Pojdi na vsebino

Slovanske migracije na Balkan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slovanska domovina in migracije v 6. in 7. stoletju (po Dvorniku 1956; Váňa 1983; Sedovu 1994, 1995; Barfordu 2001).

Stari Slovani ali Slověni[1] so se začeli množično seliti v jugovzhodno Evropo med prvo polovico 6. in 7. stoletjem v zgodnjem srednjem veku. Hitremu demografskemu širjenju Slovanov je sledila izmenjava in fuzija prebivalstva in jezikovni prehod v slovanski jezik in iz njega.

Naselitev je olajšalo znatno zmanjšanje prebivalstva jugovzhodne Evrope med Justinijanovo kugo. Drug razlog je bila poznoantična mala ledena doba od leta 536 do okoli 660 n. št. in vrsta vojn med Sasanidskim cesarstvom in stepskimi nomadi proti Vzhodnemu rimskemu cesarstvu. Tretji razlog je bilo umikanje (in posledično tudi delna izpraznitev ozemelj) germanskih plemen proti Rimskemu cesarstvu. Po prihodu panonskih Avarov sredi 6. stoletja so nadaljevali z vdori na rimsko ozemlje, praviloma neodvisno od avarskega vpliva. Po neuspešnem obleganju Konstantinopla poleti 626 in uspešnem uporu proti Avarom so ostali na širšem območju jugovzhodne Evrope, potem ko so naselili bizantinske province južno od Save in Donave, od Jadranskega do Egejskega in Črnega morja.

Bizanc, izčrpan zaradi več dejavnikov in omejen na obalne dele Balkana, ni bil sposoben vojskovati na dveh frontah in si povrniti izgubljenih ozemelj, zato se je sprijaznil z oblikovanjem Slovanov in z njimi sklenil zavezništvo proti avarskemu in bolgarskemu kaganátu.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]
Zgodovinske razmere okoli leta 560, pred vdorom panonskih Avarov, po Francisu Dvorniku (1949–56).

Pred obdobjem preseljevanja ljudstev je bilo prebivalstvo jugovzhodne Evrope sestavljeno iz starih Grkov, Ilirov in Tračanov, ki so bili romanizirani in/ali helenizirani, ter rimskih cesarskih podložnikov.[2] Do sredine 6. stoletja so bile prisotne tudi skupnosti Bastarnov, Skirov, Herulov, Gepidov in Langobardov.[3][3] Po uničujočih pohodih Hunov Atile in Gotov, ki so bili prej federati, kar je povzročilo propad Zahodnega rimskega cesarstva (ok. 476), je vzhodni rimski cesar Justinijan I. začel obnovo trdnjav, mest in cerkva. Vendar je Justinijanova kuga (od 541–549 do sredine 8. stoletja[4]) zdesetkala domače prebivalstvo, kar je oslabilo panonski in donavski limes. Različni dejavniki, vključno s poznoantično malo ledeno dobo in demografskim pritiskom, so spodbudili selitev zgodnjih Slovanov, ki so jih od sredine 6. stoletja vodili tudi panonski Avari.[2][5][6][7] Sprejetje drugih srednjeveških evropskih kulturnih običajev, zlasti povezanih s kmetijstvom, je prav tako povzročilo rast prebivalstva med Slovani.[8]

Slověni so bili morda občasno prisotni v Karpatski kotlini v času sarmatskih Jazigov (in sorodnikih Limigantov).[9][10] Morda so sodelovali v pohodih Hunov in različnih germanskih plemen od konca 5. stoletja, čeprav v zgodovinskih virih ni zapisov,[11] posreden dokaz za to domnevo so zapisane besede medos, kamos, strava v hunskem taboru.[12][13][14]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Anti in Sloveni.
Zgodovinski prikaz okoli leta 560 n. št. pred vdorom panonskih Avarov, ki prikazuje lokacijo Slovenov, Antov, Gepidov, Langobardov in Herulov (po Pavloviču 2017; Filipcu 2020).

Zgodnji Slovani, ki so se naselili v jugovzhodni Evropi, so bili sestavljeni iz dveh skupin: Anti in Slovenov (Sklaveni). Prvi dokazani slovanski vpadi segajo v začetek 6. stoletja, v čas vzhodnorimskega cesarja Justina I. (vladal 518–527), kar sovpada s koncem Vitalijevega upora 511–518.[15] Prokopij je zapisal, da je leta 518 velika vojska Antov, ki prebivajo blizu Slovenov, prečkala Donavo na rimsko ozemlje,[16] vendar je utrpela hud poraz od magistra milituma per Thraciam Germanus.[17][18] Leta 536 je v Italijo prispelo približno 1600 konjenikov Slovenov, Hunov in Antov kot bizantinska okrepitev, da bi rešili Belizarja, ki so služili tudi kot konjeniški lokostrelci.[19][20] Napadi so se nadaljevali z vedno hitrejšimi in močnejšimi vpadi v času Justinijana I. (vladal 527–565),[21] kjer Prokopij zapisuje, da so celoten Ilirik in Trakijo (pri čemer je bil ubit njen magister militum Chilbudius[22]) skoraj vsako leto plenili Huni,[25] Sloveni in Anti, ki so z vsakim vpadom povzročili ogromno škodo domačemu rimskemu prebivalstvu, zaradi česar je regija postala skitska puščava.[16] Morda so sodelovali tudi v uničujočem zimskem napadu Hunov leta 539/540, ki je zajemal ozemlja od jadranske obale do Konstantinopla.[26] Okoli 540-ih let so Sloveni sprejeli izgnanega langobardskega kneza Ildigisa/Hildigisa, sina Risiulfa, ki je pobegnil iz spora med Audoinom in Turisindom, in mu pomagali organizirati lastno vojsko 6000 Gepidov in Slovenov, ki so začasno podprli Turisindove zadeve, ter Totilo Gotov v Italiji,[27][28] [29] vendar natančna lokacija zadevnih Slovenov ostaja predmet znanstvene razprave (najverjetneje pa v Karpatski kotlini blizu donavske meje).[30][31][32]

Velika množica barbarov, Slovenov, je namreč pred kratkim prečkala reko Ister [Donavo], oropala sosednjo deželo in zasužnjila zelo veliko število Rimljanov […] Huni, Anti in Sloveni so že večkrat prečkali reko in Rimljanom povzročili nepopravljivo škodo […] Približno v tem času [548][33] je vojska Slovenov prečkala reko Ister in razširila opustošenje po celotnem Iliriku do Epidamna, pobijala ali zasužnjila vse, ki so jim prišli na pot, mlade in stare, in plenila njihovo premoženje. In že jim je uspelo zavzeti številne trdnjave v tej regiji, ki so bile takrat še povsem nebranjene, a so prej slovele kot močne kraje, in so še naprej tavali naokoli in preiskovali vse po svojem okusu. Poveljniki Ilirov so jim sledili z vojsko 15.000 mož, vendar si niso upali približati sovražniku.[34]

Kmalu po tem [549][33] je vojska Slovenov, ki je štela največ 3000 mož, brez kakršnega koli nasprotovanja prečkala Donavo, se takoj premaknila do reke Hebrus, ki so jo brez težav prečkali, nato pa se razdelila na dva dela. En del je štel 1800 mož, drugi pa preostanek. Čeprav sta bila dela tako ločena drug od drugega, so bili poveljniki rimske vojske po spopadu z njimi tako v Iliriku kot v Trakiji nepričakovano poraženi, nekateri pa so bili ubiti na bojišču, drugi pa so se rešili z neurejenim begom. Potem ko so se vsi generali tako odrezali od obeh barbarskih[a] vojsk, čeprav sta bili po številu precej slabši od rimskih sil, se je en del sovražnika spopadel z Asbadom. Ta mož je bil stražar cesarja Justinijana, saj je služil med kandidati, kot jim pravijo, in je bil tudi poveljnik konjenikov, ki so bile od davnih časov nameščene v Tzurullumu, trdnjavi v Trakiji. Tam so se nahajale številne enote najboljših vojakov. Tudi te so Sloveni premagali in večino od njih pobili v sramotnem begu […] Ko so to storili, so se obrnili k plenjenju vseh mest, tako Trakije kot Ilirika, v sorazmerni varnosti; in obe vojski sta z obleganjem zavzeli veliko trdnjav […] Nato so tisti, ki so premagali Asbada, po vrsti oropali vse do morja in z napadom zavzeli mesto na obali z imenom Topirus […] Nato so takoj pobili vse moške, do 15.000, vzeli vse dragocenosti kot plen in otroke in ženske oddali v suženjstvo. Pred tem pa niso prizanesli nobenemu veku, toda tako ta kot druga skupina so od trenutka, ko so padli na rimsko deželo, pobijali vse, ki so jim padli na pot, mlade in stare, tako da je bila vsa dežela, naseljena s Iliri in Tračani, povsod polna nepokopanih trupel […] Tako so Sloveni vztrajno uničevali tiste, ki so jim padli na pot. Toda od takrat naprej so tako ti kot tisti iz druge skupine, kot da bi bili pijani od velike količine prelite krvi, menili, da je primerno ujeti nekatere, ki so jim padli v roke, in posledično so s seboj vzeli nešteto tisoče ujetnikov, ko so vsi odšli na pot domov.[35]

