumbom).[20] Novi lik se je prvotno imenoval "Mr. Hedgehog" (G. Jež), vendar mu je osemčlanska ekipa[21] spremenila ime v "Sonic" ter prevzela vzdevek Sonic Team. Po besedah Judžija Nake je bil Sonic Team enkraten neuraden vzdevek za Segin interni studio, ki je razvil igro; izraz se v izdajah tega studija do leta 1996, ko je izšla igra Nights into Dreams z Ošimo kot režiserjem in Nako kot producentom, sploh ni uporabljal. Ime se je končno ustalilo, ko je bil leta 2000 njegov naslednik Sega AM8 odcepljen kot Sonic Team Co., Ltd.[13][22][23][24]

Ošima je dejal, da je bilo izbrano ime "Sonic", ker je predstavljalo hitrost.[25] Predlogi, s katerimi bi Sonicu dali več osebnosti, so vključevali članstvo v rock bandu, vampirske čekane, ter zvezo s človeškim dekletom z imenom Madonna.[26] Ameriška Sega je te ideje opustila, da bi njegova identiteta ostala preprosta, izrazila pa je tudi zaskrbljenost, da večina Američanov ne bo vedela, kaj ploh je jež.[16] Po besedah Marka Cernyja, ki je v Tokiu delal kot posrednik med japonsko Sego in ameriško Sego, je ameriško vodstvo menilo, da je lik "nerešljiv". Napravili so načrte, da bi Sonic Team poučili glede oblikovanja likov preko del Willa Vintona, stvaritelja fiktivne glasbene skupine California Raisins.[27] Predlagali so polno preoblikovanje lika, vendar so na koncu s Sonic Teamom sklenili kompromis, da bodo za zahodno publiko nekateri dizajni spremenjeni.[16] Kot posledica spora med ameriško in japonsko Sego se je antagonist igre na Japonskem imenoval "Dr. Eggman" ter "Dr. Robotnik" na drugih območjih.[19]

Zasnove in programiranje

[uredi | uredi kodo]

S sprejetim protagonistom se je Sega obrnila na programerja Judžija Nako, ki je izvršilne producente navdušil s svojim delom pri Phantasy Star ter portu igre Ghouls 'n Ghosts za Mega Drive.[16] Naka je bil ljubitelj franšize Super Mario Bros. vendar je želel ustvariti nekaj hitrejšega, zato je bila igra ustvarjena za hitro igranje,[28] čemur je tudi posvetil največ pozornosti.[29] Razvoj igre Sonic the Hedgehog se je uradno začel aprila 1990 in je trajal približno 14 mesecev.[30] Naka je razložil, da je hitro igro želel zato, ker je izdelal prenos igre Ghouls 'n Ghosts, pri kateri je želel delati na gibih, vendar se mu je zdela prepočasna.[31]

Igro Sonic the Hedgehog je razvila sedemčlanska ekipa pri Sega R&D9: dva programerja, dva zvočna inženirja ter trije oblikovalci,[31] čeprav se je projekt začel samo z Ošimo in Nako.[25][32] S povečanjem potrebe po vsebini igre se je povečalo članstvo ekipe.[25] Po tem, ko jima je bil dodeljen projekt s kodnim imenom "Defeat Mario" (Premagaj Maria), sta Ošima in Naka začela z delom, vendar sta naletela na težave: Ošiminega zajca ni bilo lahko programirati. Lovljenje in metanje predmetov je povzročilo zlom ritma dejanja. Naka je dejal, da zajec ni bil primeren za njegov igralni pogon, želel pa je tudi, da bi bilo igro mogoče igrati s samo enim gumbom. Hirokazu Jasuhara se je ekipi pridružil kot nadzornik Ošime in Nake ter kot oblikovalec stopenj. Zaradi več izkušenj je postal je vodilni oblikovalec ter je našel možnost igranja igre s samo enim gumbom, pri čemer je Sonic napadalni gib izvedel skupaj s skokom. Trojica se je tudi domislila, da bi se lik zvil v kroglo. Po tem, ko je bil izbran lik ježa, so bili mnogi liki narisani na novo, ekipa pa se je odločila, da bodo prizorišča vizualno kompleksna s poudarkom na barvah. Zatem so se ekipi pridružile še štiri osebe, da se je proces pohitril.[33]

Zaradi Marieve priljubljenosti je Naka želel, da Sonic prevzame vodstvo na ameriškem trgu. Sonicova začetna hitrost je bila nastavljena na hitrost Marievega teka. Testi so bili izvedeni s pomočjo Mega Driveove orodne knjižnice, s čimer so težave, kot je npr. utripanje, počasna hitrost izgledov figure, ter tresoča animacija, kmalu postale jasne. Povečanje Sonicove hitrosti je povzročilo težave pri animaciji. Naka je problem rešil tako, da je razvil algoritem, ki je ohranil fluidnost. Tako je bilo potrebno le še optimizirati hitrost igre, da se je ujemala s pričakovanji vodstva. Ekipa je opazila, da so imeli različni ljudje drugačen pogled na hitrost igre: nekaterim se je zdela prehitra, zaradi česar je prišlo do nesoglasij. Posledično je bila upočasnjena.[33]

Tek skozi zanko je v tehničnem demu razvil Naka, ki je razvil algoritem, ki je figuri omogočal gladek tek po krivulji preko določanja lege s točkovno matrico. Nakin prototip je bila ploščadna igra s hitro premikajočim likom, ki se zvit v kroglo kotali skozi dolgo, vijugasto cev; to zasnovo so dopolnili Ošimini liki ter Jasuharine stopnje.[34][35] Sonic the Hedgehog je bil prvič predstavljen na Tokyo Toy Showu, ki je potekal med 7. in 10. junijem 1990. Tedaj je bil Sonic zmožen zgolj "teči z visokohitrostjo po nekoliko valoviti stezi." Ker je bilo do tedaj izdelanega zelo malo je ekipa želela "blefirati" z demom ter igro napraviti bolj zglajeno kot je bila v resnici.[36] Jasuhara je prvotno nameraval na igri delati tri mesece zaradi zamude njegove načrtovane selitve v ZDA, ki jo je povzročila zalivska vojna, vendar je pri projektu sodeloval skoraj eno leto.[34][37] S svojimi dizajni stopenj je nameraval pritegniti tako resne kot prostočasne igričarje s tem, da je priložnostno vključil zahtevnejše objekte v sicer relativno preprosto sestavo stopnje.[16] Barvno paleto je navdihnilo delo pop umetnika Eizina Suzukija, estetiko Green Hilla pa je navdihnila geografija Kalifornije.[16]

Nako je pri oblikovanju igralnosti navdihnil uslužbenec Nintenda in stvaritelj Maria Šigeru Mijamoto, čigar igre je oboževal. Občudujoč preprostost Mijamotovih mehanik in kompleksnih sestav stopenj se je Naka, da bo igralec Sonica nadziral le s smerno blazinico za gibanje ter z enim gumbom za skakanje. Prav tako je želel, da bi bila njegova stvaritev bolj akcijsko usmerjena kot pa Marieva franšiza;[38] pri igranju igre Super Mario Bros. je namreč razmišljal, zakaj se stopenj ne bi moglo hitreje opraviti.[16]

Ošima, Naka in Jasuhara so na projektu delali več mesecev po 19 na dan.[34] Iz potrebe po demonstraciji tehnološke spretnosti Mega Drivea je bila igra deležna ekstenzivnega testiranja in preoblikovanja, ki je trajalo 6 mesecev. Po besedah Nake je igra imela najvišjo hitrost likov v videoigri in učinek vrtenja v bonusnih stopnjah, ki je na konzoli Mega Drive veljal za nemogoč.[38]

