Sončna peč

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Največja sončna peč v kraju Odeiile, francoski Pireneji

Sončna peč, tudi solarna peč, je naprava, ki s pomočjo koncentriranih sončnih žarkov doseže visoko temperaturo za tehniško uporabo, največkrat v industriji. Parabolična ogledala - heliostati koncentrirajo sončno sevanje v žariščno točko, kjer se lahko doseže temperatura 3,500-4000 °C. To toploto lahko uporabljamo za generiranje elektrike, taljenje kovin, proizvodnjo vodika, ali pa druge namene.

Največja tovrstna naprava je v kraju Odeille v Franciji, odprta leta 1970. Uporablja več ploščatih ogledal, ki svetlobo odbijajo v večje parabolično ogledalo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ža stari Grki[1] naj bi med drugo punsko vojno (218-202 pr.n.št.) uporabljali ogledala za sežig napadajočih rimskih ladij. Teorijo so preizkusili na univerzi MIT leta 2005 in prišli do mešanih rezultatov. Koncept naj bi deloval na nepremične objekte, medtem ko bi bilo gibajoče ladje zelo težko zažgati na ta način.[2]

Prvo moderno sončno peč naj bi zgradili v Franciji leta 1949 pod vodstvom procesorja Felixa Trombeja v kraju Odeille v francoskih Pirenejih. Lokacija ima do 300 sončnih dni na leto.[3]. Drugo peč so zgradili v Uzbekistanu v takratni Sovjetski zvezi kot del takratnega Sončnega programa. Projekt je vodil A. Asimov.[4]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

S sončno pečjo lahko dosežemo 4000 °C, odvisno od načina uporabe:

  • približno 1000 °C za uporabo v solarnih stolpih, npr. projekt Themis in Pegase,[5]
  • približno 1400 °C za produkcijo vodika s krekanjem molekul metana,[6]
  • do 2500 °C za testiranje materialov, npr. materiali v jedrski elektrarni ali pa vstop vesoljskega plovila v atmosfero,
  • do 3500 °C za proizvodnjo nanomaterialov s sublimacijo,[7] kot so ogljikove nanocevke ali cinkovi nanodelci.[8]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ MEEF Roman Architectural Glossary
  2. ^ 2.009 Product Engineering Processes: Archimedes
  3. ^ http://www.promes.cnrs.fr/ Odeillo Solar Furnace official website, retrieved 12 July 2007
  4. ^ http://englishrussia.com/2012/01/25/the-solar-furnace-of-uzbekistan/#more-88701 English Russia's post about the Uzbekistan Soviet Solar Furnace
  5. ^ PEGASE project home page
  6. ^ SOLHYCARB, EU funded project, ETHZ official page
  7. ^ Flamant G., Luxembourg D., Robert J.F., Laplaze D., Optimizing fullerene synthesis in a 50 kW solar reactor, (2004) Solar Energy, 77 (1), pp. 73-80.
  8. ^ T. Ait Ahcene, C. Monty, J. Kouam, A. Thorel, G. Petot-Ervas, A. Djemel, Preparation by solar physical vapor deposition (SPVD) and nanostructural study of pure and Bi doped ZnO nanopowders, Journal of the European Ceramic Society, Volume 27, Issue 12, 2007, Pages 3413-342

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]