Pojdi na vsebino

Solni rudnik Khevra

Solni rudnik Khevra
کھیوڑہ نمک کان
Predor solnega rudnika Khevra (Kristalna dolina)
Map showing the location of Solni rudnik Khevra کھیوڑہ نمک کان
Map showing the location of Solni rudnik Khevra کھیوڑہ نمک کان
Solni rudnik Khevra
کھیوڑہ نمک کان
LokacijaKhewra, Pandžab, Pakistan
Koordinate32°38′52.58″N 73°00′30.22″E / 32.6479389°N 73.0083944°E / 32.6479389; 73.0083944
Dolžina730 m
Odkrita1872
Geologijarudnik kamene soli
Spletna stranwww.PMDC.gov.pk

Solni rudnik Khevra (urdujsko کھیوڑہ نمک کان), znan tudi kot rudnik soli Mayo, je drugi največji rudnik soli na svetu, ki je v mestu Khevra, Pandžab, Pakistan.[1] Rudnik je v Solnem gorovju [[planota planote Potohar, ki se dviga iz nižine Inda v Pandžabu.[2]

Rudnik je znan po proizvodnji rožnate soli Khevra, ki se pogosto trži kot himalajska sol in je velika turistična atrakcija, ki privabi do 250.000 obiskovalcev na leto. Njegova zgodovina sega v čas, ko so ga odkrile Aleksandrove čete leta 326 pr. n. št., vendar je začel trgovati v Mogulskem obdobju.[3] Glavni predor na tleh je razvil H. Warth, rudarski inženir, leta 1872 med britansko vladavino. Po osamosvojitvi je BMR prevzel lastništvo do leta 1956, nato pa je bil lastnik rudnikov PIDC do leta 1965. Po indijsko-pakistanski vojni leta 1965 je WPIDC prevzel upravljanje rudnikov soli, leta 1974 pa je rudnik prevzela Pakistan Mineral Development Corporation, ki še vedno ostaja največji vir soli v državi, saj proizvede več kot 350.000 ton letno[4] približno 99 % čistega halita. Ocene zalog soli v rudniku se gibljejo od 82 milijonov ton do 600 milijonov ton.

Geologija

[uredi | uredi kodo]

Solni rudnik Khevra je izkopan v dnu debele plasti močno nagubanih, prepokanih in raztegnjenih ediakarskih do zgodnjih kambrijskih evaporitov formacije Solno gorovje. Ta geološka formacija je sestavljena iz bazalne plasti kristalnega halita, ki je prepleten s kalijevo soljo. To osnovno plast prekriva gipsiferni lapor, ki je prekrit z vmesnimi sloji sadre in dolomita z redkimi plastmi oljnega skrilavca. Te plasti prekriva 200 do 500 metrov neoproterozojskih do eocenskih sedimentnih kamnin, ki so bile dvignjene in erodirane skupaj s formacijo Solno gorovje, da bi ustvarile Solno gorovje na južnem robu planote Potohar. Ediakarski do zgodnji kambrijski evaporiti formacije Solno gorovje so bili potisnjeni proti jugu čez neoproterozojske do eocenske sedimentne kamnine za veliko kilometrov, ki so tektonsko vključevali fragmente spodaj ležečih mlajših plasti znotraj teh evaporitov. Solno gorovje je južni rob dobro opisanega pasu gub in narivov, ki leži pod celotno planoto Potohar in se je razvil južno od Himalaje kot posledica stalnega trka med Indijo in Evrazijo.[5][6][7]

Palinomorfi (organski mikrofosili) so bili uporabljeni za sklepanje o starosti formacije Solno gorovje in njenih solnih plasti, ki so izpostavljene v rudniku soli Khevra. Birbal Sahni je na primer med delom z Geološkim zavodom Indije v 1930-ih in 1940-ih poročal o najdbi dokazov o kritosemenkah, golosemenkah in žuželkah v rudniku, za katere je menil, da izvirajo iz eocenskega obdobja.[8] Vendar pa je na podlagi dodatnih geoloških podatkov kasnejša raziskava prišla do zaključka, da so bili ti palinomorfi onesnaževalci.[9]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Rudnik je znan po proizvodnji roza soli Khevra

Solni rudnik Khevra je znan tudi kot rudnik soli Mayo v čast Lordu Mayu, ki ga je obiskal kot podkralj Indije.[10] Zaloge soli v Khevri so odkrili, ko je Aleksander Veliki med svojo indijsko kampanjo prečkal regiji Džhelum in Mianvali. Rudnika pa ni odkril Aleksander, niti njegovi zavezniki, temveč konji njegove vojske, ko so jih našli med lizanjem kamnov.[11] Tudi oboleli konji njegove vojske so okrevali po lizanju kamene soli. V Mogulskem obdobju se je s soljo trgovalo na različnih trgih, vse do Srednje Azije. Ob padcu Mogulskega cesarstva so rudnik prevzeli Sikhi. Hari Singh Nalva, vrhovni poveljnik Sikhov, je delil upravljanje Solnega gorovja z Gulabom Singhom, radžo Džamuja. Prvi je nadzoroval rudnik Varča, drugi pa Khevra. Sol, pridobljena med vladavino Sikhov, so jedli in uporabljali kot vir prihodkov.

