Solovecki kamen, Sankt Peterburg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Solovecki kamen (Sankt Peterburg))
Solovecki kamen
Spomenik žrtvam politične represije,
rusko: Соловецкий камень
UmetnikJulij Ribakov, Jevgenij Uhnaljov
Leto dokončanja4. september 1990: podstavek
4. september 2002: Solovecki kamen
Tehnikagranit
Gibanjeminimalizem
Mere225 cm × 230 cm × 235 cm
Teža10.400 kg
KrajSankt Peterburg
Koordinate59°57′08″N 30°19′34″E / 59.952313°N 30.326125°E / 59.952313; 30.326125

Solovecki kamen je spomenik žrtvam politične represije v Sovjetski zvezi in tistim, ki so se borili in se borijo za svobodo. Stoji na trgu Troicka (Sv. Trojice) v Sankt Peterburgu, v bližini več drugih zgradb, ki so neposredno povezane s politično represijo v sovjetski dobi – Hiša carskih političnih zapornikov, zapor in nekropola Petropavlovske trdnjave in Bolšoj dom ali sedež NKVD, tako v mestu kot v okolici Leningrajske oblasti. Danes kamen služi tudi kot žarišče za spominske dogodke in srečanja, povezane z aktualnimi vprašanji človekovih pravic.

Spomenik je sestavljen iz velikega kamna, ki so ga prinesli s Soloveckih otokov v Belem morju, kjer so leta 1923 odprli zaporniško taborišče Solovecki. Taborišče je bilo maligna celica, ki je po Solženicinovi metafori[1] metastaziral, da bi ustvaril celotno mrežo taborišč za prisilno delo Gulag. Kamen je primeren simbol Gulaga in s tem povezanih praks političnega terorja. Za nastankom spomenika je bilo društvo Memorial v Peterburgu. Zasnovala sta ga Julij Ribakov in Jevgenij Uhnaljov, oba politična zapornika v času Sovjetske zveze.

Oblikovanje in simbolika[uredi | uredi kodo]

Ujetniki Gulaga kopljejo glino za opekarno. Solovecki otoki, 1924–1925

Spomenik obsega Solovecki kamen, masivno granitno ploščo s Soloveckih otokov, kjer je v 20. in 30. letih 20. stoletja delovalo koncentracijsko taborišče Solovecki. Pomanjševalno ime zaporniškega taborišča "Solovki" je v ruščini postalo okrajšava za kaznovalno mrežo taborišč, v katerih je bilo v 1920-ih že več kot 100.000 zapornikov. Ocenjujejo, da je med 1930-imi in 1950-imi število ljudi, ki so šli skozi Gulag (kot je pozneje postalo znano), doseglo 18 milijonov, od tega jih je najmanj 1.500.000 umrlo v taboriščih.[2][3] Gulag je travmatiziral prebivalstvo in imel trajen vpliv na več generacij; pustil je pečat na številnih vidikih družbe in kulture.[4][5][6]

Granitna plošča je bila izbrana med balvani v bližini Savvatiyev Skethe (puščavnice), v kateri so v 1920-ih bivali politični zaporniki. Tam so 19. decembra 1923 stražarji in posebni strelski vod streljali in ubili protestirajoče ujetnike.[7] Pokol je zaznamoval novo stopnjo v represivnih ukrepih, ki jih je izvajal sovjetski režim in postavil pomemben precedens za odpor. Nekateri viri trdijo, da je bil kamen odvzet z gore Sekirna, hriba v bližini mesta Skethe. Voznesenski skit (puščavnica) na gori Sekirna je bil uporabljen kot kazenski blok in usmrtitveno dvorišče.[8]

Solovecki kamen kot artefakt iz pravega kraja, ki ohranja stik z »duhom naših prednikov«, simbolizira predkrščansko idejo o kontinuiteti in dednosti obstoja. [9]. Njegovo oblikovalsko zasnovo mu groba estetika kamna daje »hrbtenico osebnosti, ki vzdrži kljub soočenju z brezličnim zlom«.[10]

Zasnova spomenika je minimalistična in ima nereligiozen, posvetni značaj. Ima surovo granitno ploščo, visoko 1,7 m, nameščeno na kvadratni granitni podstavek (0,35 m × 2,35 m × 2,3 m), sama temelji na betonskem nasipu, obdanem z granitnimi podlagami. 0,2 m visoko. Robovi so usmerjeni na štiri kardinalne točke kompasa. Z določenega zornega kota kamen spominja na slona, kar v ruščini (слон - slon) zveni kot okrajšava S.L.O.N. [Соловецкий лагерь особого назначения], uradni naziv »tabora za posebne namene Solovecki«.

