Soja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Soja
Soybean.USDA.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (semenke)
Poddeblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnica)
Red: Fabales (stročnice)
Družina: Fabaceae (metuljnice)
Poddružina: Faboideae
Rod: Glycine
Vrsta: G. max
Znanstveno ime
Glycine max
(L.) Merr.
Soja
Hranilna vrednost na 100 g
Energija: 30 kcal   130 kJ
Ogljikovi hidrati:     5.94 g
- sladkorji:  4.13 g
- vlaknine:  1.8 g  
Maščobe: 0.18 g
- nasičene:  0.046 g
- mononenasičene:  0.022 g  
- polinenasičene:  0.058 g  
Beljakovine: 3.04 g
Voda: 90.4 g
Vitamin A ekviv.  1 μg  0%
Vitamin B6  0.088 mg 7%
Vitamin B12:  0 μg   0%
Vitamin C:  13.2 mg 22%
Vitamin K:  33 μg 31%
Kalcij:  13 mg 1%
Železo:  0.91 mg 7%
Magnezij:  21 mg 6% 
Fosfor:  54 mg 8%
Kalij:  149 mg   3%
Natrij:  6 mg 0%
Cink:  0.41 mg 4%
Odstotki so podani glede na ameriška
priporočila za odrasle.
Vir: USDA Nutrient database

Soja (znanstveno ime Glycine max) je stročnica visoke hranljive vrednosti. Obstajajo razne vrste soje, ki se med seboj močno razlikujejo in to ne samo po obliki zrna, barvi in okusu, pač pa tudi po kemični sestavi. Soja vsebuje zelo velik odstotek maščob - povprečno 19 % in beljakovin - povprečno 37 % ter pomembne količine vitaminov A in B skupine. Soja se v prehrani uporablja podobno kot druge stročnice, vendar njen okus in vonj večini ljudem ni prijeten, zato jo uporabljajo v industriji prehrane predelano kot:

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Soja je bila pomembna kulturna rastlina v vzhodni Aziji že v davni zgodovini.[1] Dokazi o udomačitvi soje na Kitajskem segajo med leta 7000 in 6600 pr. n. št., na japonskem najstarejši arheološki dokazi o uporabi udomačene soje segajo v leta med 5000 in 3000 pr. n. št., v Koreji pa okoli leta 1000 pr. n. št.[2] Iz Kitajske so sojo v poznem 19. stoletju zanesli v Afriko, kjer je danes razširjena po celem kontinentu in tam predstavlja pomembno poljščino..

Fiksacija dušika[uredi | uredi kodo]

Soja se v kmetijstvu pogosto uporablja v kolobarjenju za obogatitev zemlje z dušikom. Nekatere metuljnice (leguminoze), med katerimi je tudi soja, živijo v mutualistični povezavi z bakterijami Rizobium. Te bakterije na sojinih koreninah tvorijo posebne gomoljčke, kjer poteka transformacija atmosferskega dušika v amonijak[3]. Kemijska reakcija transformacije je sledeča:

N2 + 8 H+ + 8 e → 2 NH3 + H2

Zatem se amonijak pretvori v (NH4+), ki ga določene rastline lahko izkoriščajo z naslednjo reakcijo:

NH3 + H+ → NH4+

Tako predelan dušik porabi rastlina, v zameno zanj pa tvori ogljikove hidrate, ki jih potrebujejo bakterije. Količina fiksiranega dušika iz zraka na leto je 50–300 kg/ha

Sestava sojinega zrna[uredi | uredi kodo]

Beljakovine in sojino olje predstavljajo okoli 56% suhe teže semena soje. Soja vsebuje okoli 36% beljakovin in okoli 20% maščob. Preostanek predstavlja 30% ogljikovih hidratov, 9% vode in 5% pepela. Maso posameznega zrna predstavlja približno 8% lupine, 90% kotiledona in 2% kalček.