Konec tridesetih ali zgodnjih štiridesetih let 5. stoletja so Sloveni in Anti postali sovražni drug do drugega in se zapletli v bitko, v kateri so Antje premagali njihovi nasprotniki.[22][36] Leta 545 je Justinijanu I. uspelo skleniti zavezništvo z Anti, da bi ustavil hunske vdore v Spodnje Podonavje,[22] vendar je to povzročilo še več vdorov Slovenov iz srednjega Podonavja.[37] Po Prokopiju je okoli poletja 550 na rimska tla prispelo ogromno število Slovenov, kakršnih še ni bilo, potem ko so prečkali reko Ister in prišli v bližino Naissusa, z načrtom, da bodo zavzeli Solun in bližnja mesta.[17] Ko so slišali, da Germanus organizira velike sile v Serdiki (Sofiji) jugovzhodno od Naissusa (sprva z načrti za pohod proti Totilovim Gotom v Italiji, zdaj pa so se posvetili odbijanju invazije Slovenov; medtem se je moral Narses spopasti s Kutriguri okoli Filipopola[38][39]), so Sloveni opustili začetne načrte in prečkali Dinarsko gorovje v Iliriku ter prišli v rimsko provinco Dalmacijo.[17][40] German je kmalu umrl, vojska, ki sta jo vodila njegov zet Ivan (nečak Vitalijana) in sin Justinijan, pa je dobila ukaz, naj začne pohod v Dalmacijo, prezimi v Saloni in se nato od tam premakne v Raveno. Ko so vstopili v provinco Dalmacijo, se je prvi skupini Slovenov pridružila druga skupina, ki je prav tako prečkala Donavo in rimsko ozemlje preplavila s popolno svobodo … razdelila se je v tri skupine in povzročila nepopravljivo škodo … ne le plenila to deželo z nenadnimi napadi, ampak dejansko preživela zimo, kot da bi bila v svoji deželi in se ni bala sovražnika, kar je rimskim vojskam onemogočilo gibanje proti Raveni, vendar se niso vključili v boj.[38][30] Prokopij je poročal, da so nekateri menili, da je Totila Slovene povabil z velikimi vsotami denarja, da bi odvrnil cesarske sile od napada na Gote v Italiji po kopnem.[17][41] Cesar Justinijan se je sčasoma odločil zbrati veliko vojsko pod vodstvom poveljnikov Ivana, Narsesa, Konstancijana, Aracija, Justina (najstarejši sin Germana) in vrhovnega poveljnika Skolastikusa (cesarski evnuh). Spomladi 551 so se spopadli z eno od treh skupin Slovanov blizu Adrianopolisa v Trakiji, kjer so bili Rimljani odločno poraženi. V tej bitki je umrlo veliko najboljših vojakov, generali pa so bili le malo stran od tega, da bi padli v roke sovražnika, le s težavo pa so uspeli pobegniti z ostanki vojske in se tako rešiti, vsak po svojih najboljših močeh. Sloveni so ujeli Konstancijanov prapor, šli plenit Astiko in dosegli Anastazijev zid, kjer so rimske sile uspele zmagati nad delom barbarskih sil, pridobiti prapor in rešiti številne rimske ujetnike, vendar so Sloveni kljub temu odšli z velikim plenjenjem.[17][42] Istega leta ali v začetku leta 552[42][43] je drugi val Slovenov napadel Ilirik. Tam naj bi povzročili trpljenje, ki ga ni mogoče opisati, pri čemer so jim Gepidi dvakrat pomagali prečkati Donavo (Gepidi so nadzorovali rečne prehode srednje Donave, Save in Drave, vključno z ozemljem okoli Sirmija, in s tem omogočili pot, ki se je izognila obrambnim utrdbam na limesu in vstopila v Zgornjo Mezijo, Ilirik, Trakijo do Konstantinopla[44]):

Cesar Justinijan je proti njim poslal vojsko, ki so ji poveljevali sinovi Germana in drugi. Ker pa je bila ta vojska daleč v manjšini od sovražnika, se ni mogla spopasti z njimi, temveč je vedno ostala v ozadju in pobijala zaostale, ki so jih pustili barbari. Veliko jih je pobila, nekaj pa jih je vzela v ujetnike, ki so jih poslali cesarju. Kljub temu so ti barbari nadaljevali s svojim opustošenjem. Ker so dolgo časa preživeli v tem plenilskem pohodu, so vse ceste napolnili s trupli, zasužnjili nešteto množic in vse oropali, ne da bi naleteli na kakršen koli odpor; nato so se končno z vsem plenom vrnili domov. Rimljani jih niso mogli napadeti iz zasede med prečkanjem reke Ister ali jim kako drugače škodovati, saj so jih Gepedci, ki so jih najeli, vzeli pod svojo zaščito in jih prepeljali čez reko, za kar so prejeli veliko plačilo. Plačilo je namreč znašalo en zlati stater na glavo. Zaradi tega je bil cesar hudo razburjen, saj je videl, da v prihodnje nima nobene možnosti, da bi ustavil barbare pri prečkanju reke Ister, da bi plenili rimsko domeno, ali pri odhodu s takšnih pohodov z osvojenim plenom, in je zaradi teh razlogov želel skleniti nekakšno pogodbo z ljudstvom Gepedov […] Toda nedolgo zatem, ko so Langobardi v skladu s pogoji svoje zavezništva zaprosili za vojsko, ki bi se z njimi borila proti Gepedom, jo je cesar Justinijan poslal in Gepede obtožil, da so po sklenitvi pogodbe nekatere Slovene prepeljali čez reko Ister v škodo Rimljanov. [45]

Območje naselitve Avare med 6. in 9. stoletjem. Avarski kaganat, ki je nastal na ozemlju, ki so ga prej zasedali Gepidi, Langobardi in Sloveni, je bil večetnična družba.
Domnevna lokacija in migracijske poti plemen Dulebov in Belih Hrvatov, po V. V. Sedovu (1979).
Domnevna migracijska pot S(e)rbov v 7. stoletju.

Kot odgovor na slovanski vdor so Bizantinci s pogajanji o zavezništvu začeli izzivati konflikt med Gepidi in Langobardi (s porazom Gepidov), Justinijanu I. pa je uspelo uresničiti obsežen gradbeni program več kot 600 utrdb na treh obrambnih linijah na Balkanu, zaradi česar ni bil zabeležen noben samostojen napad Slovenov med letoma 552 in 577.[46][41][47] Leta 558/559 so se nekateri Sloveni pridružili Kutrigurjem pod vodstvom Zabergana v njihovem uničujočem napadu na Balkan,[48][49] leta 568 pa so Kutriguri napadli tudi Dalmacijo.[48] Zgodovinske okoliščine so se bistveno spremenile s prihodom panonskih Avarov (po popolnem padcu Gepidov (567) in odhodu Langobardov leta 568), ki so se borili proti Antom in si podjarmili množice Antov (562, a so kot bizantinski zavezniki ohranili neodvisnost do leta 602) in Slovenov (panonski-srednjedonavski Slovani so med letoma 571 in 578 izgubili neodvisnost proti Avarom, medtem ko so bili spodnjedonavski/valaški Slovani aktivni samostojno, čeprav kot avarski zavezniki od leta 585).[50] Šteje se za malo verjetno, da so Avari nekoč vladali vsem Slovanom v Podonavju,[51][52] in so bodisi avtonomno bodisi po naročilu Avarov še naprej vdirali na rimsko ozemlje.[51]