Leta 1872, nekaj časa po tem, ko so prevzeli ozemlje Sikhov, so Britanci rudnik razvijali naprej. Ugotovili so, da je bilo rudarjenje neučinkovito, z nepravilnimi in ozkimi rovi in ​​vhodi, zaradi katerih je bilo gibanje delavcev težko in nevarno. Oskrba z vodo v rudniku je bila slaba, skladišča za nakopano sol pa ni bilo. Edina cesta do rudnika je bila po zahtevnem, kamnitem terenu. Za rešitev teh težav je vlada izravnala cesto, zgradila skladišča, zagotovila oskrbo z vodo, izboljšala vhode in predore ter uvedla boljši mehanizem za izkopavanje soli. Uvedene so bile kazni za nadzor nad tihotapljenjem soli.[12]

Lokacija

[uredi | uredi kodo]
Vhod v rudnik

Solni rudnik Khevra je v Pind Dadan Kan Tehsil v okrožju Džhelum. Približno 160 km od Islamabada in Lahoreja je dostopen po avtocesti M-2, približno 30 kilometrov od križišča Lilla, medtem ko gre proti Pind Dadan Kanu. Rudnik je v gorah, ki so del območja soli, z minerali bogatega gorskega sistema, ki se razteza približno 200 km od reke Džhelum južno od planote Potohar do reke Ind blizu Kalabagha.[13] Rudnik Khevra je približno 288 metrov nad morsko gladino in približno 730 metrov v goro od vhoda v rudnik. Podzemni rudnik pokriva površino 110 km².

Proizvodnja

[uredi | uredi kodo]
Prikaz dnevne proizvodnje soli

Ocene skupnih zalog soli v rudniku segajo od 82 milijonov ton do več kot 600 milijonov ton. V surovi obliki vsebuje zanemarljive količine kalcija, magnezija, kalijevih sulfatov in vlage; vsebuje tudi železo, cink, baker, mangan, krom in svinec kot elemente v sledovih.[14] Sol iz Khevre, znana tudi kot sol Khevra, je rdeča, rožnata, umazano bela ali prozorna. V prvih letih britanske vladavine je rudnik Khevra proizvedel približno 28.000 do 30.000 ton na leto; povečala se je na približno 187.400 ton na leto za pet proračunskih let, ki so se končala 1946–47 in na 136.824 ton za dve leti, ki sta se končali 1949–50, s sistematičnim delom, ki ga je uvedel H. Warth. Proizvodnja rudnika je leta 2003 poročala o 385.000 ton soli na leto, kar predstavlja skoraj polovico skupne proizvodnje kamene soli v Pakistanu.[15] Pri tej stopnji proizvodnje bi predor predvidoma deloval še 350 let.

Rudnik obsega devetnajst nadstropij, od tega enajst pod zemljo. Od vhoda se rudnik razteza približno 730 metrov v gore, skupna dolžina njegovih rovov pa je približno 40 km.[16] Pridobivanje se izvaja po metodi prostorov in stebrov, pri čemer se izkoplje samo polovica soli, preostala polovica pa ostane za podporo tistemu, kar je zgoraj. Temperatura v rudniku skozi vse leto ostaja približno 18–20 °C. 610 mm ozkotirna železniška proga Khewra Salt Mines Railway, položena v času Britanije, se uporablja za odvoz soli iz rudnika v železniških vagonih.[17]

Sol Khevra je najbolj znana kamena sol v Pakistanu. Uporablja se za kuhanje, kot kopalna sol, slanica in kot surovina za številne industrije, vključno z obratom za natrijev karbonat, ki ga je leta 1940 postavil AkzoNobel. Sol iz rudnika Khevra se uporablja tudi za izdelavo okrasnih predmetov, kot so svetilke, vaze, pepelniki in kipi, ki se izvažajo v ZDA, Indijo in številne evropske države. Uporaba kamene soli za izdelavo umetniških in okrasnih predmetov se je začela v Mogulskem obdobju, ko so številni obrtniki izdelovali namizno posodo in okraske iz nje. Warth je uvedel uporabo stružnice za izrezovanje umetniških del iz kamene soli, saj je ugotovil, da je po fizičnih lastnostih podobna mavcu.[18]

Leta 2008 se je pakistanska vlada odločila prodati sedemnajst donosnih organizacij, vključno z rudniki soli Khevra, vendar je bil načrt odložen. Rudnik zdaj upravlja Pakistan Mineral Development Corporation, vladni oddelek.