Ekipa je nameravala dodati tudi dvoigralski način, ki bi bil prikazan z razdeljenim zaslonom vendar Naka za kaj takega ni imel dovolj programerskega znanja. Dvoigralski način se je kasneje pojavil v Sonic the Hedgehog 2 (1992), kjer drugi igralec nadzira Sonicovega kolega Milesa "Tailsa" Prowerja.[16] Sonic Team je želel vključiti v igro tudi zvočni test z animacijami Sonica med brejkdensanjem na igranje glasbene skupine živali, v kateri bi na klaviature igral krokodil, ki je bil kasneje v franšizo vpeljan kot Krokodil Vector z igro Knuckles' Chaotix leta 1995.[39] Zvočni test je bil opuščen iz časovnih razlogov, Naka pa je prihranjeni spomin v kartuši izrabil, da je igri dodal znameniti napevek "Se-ga!", ki se je sicer uporabljal v televizijskih reklamah, kot začetni zvok.[39]

Nakin odnos s Sego je bil tedaj krhek in za svoje delo je prejel le malo zaslug. Podjetje je zapustil kmalu po izidu igre, čeprav ga je kasneje zaposlila ameriška Sega. Pred odhodom je kljuboval Segini prepovedi navajanja zaslug razvijalcev, tako da je na črnem ozadju prikazal nekaj imen s črnim besedilom, ki jih je bilo mogoče prepoznati le s pregledom kode.[19] Naka je izjavil, da je oblikovanje stopenj velik izziv: ustvaril je zemljevide, ki so bili veliko širši od običajnih, in poskušal zagotoviti, da se igralci ne bi izgubili. Razvoj cone Green Hill mu je vzel približno osem mesecev, saj je nenehno začenjal znova.[29][33] Izjavil je, da se mu je proces zdel "zelo zanimiv".[29] Ker je preostanek leta 1990 delo na igri potekalo za zaprtimi vrati, je japonska Sega prihajajočo igro promovirala na druge načine. V novembrski številki revije Sega Players Enjoy Club iz leta 1990 je bil objavljen kratek "intervju" s Sonicom, v katerem je predstavil svoj odnos in njegov rojstni kraj Božični otok.[40] Naka je tudi izjavil, da si je ekipa prizadevala ustvariti gladke zemljevide in da je bila vpeljava zank v strukturah izziv, saj jih je Sonic stalno prebijal, namesto da bi tekel po njih. Prav tako so bila izziv ozadja, saj je hitrost igre ustvarjala vtis, da se igra suče nazaj.[31] Cone so temeljile na zasnovah Nake in Ošime, s ciljem ustvariti najhitrejšo akcijsko igro na svetu. Po Ošiminih besedah ​​je Robotnik temeljil na Glava-Možu.[41]

Jasuhara je želel, da bi bila igra privlačna tako za japonske kot ameriške igralce, zato je bila cona Green Hill večkrat preoblikovana. Sonic Team je želel, da bi ta stopnja pravilno prikazala glavni lik. Vdih za njeno šahirano ozadje je bilo računalniško izvažanje tridimenzionalnih slik; idejo je Naka dobil od Seginega razvijalca Juja Suzukija, ki je to tehniko uporabil pri igri Space Harrier. Ekipa je brala Famicu, da bi bila na tekočem z delom svojih tekmecev, da bi se tako izognila njihovim napakam.[33]

Glasba

[uredi | uredi kodo]

Direktor Sege Fudžio Minegiši je imel vezo z glasbeno industrijo in je svojemu prijatelju Juzu Kajami predlagal, naj napiše glasbo za Sonica. Sonic Team je menil, da Kajama ne bi ustrezal, zato je za skladanje prosil Masata Nakamuro, basistu in tekstopiscu J-pop skupine Dreams Come True.[16][42] Nakamura je dejal, da je bil presenečen, saj je s skupino Dreams Come True ravno začel, vendar je ponudbo sprejel, saj ga je navdihnila želja ekipe, da bi prekosila Nintendo. Dejal je, da je bilo pri skladanju najtežje delo z omejenim številom zvokov, ki so se lahko predvajali hkrati: omejen je bil na štiri zvoke ter je dejal, da mu je zaradi pomanjkanja glasbenega znanja na računalnikih to "nemogoče". Glasbeno podlogo je napisal sočasno z albumom Million Kisses svoje skupine Dreams Come True.[33] Ko je skladbe končal, so bile digitalizirane z Atari ST in programom Notator.[43]

Več kot 20 let po izidu je 19. oktobra 2011 na Japonskem izšla kompilacija treh plošč z glasbo iz iger Sonic the Hedgehog in Sonic the Hedgehog 2. Prva plošča vsebuje originalne skladbe iz obeh iger, druga vsebuje Nakamurine demo posnetke, preden so bili vprogramirani na Mega Drive, tretja pa vsebuje pesmi skupine Dreams Come True in z njimi povezane Akonove remikse.[44]

Pakiranje in izdaja

[uredi | uredi kodo]

Ilustrator ovitkov iger Akira Vatanabe je povedal, da je bil njegov cilj napraviti like "barvite", z uporabo jasnih linij in gradacije, da bi jih "lepo zaključil".[45] Po Vatanabejevih besedah ​​so ga razvijalci prosili, naj za ovitek ustvari dizajn "podoben pop artu ... ne da bi bil osredotočen na konvencionalne ovitke" – nekaj "izvirnega" in "elegantnega".[45] Ker je Sega želela počakati do pravega časa in ker je videla priložnost, da ujame pozornost, Sonic ni bil predstavljen vse do zimskega sejma Consumer Electronics Show januarja 1991. Sonic the Hedgehog je obveljal za najbolj impresivno igro na sejmu in je osvojil nagrado CES za inovacijo.[46]

Izvršni direktor ameriške Sege Tom Kalinske je želel zagotovilo, da lik ne bo spodletel. Vodja globalnega marketinga Al Nilsen in višja vodja izdelkov Madeleine Schroeder sta se vključila v preoblikovanje Sonica za ameriško občinstvo. Za preoblikovanje lika je bil pooblaščen umetnik Greg Wray, ustvarjena pa je bila tudi nova zgodba, po kateri Sonic izhaja iz ameriške Nebraske.[47] Sega je Sonica preizkusila pri oboževalcih Maria širom ZDA: najprej jim je bil pokazan Mario, nato pa so igrali Sonic the Hedgehog. 80 % testirancev je imelo raje Sonica, igra pa je bila predstavljena na poletnem sejmu CES leta 1991.[48] Igra je bila dokončana maja 1991, med japonskim zlatim tednom.[49] V Združeno kraljestvo je prispela 21. junija 1991,[1] v Severni Ameriki je bila izdana 23. junija,[38] v regijah PAL in na Japonskem pa naslednji mesec.[50][51] Novembra 1991 je ameriška Sega v prodaji Sonica priložila kot igro v paketu z Mega Driveom (v ZDA znanim kot Genesis),[52][53] ki je nadomestil Altered Beast. S tem je ameriška Sega dosegla prodajo 15 milijonov enot Mega Drivea.[46] Lastniki konzole Mega Drive, ki so konzolo kupili že prej, so lahko po pošti zahtevali brezplačne kopije igre Sonic the Hedgehog.[38] Ameriška Sega je ustvarila trženjsko kampanjo, v kateri je Sonica postavila za svojo novo maskoto.[16]

Druge različice in izdaje

[uredi | uredi kodo]

8-bitna različica

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Sonic the Hedgehog (8-bitna različica).