Napisi in lega[uredi | uredi kodo]

Svoj pomen spomenik posreduje tudi z napisi na podstavku.

Severna stran se glasi: »Ujetnikom Gulaga« [Узникам ГУЛАГа]; na zahodni steni piše: »Tistim, ki se borijo za svobodo« [Борцам за свободу]; na vzhodni strani pa piše »Žrtvam komunističnega terorja«. Južna stena nosi besede iz dolge pesmi Ane Ahmatove Requiem: »Vse bi jih rad spomnil po imenu«. Na spomeniku ni naštetih imen, ker še niso znane vse žrtve. Julij Ribakov, eden od oblikovalcev, meni, da je zahodni napis najpomembnejši, saj ne spominja le na žrtve, ampak tudi na vse, ki so se borili proti represivnemu sistemu. Črte na vzhodni strani izrecno imenujejo odgovorne za teror, kar je redkost med podobnimi spomeniki v Rusiji.[11] Neposredna omemba komunizma kot vzroka za to katastrofo, meni zgodovinar Aleksander Etkind, naredi spomenik univerzalnega pomena.[12] Besedilo o Soloveckem kamnu nič ne pove o njegovem ozadju. Njegovi avtorji menijo, da bi to moralo vzbuditi zanimanje mimoidočih in jih spodbuditi, da bi izvedeli več.

Spomenik je posvečen vsem, ki jih je komunistični režim »ustrelil, aretiral, izgnal, prepovedal, zlomil - katerih grobovi so izgubljeni in usoda ni znana«. Spominsko društvo v Sankt Peterburgu, ki je začelo in sponzoriralo nastanek spomenika, je ponudilo naslednji opis njegovega pomena:[13]

<quote> »Ta spomenik je darilo mestu ob njegovi 300-letnici od nekdanjih političnih zapornikov, ki cenijo svobodo in človeško dostojanstvo bolj kot osebno varnost in blaginjo. Solovecki kamen na Troickem trgu je simbol svobodnih družbenih misli, političnih in državljanskih svoboščin.Ta spomenik izkazuje spoštovanje vsem žrtvam nesmiselnega terorja, spominja na naše sodržavljane, trpeče politične represije, časti tistim, ki so se med zmagoslavno surovostjo borili za človeško dostojanstvo in niso podlegli zlu, ohranjajo notranjo osebno svobodo in ostali človek v nečloveškem svetu. Ta spomenik kaže, kako močan posameznik lahko premaga totalitarni režim, zavrača nasilje in ksenofobijo. Živimo v nestabilni državi, ki ne more varovati naših pravic in svobode. Zato naj ta kamen služi naši svobodi.« </quote>

  • Troicki trg: Solovecki kamen, Petropavlovska trdnjava in cerkev
    Troicki trg: Solovecki kamen, Petropavlovska trdnjava in cerkev
  • Troicki trg: Solovecki kamen, hiša carskih političnih zapornikov
    Troicki trg: Solovecki kamen, hiša carskih političnih zapornikov
  • Troicki trg: Solovecki kamen, Muzej politične zgodovine
    Troicki trg: Solovecki kamen, Muzej politične zgodovine
  • Troicki trg: Solovecki kamen, kapela sv. Trojice
    Troicki trg: Solovecki kamen, kapela sv. Trojice

Sama lokacija Solovecki kamna je pomembna.