Po smrti Justinijana I. je rimski cesar Justin II. (vladal 565–574) ustavil izplačevanje subvencij Avarom, kar je sprožilo skoraj stoletje dolgo vojno (568–626). Ker so bili Bizantinci zaposleni z vojnami s Sasanidskim cesarstvom v letih 572–591 in 602–628, so Avari in Slovani nadaljevali z uničujočimi vdori vzdolž bizantinskih meja od severne Italije do južne Grčije, do sredine 7. stoletja pa so se Slovani naselili na celotnem Balkanu in Peloponezu.[53] Menander Protector je zapisal, da je v četrtem letu skupne vladavine cesarjev Justina II. in Tiberija II. Konstantina (578) približno 100.000 Slvoenov iz spodnje Donave/Vlaške republike opustošilo provinco Trakijo in številna druga območja.[54] Janez Biklarski omenja, da so Sloveni plenili celo blizu obzidja Konstantinopla.[54] Tiberiju je uspelo skleniti kratkotrajno zavezništvo z avarskim kaganom Bajanom I., čigar odposlanec slovanskemu poglavarju Davrenciju je bil zavrnjen in umorjen, približno 60.000 avarskih konjenikov pa je s pomočjo bizantinskega quaestura exercitus in magistra milituma Ilirika, Ivana, napadlo slovanska naselja, katerih prebivalstvo je iskalo zavetje v gozdovih.[55] Čeprav je avarski napad osvobodil nekaj Bizantince, ki so bili ujetniki, in utrdb, ni spremenil kaotičnih razmer v regiji, saj so Sloveni naslednje leto napadli še enega avarsko-rimskega odposlanca v Iliriku, medtem ko je kagan načrtoval propad bizantinskega obrambnega sistema.[56] Na podlagi arheoloških raziskav utrdb se je avarsko-slovansko opustošenje Dalmacije zgodilo konec 560-ih in zgodnjih 570-ih let, z omejeno poseljenostjo do konca 6. stoletja.[57]

Bizantinski cesar Mavricij (vladal 582–602) v svojih balkanskih pohodih (582–602) ni uspel ustaviti uspešnega obleganja Sirmija (580 do 582), čeprav so njegovi generali zmagali v bitkah pri Viminacijumu (599; zajeli so tudi 8000 Slovenov)[58] in se spopadli s spodnjodonavskim/valaškim Slovenom rexom Musokiom ter poglavarjema Ardagastom in Peiragastom (593–594).[59] Kasneje je obleganje Soluna (617; kar je povzročilo popoln propad kovanja kovancev tam[60]) in uničenje različnih mest, vključno z Justiniano Primo in Salono, doseglo vrhunec z neuspešnim obleganjem Konstantinopla (626).[58][61] Po obleganju, nekje med letoma 628 in 629, je Jurij Pizidijski poročal, da se Slovani in Avari spopadajo, »kar jim preprečuje skupno vojno«, kar kaže na to, da so se panonski Slovani uspeli osvoboditi avarske oblasti, kar se ujema s poročilom v knjigi De Administrando Imperio o vojni med Hrvati in Avari v rimski provinci Dalmaciji.[62] Sledila je naselitev Hrvatov in Srbov v provinci Dalmaciji (včasih obravnavana kot selitev vojaške elite [63][64][65]), ki jo je sprejel cesar Heraklij v okviru vzpostavitve miru v provinci in vzpostavitve protiavarske tampon cone.[66][67][68] V istem času se je zgodil in morda je bil povezan uspešen upor zahodnih Slovanov pod Samom v srednji Evropi in bolgarskim kanom Kubratom v vzhodni Evropi.[31][69][70] Drugi primeri plemenskih migracij s severa na jug so etnonimi Dulebi, Dragoviči, Severjani, Obotriti, Glomati in Milčeni.[71][72][73]

Po Prokopiju je bila slovanska družbena in politična organizacija neke vrste demokracija, v kateri je plemenski skupnosti vladal svet plemičev. To je slovanskim plemenom omogočalo, da so ostala skupaj ne glede na okoljske dejavnike, vendar je po besedah Johannesa Koderja "oviralo usklajen vojaški odpor proti sovražniku", zaradi česar so bili pod tujim političnim vodstvom.[61][74] Ko so Slovani in Avari vstopili na jugovzhod Evrope, jim je manjkala napredna taktika obleganja, vendar so to znanje okoli leta 587 pridobili s stikom z bizantinsko kulturo in zaradi tega se jim nobeno mestno naselje ali utrdba ni mogla več upreti.[75] Z uničenjem rimskih utrdb je prišla izguba bizantinske vojaške in upravne moči v rimskih provincah. Domače prebivalstvo je bilo pogosto zdesetkano, manjše ali večje skupine Slovanov pa so se naselile na opustošenih območjih. Naselitev med domorodci, ki so jih pogosto nadomestili, se je zgodila jeseni, ko so bile zagotovljene zimske zaloge za ljudi in živali. Po mešanju z domačini, ki so preživeli v manjših skupnostih, odvisno od regije, so slovanska plemena večinoma imela imena toponimskega izvora.[76]

Približna lokacija južnoslovanskih plemen, po V. V. Sedovu 1995.

Slovani so oblikovali gosto naseljene naselbine v jugovzhodni Evropi, natančneje v pretorski prefekturi Ilirik:

Slovani, ki so se naselili v nekdanjih rimskih provincah Panoniji in Dalmaciji, so sčasoma dosegli precejšnjo stopnjo avtonomije ali neodvisnosti ter ustanovili plemensko-državno tvorbe, na katere sta vplivala tako Frankovsko kot Bizantinsko cesarstvo. V večini delov nekdanjih škofij Dakije in Trakije so Slovene padle pod oblast Prvega bolgarskega cesarstva, medtem ko jim je v škofiji Makedonija primanjkovalo politične organizacije, zaradi česar je Bizantinsko cesarstvo tam ponovno prevzelo nadzor, po 200 letih pa so se Slovani na južnem Balkanu asimilirali z grško govorečo večino. Na ozemlju današnje Albanije je albansko govoreča večina asimilirala lokalne slovanske naseljence.[79][80][81] V interakciji z domačini se je na vzhodnem Balkanu pojavil balkanski jezikovni buldog.[82][83]

Pokristjanjevanje

[uredi | uredi kodo]

Po naselitvi se je cerkvena uprava – ki jo je nadzorovala gosta mreža rimskih škofij – sesula[84] in večina jugovzhodne Evrope (poseljena s Slovani) se je obrnila k poganstvu, Slovani pa so ostali zvesti svoji tradicionalni veri. Mnogi Slovani so kmalu začeli sprejemati kulturne običaje visoko civiliziranih rimskih provinc[14] in da bi razširili svoj kulturni in državni vpliv na južne Slovane, sta rimska cerkev in ekumenski patriarhat v Carigradu začela proces pokristjanjevanja Slovanov.[85] Martin iz Brage je že leta 558 uvrstil Slovane med krščene barbare, najverjetneje panonske Slovane.[86][87] Papež Gregor I. je maja 591 ilirskim škofom svetoval, naj sprejmejo svoje kolege, ki so se zatekli pred vdori. Marca 592 je papež pisal prefektu Ilirika o barbarskih opustošenjih.[88] Papež se je maja 599 in junija 600 veselil zmag eksarha bizantinske Italije nad Slovani, obenem pa je bil vznemerjen, saj so Sloveni že začeli ogrožati Italijo[89] in do julija 600 že napadali vzhodnojadransko obalo.[88] Nekatere škofije so izginile iz zgodovinskih virov, kot so Virunum (Zollfeld) in Poetovio (Ptuj) do leta 579, Celea (Celje) in Emona (Ljubljana) do leta 588 ter Teurnia (Spittal an der Drau) in Aguntum (Lienz) do leta 591.[90] Papež Agathon je v pismu bizantinskemu cesarju Konstantinu IV. glede tretjega carigrajskega koncila (680–681) omenil, da so številni škofje rimske Cerkve aktivni »sredi med barbari – Langobardi in Slovani, pa tudi Franki, Goti in Britanci«.[91] Škofovska notitia iz sredine 8. stoletja omenja Slovane med mnogimi drugimi kot del teritorialne jurisdikcije rimske Cerkve.[91]