Podjetje Ancient je razvilo 8-bitno različico igre Sonic the Hedgehog in jo konec leta 1991 izdalo za Segini 8-bitni konzoli Master System in Game Gear. Zgodba in mehanika igranja sta podobni 16-bitni različici, čeprav so nekatere teme stopenj in digitalni elementi drugačni, smaragdi kaosa pa so razpršeni po zonah in ne po bonusnih stopnjah.[54] Igranje je na splošno poenostavljeno; zasnova stopenj je bolj ploska in se bolj osredotoča na raziskovanje, brez navpičnih zank, Sonic pa, ko prejme udarec, ne more ponovno zbrati svojih obročev.[55] Igra ima drugačno glasbeno podlago, ki ga je napisal Juzo Koširo in vključuje priredbe glasbe iz originalne različice.[56] To je bila zadnja igra za Master System, ki je izšla v Severni Ameriki.[57] Različica za Master System je bila ponovno izdana avgusta 2008 za Wiijev Virtual Console v Severni Ameriki in Evropi.[55][58] Različica za Game Gear je bila 13. junija 2013 ponovno izdana za virtualno konzolo Nintendo 3DS,[59] in je bila vključena kot odklenljiva igra v igri Sonic Adventure DX: Director's Cut za GameCube in Windows[60] ter Sonic Mega Collection Plus za PlayStation 2 , Xbox in Windows.[61]

Sonic the Hedgehog Genesis

[uredi | uredi kodo]

Ob petnajsti obletnici izida igre je bil izdelan port za Game Boy Advance, Sonic the Hedgehog Genesis, ki je v ZDA izšel 14. novembra 2006. Medtem, ko je port skoraj enak originalu, vsebuje nekatere nove elemente, ki niso bili prisotni v različici za Mega Drive, npr. zmožnost shranjevanja napredka ter vkljućitev giba Spin Dash.[62] Za razliko od drugih različic je ta prejela slabo kritiko, med drugim 33 od 100 točk pri Metacriticu.[63] Poglavitne pritožbe so se dotikale slabe pretvorbe originala za Game Boy Advance, zaradi česar je prišlo do slabega delovanja in slabe vmestitve originalne glasbene podlage ter igralnosti.[64]

Kot odgovor na slab odziv ter trditve, da GBA ni kos originalni igri, je Simon "Stealth" Thomley, ki je kasneje pomagal pri razvoju mobilnega porta iz leta 2013, izdal neuradno, koncept dokazujočo različico igre Sonic the Hedgehog za GBA. Dotična neuradna verzija vsebuje celotno cono Green Hill ter dve bonus stopnji kot tudi možnost igranja kot Tails in kot Knuckles.[65]

Prenovljena različica (2013)

[uredi | uredi kodo]

15. maja 2013 je bil izdan mobilni port originalnega Sonica za za iOS, različica za Android pa je sledila dan kasneje. Mobilni port sta razvila Headcannonova Christian "Taxman" Whitehead in Simon Thomley; različico sta razvila iz nič preko igralnega pogona Retro Engine, ki je bil pred tem uporabljen za prenovljeno različico Sonic CD iz leta 2011. Ta port vsebuje več izboljšav, med drugimi širokozaslonsko grafiko, izbirno možnost uporabe giba Spin Dash, dodatno bonus stopnjo, časovno različico igre ter odklenljivo možnost igranja kot Tails oziroma Knuckles; dodatno vsebuje tudi razširjen razhroščevalni način, ki omogoča uporabo originalno neuporabljenih elementov in uporabo elementov iz novejših iger, npr. super forma za druge like.[66][67] Različica za iOS je leta 2016 prejela posodobitev, ki je dodala združljivost z Apple TV.[68]

3D Sonic the Hedgehog

[uredi | uredi kodo]

Kot del zbirke 3D Classics je leta 2013 izšla različica originalnega Sonica za Nintendo 3DS, z naslovom 3D Sonic the Hedgehog.[69] Dotična različica, nasprotno večini prenosljivih ponovnih izdaj igre, ni emulirana ; namesto tega je bila koda preoblikovana tako, da izrablja stereoscopično 3D grafiko sistema 3DS, vsebuje pa tudi dodatne izboljšave, kot so možnost uporabe giba Spin Dash, filter v slogu katodne cevi, ter možnost začetka igranja na kateri koli stopnji.[70]

Izdaje v kompilacijah

[uredi | uredi kodo]

Z nadaljevanji za genesis je bil Sonic the Hedgehog portiran na raznovrstne konzole ter osebne računalnike preko različnih kompilacij.[71] Prva zbirka, v kateri se je pojavil, je Sonic Compilation (1995) za Mega Drive.[72] Zatem se je igra pojavila še v kompilacijah Sonic Jam (1997) za Saturn,[73] Sonic Mega Collection (2002) za GameCube,[74] Sonic Mega Collection Plus (2004) za PlayStation 2 in Xbox,[61] Sega Genesis Collection za PlayStation 2 in PSP, Sonic's Ultimate Genesis Collection (2009) za Xbox 360 in PlayStation 3,[75] Sonic Classic Collection (2010) za Nintendo DS,[71] Oculus Arcade za Oculus Rift,[76] ter Sega Genesis Classics (2018) za Windows, PlayStation 4, Xbox One in Nintendo Switch. Prenovljena različica iz leta 2013 je bila vključena v kompilacijo Sonic Origins iz leta 2022.[77] V nadgrajeni različici slednje kompilacije se je prvič pojavila možnost igranja kot Amy Rose.[78]

Prenosljive izdaje

[uredi | uredi kodo]

Sonic the Hedgehog je bil na voljo za vse tri glavne konzole sedme generacije. Bil je tudi del Wiijevega Virtual Console pri predstavitvi leta 2006,[5] ter je nedolgo za tem izšel tudi za Xbox Live Arcade[79] in PlayStation Network.[80] Igra je bila poleg tega leta 2007 izdana še za iPod Classic, iPod video, ter modele iPod Nano[81] in aprila 2009 za Appleov iOS.[82] Sonic the Hedgehog je septembra 2009 postal dosegljiv na GameTapu.[83] Oktobra 2010 je preko Steama izšel za Windowse.[84][85] Portiran je bil tudi za Android in kot tak izšel decembra 2012.[86][87] Poleg tega je prisoten tudi v konzolni različici igre Sonic Generations kot odklenljiva nagrada.[88] Prenovljena različica iz leta 2013 je junija 2017 izšla tudi na storitvi Sega Forever za iOS in Android.[89] 20. septembra 2018 je izšel port za Nintendo Switch[90] kot del serije Sega Ages podjetja M2.[91] V slednji različici so dodani mnogi elementi, med drugimi možnost uporabe gibov iz iger Sonic the Hedgehog 2 in Sonic Mania, izzivalni način, časovni način za prvo stopnjo, ter elemente iz ponovne izdaje originalne igre in njenega nadaljevanja za 3DS.[92]

Opuščene izdaje

[uredi | uredi kodo]

Založba U.S. Gold je pridobila pravice za izdelavo različice igre Sonic the Hedgehog za osebne računalnike Amigo, ZX Spectrum, Commodore 64, Amstrad CPC ter Atari ST, vendar do izdaje ni prišlo.[93] Obstaja več zaslonskih posnetkov, od katerih nekateri spominjajo na 8-bitno različico.[94] Načrtovan je bil tudi izboljšan port za Sega CD, vendar je bil opuščen v korist Sonic CD.[95]

Recenzija

[uredi | uredi kodo]

Prodaje

[uredi | uredi kodo]

Sonic the Hedgehog je bila prodajna uspešnica. Leta 1991 je za več mesecev postal najbolj prodajana igra v Ameriki, pri čemer je presegel Super Maria.[52] Do božiča 1991 je Sonic the Hedgehog v ZDA had prodal skoraj milijon igralnih kartuš.[112] Bil je tudi največkrat izposojena videoigra leta pri Blockbuster Video.[113] V Združenem kraljestvu je bil še dva meseca po izidu najbolj prodajana igra za Mega Drive.[114][115]

Sonic the Hedgehog je bil najbolje prodajana videoigra za domačo uporabo leta 1991[116] z 2 milijonoma prodanih kopij po svetu ob koncu leta,[117] s čimer je postal Segina do tedaj najbolje prodajana videoigra.[118] Leta 1991 je Sonic the Hedgehog Segi znatno pripomogel ustvariti bruto prihodek 1 milijarde USD iz prodaj konzol ter osvojiti 65-odstotni delež evropskega trga konzol.[119] Sonic the Hedgehog je Segini programski opremi postavil prodajni rekord z 2.8 milijona prodanih kartuš do marca 1992,[120] vključno z 1.8 milijona kopij v ZDA in še z 1 milijonom v Evropi in na Japonskem.[121] Igra je eventualno prodala 3.7 milijona enot do oktobra 1992[122] in 4.5 milijona kopij po svetu do novembra 1992.[116] Do leta 1997 je igra po svetu prodala že več kot 14 milijonov kopij[123][124] in ustvarila več kot 400 milijonov USD (750 milijonov USD po inflaciji), tj. več kot povprečen tedanji blockbuster, ki je navadno zaslužil med 200 milijoni in 300 milijoni USD.[125]

Izvorna različica, ki je bila priložena konzoli Mega Drive, se je do februarja 2009 prodala v več kot 15 milijonih izvodov.[126][127] Različica za mobilni telefon je do leta 2008 dosegla 8 milijonov plačanih prenosov,[128] od leta 2011 je bilo prodanih 482.960 enot za Xbox Live Arcade,[129] za Android pa je bilo po podatkih za leto 2017 plačanih 10 milijonov prenosov,[130] s čimer je bilo prodanih 33.5 milijonov enot po vseh okoljih po vsem svetu.