Turizem

[uredi | uredi kodo]
Majhna mošeja iz solnih opek znotraj kompleksa rudnika soli Khevra

Solni rudnik Khevra je velika turistična atrakcija s približno 250.000 obiskovalci letno, kar mu prinese znatne prihodke. Obiskovalce popeljejo v rudnik po železnici. V notranjosti so številni bazeni s slano vodo. Badšahi Masjid je bila zgrajena v rudarskih rovih z raznobarvnimi solnimi opekami pred približno petdesetimi leti. Druge umetniške rezbarije v rudniku so replika Minar-e-Pakistana, kip Alame Ikbala, kopica kristalov, ki sestavljajo ime Mohamed v urdujski pisavi, model Velikega kitajskega zidu in model ulice Mall Road Murree. Leta 2003 sta bili izvedeni dve fazi razvoja turističnih objektov in zanimivosti v skupni vrednosti 9 milijonov rupij. Leta 2007 je bil ustanovljen klinični oddelek z 20 posteljami, ki je stal 10 milijonov rupij[19] za zdravljenje astme in drugih bolezni dihal s solno terapijo. Dogodek Visit Pakistan Year 2007 je vključeval obisk safarija z vlakom v rudniku soli Khevra. Februarja 2011 so pakistanske železnice začele voziti posebne vlake za turiste od Lahoreja in Ravalpindija do Khevre. V ta namen je bila s pomočjo zasebnega podjetja prenovljena železniška postaja Khevra.

Druge zanimivosti za obiskovalce v rudniku so 75 metrov visoka zborna dvorana Pul-Saraat, slani most brez stebrov čez 25 metrov globok ribnik s slanico; Šeesh Mahal (Palača ogledal), kjer so kristali soli svetlo rožnati in kavarna.

Drugi projekti

[uredi | uredi kodo]
V rovu so se zbrali študenti rudniškega inštituta

Pakistan Mineral Development Corporation je v Khevri leta 1971 ustanovil Mine Survey Institute. Inštitut izvaja raziskave rudnikov, organizira tečaje v zvezi z rudarstvom za rudarje in je ustanovil Khewra Model High School in Khewra Women College. Rudarji so tudi dobili pomembno okoljsko tožbo proti rudarskemu podjetju zaradi zagotavljanja neonesnažene pitne vode.[20] Voda, ki je bila na voljo prebivalcem Khevre, je bila onesnažena s soljo, premogom in drugimi rudarskimi dejavnostmi v bližini. Ta primer je mednarodno priznan kot pomemben v zvezi z odnosom med človeštvom in okoljem.[21]

Leta 2003, ko je pakistanska vlada iskala načine za povečanje strateške zaloge nafte v državi na 90 dni, je PMDC predlagal uporabo rudnikov Khevra za shranjevanje strateških zalog nafte. Znanstvena poročila so potrdila izvedljivost tega predloga, vendar je bil zavrnjen.[22]

Poplave leta 2010

[uredi | uredi kodo]