Življenjski slog

[uredi | uredi kodo]

Glede na arheološke raziskave in zgodovinske vire so Slovani večinoma potovali po rečnih dolinah, na južnem Balkanu pa so potovali tam, kjer so naleteli na večji odpor domačih bizantinskih grških sil, vzdolž gorskih verig.[92][93] Kmalu po njihovem prihodu se je slovanska arheološka kultura spremenila pod vplivom domače in bizantinske kulture.[94] Ukvarjali so se predvsem s kmetijstvom, gojili so proso, ki so ga uvedli,[4] pšenico, pa tudi lan.[95] Gojili so različno sadje in zelenjavo ter se naučili vinogradništva.[96] Aktivno so se ukvarjali z živinorejo, uporabljali so konje za vojaške in kmetijske namene ter redili vole in koze.[97] Tisti, ki so živeli na hribovitem terenu, so večinoma živeli kot pastirji.[97] Tisti, ki so živeli v bližini jezer, rek in morij, so za ribolov uporabljali tudi različne trnke in mreže.[98] Znani so bili kot še posebej spretni v obdelavi lesa in ladjedelništvu, poznali pa so tudi obdelavo kovin in lončarstvo.[99]

Arheologija in jezikoslovje

[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejše arheološke najdbe

[uredi | uredi kodo]

Zaenkrat so arheološko najstarejša slovanska najdišča in artefakti v Moldaviji datirani v 5. stoletje,[100] v Romuniji od 6. stoletja (ali najkasneje do sredine 6. stoletja[101]), od tam pa v Transilvanijo sredi 6. stoletja (z asimilacijo Gepidov in dodatnimi slovanskimi valovi od sredine 7. stoletja).[102] V severnih regijah Karpatske kotline (od reke Tise do zahodne Slovaške) je prisotnost Slovanov arheološko potrjena v prvi polovici 6. stoletja.[101] V jugozahodni Madžarski (jugozahodno od Blatnega jezera ) blizu meje s Slovenijo in Hrvaško, natančneje v severovzhodni Sloveniji, so radiokarbonsko datirani v prvo tretjino 6. stoletja (in so se verjetno naselili v jugozahodnem delu Karpatske kotline pred prihodom Langobardov[103][104]).[105][87] V Bolgariji in državah nekdanje Jugoslavije od konca 6. in začetka 7. stoletja,[102][106] medtem ko v Grčiji zagotovo šele od 7. stoletja (čeprav so bili vojaški vdori že od sredine 6. stoletja).[102]

Migracijske poti (arheologija)

[uredi | uredi kodo]
Domnevne glavne migracijske poti južnih Slovanov po arheoloških podatkih (po Comșa 1972; Teodor 1984; Sedov 1995; Janković 2015; Radičević 2015; Stanciu 2015; König 2022; Kazanski 2023; Pleterski 2024).

Glede na arheološke, zgodovinske in jezikoslovne podatke se je glavno gibanje Slovanov začelo v zahodni Ukrajini (reka Dnester) in južni (vzhodni) Poljski (reka Visla),[107][108] iz vzhodnih Karpatov ob reki Tisi do srednjega Donave znotraj Karpatske kotline ter ob Dnestru in Prutu do spodnjega Donave zunaj Karpatske kotline.[109][110][11][111] Slvoeni praško-korčaške kulture so se večinoma preselili v srednje Podonavje, medtem ko so se Antje penkovške kulture preselili v spodnje Podonavje, vendar je bila kultura Ipotesti–Candesti v Romuniji sestavljena iz mešanice slovenske (sklavenijeve) praško-korčaške in antske penkovške kulture z nekaterimi elementi tako imenovane martynivske kulture.[112][113] Slovenska in praško-korčaška kultura sta bili prisotni v zahodnem delu (vzhodno od Karpatov in reke Siret v Romuniji), antska in penkovška kultura pa v vzhodnem delu (v okolici reke Prut v Moldaviji in Dobrudži) spodnje Donave.[114] Vendar pa najdišča Penkovka v Podoliji in Moldaviji vsebujejo tudi praško-korčaško keramiko, kar kaže na precej mešano praško-penkovško kulturo.[115] V Karpatski kotlini je bila praško-korčaška kultura opažena na ozemlju naselij Langobardov in Avarov,[116] penkovška kultura pa tudi v slednji.[117]

Vzorec gibanja naselij je mogoče opaziti z območij severno in severovzhodno od Karpatov, pri čemer je zgornji prostor reke Tise v Karpatski kotlini prehodno ozemlje.[118] Lončarstvo v severozahodni Romuniji lahko razvrstimo v (1) praško-korčaško kulturo, (2) penkovsko in koločinsko kulturo (3) ter lazuri-piškoltski horizont iz sredine 6. stoletja z analogijami v severozahodni Ukrajini, južni Belorusiji, jugovzhodni Poljski in Slovaški (poljska najdišča ob zgornji Visli in reki San naj bi bila most do severozahodne Romunije).[119] Razširjenost glinenih "kruhov", povezanih s hišnimi pečmi, najdenih v regijah zgornje Tise in spodnje Donave v Romuniji ter severno od Karpatov (porečja Teteriva, Buga in zgornje Visle), prav tako kaže na "verjeten znak ozemlja izvora in smeri migracij zgodnjih Slovanov".[120] Elementi Penkovke so bili prisotni tudi v srednji Podonavski regiji v Karpatski kotlini.[121] Prvi val slovanskih naseljencev v Bolgariji je bil okoli utrdb in povezan z Anti penkovske kulture (verjetno kot bizantinski federati), medtem ko se je drugi val Slovenov z drugačno keramiko z analogijami v Munteniji in na Slovaškem naselil zunaj takšnih lokacij.[122] Najdišča iz Silistre s keramiko korčakske kulture so datirana v konec 6. stoletja.[11]

Jugovzhodni (romunski) del Karpatske kotline se običajno šteje za naseljen s selitvijo iz spodnje Donave v smeri vzhod-zahod, možna pa je tudi smer sever-jug vzdolž Tiske nižine.[123][118] Medtem je bilo območje Transilvanske kotline naseljeno tako iz smeri zahod-vzhod znotraj Karpatske kotline (Zgornja Tisa) kot tudi iz smeri vzhod-zahod vzhodnih Karpatov (Zgornji Olt in gorski prelazi).[124][125] Na podlagi zgodovinskih in arheoloških podatkov se običajno šteje, da večina Slovanov južno od Donave izvira iz srednjega Podonavja.[126] Šteje se, da so bile selitve razdeljene na dva glavna vala, eden je prečkal spodnjo Donavo (v Romuniji), drugi pa srednjo Donavo okoli Železnih vrat (meja med Srbijo in Romunijo).[92] Na podlagi najdb različnih vrst fibul in keramike, ki so bile identificirane s Slovani na bregovih Donave okoli Železnih vrat, in njihovih analogij arheologi postavljajo hipotezo o selitvi dela Slovanov z območja današnje srbske Donave v jugovzhodni smeri skozi južno Bolgarijo–Carigrad–Malo Azijo in v južni smeri vzdolž Velike Morave in reke Vardar v Tesalijo in Peloponez.[127][128] Najdbe fibul ter antropomorfnih in zoomorfnih figuric kulture tipa Martynivka, pogosto povezanih z Anti, so bile najdene po vsem Balkanu,[129] vendar je povezava Martynivke tam z Anti ali Slovani lahko dvomljiva.[53]