Sodobne ocene

[uredi | uredi kodo]

Kritiki so igro Sonic the Hedgehog dobro sprejeli, večina videoigriških revij tedaj pa je igro ocenila z nad 90 %. Veljala je za Segin odgovor na Nintendovo široko popularno franšizo Mario, saj je šlo za ploščadno igro z maskoto podjetja.[10][99] V predogledu po predstavitvi na sejmu CES januarja 1991 je uslužbenec revije Computer and Video Games John Cook igro označil za najbolj impresivno igro na sejmu in dejal, da je "še ena poskočna poskočna igra v Marievem kalupu, vendar z osupljivo hitrostjo in odlično glasbo."[131] Ob izidu je Paul Rand s Computer and Video Games primerjal Sonica in Maria po globini in označil igro Sonic the Hedgehog kot hitrejšo in s svetlejšimi barvami, ter Super Mario World, da ima večjo "globino igranja".[10] Frank Ladoire iz Génération 4 (fr) je dejal, da je Sonic the Hedgehog del nove generacije iger, ki dokazujejo, da je Mega Drive zmožen "čudovitih stvari" na tehniškem področju.[102]

Recenzenti so pohvalili pisano in podrobno grafiko. Rand je imenoval barvno paleto "živahno, a nikoli kričečo", ter je pohvalil stik med barvoin detajlom v figurah, ozadjih in animacijah, grafiko pa je opisal kot najboljšo na voljo za Mega Drive.[10] Recenzent Boogie Man z GamePro je označil kompleksna ozadja za "osupljiva" in "čudovita",[101] kar so ponovili pri Mean Machines.[50] Dragonovi Lesserjevi (Hartley, Patricia in Kirk) so trdili, da je grafika Sonica napravila sposobnega kandidata za najboljšo igro leta 1991,[99] GameZone pa je animacijo označil kot "eno izmed najbolj gladkih in najhitrejših... kadarkoli videnih".[132] Razeov Julian Boardman je pohvalil "pisana in visoko podrobna" ozadja in "bajne" figure.[106] Enako dobro so bili sprejeti glasba in zvočni učinki; Dragon jih je imenoval "odlične",[99] GameZone pa "neverjetne".[132] Rand je pohvalil "privlačno" glasbeno podlogo, nekatere zvoke pa je celo imenoval "popolnoma briljantne".[10] Medtem ko so pri Mean Machines skladbe označili za "nejasno privlačne", so bili zvočni učinki bolj pohvaljeni.[50] Razeov Boardman je glasbo imenoval "malce dolgočasno".[106]

Kritiki so navajali hitro igranje, ki ga v platformnih igrah še ni bilo.[100][101] Težavnost je bila sporna; Rand je je opisal kot "nemogočo"[10] EGM pa kot "povprečno".[100] Rand je o igranju na splošno dejal, da se "igra kot v sanjah";[10] po mnenju GameZone je igralce očarala ure in ure,[132] Boogie Man pa je pohvalil sposobnost Sonic Teama, da zagotovi privlačno izkušnjo na osnovi teka in skakanja.[101] Čeprav so EGM , Dragon , Paul iz Mean Machines in Boardman iz Raze pohvalili zasnovo stopenj (zlasti skritih prostorov),[50][99][100][106] je Paulu izguba vseh prstanov zdela frustrirajoča.[50]

Bob Strauss iz Entertainment Weekly je igro ocenil z A+ ter zapisal, da je zelo hitra igra, vendar nikoli ne izpade kot kaotična ali nemogoča,[107] kasneje pa so jo imenovali za najboljšo igro na voljo leta 1991.[133]

Nagrade

[uredi | uredi kodo]

Na podelitvi Golden Joystick Awards leta 1991 je Sonic the Hedgehog osvojil nagrado za splošno igro leta,[110] na Electronic Gaming Monthly pa je istega leta osvojil naziv igre leta.[109] Na European Computer Trade Show (ECTS) je dosegel nagrado za najboljšo igro ter nagrado Going Live Viewers Award.[111] Leta 1992 ga je Mega ocenila kot njihovo tretjo najljubšo igro za Genesis.[134] Leta 1995 je na Fluxovi lestvici 100 najboljših iger dosegel četrto mesto.[135] Leta 1996 se je na GamesMasterjevi lestvici 100 najboljših iger vseh časov znašel na 78. mestu.[136] Leta 2016 je The Strong National Museum of Play igro Sonic the Hedgehog sprejel v Svetovno dvorano slavnih videoiger.[137]

Retrospektivne ocene

[uredi | uredi kodo]

Retrospektivna recenzija je bila pozitivna z 86 % oceno na agregatorju GameRankings na podlagi devet recenzij, ki so bile v 2000. letih objavljene na spletu.[140] Sonic the Hedgehog je ohranil priljubljenost, zaradi česar sodi med najboljše videoigre vseh časov.

Frank Provo iz GameSpot je igro opisal kot "eno najboljših platformerjev vseh časov", pri čemer se mu je zdelo, da kljub tehničnim težavam vrazličici za Game Boy Advance "se po vseh teh letih osnovna grafika, zvok in igralnost še vedno drži".[64] Lucas M. Thomas iz IGN se strinja, da igra drži korak s časom.[145] Keith Stuart je vThe Guardian pisal, da opaža, da poudarek na hitrosti pri Sonic the Hedgehog ter fliperjevska mehanika odstopata od splošno sprejetih načel oblikovanja videoiger, saj igra od igralcev zahteva, da "se naučijoskozi ponavljanje namesto skozi opazovanje" saj "stopnje niso izdelane tako, da bi jih bilo moč pregledati ali celo razumeti v enem preigravanju." Kljub temu Stuart zaključuje, da "včasih pri Sonicu, ko se izboljšaš, ali skozi golo srečo, se stvari obrnejo na bolje, vsak skok je pravi, vsaka zanka je popolna, ter si v toku, ploveč nad nenavadno sestavo igre... Sonic je nepravilen dizajn videoigre in vendar... je mojstrovina."[148]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Predvsem zaradi dejstva, da je Sonic the Hedgehog izšel za Mega Drive, je pripomogel k popularizaciji konzole v Severni Ameriki, tam znana pod imenom Sega Genesis, s čimer se je Sega utrdila kot tekmec Nintendu in njegovemu SNESu.[13] Med oktobrom in decembrom 1991 je Mega Drive v prodajah dvakratno prekosil SNES; na vrhuncu januarja 1992 se je zasidral na področju videoiger, njegov dobiček pa je predstavljal 65 % trga 16-bitnih konzol.[126] Čeprav je eventualno presegel Sego, Nintendo prvič po decembru 1985 ni vodil konzolnega trga.[149]

Sonic the Hedgehog je bil navdih za mnoge ploščadne videoigre z živalskimi maskotami v glavni vlogi, med drugimi Bubsy,[150] Aero the Acro-Bat,[13] James Pond 3,[151] Earthworm Jim,[152] Zero the Kamikaze Squirrel,[153] ter Radical Rex.[154] Igre tipa "žival z držo" (Animal with attitude) so se nadaljevale še v naslednjo generacijo videoiger; Naughty Dog franšize Crash Bandicoot ter Gexov Crystal Dynamics sta kot velik navdih omenila prav Sonica.[155][156][157]

