Pojdi na vsebino

Songo Mnara

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ostanki Songo Mnara
Notranjost glavne stavbe
TipNaselje
Legaokrožje Kilva, regija Lindi, Tanzanija
Koordinati9°2′58″S 39°34′2″E / 9.04944°S 39.56722°E / -9.04944; 39.56722
Zgrajeno9. stoletje
Arhitekturni slogSvahili arhitekturA
UpravaOddelek za starine, Ministrstvo za naravne vire in turizem [1]
LastnikTanzanijska vlada
Uradno ime: Ruins of Kilwa Kisiwani and Ruins of Songo Mnara
Ruševine mest Kilva Kisivani in Songo Mnara
TipKulturno
Kriterijiii
Razglasitev1981 (5. zasedanje)
evid. št.144
UNESCO RegionAfrika
Ogroženo2004–2014[2]
Songo Mnara se nahaja v Tanzanija
Songo Mnara
Geografska lega: Ostanki Songo Mnara, Tanzanija

Songo Mnara je zgodovinsko svahilsko naselje na otoku Songo Mnara v Pande Mikomi, okrožje Kilva v regiji Lindi v Tanzaniji. Na otoku je srednjeveško svahilsko kamnito mesto. Kamnito mesto je bilo naseljeno od 14. do 16. stoletja.[3] Songo Mnara je bila skupaj z bližnjim kamnitim mestom Kilva Kisivani uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESCO.[4] Arheologi so na otoku našli šest mošej, štiri pokopališča in dva ducata hišnih blokov ter tri zaprte odprte prostore.[5] Songo Mnara je bila zgrajena iz surovih koral in malte. To kamnito mesto je bilo zgrajeno kot eno od mnogih trgovskih mest ob Indijskem oceanu. Najdišče je registrirano kot nacionalno zgodovinsko območje.[6]

Razporeditev svahilskih mest

[uredi | uredi kodo]

Arheologi so analizirali razporeditev kamnitih mest na svahilski obali, pri čemer so se osredotočili predvsem na odnos med mošejami in hišami, da bi razumeli vlogo svahilske obale v islamski kulturi, funkcije posameznih mest ter kompleksen gospodarski in obredni proces lastništva zemlje. Odprti prostori v mestih so bili uporabljeni za funkcionalne namene družbene organizacije. Pokopališča so znotraj in zunaj mestnega obzidja. Razporeditev Songo Mnare je značilna za kamnita mesta vzdolž svahilske obale, čeprav je njeno obzidje edinstvena značilnost.

Izkopavanja

[uredi | uredi kodo]

Izkopavanja so arheologom pomagala bolje razumeti način življenja v Songo Mnari. Izkopanih je bilo veliko različnih območij, vključno z več kot 40 hišami, ki obkrožajo kamnito mesto. Jarki so bili izkopani v hiši 44 in hiši 23 zunaj hiš, ob grobnici in vodnjaku. Najdenih je bilo veliko različnih vrst artefaktov, čeprav jih je bilo le malo najdenih v izkopanih hišah. Arheologi so svoje najdbe skrbno kartirali in zabeležili.[7]

Hiša 44 je bila pomembno področje raziskav zaradi kompleksnosti prostorov in dejstva, da je bila hiša posameznika. V vsaki sobi te hiše so bila izkopavanja, vsaka sonda pa je imela drugačno številko. V jugozahodni sobi je bila 1 x 1 m velika testna sonda, ki so ga zaradi plasti keramike kopali počasi. Izkopavanja so se ustavila, ko so dosegli raven ometa pod tlemi. Na jugozahodni strani hiše je bila še ena, velika približno 4 x 2,25 m. V tem prostoru so našli tudi keramiko. Naslednji prostor je bil v središču hiše, kjer so med plastmi ruševin našli omet in korale. V tem prostoru so ustavili izkopavanja pri ometnih tleh. Izkopavanja so bila opravljena tudi v vhodni sobi, jugovzhodni sobi in zadnji sobi hiše.Keramika, najdena v hiši 44, je iz 15. stoletja.