Na ozemlju Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije so zgodnje slovanske najdbe srpva pripisovali praško-korčaški kulturi, kasneje pa še enemu valu z lončenino donavskega tipa, ki je morda povezana s penkovsko kulturo.[130][131] Najdišča v Vojvodini v Srbiji imajo vzporednice z najdbami iz srednjega in spodnjega Podonavja ter Posavja, analogije pa kažejo, da so jugovzhodni del srbskega Podonavja najverjetneje naselili Slovani kulture Ipotești–Cândești.[132] Najdišče v Mušićih v Bosni in Hercegovini »je služilo kot analogija za večino gradiva z najdišč na osrednjem in zahodnem Balkanu«.[133] Največja koncentracija najdišč na zahodnem Balkanu je bila najdena v sodobni Dalmaciji, najdišče v Kašiću blizu Zadra pa velja za »najstarejšo arheološko sled Hrvatov na tleh Dalmacije«.[133] Đorđe Janković je menil, da so srbski okrasni keramični lonci iz Podonavja z analogijami severozahodno od Karpatske kotline (na Moravskem in v Avstriji) dokaz srbske migracije s severozahoda v Podonavje s soglasjem Bizantinskega cesarstva, vendar takšna hipoteza, ki temelji na keramiki, ni dobro utemeljena, saj obstajajo bližje keramične analogije v Spodnjem Podonavju in vlaški regiji.[132] Nekatere najdbe v Hercegovini in Črni gori so bile prav tako pripisane Srbom, ki so prišli z drugimi Slovani iz Podonavja,[133] vendar je splošna etnična pripisovanje specifičnih arheoloških najdb plemenu Hrvatov in Srbov zelo sporna, ker temelji predvsem na teritorialnih analogijah iz DAI in "obstajajo velike razlike in spori med arheologi, pa tudi med interpretacijami zgodovinarjev, ko gre za priseljevanje Slovanov, tj. plemen Hrvatov in Srbov na Balkan".[134] Glede na zgodovinske okoliščine je ena od poti slovansko-avarske invazije potekala od Sirmija vzdolž Drine preko Zvornika do Bosne in Salone v Dalmaciji.[135]

Območje severno od reke Save je bilo v 6. stoletju naseljeno iz območja zahodnega srednjega Podonavja, nato pa je v 7. stoletju območje reke Save (vključno z Dalmacijo in drugimi deli zahodnega Balkana) naselila druga skupina Slovanov z lončenino, izdelano na tortnem stroju.[136] Na podlagi arheoloških in jezikoslovnih dokazov (ker ima slovenščina veliko narečij in tako južnoslovanske kot zahodnoslovanske vplive; ter slovanske toponimije in onomastike Vzhodnih Alp[137]) bi lahko Ljubljansko kotlino obravnavali kot križišče različnih plemenskih premikov (predvsem praško-korčaške kulture[138]),[52][139] vsaj dveh migracij, prve po letu 500 in druge pred letom 700.[140]

Razširjenost kremacijskih grobov in arhaične praške keramike, povezane z zgodnjimi Slovani, kaže na večjo gostoto na obrobju, zlasti zahodnem, Avarskega kaganata v srednji Podonavski regiji.[136] V osrednje-vzhodnem delu Karpatske kotline so bila zgodnja slovanska in avarska naselja ločena s Hudičevimi nasipnimi ostanki ( limes sarmaticus ).[141] Avari so v vzhodni Transilvaniji zgradili tudi nov sistem nasipnih ostankov proti Slovanom, vendar glede na količino slovanskih kulturnih ostankov v Transilvanski kotlini ta nasip ni uspel izpolniti svojega namena.[142] Grobni artefakti slovanske skupnosti in njenih plemenskih poglavarjev skupine Nușfalău–Someșeni v severozahodni Romuniji kažejo na tesne odnose z Avari. To skupnost so znanstveniki enačili z zahodnimi Slovani, belimi Hrvati in najverjetneje z vzhodnimi Slovani na splošno.[143] Grobovi iz sredine 6. stoletja s prestižnimi artefakti, najdeni v Regensburgu–Grossprüfeningu na Bavarskem, kažejo na preselitev elitne panonsko-srednjedonavske slovanske vojaške skupine, ki je bežala pred avarsko širitvijo v zahodnem delu Karpatske kotline.[144][145] Hans Losert je najdbo povezal tudi s pokopališčem s kremacijo v Ennsu blizu Linza v Zgornji Avstriji.[146] Ozemlje Zgornje in Spodnje Avstrije so naselili Slovani praško-korčaške kulture (z nekaj dodatnimi migracijami s severa in Karantanije[147]), ki so jih Bavarci postopoma asimilirali.[148] V južni Karpatski kotlini se je okoli sredine 10. stoletja, ko so prišli Madžari, razvila kultura Bijelo Brdo.[149]

Migracijske poti (jezikoslovje)

[uredi | uredi kodo]
Groba rekonstrukcija glavnih migracijskih poti zgodnjih Slovanov glede na hidronime (po Udolphu 1979, 2016, 2024; Rončeviću 1998). (Manjka južnoslovanski val proti dananšnji Sloveniji)

Henrik Birnbaum in Jürgen Udolph sta med drugim na podlagi razširjenosti in koncentracije staroslovanskih hidronimov (apelativov in imen) od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje sklepala, da je bilo izhodišče zgodnjih slovanskih migracij »na severnem pobočju Karpatov, približno med Bukovino in Krakovom «.[150][151] Po Udolphu »selitev južnih Slovanov poteka v dveh velikih, a ločenih tokovih, na eni strani skozi Moravska vrata v današnjo Slovenijo, Madžarsko in Hrvaško ter na drugi strani po vzhodnem robu Karpatov v današnjo Srbijo in Bolgarijo«.[151] Vendar pa razširjenost različnih vodnih besed kaže na različne poti, ki ne vodijo nujno do enakih zaključkov, na primer *jьzvorъ, bagno, sigla, stubel bi lahko pomenila »priseljevanje iz Moravskih vrat čez vzhodno Avstrijo in Madžarsko v Slovenijo in Hrvaško ter naprej v Albanijo in zahodno Srbijo do zahodne Grčije. Drugo priseljevanje je potekalo vzdolž karpatskega loka skozi Bukovino, Moldavijo, Dobrudžo (delno skozi Romunijo/Transilvanijo) in spodnjo Donavo do Bolgarije in vzhodne Grčije«.[152] Čeprav je Dunja Brozović Rončević temeljila na hidronimičnih podatkih, je ugotovila, da je Udolph zagovarjal idejo, da so bili Slovani bolj usmerjeni v gore kot v močvirja in reke, kar je v nasprotju z zgodovinskimi viri, in se je zavestno odločil uporabiti omejene podatke, ne da bi upošteval dialektološko leksikalno bogastvo, ki kaže na veliko širšo razširjenost določenih besed.[153] V svoji raziskavi hrvaškega hidronimnega korpusa, ki je vključevala tudi dialektološko gradivo, je prišla do podobnega zaključka kot Udolph, ki je podrobneje pojasnila razmislek o dveh ločenih tokovih: tako imenovana "jugozahodna slovanska skupina" se je premikala v štirih smereh, prva iz južne Moravske proti Vzhodnim Alpam, druga iz osrednje in zahodne Slovaške proti Vzhodnim Alpam, tretja iz osrednje in vzhodne Slovaške proti Budimpešti, od koder se je ena premaknila na Hrvaško-Bosno in druga v severno Srbijo, in četrta iz Karpatske Ukrajine proti jugovzhodu; tako imenovana "jugovzhodna slovanska skupina" se je iz Ukrajine premikala po vzhodnih pobočjih Karpatov v Romunijo, Bolgarijo, Severno Makedonijo in vzhodno Srbijo.[154]

Henning Andersen je menil, da se je inovacija PPS wirē-tla- »prenesla na Balkanski polotok prek Panonije«, medtem ko se je PPS staubili-, staubilā »prenesla proti jugu v osrednje in vzhodne južne Slovane«.[155] Zbigniew Gołąb je, delno na podlagi raziskav Olega Trubačova, zaključil, da je bila »glavna pot, ki so jo predniki južnih Slovanov ubrali pri selitvi proti jugu proti Donavi, starodavna pot skozi osrednje karpatske prelaze … severovzhodno Panonijo, tj. kasneje Podkarpatsko Rutenijo. Iz te prehodne faze so se južni Slovani kasneje preselili do reke Donave po dveh ločenih poteh, eni bolj zahodni, drugi bolj vzhodni (skozi Transilvanijo).[156]