Leta 2010 je med hudourniškim deževjem po celem Pakistanu voda iz bližnjega nullaha (potoka) prišla v rudnik[23] in dosegla globino 61 cm ter blokirala izhode, nakar so rudnik začasno zaprli. Kasneje so ga ponovno odprli in ostaja odprt.[24]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. O.H.K. Spate; Andrew T.A. Learmonth; B.H. Farmer (13. julij 1972). India, Pakistan and Ceylon: The Regions. Methuen Publishing Ltd. str. 502. ISBN 978-0-416-75530-5. Pridobljeno 3. aprila 2012.
  2. Weller, J. Marvyn (1928). »The Cenozoic History of the Northwest Punjab«. The Journal of Geology. Chicago Journals. 36 (4): 362–375. doi:10.1086/623522. JSTOR 30055696. S2CID 129105623.
  3. Sarina Singh; Lindsay Brown; Lindsay Brown; Rodney Cocks; John Mock (1. maj 2008). Lonely Planet Pakistan and the Karakoram Highway (7th izd.). Lonely Planet. str. 138. ISBN 978-1-74104-542-0. Pridobljeno 3. aprila 2012.
  4. Pennington, Matthew (25. januar 2005). »Pakistan salt mined old-fashioned way mine«. The Seattle Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2012. Pridobljeno 8. aprila 2012.
  5. Jaumé, S.C. and Lillie, R.J., 1988. Mechanics of the Salt Range‐Potwar Plateau, Pakistan: A fold‐and‐thrust belt underlain by evaporites. Tectonics, 7(1), pp.57-71.
  6. Grelaud, S., Sassi, W., de Lamotte, D.F., Jaswal, T. and Roure, F., 2002. Kinematics of eastern Salt Range and South Potwar basin (Pakistan): a new scenario. Marine and Petroleum Geology, 19(9), pp.1127-1139.
  7. Richards, L., King, R.C., Collins, A.S., Sayab, M., Khan, M.A., Haneef, M., Morley, C.K. and Warren, J., 2015. Macrostructures vs microstructures in evaporite detachments: An example from the Salt Range, Pakistan. Journal of Asian Earth Sciences, 113, pp.922-934.
  8. SAHNI, B.; TRIVEDI, B. S. (1945). »Age of the Saline Series in the Salt Range of the Punjab«. Nature. 155 (3925): 76–77. doi:10.1038/155076b0. ISSN 0028-0836. S2CID 4092748.
  9. Schindewolf, O.H. and Seilacher, A., 1955. Beiträge zur Kenntnis des Kambriums in der Salt Range (Pakistan): Akademie der Wissenschaften und der Literatur, Mainz Mathematisch-Naturwissenschaflichen Klasse Abhandlungen, 10, pp.261-446.
  10. Society of Arts (Great Britain) (7. november 2011). Journal of the Society of Arts. Zv. 43. Nabu Press. str. 258. ISBN 978-1-271-48500-0. Pridobljeno 15. aprila 2012.
  11. Karen Zarindast (Reporter) (8. november 2011). Pakistan salt mine is open to tourists in the Punjab province (News report). BBC. Pridobljeno 14. maja 2012.
  12. Sir Edwin Arnold (1862). The Marquis of Dalhousie's Administration of British India. Zv. 1. Saunders, Otley, and Co. str. 166. ISBN 978-1-290-28762-3. Pridobljeno 7. aprila 2012.
  13. Pete Heiden (Avgust 2011). Pakistan. Essential Library. str. 27. ISBN 978-1-61783-117-1. Pridobljeno 14. aprila 2012.
  14. Qazi Muhammad Sharif; Mumtaz Hussain; Muhammad Tahir Hussain (december 2007). Viqar Uddin Ahmad; Muhammad Raza Shah (ur.). »Chemical Evaluation of Major Salt Deposits of Pakistan« (PDF). Journal of the Chemical Society of Pakistan. Chemical Society of Pakistan. 29 (26): 570–571. Pridobljeno 15. aprila 2012.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  15. Kogan Page (1. avgust 2003). Asia & Pacific Review 2003/04 (21st izd.). World of Information. str. 279. ISBN 978-0-7494-4063-3. Pridobljeno 8. aprila 2012.
  16. »Khewra Salt mine«. Salt mine. Pakistan Mineral Development Corporation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. marca 2012. Pridobljeno 7. aprila 2012.
  17. Helen Bateman; Jayne Denshire (30. julij 2005). Dangerous Creatures of the Oceans. Creative Co. str. 9. ISBN 978-1-58340-768-4. Pridobljeno 3. aprila 2012.
  18. James Joseph Louis Ratton (30. avgust 2011). Hand-book of Common Salt. Nabu Press. str. 10–11. ISBN 978-1-178-95413-5. Pridobljeno 15. aprila 2012.
  19. »Salt mine resort for asthma patients«. Dawn. 27. marec 2007. Pridobljeno 14. aprila 2012.
  20. General Secretary, West Pakistan Salt Miners Labor Union Khewra, Jhelum v. The Director, Industries and Mineral Development, Punjab, Lahora, Human Rights Case No. 120 of 1993, (1994) S.C.M.R. at 2061.
  21. »Pakistan – Constitutional Rights, Mining Operations, Water Pollution«. UNESCAP Virtual Conference. United Nations. 30. oktober 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2011. Pridobljeno 8. aprila 2012.
  22. »Building oil reserves with taxpayers' money«. Dawn. 27. november 2006. Pridobljeno 14. aprila 2012.
  23. »Floodwaters enter Khewra Salt Mines«. The Nation. 7. avgust 2010. Arhivirano iz spletišča dne 5. oktobra 2013. Pridobljeno 12. aprila 2012.
  24. »Khewra salt mines: Healing heights«. 14. oktober 2013.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]