Hiša 23 stoji v jugozahodnem kotu Songo Mnare. Zaradi časovnih omejitev so iz te hiše vzeli le vzorce, namesto da bi jo v celoti izkopali. Na dvorišču hiše je bila postavljena sonda velikosti 4 x 1 m. Med izkopavanji so odkrili stopnice in tla iz koralne kamnine. Naslednji prostor je bil osrednji prostor, v katerem je bila postavljena sonda velikosti 2 x 2 m. Ni bilo ometnih tal, kot so jih našli v hiši 44.

Hiše 31, 40 in 34 so bile izkopane med terensko šolo leta 2011 v Songo Mnari. Predhodne raziskave so bile opravljene med terensko šolo leta 2009. Arheologi so med izkopavanji hiš v Songo Mnari leta 2009 pregledali šest območij v hiši. Ponovno so v vsaki hiši našli ometna tla in našli tudi artefakte. Pri enem od glavnih vhodov je bila najdena keramika, ki je kazala veliko aktivnosti.[8] V zadnji sobi, ki je bila testirana, ni bilo aktivnosti, ki je bila enaka aktivnosti v sprednjih sobah, ker so bile v primerjavi s sprednjo sobo preveč urejene. Med to terensko šolo so pod tlemi našli kovance tipa Kilva. Vse informacije, najdene v teh hišah, kažejo, da si niso delili le odprtega prostora, ampak tudi hiše na najdišču.

Med terensko šolo leta 2009 so bila na odprtih prostorih Songo Mnara opravljena izkopavanja. Vse aktivnosti so razporejene po strukturah, ki ločujejo zasebni prostor od javnega. Arheološko gledano je mogoče najti obilico aktivnosti v plasteh keramike in drugih artefaktov. Kovanci so bili najdeni na odprtih območjih, pri čemer pomislimo na vsa odprta območja, ki so tam, saj se odprta območja uporabljajo za dejavnosti, ki so običajno zunaj. Za terensko šolo leta 2011 v Songo Mnara so odprto območje pregledali tudi z izkopavanji z lopato, tokrat so preučevali, kaj lahko zemlja pove o najdišču. Izkopali so tudi jarke, ki so na podlagi artefaktov pokazali, da so bila območja povezana z gospodinjskimi dejavnostmi.

Med terensko šolo leta 2011 so si ogledali mošeje, za razliko od terenske šole leta 2009 v Songo Mnari. Osrednja mošeja je bila pregledana, da bi razumeli Songo Mnaro. Ob pogledu na grobnice je bilo očitno, da so ljudje skrbeli za tiste, ki so bili pokopani, potem ko so bili prvič pokopani.

Študija Brielle in sodelavcev iz leta 2023 je uporabila izkopane ostanke z arheološkega najdišča za analizo vzorcev DNK kot del večjega projekta za sledenje tujim mešanicam DNK vzdolž svahilske obale. Analiza starodavne DNK je bila opravljena pri človeških ostankih 7 posameznikov Songo Mnara, da bi določili deleže zaporedij DNK, podobnih "afriškim, perzijskim in indijskim". Vendar arheologi in genetiki niso mogli pridobiti trdnih podatkov za številne posameznike Songo Mnara. Analiza DNK je pokazala, da se vsaj en posameznik Songo Mnara ujema s 3-regijskim indijskim, perzijskim in starodavnim afriškim modelom DNK. Na voljo je bilo dovolj dokazov DNK, ki so kazali na perzijsko poreklo. Vendar pa bi večje število vzorcev in "podatki višje kakovosti" povečali število sklepov, ki jih je mogoče izpeljati iz tega najdišča..[9]

Ocenjuje se, da se je vnos tuje DNK zgodil med letoma 708 in 1219 n. št. Vendar avtorji navajajo, da se je to verjetno dogajalo v 'več generacijah' in da se je od takrat nenehno mešalo evrazijsko in afriško prebivalstvo. Ti rezultati so skladni z zgodovinami, opisanimi v Kilvski kroniki.