100 gramov (surove) soje pokrije dnevne potrebe v razmerjih: 36% beljakovine, 37% vlaknine, 121% železo, 120% mangan, 101% fosfor, poleg tega pa še nekaj B vitaminov. Soja vsebuje tudi veliko vitamina K, magnezija, cinka in kalija. 100 gramov soje ima 446 kalorij in 11 gramov nenasičenih maščob.

Za varno uživanje v prehrani človeka mora biti soja vlažno toplotno obdelana, s čimer se uničijo inhibitorji tripsina (inhibitorji serin proteaze). Surova soja, kot tudi nezrele zelene oblike, je strupena za vse monogastrične vrste.[4]

Beljakovine[uredi | uredi kodo]

Večina sojinih beljakovin je relativno odpornih na toploto. Zaradi te lastnosti se lahko iz soje pri visokih temperaturah pridobivajo proizvodi kot so tofu, sojino mleko in sojina moka.

Ameriška agencija FDA ima sojo za vir popolnih beljakovin.[5] Popolne beljakovine so tiste, ki vsebujejo velik odstotek vseh nujnih aminokislin, ki jih potrebuje človekovo telo. Človekovo telo namreč nima sposobnosti njihovega sintetiziranja. To je tudi razlog, da je soja dober vir beljakovin tudi za vegetarijance in vegane.

Ogljikovi hidrati[uredi | uredi kodo]

Osnovni razgradljivi ogljikovi hidrati zrelih semen soje so disaharid sukroza (delež med 2,5% do 8,2%), trisaharid rafinoza (0,1% do 1%) sestavljena iz ene molekule sukroze spojene z eno molekulo galaktoze ter tetrasaharid stahioza (1,4% do 4,1%) sestavljena iz ene molekule sukroze spojene z dvema molekulama galaktoze.[6] Oligosaharida rafinoza in stahioza varujeta seme pred izsušitvijo, nista pa užitna sladkorja, zaradi česar pri njunem vnosu v organizem prihaja do napenjanja. Povzročata tudi manjše črevesne težave tako pri ljudeh kot tudi pri drugih monogastričnih živalih. Podobne težave povzroča tudi disaharid trehaloza. Neprebavljeni oligosaharidi se v črevesju presnavljajo s pomočjo naravno prisotnih mikroorganizmov, pri čemer kot stranski produkt nastajajo plini, kot so ogljikov dioksid, molekularni vodik in metan.

Ker se sojini ogljikovi hidrati razgrajujejo s postopkom fermentacije, sojin koncentrat, izolirane sojine beljakovine, tofu, sojina omaka in sojini kalčki ne povzročajo napenjanja.

Maščobe[uredi | uredi kodo]

Surova soja vsebuje okoli 20% maščob, med katere sodijo: nasičene maščobe (3%), enkratno nenasičene (4%) in večkratno nenasičene maščobe, predvsem linoleinske kisline.

Sojino olje vsebuje štiri fitosterole: stigmasterol, sitosterol, kampesterol in brasikasterol, ki predstavljajo okoli 2,5% skupne vsebnosi lipidov, pretvorijo pa se lahko v steroidne hormone.[7]

Posledice gojenja gensko spremenjene soje[uredi | uredi kodo]

Soja je ena od rastlin, ki se gensko manipulira, gensko spremenjena soja pa se uporablja v vse več izdelkih.