Stanovanjski dom »nekdanjih političnih zapornikov« (FPCRH), ki stoji pred spomenikom, je zgradila sovjetska vlada v zgodnjih 1930-ih. Namenjen je bil revolucionarjem in političnim aktivistom, ki jih je preganjala državna policija v cesarski Rusiji. Ironično je, da so številni prebivalci FPCRH postali žrtve velikega terorja v letih 1937–1938. Med oktobrsko revolucijo leta 1917 so v stavbah Muzeja politične zgodovine Rusije (Sankt Peterburg) severno od Troitskega trga bile boljševiške oblasti, ki so kasneje vodile državni udar in sprožile državni teror. Na Marsovem polju čez Nevo je spominska nekropola, posvečena revolucionarjem iz leta 1917. Ta bližina je nazorna ponazoritev, po mnenju zgodovinarke Zuzanne Bogumil, kako »revolucija požira svoje otroke«. Čez Nevo na vzhodu je Bolšoj dom. Sedež NKVD je bil zgrajen v 1930-ih: danes je v njem njegova naslednica, FSB. Na zahodu Troicki trg meji na Petropavlovsko trdnjavo, kjer se je že od carskih časov bastijon Trubeck uporabljal kot politični zapor. Po revoluciji je sovjetska vlada tukaj zapirala politične zapornike in kasneje je postalo prvo mesto velikega terorja.[14] Leta 2007 so pod Golovkinovim bastijonom trdnjave odkrili množično grobišče. V njem so bila trupla žrtev rdečega terorja, morda celo štirih velikih vojvod Rusije.[15] Leta 2003 je bila zgrajena kapela Svete Trojice severovzhodno od Soloveckega kamna in označuje lokacijo cerkve Stare Trojice. Cerkev je bila porušena leta 1933 med protiversko kampanjo sovjetske vlade.

Poleg tega je Troicki trg najstarejše upravno središče Sankt Peterburga. Peter Veliki, spominja Zuzanna Bogumil, je ustanovil mesto in zapovedal, da se razvija, ne glede na človeško ceno. Zato Solovecki kamen tudi pooseblja problem nečloveškega ravnanja z ljudmi skozi rusko zgodovino.

Javne aktivnosti in odzivi[uredi | uredi kodo]

Vsako leto 5. septembra v bližini Solovecki kamna poteka slovesnost spomina in žalovanja za žrtve »politične represije in rdečega terorja« v Sovjetski Rusiji. Med drugimi letnimi demonstracijami je »Obnovitev imen«, ko se glasno prebere imena žrtev politične represije v Sovjetski Rusiji. Solovecki kamen je postal tudi središče javnih zbiranj, posvečenih žrtvam političnega terorja, spominskim datumom v zgodovini Rusije, pobudam za človekove pravice ter proti nasilju in ksenofobiji. Ana Politkovska,[16] Natalija Estemirova, Stanislav Markelov in Anastasia Baburova, Aleksej Devotčenko,[60] Natalja Gorbanevska, Valerija Novodvorska, Boris Nemcov,[17] Vladimir Bukovski in drugi so bili tukaj obeleženi.

Prva sobota v juniju je dan spomina na žrtve petrograjskih in leningrajskih zaporov; poteka v bližini Solovecki kamna, čemur so v začetku avgusta sledila zborovanja ob začetku velikega terorja. 17. decembra, ob obletnici uveljavitve Stalinovega kazenskega zakona iz leta 1933 proti homoseksualcem, LGBT aktivisti položijo cvetlične poklone na podstavek spomenika. Protesti običajno potekajo vsako leto 20. decembra, na »Dan delavcev tajne policije«. Tukaj so potekala tudi zborovanja v podporo obtoženim v zadevi Bolotna trg, zadevi Mreža in drugim zatiranim.[18][19]