Geoarheologija

[uredi | uredi kodo]

Songo Mnara je otok, zgrajen na skalni podlagi in peščeni podtalnici. Zaradi bližine epicentra Kilva Kisivani in omejene poseljenosti je ugodno območje za geoarheološke raziskave. Leta 2011 so bili odvzeti vzorci tal iz Songo Mnare, geoarheologi pa so izvedli mikrostratigrafske kemijske in fitolitne analize, da bi razlikovali, katera snov je bila odložena naravno, od tiste, ki so jo odložili človeški prebivalci. Preizkušena sta bila dva odprta prostora: eden na severnem koncu Songo Mnare in eden na južnem koncu. Vzorci so bili odvzeti tudi iz prostorov, ki so vsebovali polnilo, in iz tal hiš. V vzorcih iz hiše 44 so našli veliko število palmovih fitolitov, kar ni naraven pojav.[10]

Javni prostori

[uredi | uredi kodo]

Raziskava, opravljena na javnem prostoru Songo Mnare, je bila namenjena ugotavljanju, kako nam lahko urbana središča pomagajo razumeti razporeditev mest.[11] Znotraj obzidja okoli mesta je veliko prostora brez arhitekture in javni prostor. Tako pokopališča kot mošeje veljajo za javni prostor. Arheološko testiranje, fitoliti in tehnike mikromorfologije so nov način gledanja na javni prostor. V tej raziskavi je bilo pregledanih sedem različnih lokacij: zahodna obala in območja, povezana s hišami iz pletve in ometa. Ta območja vsebujejo veliko različnih artefaktov, povezanih s hišami v odprtem prostoru. Pri pregledu geokemičnih podatkov je bilo ugotovljeno, da je bilo na območjih zahodne obale in območjih, povezanih s hišami iz pletiva in ometa, veliko človeške dejavnosti. Tretja lokacija je preučevala prostor, ki je pregledoval javne prostore in prostor pokopališča/mošeje. Med testiranjem tega območja so bila v primarnem kontekstu odkrita železna orodja, ki kažejo, da je bilo v Songo Mnari kovaštvo železa. Četrta lokacija so grobovi in ​​grobnice v osrednjem območju, ki kažejo, da so ljudje spominjali ljudi, ki so bili tam pokopani. Za spomin na pokopane so bili uporabljeni kovanci Kilva. Najdeni so bili tudi keramični drobci, ki bi bili uporabljeni za daritev v spomin na pokopane. Peta lokacija je mošeja in pokopališče. Ta del je bil preučen glede na to, kako so bili označevalci postavljeni, skupaj s tem, kje so bile mošeje postavljene. Geofizikalni pregled je preveril, ali so tla primerna za pokop, in ni bilo odkritih nobenih grobnih pridatkov. Šesta lokacija je območje javnega vodnjaka, kar kaže, da je to najbolj zasebno mesto od vseh območij. Med izkopavanji okoli vodnjaka je bil odkrit tudi kup z različnimi artefakti. Zadnje pregledano mesto je severni javni prostor, kar je z raziskavo fitolitov pokazalo, da so na tem območju možne vrtne parcele ali sadovnjaki. Med izkopavanji so na tem območju našli različne domače in gospodinjske predmete, ker je bilo tako blizu hiš. Pri pregledu javnih prostorov v Mnari so bila tri različna območja javnih prostorov: organizirani centri, zeleni prostori in območja, namenjena ne-elitnim članom.