V Svetu se nenehno povečuje gojenje gensko spremenjene soje, obenem pa povečuje škodljivo delovanje na okolje. V Južni Ameriki so zaradi gojenja takšne soje uničena cela prostranstva gozda, pamp in travnikov, samo v Argentini 15 milijonov hektarov (leta 2005 so zasejali 99 % z gensko spremenjeno sojo). Stanje se iz leta v leto poslabšuje, zlasti zaradi povpraševanja po bio-gorivu. Sejanje GSO-soje ne zmanjšuje porabe pesticidov, nasprotno, celo povečuje jo - (članki v nem [1] in en [2] in [3], pridelana soja tudi škodljivo deluje na okoliško divjad. Pri gojenju te soje uporabljajo herbicid Roundup, kateri je smrtonosen tako za vodne živali, zlasti žabe, kot tudi človeka. Genskih sprememb ni mogoče popolnoma nadzirati, saj mutirajo in kvarijo genetski zapis, s tem pa lahko povzročajo maličenje, zastrupljajo telo in povzročajo alergijske reakcije. V zadnjem letu se je vsul plaz prepovedi in razsodb proti GSO-poljščinam, kot npr.:

  • Romunija je januarja 2007 prepovedala gojenje GSO-soje.
  • Grčija je prepovedala promet z GSO-semeni.
  • Mehika je prepovedala gojenje GSO-koruze.
  • Ekvador je prepovedal uvoz hrane z GSO v sklopu pomoči v prehrani.
  • Slovenija ima v pripravi zakon, ki omejuje sajenje GSO-rastlin, vendar je ta v nasprotju z evropskimi predpisi, močne so tudi civilne iniciative proti GSO

Največji svetovni pridelovalci soje v letu 2005[uredi | uredi kodo]

Po podatkih mednarodne organizacije za kmetijstvo in prehrano- FAO, je bilo v letu 2005 na Svetu pridelano 214.347.289 ton soje. Spodnja tabela prikazuje 15 največjih pridelovalk soje, po vrstnem redu pridelanih količin v tonah:

Največji pridelovalci soje v Svetu (leto 2005)
Mesto Država Količina
(v t)
Mesto Država Količina;
(v t)
1 Flag of the United States.svg ZDA 82.820.050 9 Indonezija Indonezija 797.135
2 Zastava Brazilije Brazilija 50.195.000 10 Zastava Italije Italija 587.876
3 Zastava Argentine Argentina 38.300.000 11 Zastava Rusije Rusija 587.000
4 Flag of the People's Republic of China Ljudska republika Kitajska 16.900.300 12 Nigerija Nigerija 465.000
5 Zastava Indije Indija 6.600.000 13 Zastava Urugvaja Urugvaj 377.000
6 Zastava Paragvaja Paragvaj 3.513.000 14 Zastava Severna Koreja Severna Koreja 360.000
7 Flag of Canada.svg Kanada 2.998.000 15 Zastava Srbije in Črne gore Srbija in Črna gora 332.000
8 Zastava Bolivije Bolivija 1.670.000 Svetovna proizvodnja 214.347.289

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. 2013. History of Whole Dry Soybeans, Used as Beans, or Ground, Mashed or Flaked (240 BCE to 2013). Lafayette, California. 950 pp.
  2. ^ Lee, Gyoung-Ah; Crawford, Gary W.; Liu, Li; Sasaki, Yuka; Chen, Xuexiang (4. november 2011). "Archaeological Soybean (Glycine max) in East Asia: Does Size Matter?". PLoS ONE 6 (11): e26720. doi:10.1371/journal.pone.0026720. Pridobljeno dne 2. avgusta 2015. 
  3. ^ Jim Deacon. "The Nitrogen cycle and Nitrogen fixation". Institute of Cell and Molecular Biology, The University of Edinburgh. 
  4. ^ Circle, Sidney Joseph; Smith, Allan H. (1972). Soybeans: Chemistry and Technology. Westport, CT: Avi Publishing. str. 104, 163. ISBN 0-87055-111-6. 
  5. ^ Henkel, John. "Soy:Health Claims for Soy Protein, Question About Other Components". FDA Consumer (Food and Drug Administration) 34 (3): 18–20. PMID 11521249.  Neznan parameter |datum= ni upoštevan (pomoč)
  6. ^ "Soluble Carbohydrates in Soybean". intechopen.com. 
  7. ^ "From Soybean Phytosterols to Steroid Hormones". intechopen.com. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]