Sonicov uspeh je bil povod za obširno medijsko franšizo, njegovo nadaljevanje Sonic the Hedgehog 2 pa je sledilo že leto kasneje. V okviru franšize je nastalo več raznovrstnih iger in obsežna skupina likov, pri čemer sta v ospredju ostala Sonic in Robotnik (kasneje znan predvsem kot Eggman), franšiza pa se je nadaljevala tudi po Seginem zaključku na konzolnem trgu po Dreamcastu.[158] Serija je skozi čas poleg ploščadnih iger ustvarila borbene,[159] dirkaške,[160] vložne,[161] ter športne igre,[162] izrazila pa se je tudi skozi anime,[163] mango,[164] risanke[163] stripe,[165] knjige,[166] in igrače.[167] Sonic the Hedgehog sodi med najbolje prodajane videoigralne franšize vseh časov[168] z več kot 140 milijon prodanimi kopijami ali prenosi v svetovnem merilu preko konzol, računalnikov, mobilnih telefonov in tablic do maja 2014.[169] Prva stopnja igre, Cona Green Hill, se je pojavila v nadaljnjih igrah Sonic Adventure 2, Sonic Generations,[170] Sonic Mania,[171] Sonic Forces, ter v seriji Super Smash Bros.[172]

Igra je navdihnila tudi več neuradnih različic, med drugimi Somari, a piratsko pretvorbo za Nintendo Entertainment System, v kateri v glavni vlogi nastopa Nintendov Mario v stopnjah iz originalne Sonicove igre,[173] Sonic the Hedgehog Megamix, mod originalne igre,[174] ter Sonic 1 Boomed, ROM hack, ki v igro vstavi Sonicov izgled iz animirane serije Ježek Sonic Boom.[175]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ekipa znotraj Sege.
  2. ↑ Izvorna izdaja
  3. 1 2 prenovljena različica leta 2013
  4. ↑ japonsko ソニック・ザ・ヘッジホッグ, Hepburn: Sonikku za Hejjihoggu
  5. ↑ V japonski različici znan kot Dr. Eggman