Solovecki kamen v Sankt Peterburgu je bil večkrat vandaliziran. V nekaj mesecih po inavguraciji so ga prelili s kljukastimi križi in komentarji, kot so »ni bilo ubitih dovolj«, »sužnji« itd. Napadi so se ponovili v letih 2003, 2007, 2012 in 2013. Leta 2013 je bilo prvič postavljeno vprašanje odgovornosti za stanje spomenika. Nazadnje je peterburški varuh človekovih pravic Aleksander Šišlov zahteval pojasnitev statusa spomenika. Leta 2015 so tradicionalni decembrski spominski dan zmotili ljudje, ki so korakali pod portreti Adolfa Hitlerja. Niti mestna uprava niti lokalna policija nista posredovali in aktivisti za človekove pravice so ugotovili, da je bil pohod provokacija mestnih oblasti. Leta 2018 je državljansko iniciativo Zadnji naslov in Solovecki kamen javno kritiziral nacionalist Aleksandr Mohnatkin. 30. oktobra 2018 je župan mesta Aleksander Beglov položil cvetje k spomeniku.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ iz The Gulag Archipelago: An Experiment in Literary Investigation (rusko Архипелаг ГУЛАГ, Arkhipelag GULAG), 1958 – 1968
  2. ↑ Werth, Nicolas (20. januar 2009). »State Violence in Stalin's Time: An outline for an inventory and classification« (PDF). Stanford University.
  3. ↑ G. Zheleznov; Vinogradov; F. Belinskii (14. december 1926). »Letter To the Presidium of the Central Executive Committee of the All-Union Communist Party (Bolshevik)«. Pridobljeno 15. aprila 2015.
  4. ↑ Applebaum 2012.
  5. ↑ Barnes 2011, str. 1–2.
  6. ↑ Jakobson 1993, str. 5–9.
  7. ↑ »A Memorial to Political Prisoners Shot at the Savvatiyev Skethe on 19 December 1923« [Памятный знак политзаключенным, расстрелянным в вватиевском скиту] (v ruščini). Sakharov Centre. Pridobljeno 19. maja 2020.
  8. ↑ Ezhelev, A. (2012). »Comment« [Прокомментируем] (v ruščini). "Terra Incognita" human rights almanac. Pridobljeno 16. marca 2020.
  9. ↑ Etkind, A. (9. avgust 2011). »Memorials to Grief and Stupidity« [Памятники горечи и глупости] (v ruščini). Snob. Pridobljeno 16. marca 2020.
  10. ↑ »Memory of the quick and the dead« [Память – живая и мертвая] (v ruščini). Novaya Gazeta. 27. marec 2017. Pridobljeno 16. marca 2020.
  11. ↑ Khazanov, A.M. (2017). »"Whom should we Mourn, Whom Forget? The (re)construction of Collective Memory in Modern Russia"« [О ком скорбеть и кого забыть? (Ре)конструкция коллективной памяти в современной России] (v ruščini). Historical Expertise Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2019. Pridobljeno 16. marca 2020.
  12. ↑ Etkind, A. (3. avgust 2004). »"No Traces of the Gulag remain in Russia"« [В России не осталось следов Гулага] (v ruščini). üddeutsche Zeitung. Pridobljeno 16. marca 2020.
  13. ↑ Zolotonosov 2005, str. 196.
  14. ↑ Etkind, A. (2004). »"A time to compare stones. The post-Revolutionary Culture of Political Mourning in Modern Russia"« [Время сравнивать камни. Постреволюционная культура политической скорби в современной России]. Ab Imperio (v ruščini). Ab Imperio magazine. ISSN 2166-4072. Pridobljeno 16. marca 2020.
  15. ↑ "Burials next to the Petropavlovsk fortress", Russia's Necropolis.
  16. ↑ Vishnevsky, Boris (31. december 2015). »Politkovskaya memorial event will go ahead despite ban« [n Будущее не за ними. Акция памяти Анны Политковской в Санкт-Петербурге состоится, несмотря на сопротивление властей] (v ruščini). Novaya Gazeta. Pridobljeno 19. marca 2020.
  17. ↑ »Spontaneous gathering in memory of Boris Nemtsov held in St. Petersburg« [Стихийный митинг памяти Бориса Немцова в Петербурге] (v ruščini). Cogita!ru. 28. februar 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2019. Pridobljeno 19. marca 2020.