Južnoslovanski jeziki predstavljajo narečni kontinuum,[157] vendar so »morda prispeli v Karpatsko kotlino z nekaterimi že obstoječimi narečnimi delitvami (glej Ramovš 1933 in Andersen 1999), vendar je o zgodnjih jezikovnih razlikah med zahodnimi južnimi Slovani znanega malo«.[158] Po Frederiku Kortlandtu so se zgodnji Slovani, ki so kasneje govorili različna bolgarska in srbohrvaška narečja, preselili čez Moldavijo in Panonijo.[159] Meni, da so bile po izoglosah »glavne narečne delitve slovanskih jezikov že vzpostavljene« v 4. in 6. stoletju,[160] in »da najzgodnejša narečna raznolikost v zahodnih južnih slovanskih jezikih sega v čas pred selitvami Slovanov iz njihove prvotne zakarpatske domovine«.[161] Vendar pa je v vseh južnoslovanskih jezikih mogoče najti analogije z vzhodnimi in zahodnimi slovanskimi jeziki, kar pomeni, da se zgodnji Slovani niso selili v nekakšnih izrazito ločenih jezikovnih valovih, temveč kot mešane skupine s prevlado specifičnega protonarečja.[162]

Jezikovna sorodnost med južnoslovanskimi in zahodnoslovanskimi jeziki (s severa) bi lahko kazala na lokacijo prvotne domovine okoli Karpatov, kot trdi Ivan Popović, s slovenščino(-češko) na zahodu, srbohrvaščino(-slovaško, zlasti osrednjeslovaško narečje[163]) v sredini ter srbohrvaščino in bolgarsko-makedonsko (-vzhodnoslovansko) vzhodno od tega območja.[164] Sklepal je, da se je "priseljevanje Slovanov v Alpe, Panonijo, Dakijo in Balkan zgodilo v dveh ločenih glavnih valovih, čeprav bolj ali manj povsod hkrati. Ta dva glavna vala sta povzročila dve glavni skupini južnih jezikov: zahodno, ki se je kasneje razdelila na srbohrvaščino in slovenščino, ter vzhodno (bolgarščino, starocerkvenoslovanščino, makedonščino)".[165] Po njegovem mnenju je bila zahodnojužnoslovanska (ZJS) v času selitve ali pred njo "večinoma enoten skupni" jezik, če pa bi poskušali s "prazgodovinsko narečno delitvijo" po izoglosah do 9. stoletja, bi jo razdelili na podzahodni del (slovensko, kajkavsko, čakavsko in ščakavsko narečje) in podvzhodni del (štokavsko narečje).[166] Čeprav jezikoslovci sprejemajo podobno delitev ZJS (namesto tega vključujejo zahodno in vzhodno štokavsko),[167] Popovićeva zgodnja datacija narečne delitve ZJS ni dobro utemeljena, saj sega v obdobje po selitvi.[168]

Pavle Ivić je ugotovil, da so nekatere stare izoglose v južni slovanščini predselitvenega izvora in da je bila »pred to selitvijo zahodno-južnoslovanska situacija značilna za narečja, ki so se govorila v Panonski nižini, vzhodna situacija pa za narečja v Dačanskih nižinah, ki so jih od prvih ločevale Karpati severno od Železnih vrat«.[169][170] Snop izoglos med njimi okoli srbsko-bolgarske meje bi lahko pojasnili z različnimi hipotezami, najverjetneje z obstojem romansko in albansko govorečega prebivalstva ter gibanjem zahodnih južnih Slovanov proti vzhodu.[171][172] Druga skupina starih izoglos ločuje slovenščino in kajkavščino od štokavščine in čakavščine (brez severozahodne čakavščine) in da so ta »najseverozahodnejša južnoslovanska narečja nekoč predstavljala nekakšen prehod med južno- in zahodnoslovansko jezikovno skupino«.[173] Kot je ugotovil Aleksandar Loma, stari izoglos »*tj/*dj > *šć/đ proti *št/žd« grobo ločuje slovensko, kajkavsko, čakavsko in zahodno štokavsko jezikovno območje od vzhodno štokavskega, bolgarskega, makedonskega in romunskega jezikovnega območja.[174]

Migracije starodavnih praslovanskih dialektizmov so morda vidne v besedišču, na primer v porazdelitvi leksemov "dъždь-kiša", "*železo-gvožđe", "*sad´a-čađ",[175][176] in besed za različne vrste plugov.[177] Bogo Grafenauer je menil, da je prvi val Slovanov v Vzhodne Alpe in Severno Istro prišel s severa iz zahodnoslovanskega območja Panonije, medtem ko je drugi val, vključno s Hrvati, prišel z vzhoda iz južnoslovanskega območja.[178] Ludmila Vergunova v raziskavi leksikalnih izoglos praslovanskih besed (npr. *polnъ, *gora, *golь/*golina, *dĕlъ, *bьrdo, *slopъ, *solpъ, *skokъ, *bъlkъ/*bъlčь, *jьzvorь, *pьrtь, *brьvь/*brьva, *rapa/*ropa, *bara) in južnoslovanskih leksikalnih sinonimov (*vatra/*ogьnь; *kqtja/*hiža/*izba; *sedlo/*vьsь; *lĕsь/gvozd; *ostrovъ/*otokъ) ugotovili, da "ukrajinsko-karpatska in podkarpatska narečja ter vzhodnoslovaška narečja […] imajo številne korespondence z jugovzhodnim delom osrednjega Balkanskega polotoka«, medtem ko slovenščina, kajkavščina, (severno)čakavsko-otoška in nekatera makedonska narečja „ne delijo starodavnih leksikalnih in semantičnih izoglos z vzhodnokarpatsko regijo“, morda gre za „ostanke jezika prvega vala slovanskih naseljencev iz obdobja avarsko-slovanskih stikov“.[179] Joseph Schallert in Marc L. Greenberg sta glede razširjenosti leksema „*gъlčěti“ (v istem pomenu glagola 'govoriti, govoriti' kot „*govoriti“, pa tudi onomatopejskega 'ustvarjati hrup' in slabšalnega 'zmerjati') sklepala, da je bil prinesen iz severovzhodne Donavske nižine v Bolgarijo, pa tudi v Slovenijo in na Hrvaško (pri čemer slovenska panonska narečna skupina verjetno izvira iz jugovzhodnega Donavsko-savskega bazena), vendar ga v drugih štokavsko govorečih državah in Makedoniji sploh ni.[180] Ekaterina Yakushkina je našla tudi leksikalne izoglose praslovanskih sinonimov med zahodnimi in vzhodnimi deli srbohrvaškega narečnega kontinuuma,[181][182] pa tudi med zahodno in vzhodno štokavščino.[183][184] Mijo Lončarić in Pavao Krmpotić sta zaključila, da sta slovenščina in kajkavščina kot južnoslovanska narečja tvorila narečni kontinuum z zahodnoslovanskimi jeziki, zlasti s centralno slovaščino, ki kaže osnovne južnoslovanske značilnosti, pred prihodom Madžarov v Karpatsko kotlino.[185][186] A. Loma je na podlagi onomastike in leksemov nakazal možno migracijo enega vala na Balkan z območja današnje zahodne Rusije.[187]

Na podlagi toponimskih raziskav je Jordan Zaimov menil, da so Slovani prečkali Donavo okoli Vidina, manjši val je šel proti vzhodu vzdolž reke, glavni val pa proti jugu vzdolž Timoka in Velike Morave, razdeljen na dva podvala, eden je šel v Makedonijo, Tesalijo, Albanijo (kjer se je oblikovala tako imenovana kultura Komani-Kruja[188]), Grčijo, Peloponez in Kreto, drugi pa na severno obalo Egejskega in Mramornega morja.[92]

P. Ivić je menil, da so jezikovni dokazi v nasprotju s prihodom Hrvatov in Srbov s severozahoda, kot je opisano v DAI,[189] F. Dvornik je trdil, da niso mogli imeti jezikovnega vpliva, ker so prišli kot majhna elita,[190] medtem ko je A. Loma zaključil, da poročilo DAI "ustreza resnici", saj onomastični dokazi podpirajo migracijo Srbov in Hrvatov z območja med rekama Labo in Vislo.[191]

Širjenje jezika

[uredi | uredi kodo]