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 »Penn to Paper« (PDF). Computer Trade Weekly. Št. 343 (July 1991). 1. julij 1991. str. 17. Pridobljeno 9. julija 2024.
  2. ↑ »Sonic The Hedgehog«. The International Arcade Museum. Killer List of Video Games. Pridobljeno 23. aprila 2020.
  3. 1 2 Jack Yarwood (24. januar 2023). »Sonic Character Designer Shares Images Of The Game That Evolved Into Sonic«. Time Extension.
  4. ↑ Power, Ed (23. junij 2021). »How Sega conquered the video games industry with Sonic the Hedgehog – and then threw it all away«. www.independent.co.uk. Arhivirano iz spletišča dne 8. marca 2022. Pridobljeno 23. marca 2025.
  5. 1 2 3 4 5 6 Thomas, Lucas M. (26. januar 2007). »Sonic the Hedgehog VC Review«. IGN. Pridobljeno 23. februarja 2014.
  6. ↑ Mariott, Scott Alan. »Sonic the Hedgehog«. Allgame. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. novembra 2014. Pridobljeno 6. februarja 2014.
  7. 1 2 3 Official Player's Guide, str. 12.
  8. ↑ Certain Victory Strategy Guide, str. 8.
  9. ↑ Certain Victory Strategy Guide, str. ;3, 4.
  10. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 »Sonic The Hedgehog«. Review. Computer and Video Games. Št. 117. Avgust 1991. str. 16–19. ISSN 0261-3697.
  11. ↑ Official Player's Guide, str. ;20, 28, 36, 44, 52.
  12. 1 2 Sonic Team. Sonic the Hedgehog. (Sega). (June 23, 1991)
  13. 1 2 3 4 5 6 Kennedy, Sam. »Sonic Boom«. 1UP.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2011. Pridobljeno 24. septembra 2014.
  14. ↑ »Sonic: A brief history«. MegaTech. Št. 26 (February 1994). 20. januar 1994. str. 24.
  15. ↑ »Feature: When did you get yours?« (PDF). Mega. Št. 4 (December 1992). 19. november 1992. str. 16–20 (18).
  16. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 »The Making of Sonic the Hedgehog«. Retro Gamer. Št. 100. Bournemouth: Imagine Publishing. Februar 2012. str. 46–49. ISSN 1742-3155.
  17. ↑ »Sonic the Hedgehog's origin story, according to the devs who made him«. Game Developer. 21. marec 2018. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 22. februarja 2022.
  18. ↑ Horowitz, Ken (5. december 2006). »Interview: Mark Cerny«. Sega-16. Pridobljeno 12. oktobra 2014. Mark Cerny: Sonic had been a lighter blue, but he was very hard to see against the ocean backgrounds, so his color was darkened at the last moment.
  19. 1 2 3 Claiborn, Samuel (26. junij 2014). »21 Crazy Facts About Sonic and the Console War He Started«. IGN. Pridobljeno 13. februarja 2014.
  20. ↑ Ponce, Tony (27. februar 2013). »Review: The History of Sonic The Hedgehog«. Destructoid. Pridobljeno 11. oktobra 2014.
  21. ↑ »Interview with Yuji Naka: The Creator of Sonic The Hedgehog«. Sega Visions. Zv. 3, št. 9. Avgust–september 1992. str. 20.
  22. ↑ Smith, Sean (2006). »Company Profile: Sonic Team«. Retro Gamer. Št. 26. Imagine Publishing. str. 24–29. ISSN 1742-3155.
  23. ↑ »セガがソフトウェア研究開発部門を分社化« [Sega to spin off software research and development divisions]. Softbank Game News. 24. maj 2000. Arhivirano iz spletišča dne 26. marca 2025. Pridobljeno 26. marca 2025.
  24. ↑ »Sega's new beginning«. Edge. Št. 89. Future plc. Oktober 2000. str. 68–78.
  25. 1 2 3 Naoto Ohshima (2013). Les Editions Pix'n Love. ur. (Intervju). "Interview With Naoto Ôshima". The History Of Sonic The Hedgehog (UDON Entertainment Corp): str. 96-101. ISBN 978-1-926778-96-9 .
  26. ↑ Sam Loveridge (23. junij 2016). »14 things you didn't know about Sonic the Hedgehog«. Digital Spy. Pridobljeno 10. junija 2017.
  27. ↑ McFerran, Damien (26. januar 2023). »PlayStation 5 lead architect Mark Cerny talks Sega, Michael Jackson and Yuji Naka«. Time Extension. Pridobljeno 29. januarja 2023.
  28. ↑ »Sonic Boom: The Success Story Of Sonic The Hedgehog«. Retro Gamer Sega Archives. Bournemouth: Imagine Publishing. 2016. str. 50–59. ISBN 978-1-78546-372-3.
  29. 1 2 3 Yuji Naka (2014). (Intervju). "Yuji Naka Game Designer". Sega Mega Drive/Genesis Collected Works (Read-Only Memory): str. 278,279. ISBN 978-0-9575768-1-0 .
  30. ↑ Ken Horowitz (11. junij 2007). »Developer's Den: Sega Technical Institute«. Sega-16. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2016. Pridobljeno 26. julija 2025.
  31. 1 2 3 Yuji Naka (2013). Les Editions Pix'n Love. ur. (Intervju). "Interview With Yuji Naka". The History Of Sonic The Hedgehog (UDON Entertainment Corp): str. 90-95. ISBN 978-1-926778-96-9 .
  32. ↑ Predloga:Cite Twitter
  33. 1 2 3 4 5 Les Editions Pix'n Love, ur. (2013). »Zone 1 Genesis«. The History Of Sonic the Hedgehog. Ontario: UDON Entertainment Corp. str. 20–33. ISBN 978-1-926778-96-9.
  34. 1 2 3 GI Staff (Avgust 2003). »Sonic's Architect: GI Interviews Hirokazu Yasuhara«. Game Informer. Zv. 13, št. 124. str. 114–116.
  35. ↑ Yuji Naka (23. junij 2018). Sonic the Hedgehog in early development; Sega R&D news footage from February 1990. YouTube. Pridobljeno 27. julija 2025.
  36. ↑ Naka, Yuji; Ohshima, Naoto; Iizuka, Takashi (24. junij 2016). »Sonic Team's legendary creators reveal the truth behind the birth, success, and rebirth of "Sonic the Hedgehog" on its 25th anniversary in this permanent edition packed with secret materials! (1/5)«. Famitsu. Intervju z Umanami Rei. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2016. Pridobljeno 27. julija 2025.
  37. ↑ Thomason, Steve (Januar 2007). »Birth of a Hedgehog«. Nintendo Power. Zv. 20, št. 211. Future Publishing. str. 72.
  38. 1 2 3 4 »The Making of ... Sonic The Hedgehog«. Edge. Št. 101. Bath: Future Publishing. september 2001. str. 118–121. ISSN 1350-1593. Sonic was delivering [the kind of] high speed no other [game] was capable of, and the Mega Drive allowed this stunning demonstration of rotation during the bonus stages. This was said to be impossible on the hardware at the time.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  39. 1 2 Kemps, Heidi (30. september 2005). »Sega's Yuji Naka Talks!«. GameSpy. Pridobljeno 23. septembra 2004.
  40. ↑ »SPEC: Volume #7«. Sega Players Enjoy Club. Sega of Japan. 30. november 1990. str. 79 – prek the Internet Archive.
  41. ↑ Naoto Ohshima (2014). (Intervju). "Naoto Ohshima Visual Designer". Sega Mega Drive/Genesis Collected Works (Read-Only Memory): str. 328,329. ISBN 978-0-9575768-1-0 .
  42. ↑ »ソニックチーム物語«. Sega Magazine (v japonščini). Št. 3. SoftBank Creative. Januar 1997. str. 9–13. (Translation by Shmuplations. Arhivirano December 17, 2019, na Wayback Machine.).
  43. ↑ Nakamura, Masato (17. februar 2021). »"Emerald Hill Zone"! | DREAMS COME TRUE«. Dreams Come True. Pridobljeno 24. maja 2021.
  44. ↑ »中村正人 from DREAMS COME TRUE / ソニック・ザ・ヘッジホッグ1&2 サウンドトラック【CD】« (v japonščini). Universal Music Japan. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2017. Pridobljeno 20. februarja 2015.
  45. 1 2 Sega Video Game Illustrations. Nippon Shuppan Hanbai (Deutschland) GmbH. 1994. ISBN 3-910052-50-9.
  46. 1 2 Les Editions Pix'n Love, ur. (2013). »Zone 2 A New Face In The Magazines«. The History Of Sonic the Hedgehog. Ontario: UDON Entertainment Corp. str. 34–41. ISBN 978-1-926778-96-9.
  47. ↑ »Sonic The Hedgehog was originally from Nebraska, ate trash«. The A.V. Club (v angleščini). 8. november 2018. Pridobljeno 13. julija 2023.
  48. ↑ Stuart, Keith (2014). »The Blue Blur«. V Wall, Darren (ur.). Sega Mega Drive/Genesis Collected Works. Read-Only Memory. str. 20–24. ISBN 978-0-9575768-1-0.
  49. ↑ Oshima, Naoto; Yasuhara, Hirokazu. »Sonic the Hedgehog – 1991 Developer Interview«. Shmuplations. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. decembra 2020. Pridobljeno 29. julija 2025.
  50. 1 2 3 4 5 6 Leadbetter, Rich; Paul, Glancey (Julij 1991). »Mega Drive Review: Sonic the Hedgehog«. Mean Machines. Št. 10. str. 42–44. ISSN 0960-4952. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2016. Pridobljeno 9. februarja 2012.
  51. ↑ [セガハード大百科] メガドライブ対応ソフトウェア（セガ発売） (v japonščini). Sega. Arhivirano iz spletišča dne 24. novembra 2012. Pridobljeno 18. decembra 2015.
  52. 1 2 Lynch, Dennis (29. november 1991). »Super NES, Sega Genesis in 16-bit duel«. Chicago Tribune. Pridobljeno 8. septembra 2021.
  53. ↑ »Games for Grown-Ups: Speedy sprites«. Popular Mechanics. Zv. 168, št. 12. Hearst Magazines. december 1991. str. 76. Pridobljeno 3. januarja 2017.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  54. ↑ Earth Angel (Marec 1992). »Sega Master Pro Review: Sonic Boom«. GamePro. str. 57–58.
  55. 1 2 Thomas, Lucas M. (4. avgust 2008). »Sonic the Hedgehog (Master System Version) Review«. IGN. Pridobljeno 21. septembra 2014.