  18. ↑ Vishnevsky, B. (14. februar 2018). »Smolny permits Yabloko protest to go ahead« [Смольный одобрил протестную акцию "Яблока"] (v ruščini). Zaks.ru. Pridobljeno 20. marca 2020.
  19. ↑ Bondarev, Vladimir (18. februar 2018). »'No more deaths!' Protest in St. Petersburg against the torture of activists« ["Хватит убивать!": в Петербурге прошел митинг против пыток активистов] (v ruščini). RFI. Pridobljeno 20. marca 2020.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ansberg, O. N.; Margolis, A. D. (2009). Life in Leningrad during Perestroika, 1985–1991 [Общественная жизнь Ленинграда в годы перестройки. 1985–1991] (PDF). St. Petersburg: Silver House publishers. p. 784. ISBN 978-5-902238-60-7.
  • Applebaum, Anne (2012). Gulag: A History of the Soviet Camps. Penguin Books. ISBN 9780141975269.
  • Barnes, Steven A. (2011). Death and Redemption: The Gulag and the Shaping of Soviet Society. Princeton: Princeton University Press. pp. 1–2. ISBN 978-0-691-15112-0.
  • Dolinina, Kira (6 May 1995). "Monument unveiled in St. Petersburg: Michail Chemiakin is annoyed by disappointed ditizens" [Открытие памятника в Санкт-Петербурге. Михаил Шемякин остался недоволен недовольными им петербуржцами]. Kommersant (in Russian). St. Petersburg edition. ISSN 1561-347X.
  • Jakobson, Michael (1993). The Origins Of The Gulag: The Soviet Prison Camp System, 1917–1934. The University Press of Kentucky. ISBN 978-0-8131-5622-4.
  • Joffe, Veniamin (1998). On optimism: New essays and speeches [Новые этюды об оптимизме: Сборник статей и выступлений] (PDF). St. Petersburg: Memorial. pp. 27–28, 38–39, 123, 128–129. ISBN 978-5-902238-60-7.
  • Krivulin, V. (1998). The Tsar and the Sphinx: Hunting a Mammoth [Царь и сфинкс // Охота на мамонта]. St. Petersburg: Blitz Russian-Baltic Info Agency. p. 334. ISBN 5-86789-073-2.
  • Lukina, L. (1991). "Will the competition continue?" [Конкурс будет продолжен?]. Vecherny Leningrad (in Russian). Leningrad.
  • Luba, Y. B. (1991). "In Memory of the Victims" [В память о жертвах]. Vecherny Leningrad magazine (in Russian). Leningrad.
  • Machinsky, D. A. (2003). "Light from the Dark—A year without Veniamin Joffe, about the Stone" [Свет из тьмы: Год без Вениамина Иофе. О явлении камня]. "Terra Incognita" human rights almanac (in Russian). No. № 4—5 (14–15). St. Petersburg.
  • Melgunov, S. P. (2015). Red Terror in Russia, 1918-1923 [Красный террор в России 1918–1923] (in Russian). Moscow-Berlin: DirectMedia. p. 270. ISBN 978-5-4475-5965-6.
  • Memorial Research & Information Centre (St. Petersburg) [НИЦ «Мемориал»] (ed.). "The Solovki Stone on Trinity Square in St. Petersburg [Соловецкий Камень на Троицкой площади в Санкт-Петербурге]". The Virtual Museum of the Gulag, archives [Виртуальный музей Гулага. Фонды]. Alt-Soft Ltd. Archived from the original on 2019-04-04. Retrieved 2019-11-04.
  • Sakharov Center (Moscow), ed. (2019). "A Monument to the Victims of Political Repression in Petrograd-Leningrad [Памятник жертвам политических репрессий Петрограда—Ленинграда]". Memorials and commemorative plaques to the victims of political repression in the former Soviet Union [Памятники и памятные знаки жертвам политических репрессий на территории бывшего СССР]. Archived from the original on 2019-01-12.
  • Volfson, M. (2002). "The Stone of History" [Камень истории]. Pravoe Delo magazine (in Russian). Vol. 35, no. 53. p. 6.
  • Zolotonosov, M. N. (2005). A monument for victims of Political Repression in Petrograd-Leningrad [Памятник жертвам политических репрессий в Петрограде-Ленинграде]. St. Petersburg: Noviy Mir Iskusstva. pp. 195–199. ISBN 5-902640-01-6.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Solovecki kamen, Sankt Peterburg.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Solovecki_kamen,_Sankt_Peterburg&oldid=6101904«