Hiše kot javni prostori

[uredi | uredi kodo]

Raziskovalci so preučevali razporeditev hiše 44.[12] V zadnjih sobah so bili najdeni artefakti, v vhodni sobi pa so v vzorcu zemlje le sledili palmovim fitolitom. Vsaka zadnja soba je kazala znake drugačne dejavnosti v primerjavi z odprtim prostorom. Izkopavanja mnogih drugih hiš sledijo nekaterim ugotovitvam v hiši 44. Vhodna soba v hiši 31 in osrednja soba v hiši 23 sta se razlikovali od ustreznih sob v hiši 44, deloma zato, ker je hiša 23 veličastnejša od hiše 44. Artefakti, odkriti v vsaki sobi vsake hiše, kažejo na drugačno dejavnost. Kovanci v kupih smeti skupaj z grobovi v zadnji sobi kažejo, da hiša ni bila zasebna, temveč javni prostor za poslovanje. To se razlikuje od načina, kako so bile hiše na obali svahilija raziskovali v preteklosti. Dokazi kažejo, da se tisto, kar se je dogajalo v trgovskem mestu, kaže tudi v hišah, v katerih ljudje živijo. To kaže, da ni vedno določenega načina za določitev, kaj je javni in kaj zasebni prostor.

Kovanci tipa Kilwa

[uredi | uredi kodo]

Kovanci izvirajo iz 11. do 16. stoletja. Več kovancev je bilo berljivih kot neberljivih.[13] Odkrili so jih med izkopavanji po Songo Mnari, večinoma v talnih plasteh. Na najdišču so našli kovance tipa Nāsir al-Dunya, 'Ali b. al-Hasan in al-Hasan b. Sulaimān. Kovance tipa Nāsir al-Dunya zaradi slabe ohranjenosti ni bilo enostavno brati. Oznake 'Ali b. al-Hasan predstavljajo večino vrst kovancev tipa Kilva v Songo Mnari. Kovanci bi lahko ostali na površini od drugih ljudi, saj so starejši od časa, ko je bilo najdišče naseljeno, zaradi datumov, ki so starejši od zasedenosti lokacije.

Trgovina

[uredi | uredi kodo]

Trgovina na svahilski obali je potekala med Kitajsko, Indijo in drugimi državami, ki so se ukvarjale s trgovino na Indijskem oceanu.[14] Pri pregledu trgovcev s Songo Mnaro so bili najdeni dokazi o keramičnih drobcih iz Kitajske in jugovzhodne Azije. Kitajska keramika je bila modro-bel porcelan, zeleno glazirana kamnina iz 14. stoletja. Kosi iz jugovzhodne Azije so bili neglazirana in zeleno glazirana kamnina iz Thija. Zaradi kmetijstva, ki se je izvajalo na najdišču, je bila najdena le majhna količina uvoženega blaga. Keramika, najdena v Songo Mnari, je bila blago za menjavo.

Dokumentacija s 3D laserskim skeniranjem

[uredi | uredi kodo]

Med letoma 2005 in 2009 je Projekt Zamani dokumentiral nekatere svahilske ruševine na Songo Mnari s zemeljskim 3D laserskim skeniranjem.[15][16][17] Strukture, dokumentirane na Songo Mnari, vključujejo: palačo, mošejo in številne stanovanjske stavbe. Nekateri teksturirani 3D-modeli, panoramski ogledi, fasade, prerezi in načrti so na voljo na spletni strani www.zamaniproject.org.