Alan Timberlake je podal zaključek, da se je slovanski jezik v jugovzhodni Evropi razširil predvsem s selitvijo Slovanov (demska difuzija).[83] Njegovo hitro širjenje so omogočili redka kolonizacija, vojaška moč, prenosno kmetijstvo, rast prebivalstva, nenehno odseljevanje domorodcev, ki se je začelo že pred prihodom Slovanov, slovanska asimilacija ujetih ljudi (zlasti žensk in otrok) ter sčasoma sprejetje jezika s strani sobivajočih ljudstev.[192] Po njegovem mnenju preprost jezikovni premik ni mogoč v nestabilnem sobivanju (saj so domorodce južno od Donave nenehno napadali Slovani), slovanščina pa ni bila trgovski jezik niti lingua franca niti del valovnega modela, saj ni prišlo do radikalne poenostavitve in kreolizacije.[193] H. Andersen je v svoji raziskavi slovanske fonologije, morfologije in leksemov našel odseve različnih razširitev, kar »podpira razlago, da skupnoslovanski koiné ni bil stvaritev avarskega obdobja, kot so nekateri mislili, temveč je bil razvijajoče se medetnično komunikacijsko sredstvo že precej pred 6. stoletjem«.[194]

Jouko Lindstedt in Elina Salmela sta zaključila, da je bilo širjenje praslovanščine posledica migracij in učinka ustanovitelja ter ni mogoče pripisati funkciji lingua franca na velikem območju, kot se pogosto domneva, saj takšno sklepanje nasprotuje pomanjkanju zgodovinskega znanja o jezikih, ki so se uporabljali v Avarskem kaganatu, pomanjkanju avarskega vpliva zunaj Karpatske kotline, dejstvu, da so Slovani postali razširjeno etnično prebivalstvo pred prihodom Avarov, in slovanski jezik iz obdobja širitve ne kaže sprememb, ki so značilne za lingua francas […] Pozna praslovanščina (ali skupna slovanščina) je ostala morfološko kompleksen jezik, zlasti njen zapleten naglasni sistem […] pa ne kaže sledi morebitne funkcije lingua franca. V primeru južnoslovanskega jezika predlagajo migracije ob mešanju z domačim prebivalstvom, jezikovne premike v slovanski jezik in iz njega, medtem ko je bil veliko zgodnejši premik v slovanski jezik na bizantinskem Balkanu verjetno motiviran z odprtostjo slovanskih plemenskih skupin, ki so ostale edina vrsta lokalne družbene strukture po delnem propadu imperialnih struktur zaradi Justinijanove kuge.[195]

Genetika/DNK-rodoslovje

[uredi | uredi kodo]
Analiza primesi avtosomnih SNP-jev jugovzhodne Evrope v globalnem kontekstu na ravni ločljivosti 7 domnevnih predniških populacij: afriške (rjava), južno/zahodnoevropske (svetlo modra), azijske (rumena), bližnjevzhodne (oranžna), južnoazijske (zelena), severno/vzhodnoevropske (temno modra) in bež kavkaške komponente. [196]
Nastanek in domnevne smeri selitve Slovanov med obdobjem selitve, po Gretzingerju in sod. (2025).
Genetska zapuščina slovanske ekspanzije (črna), po Gretzingerju in sod. (2025).

Glede na raziskavo avtosomne IBD iz leta 2013, ki je "osredotočila na nedavne genealoške prednike v zadnjih 3000 letih na celinski ravni", imajo govorci srbohrvaškega jezika zelo veliko skupnih prednikov, ki datirajo v obdobje migracij pred približno 1500 leti, pri čemer se v vzhodni Evropi med drugim nahajata tudi Poljska in Romunija - Bolgarija . Sklepa se, da je vzrok za to hunsko in slovansko širjenje, ki je bilo "relativno majhno prebivalstvo, ki se je razširilo na veliko geografsko območje", zlasti "širjenje slovanskega prebivalstva v regije z nizko gostoto prebivalstva, ki se začnejo v šestem stoletju", in da se "zelo ujema s sodobno razširjenostjo slovanskih jezikov".[197] Po mnenju Kushniarevicha in sodelavcev iz leta 2015 je analiza IBD, ki so jo izvedli Hellenthal in sodelavci iz leta 2014[198] odkrila tudi "večsmerne dogodke mešanja med Vzhodnoevropejci (tako slovanskimi kot neslovanskimi), datirane na približno 1000–1600 let pred 1600 leti", kar sovpada s "predlaganim časovnim okvirom za slovansko širjenje".[199] Slovanski vpliv je "datiran v obdobje 500–900 n. št. ali nekoliko kasneje, z več kot 40–50 % med Bolgari, Romuni in Madžari ".[197] Analiza IBD iz leta 2015 je pokazala, da imajo južni Slovani manjšo bližino Grkom kot vzhodni in zahodni Slovani ter da obstajajo "enakomeren vzorec delitve IBD med vzhodno-zahodnimi Slovani – 'medslovanskimi' populacijami (Madžari, Romuni in Gagauzi) – in južnimi Slovani, tj. na območju domnevnih zgodovinskih premikov ljudi, vključno s Slovani". Rahlo povečanje skupnih segmentov IBD med južnimi in vzhodno-zahodnimi Slovani kaže na skupne "prednike iz slovanskega časa".[199] Glede na nedavno analizo mešanja pripadnosti kažejo južni Slovani genetsko enotnost,[196][200] z modelirano predniško genetsko komponento v študiji, ki doseže vrhunec pri govorcih baltskih jezikov, visoko pri vzhodnih Slovanih (80–95 %), pa tudi pri zahodnih in severozahodnih Evropejcih (Nemci, Orkadijci, Švedi), med južnimi Slovani pa med 55 in 70 %.[199] Glede na študijo mešanja pripadnosti peloponeške grške populacije iz leta 2017 se "slovanski predniki peloponeških podpopulacij gibljejo od 0,2 do 14,4 %".[201]

Rezultati študije Y-DNA iz leta 2006 "kažejo, da se je slovanska ekspanzija začela z ozemlja današnje Ukrajine, kar podpira hipotezo, da najstarejša znana domovina Slovanov leži v porečju srednjega Dnepra ".[202] Glede na genetske študije do leta 2020 so porazdelitev, varianca in pogostost haploskupin Y-DNA R1a in I2 ter njihovih podklad R-M558, R-M458 in I-CTS10228 med južnimi Slovani v korelaciji s širjenjem slovanskih jezikov med srednjeveško slovansko ekspanzijo iz vzhodne Evrope, najverjetneje z ozemlja današnje Ukrajine in jugovzhodne Poljske.[203][204][205]

Arheogenetska študija iz leta 2022, objavljena v reviji Science, je primerjala antične, srednjeveške in sodobne vzorce prebivalstva ter ugotovila, da so srednjeveške slovanske migracije "močno vplivale na regijo", kar je povzročilo zmanjšanje anatolskega neolitskega porekla v jugovzhodni Evropi. Predslovanske populacije jugovzhodne Evrope imajo največ anatolskega neolitskega porekla, medtem ko imajo današnji Slovani zunaj jugovzhodne Evrope najmanj, "današnji ljudje iz jugovzhodne Evrope pa so vmes med obema skrajnostma". Med današnjimi populacijami "imajo Grki in Albanci več anatolskega neolitskega porekla kot njihovi južnoslovanski sosedje".[206] Arheogenetska študija iz leta 2023, objavljena v reviji Cell, ki je temeljila na 146 vzorcih, je potrdila, da je širjenje slovanskega jezika in identitete posledica velikih premikov ljudi, tako moških kot žensk, s specifičnim vzhodnoevropskim poreklom in da "več kot polovica prednikov večine ljudstev na današnjem Balkanu izvira iz slovanskih migracij, približno tretjina slovanskega porekla pa je celo v državah, kot je Grčija, kjer danes ne govorijo nobenega slovanskega jezika".[207][208] Zgodnjesrednjeveška slovanska primes je bila izračunana na 66,5 ± 2,7 % pri Hrvatih, 58,4 ± 2,1 % pri Srbi, 55,4 ± 2,4 % pri Romunih, 51,2 ± 2,2 % pri Bolgarih, 31 ± 5,3 % pri Albancih, 29,9–40,2 % pri Grkih s Peloponeza in Makedonije, 17,9–19,7 % pri Grkih s Krete in Kikladov ter 3,5 ± 2,2 % pri Grkih z Dodekaneza.[207] Veliki nabor podatkov je tudi pokazal, da haploskupini Y-DNA I2a-L621 in R1a-Z282 v antiki nista prisotni in se pojavljata šele od zgodnjega srednjega veka, »vedno povezani z vzhodnoevropskimi sorodnimi predniki v avtosomnem genomu, kar podpira te rodove na Balkanu v zgodnjem srednjem veku«.[207] Celovita arheogenetska študija iz leta 2025, objavljena v reviji Nature, je potrdila prejšnje sklepe.[209]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Kot so jih imenovali