  56. ↑ Greening, Chris; Kotowski, Don (Februar 2011). »Interview with Yuzo Koshiro«. Square Enix Music Online. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. julija 2012. Pridobljeno 12. septembra 2014.
  57. ↑ McFerran, Damien. »Retroinspection: Master System«. Retro Gamer. Št. 44. London, UK: Imagine Publishing. str. 48–53. ISSN 1742-3155.
  58. ↑ »Search Result«. Pan European Game Information. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne Septembra 24, 2014. Pridobljeno Septembra 21, 2014.
  59. ↑ Sleeper, Morgan (15. junij 2013). »Sonic the Hedgehog (3DS eShop / Game Gear)«. NintendoLife. Pridobljeno 26. decembra 2014.
  60. ↑ Sonic Team. Sonic Adventure DX: Director's Cut. (Sega). (June 18, 2003) "Description: (SONIC THE HEDGEHOG) This is Sonic's first action game on GAME GEAR. Stop Dr. Eggman from getting his hands on the Chaos Emeralds! One Chaos Emerald is hidden in each zone. Collect them all to view the true ending."
  61. 1 2 Goldstein, Hilary (3. november 2004). »Sonic Mega Collection Plus: Step into the way-back machine to the days of 16-bit brilliance«. IGN. Pridobljeno 21. septembra 2014.
  62. ↑ Metts, Jonathan (23. junij 2006). »News Article: Sonic on GBA for 15th Anniversary«. Nintendo World Report. Pridobljeno 12. septembra 2014.
  63. 1 2 »Sonic the Hedgehog Genesis for Game Boy Advance Reviews«. Metacritic. Pridobljeno 12. septembra 2014.
  64. 1 2 3 Provo, Frank (20. november 2006). »Sonic the Hedgehog Genesis Review«. GameSpot. Pridobljeno 11. oktobra 2014.
  65. ↑ Thomley, Simon. »Sonic 1 GBA/DS«. stealth.hapisan.com. Pridobljeno 4. decembra 2016.
  66. ↑ Mitchell, Richard (16. maj 2013). »Sonic the Hedgehog speeds to Android today«. Joystiq. Pridobljeno 11. januarja 2015.
  67. ↑ Nelson, Jared (27. maj 2013). »A Guide to 'Sonic the Hedgehog' 2.0's Hidden Level-select, Debug Mode, and Many More Secrets«. TouchArcade. Pridobljeno 31. marca 2017.
  68. ↑ Dotson, Carter (17. marec 2016). »'Sonic the Hedgehog' Remaster Now on Apple TV, 'Sonic 2' and 'Sonic CD' Later This Month«. TouchArcade. Pridobljeno 31. marca 2017.
  69. ↑ »3D Sonic the Hedgehog«. NintendoLife. Pridobljeno 12. oktobra 2014.
  70. ↑ »3D Sonic the Hedgehog review«. Official Nintendo Magazine UK: 87. 12. februar 2014.
  71. 1 2 Harris, Craig (5. marec 2010). »Sonic Classic Collection Review«. IGN. Pridobljeno 23. septembra 2014.
  72. ↑ Sonic Compilation instruction manual, p. 3.
  73. ↑ Nutter, Lee (Avgust 1997). »Review: Sonic Jam«. Sega Saturn Magazine. EMAP. str. 68–69.
  74. ↑ Mirabella, Fran (12. november 2002). »Sonic Mega Collection: A stellar compilation with plenty of trimmings«. IGN. Pridobljeno 21. septembra 2014.
  75. ↑ Miller, Greg (12. februar 2009). »Sonic's Ultimate Genesis Collection Review«. IGN. Pridobljeno 23. septembra 2014.
  76. ↑ Lang, Ben (10. november 2015). »Oculus Arcade Now Available on All Gear VR With 21 Titles«.
  77. ↑ »Sonic Origins Spin Dashes To "The Latest Platforms" Next Year«. Nintendolife.com. 27. maj 2021. Pridobljeno 25. januarja 2022.
  78. ↑ »Sonic Origins Plus Adds Amy As Playable Character, Game Gear Games, And More This June«. Game Informer. Arhivirano iz prvotnega dne 23. marca 2023. Pridobljeno 28. junija 2023.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  79. ↑ »Sonic the Hedgehog Arcade«. IGN. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  80. ↑ »Sonic The Hedgehog™«. PlayStation.com. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  81. ↑ Cook, Brad. »Sonic The Hedgehog: Grab the rings«. Apple.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2008. Pridobljeno 11. oktobra 2014.
  82. ↑ Buchanan, Levi (21. maj 2009). »Sonic the Hedgehog iPhone Review«. IGN. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  83. ↑ »Sonic the Hedgehog – Play Now – GameTap«. GameTap. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. septembra 2009. Pridobljeno 21. oktobra 2009.
  84. ↑ »SEGA Genesis Classics: Series III on PC!«. SEGA Blogs. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2013. Pridobljeno 6. oktobra 2010.
  85. ↑ »Sonic the Hedgehog on Steam«. Valve. 26. oktober 2013. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  86. ↑ »Sonic The Hedgehog«. Arhivirano iz spletišča dne 21. avgusta 2013. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  87. ↑ »Sonic The Hedgehog«. Amazon. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  88. ↑ Fahey, Mike (26. oktober 2011). »There's a Little Extra Classic Sonic Lurking in Sonic Generations«. Kotaku. Pridobljeno 11. januarja 2015.
  89. ↑ Vega, Nick. »Free versions of 'Sonic the Hedgehog' and other classic Sega games are coming to iPhone and Android«. Business Insider. Pridobljeno 21. junija 2017.
  90. ↑ Sato (13. september 2018). »Sega Ages' First Wave Of Games In Sonic the Hedgehog And Thunder Force IV Arrives September 20«. Siliconera. Pridobljeno 13. septembra 2018.
  91. ↑ Romano, Sal (27. avgust 2018). »Sega Ages: Sonic the Hedgehog and Thunder Force IV delayed to September«. Gematsu. Pridobljeno 27. avgusta 2018.
  92. ↑ Raymond, Nicholas (19. julij 2018). »Sonic The Hedgehog Coming to Switch Next Month - With New Features«. Screen Rant. Pridobljeno 26. avgusta 2018.
  93. ↑ »Unreleased Sonic the Hedgehog Games«. UGO. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. januarja 2013. Pridobljeno 16. junija 2017.
  94. ↑ Pasquali, Gabriele (1. september 1991). »Magicamigamente Sonic!«. The Games Machine. Št. 34. str. 87.
  95. ↑ »Coming Attractions«. MegaPlay. 3 (11): 30. Avgust 1992.
  96. ↑ Whitta, Gary (Avgust 1991). »Sonic the Hedgehog«. ACE. Št. 47. str. 54–56.
  97. ↑ »Sonic the Hedgehog«. ACE. Št. 50 (November 1991). 8. oktober 1991. str. 128, 130.
  98. ↑ »ソニック・ザ・ヘッジホッグ« (PDF). Beep! Mega Drive. Št. 1991–08. 8. julij 1991. str. 35.
  99. 1 2 3 4 5 Lesser, Hartley; Lesser, Patricia & Lesser, Kirk (Oktober 1991). »The Role of Computers«. Dragon. Št. 174. str. 57–64. ISSN 1062-2101.
  100. 1 2 3 4 »Genesis – Sega / Sonic the Hedgehog«. Electronic Gaming Monthly. Št. 24. Julij 1991. str. 24. ISSN 1058-918X.
  101. 1 2 3 4 Boogie Man (Junij 1991). »Genesis Pro Review: Hedgehog Heaven« (PDF). GamePro. str. 42, 43. ISSN 1042-8658. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. avgusta 2016. Pridobljeno 7. marca 2017.
  102. 1 2 Ladoire, Frank (Julij 1991). »Sonic The Hedgehog«. Génération 4 (fr) (v francoščini). Št. 35. str. 118–121. ISSN 1624-1088.
  103. ↑ »Sonic«. Hobby Consolas (v španščini). Št. 1. Oktober 1991. str. 18–21.
  104. ↑ »Sonic the Hedgehog«. Joystick (v francoščini). Št. 18. Julij–avgust 1991. str. 164–5.
  105. ↑ »Sonic«. Player One (v francoščini). Št. 32. Julij–avgust 1991. str. 24–9.
  106. 1 2 3 4 Boardman, Julian (september 1991). »Sonic the Hedgehog«. Raze. Newsfield (11): 50–52.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  107. 1 2 Strauss, Bob (23. avgust 1991). »Sonic The Hedgehog«. Entertainment Weekly. Št. 80. Meredith Corporation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. septembra 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  108. ↑ »Sonic the Hedgehog« (PDF). Sega Power. Future plc. september 1991. str. 9–11.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  109. 1 2 Electronic Gaming Monthly's 1992 Video Game Buyer's Guide, pages 60–61
  110. 1 2 »News: Luvvies! Dahlings!«. The One. Št. 44. EMAP. Maj 1992. str. 17.
  111. 1 2 »News«. Zero. Št. 33 (July 1992). 11. junij 1992. str. 8–9.
  112. ↑ »Sega reports strong 'Sonic 2' sales«. UPI. United Press International. 2. december 1992. Pridobljeno 5. januarja 2021. Sega scored significantly last Christmas with the original 'Sonic the Hedgehog' for the 16-bit Genesis machine, selling nearly 1 million copies.
  113. ↑ »Pro News Report« (PDF). GamePro. International Data Group. Januar 1992. str. 162.
  114. ↑ »CVG Charts«. Computer and Video Games. Št. 117 (August 1991). 15. julij 1991. str. 99–102.
  115. ↑ »CVG Charts«. Computer and Video Games. Št. 118 (September 1991). 15. avgust 1991. str. 99–102.
  116. 1 2 Kalinske, Tom (24. november 1992). Sonic the Hedgehog 2 Launch (Sonic 2sday). Sega of America. (Part 1 and Part 2)
  117. ↑ Pham, Alex (13. september 2001). »Super Sonic«. Los Angeles Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2020. Pridobljeno 2. februarja 2021.
  118. ↑ Fisher, Lawrence M. (5. januar 1992). »Making a Difference; The Hedgehog Takes Hold«. The New York Times. Pridobljeno 23. septembra 2021.