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Antiquities Division«. Pridobljeno 21. julija 2022.
  2. ↑ Tanzania’s Ruins of Kilwa Kisiwani and Ruins of Songo Mnara removed from UNESCO List of World Heritage in Danger at UNESCO website
  3. ↑ Stoetzel, Jack (2011). »Field Report: Archaeological Survey of Songo Mnara Island«. Nyame Akuma. 76: 9–14.
  4. ↑ Welham, K.; Fleisher, J.; Cheetham, P.; Manley, H.; Steele, C.; Wynne-Jones, S. (2014). »Geophysical Survey in Sub-Saharan Africa: Magnetic and Electromagnetic Investigation of UNESCO World Heritage Site of Songo Mnara, Tanzania«. Archaeological Prospection. 21 (4): 255–262. doi:10.1002/arp.1487. hdl:1911/97372. S2CID 56425826.
  5. ↑ Fleisher, Jeffrey; Wynne-Jones, Stephanie (2012). »Finding Meaning in Ancient Swahili Spatial Practices«. African Archaeological Review. 29 (2–3): 171–207. doi:10.1007/s10437-012-9121-0. S2CID 144615197.
  6. ↑ »Antiquities Sites« (PDF). Pridobljeno 21. julija 2022.
  7. ↑ Fleisher, Jeffrey; Wynne-Jones, Stephanie. »Archaeological Investigations at Songo Mnara, Tanzania: Urban Space, Social Memory and Materiality on the 15th- and 16th-century Southern Swahili Coast« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. januarja 2021. Pridobljeno 22. septembra 2025.
  8. ↑ Wynne-Jones, Stephanie; Fleisher, Jeffrey (december 2011). »Archaeological Investigations at Songo Mnara, Tanzania, 2011«. Nyame Akuma. 76: 3–8.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. ↑ Brielle, Esther S.; Fleisher, Jeffrey; Wynne-Jones, Stephanie; Sirak, Kendra; Broomandkhoshbacht, Nasreen; Callan, Kim; Curtis, Elizabeth; Iliev, Lora; Lawson, Ann Marie; Oppenheimer, Jonas; Qiu, Lijun; Stewardson, Kristin; Workman, J. Noah; Zalzala, Fatma; Ayodo, George (Marec 2023). »Entwined African and Asian genetic roots of medieval peoples of the Swahili coast«. Nature (v angleščini). 615 (7954): 866–873. doi:10.1038/s41586-023-05754-w. ISSN 1476-4687. PMC 10060156. PMID 36991187.
  10. ↑ Sulas, Federica; Madella, Marco (2012). »Archaeology at the micro-scale: micromorphology and phytoliths at a Swahili stonetown«. Archaeological and Anthropological Sciences. 4 (2): 145–159. doi:10.1007/s12520-012-0090-7. hdl:10261/95756. S2CID 129102017.
  11. ↑ Fleisher, Jeffrey (2014). »The complexity of public space at the Swahili town of Songo Mnara, Tanzania«. Journal of Anthropological Archaeology. 35: 1–22. doi:10.1016/j.jaa.2014.04.002.
  12. ↑ Wynne-Jones, Stephanie (2013). »The public life of the Swahili stonehouse, 14th-15th centuries AD«. Journal of Anthropological Archaeology. 32 (4): 759–773. doi:10.1016/j.jaa.2013.05.003.
  13. ↑ Fleisher, Jeffrey; Wynne-Jones, Stephanie (2010). »Kilwa-type coins from Songo Mnara, Tanzania: New Finds and Chronological Implications«. The Numismatic Chronicle. 179: 491–506.
  14. ↑ Zhao, Bing (Marec 2012). »Global Trade and Swahili Cosmopolitan Material Culture: Chinese-Style Ceramic Shards from Sane ya Kati and Songo Mnara (Kilwa, ,Tanzania)«. Journal of World History. 23: 41–85. doi:10.1353/jwh.2012.0018. S2CID 144646037.
  15. ↑ »Site - Songo Mnara - Swahili Ruins«. zamaniproject.org. Pridobljeno 2. oktobra 2019.
  16. ↑ Ruther, Heinz. »AN AFRICAN HERITAGE DATABASE THE VIRTUAL PRESERVATION OF AFRICA'S PAST« (PDF). www.isprs.org.
  17. ↑ Heinz Rüther, Christoph Held, Roshan Bhurtha, Ralph Schröder, Stephen Wessels (2011). »Challenges in Heritage Documentation with Terrestrial Laser Scanning« (PDF). zamaniproject.org.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Songo_Mnara&oldid=6518914«