  119. ↑ »A MegaTech Christmas Carol«. MegaTech. Št. 13 (January 1993). 20. december 1992. str. 24-28 (26-7).
  120. ↑ Tokyo Business Today. Toyo Keizai. 1993. str. 37. Through March 1992, "Sonic" sales had climbed to 2.8 million packages, a record high for Sega software. "Sonic 2," introduced in November 1992, proceeded to outperform its predecessor. The initial release of 3.2 million packages sold out only two weeks after hitting the stores
  121. ↑ »Asiaweek«. Asiaweek. Asiaweek Limited. 18 (27–51): 65. 1992. It sold 1.8 million copies of copies of "Sonic the Hedgehog" in the U.S. and another million in Europe and Japan.
  122. ↑ »Sonic the Hedgehog 2: Review« (PDF). Mean Machines Sega. Št. 2 (November 1992). Oktober 1992. str. 60–3.
  123. ↑ »A blast from the past!«. Sega Saturn Magazine. Št. 21 (July 1997). 11. junij 1997. str. 36–43 (36).
  124. ↑ »Review: Sonic Jam«. Sega Saturn Magazine. Št. 22 (August 1997). 16. julij 1997. str. 68–69 (68).
  125. ↑ Abreu, Carlos De; Smith, Howard Jay (1997). Opening the Doors to Hollywood: How to Sell Your Idea, Story, Book, Screenplay, Manuscript. Three Rivers Press. str. 25. ISBN 978-0-609-80110-9. Sonic the Hedgehog, a video game which has made over four hundred million dollars worldwide, compared to two or three hundred million for a blockbuster picture.
  126. 1 2 Sonic the Hedgehog GameTap Retrospective Pt. 3/4 (YouTube). GameTap (user gametap). 16. februar 2009. Dogodek se je zgodil ob 1:21. Arhivirano iz spletišča dne 12. decembra 2021. Pridobljeno 6. februarja 2014.
  127. ↑ Sonic the Hedgehog GameTap Retrospective (Alternative Compilation Upload). Dogodek se je zgodil ob 12:40. Arhivirano iz spletišča dne 12. decembra 2021.
  128. ↑ Parfitt, Ben (29. maj 2008). »Sonic rings mobile success«. MCV. Pridobljeno 29. maja 2008.
  129. ↑ Langley, Ryan (20. januar 2012). »Xbox Live Arcade by the numbers - the 2011 year in review«. Gamasutra. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2012. Pridobljeno 30. januarja 2019.
  130. ↑ Tavares, Pedro (23. januar 2018). »Sonic apps in the Google Play published by SEGA leak users' data«. Segurança Informática (v portugalščini). Pridobljeno 31. januarja 2025. Sonic the Hedgehog™ Classic - 10 to 50 millions downloads[mrtva povezava]
  131. ↑ Cook, John (16. februar 1991). »CVG News: Special Report«. Computer and Video Games. Št. 112 (March 1991). str. 10–1.
  132. 1 2 3 »Mega Drive: Sonic the Hedgehog«. GameZone. Št. 1. november 1991. str. 97.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  133. ↑ Strauss, Bob (22. november 1991). »Video Games Guide«. Entertainment Weekly. Pridobljeno 23. januarja 2019.
  134. ↑ »Sonic the Hedgehog«. Mega. Št. 1. Oktober 1992. str. 76.
  135. ↑ »Top 100 Video Games«. Flux. Harris Publications (4): 25. april 1995.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  136. ↑ »Top 100 Games of All Time« (PDF). GamesMaster (44): 75. Julij 1996.
  137. ↑ »Sonic the Hedgehog«. The Strong National Museum of Play. The Strong. Pridobljeno 6. maja 2022.
  138. ↑ »Sonic the Hedgehog: Genesis«. GameRankings. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. junija 2017. Pridobljeno 15. maja 2021.
  139. ↑ »Sonic the Hedgehog for iOS (iPhone/iPad)«. GameRankings. CBS Interactive. Pridobljeno 31. marca 2017.
  140. 1 2 »Sonic the Hedgehog for Genesis«. GameRankings. CBS Interactive. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. decembra 2019. Pridobljeno 6. februarja 2014.
  141. ↑ »3D Sonic the Hedgehog for 3DS Reviews«. Metacritic. CBS Interactive. Pridobljeno 5. septembra 2018.
  142. ↑ »Sonic the Hedgehog (Live Arcade) for Xbox 360 Reviews«. Metacritic. CBS Interactive. Pridobljeno 5. septembra 2018.
  143. ↑ Reed, Kristan (16. julij 2007). »Sonic the Hedgehog Review«. Eurogamer. Pridobljeno 9. februarja 2012.
  144. ↑ Kasavin, Greg (19. november 2006). »Sonic the Hedgehog Review«. GameSpot. Pridobljeno 10. septembra 2014.
  145. 1 2 Thomas, Lucas M. (26. januar 2007). »Sonic the Hedgehog VC Review«. IGN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2012. Pridobljeno 6. februarja 2014.
  146. ↑ Dillard, Corbie (20. november 2006). »Review: Sonic the Hedgehog (Virtual Console / Sega Mega Drive)«. Nintendo Life. Pridobljeno 26. februarja 2021.
  147. ↑ »The 10 Most Important Games«. Electronic Gaming Monthly. Št. 187. Januar 2005. str. 48.
  148. ↑ Stuart, Keith (27. julij 2017). »Why Sonic the Hedgehog is 'incorrect' game design«. The Guardian. Pridobljeno 28. julija 2017.
  149. ↑ »This Month in Gaming History«. Game Informer. Zv. 12, št. 105. Januar 2002. str. 117.
  150. ↑ Cifaldi, Frank. »Gamasutra – The Art & Business of Making Games«. Gamasutra. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2019. Pridobljeno 18. julija 2024.
  151. ↑ Edge staff (25. avgust 2010). »Making Of: James Pond II – Robocod«. Edge. Future Publishing. str. 2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. julija 2014. Pridobljeno 24. januarja 2019. Unfortunately, I pretty much forgot all that when working on James Pond 3, and I spent too much of the development time chasing after what Sonic had just achieved.
  152. ↑ Kalata, Kurt (10. oktober 2008). »Earthworm Jim«. Hardcore Gaming 101. Pridobljeno 11. oktobra 2014.
  153. ↑ Ledford, Jon (6. september 2013). »10 Worst Video Game Mascots«. Arcade Sushi.
  154. ↑ Joest, Mick (Avgust 2016). »Games No One Remembers: RADICAL REX«. GameTyrant.
  155. ↑ »From Rags to Riches: Way of the Warrior to Crash 3«. Game Informer. Št. 66. United States: Funco. Oktober 1998. str. 18–19.
  156. ↑ »Making Crash Bandicoot – part 1«. All Things Andy Gavin. 2. februar 2011.
  157. ↑ Buchanan, Levi (2. december 2008). »What Hath Sonic Wrought?, Vol. 4«. IGN.
  158. ↑ Buchanan, Levi (20. februar 2009). »Where Did Sonic Go Wrong?«. IGN. Pridobljeno 11. oktobra 2014.
  159. ↑ Harris, Craig (13. januar 2004). »Sonic Battle«. IGN. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  160. ↑ MacDonald, Ryan (22. december 1997). »Sonic R Review«. GameSpot. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  161. ↑ Bozon, Mark (24. september 2008). »Sonic Chronicles: The Dark Brotherhood Review«. IGN. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  162. ↑ Thompson, Scott (8. november 2013). »Mario & Sonic at the Sochi 2014 Olympic Winter Games Review«. IGN. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  163. 1 2 GamesRadar_US (23. april 2008). »The absolute worst Sonic moments«. GamesRadar. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  164. ↑ Kenji Terada (w). "エイミー姫をすくえ!" Sonic the Hedgehog (1992). Shogakukan.
  165. ↑ Yehl, Joshua (16. julij 2014). »Archie to Publish Sonic Boom Comic Book Series«. IGN. Pridobljeno 13. oktobra 2014.
  166. ↑ Fullerton, Charlotte (1. marec 2007). Desperately Seeking Sonic. Grosset & Dunlap. ISBN 978-0-448-44479-6.
  167. ↑ »McDonald's and SEGA Reveal Details of New Happy Meal Promotion Featuring Sonic and 'Search for the Silver Game'«. GameZone. 2. december 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. avgusta 2011. Pridobljeno 23. julija 2014.
  168. ↑ Aamoth, Doug (15. november 2012). »All-TIME 100 Video Games«. Time. Arhivirano iz spletišča dne 6. maja 2016. Pridobljeno 2. septembra 2014.
  169. ↑ Parker, Kellie (29. maj 2014). »Introducing Sticks to the Sonic Boom Franchise«. Sega Blog. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 25. decembra 2018.
  170. ↑ Parker, Kellie (26. oktober 2011). »Play Sonic 1 in X360 & PS3 Versions of Sonic Generations«. Sega Blog. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2012. Pridobljeno 11. oktobra 2014.
  171. ↑ Goldfarb, Andrew (23. julij 2016). »Comic-Con 2016: Sonic Mania Announced«. IGN. Pridobljeno 24. julija 2016.
  172. ↑ »Green Hill Zone«. smashbros.com. Pridobljeno 20. januarja 2020.
  173. ↑ Totilo, Stephen (28. marec 2007). »Mario, Sonic Facing Off For Game Of Olympic Proportions«. MTV News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. novembra 2012.
  174. ↑ Cavalli, Earnest (3. januar 2007). »Sonic Megamix: Welcome Back to 1991«. Destructoid. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. marca 2023. Pridobljeno 3. januarja 2017.
  175. ↑ McWhertor, Michael (7. april 2016). »ROM hack brings Sonic Boom's Annoying Qualities To The Original Sonic the Hedgehog«. Polygon. Pridobljeno 3. januarja 2017.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sonic_the_Hedgehog_(videoigra,_1991)&oldid=6621187«