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Sket, J. (1893), str. 1-2
  2. 1 2 Sedov 2013, str. 206–207.
  3. 1 2 Sarantis 2009, str. 23.
  4. 1 2 Koder 2020, str. 84.
  5. ↑ Lester K. Little, ur. (2007). Plague and the End of Antiquity: The Pandemic of 541-750. Cambridge University Press. str. 15, 24, 116, 118, 125, 286–287. ISBN 978-0-521-84639-4.
  6. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  7. ↑ Ulf Büntgen; Vladimir S. Myglan; Fredrik Charpentier Ljungqvist; Michael McCormick; Nicola Di Cosmo; Michael Sigl; Johann Jungclaus; Sebastian Wagner; Paul J. Krusic; Jan Esper; Jed O. Kaplan (2016). »Cooling and societal change during the Late Antique Little Ice Age from 536 to around 660 AD«. Nature Geoscience. 9 (3): 231–236. Bibcode:2016NatGe...9..231B. doi:10.1038/ngeo2652.
  8. ↑ Andersen 2023, str. 79.
  9. ↑ Dvornik 1956, str. 29.
  10. ↑ Oblomsky 2019, str. 441.
  11. 1 2 3 Timberlake 2013, str. 339.
  12. ↑ Dvornik 1956, str. 30.
  13. ↑ Dvornik 1962, str. 113.
  14. 1 2 Sedov 2013, str. 207.
  15. ↑ Sedov 2013, str. 207–208.
  16. 1 2 Sedov 2013, str. 208.
  17. 1 2 3 4 5 Procopius 1914, str. 7.40.1.
  18. ↑ Curta 2001, str. 75.
  19. ↑ Procopius 1914, str. 5.27.1.
  20. ↑ Živković 2008, str. 34.
  21. ↑ Koder 2020, str. 82.
  22. 1 2 3 Procopius 1914, str. 7.14.1.
  23. ↑ Beckwith, Christopher I. (2009). Empires of the Silk Road: A History of Central Eurasia from the Bronze Age to the Present. Princeton University Press. str. 99. ISBN 978-1-4008-2994-1. Like the name Scythian up to the early medieval period, the name Hun became a generic (usually pejorative) term in subsequent history for any steppe-warrior people, or even any enemy people, regardless of their actual identity.
  24. ↑ Dickens, Mark (2004). Medieval Syriac Historians' Perceptions of the Turks. University of Cambridge. str. 19. Syriac chroniclers (along with their Arab, Byzantine, Latin, Armenian, and Georgian counterparts) did not use ethnonyms as specifically as modern scholars do. As K. Czeglédy notes, "some sources... use the ethnonyms of the various steppe peoples, in particular those of the Scythians, Huns and Turkic tribes, in the generic sense of 'nomads'".[mrtva povezava]
  25. ↑ The ethnonym of the Huns, like those of Scythians and Türks, became a generic term for steppe-people (nomads) and invading enemies from the East, no matter their actual origin and identity.[23][24]
  26. ↑ Curta 2001, str. 78–79.
  27. ↑ Procopius 1914, str. 7.35.1.
  28. ↑ Sedov 2013, str. 37.
  29. ↑ Sarantis 2009, str. 31.
  30. 1 2 Curta 2020, str. 54.
  31. 1 2 Gračanin, Hrvoje (2008). »Slaveni u ranosrednjovjekovnoj južnoj Panoniji« [Slavs in the early medieval South Pannonia]. Scrinia Slavonica. 8 (1): 24, 28.
  32. ↑ Dulinicz, Marek (2009). »The Lombard Headman Called Ildigis and the Slavs«. Archaeologia Adriatica. 3 (1): 237–246.
  33. 1 2 Curta 2001, str. 84.
  34. ↑ Procopius 1914, str. 7.13.1, 7.14.1, 7.29.1.
  35. ↑ Procopius 1914, str. 7.38.1.
  36. ↑ Curta 2001, str. 78.
  37. ↑ Sedov 2013, str. 208–209.
  38. 1 2 Curta 2001, str. 86.
  39. ↑ Sarantis 2009, str. 33.
  40. ↑ Sarantis 2013, str. 29.
  41. 1 2 Sarantis 2009, str. 32.
  42. 1 2 Curta 2001, str. 87.
  43. ↑ Martindale 1992, str. 751.
  44. ↑ Sarantis 2009, str. 31–32.
  45. ↑ Procopius 1914, str. 8.25.1, 8.25.7.
  46. ↑ Curta 2001, str. 87–89.
  47. ↑ Sarantis 2013, str. 775.
  48. 1 2 Curta 2001, str. 89.
  49. ↑ Sarantis 2013, str. 769.
  50. ↑ Živković 2008, str. 7–13, 18–26.
  51. 1 2 Timberlake 2013, str. 341.
  52. 1 2 Pleterski 2015, str. 230.
  53. 1 2 Kazanski 2020, str. 12.
  54. 1 2 Kardaras 2006, str. 31.
  55. ↑ Kardaras 2006, str. 32.
  56. ↑ Kardaras 2006, str. 32–33.
  57. ↑ Janković 2015, str. 264–265.
  58. 1 2 Sedov 2013, str. 209–212, 215.
  59. ↑ Curta 2001, str. 100–102, 323.
  60. ↑ Sedov 2013, str. 127–128.
  61. 1 2 Koder 2020, str. 83.
  62. ↑ Živković 2008, str. 25.
  63. ↑ Dvornik 1949, str. 275–276, 287, 29.
  64. ↑ Fine 1991, str. 37, 57.
  65. ↑ Heather 2010, str. 425.
  66. ↑ Sedov 2013, str. 168–169, 450.
  67. ↑ Heather 2010, str. 404–406, 424–425.
  68. ↑ Kardaras 2011, str. 91–94.
  69. ↑ Sedov 2013, str. 182.
  70. ↑ Kazanski 2013, str. 785.
  71. ↑ Sedov 2013, str. 42, 66, 164, 214–215.
  72. ↑ Komatina 2019, str. 5, 10, 28.
  73. ↑ Komatina 2020, str. 127–128, 134.
  74. ↑ Sedov 2013, str. 229.
  75. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  76. ↑ Sedov 2013, str. 212–215.
  77. ↑ Kaczyńska & Witczak 2019, str. 726.
  78. ↑ Sedov 2013, str. 212–218, 382, 413, 444, 458.
  79. ↑ Sedov 2013, str. 229–232.
  80. ↑ Vedriš 2015, str. 581–603.
  81. ↑ Koder 2020, str. 91–95.
  82. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  83. 1 2 Timberlake 2013, str. 349.
  84. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  85. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  86. ↑ Pleterski 2015, str. 242–244.
  87. 1 2 Kazanski 2023, str. 84–85.
  88. 1 2 Ferjančić 1984, str. 108.
  89. ↑ Štih, Peter; Vodopivec, Peter; Suppan, Arnold; Winkler, Katharina (2025). Na obeh straneh Alp. Ljubljana: Cankarjeva založba. str. 18. COBISS 220800515.
  90. ↑ Bekić 2020, str. 348.
  91. 1 2 Komatina 2015, str. 713.
  92. 1 2 3 Sedov 2013, str. 216.
  93. ↑ Koder 2020, str. 88–89.
  94. ↑ Sedov 2013, str. 207, 217.
  95. ↑ Sedov 2013, str. 225–227.
  96. ↑ Sedov 2013, str. 225–226.
  97. 1 2 Sedov 2013, str. 226.
  98. ↑ Sedov 2013, str. 227.
  99. ↑ Sedov 2013, str. 227–228.
  100. ↑ Gavritukhin & Kazanski 2018, str. 227.
  101. 1 2 Radičević 2015, str. 302.
  102. 1 2 3 Kazanski 2020, str. 8–12.
  103. ↑ Pavlovič 2015, str. 68–71.
  104. ↑ Pleterski 2015, str. 241.
  105. ↑ Kazanski 2020, str. 13.
  106. ↑ Radičević 2015, str. 300–303.
  107. ↑ Pleterski 1990, str. 34, 50.
  108. ↑ Kazanski 2020, str. 7–8, 10.
  109. ↑ Teodor 1984, str. 81.
  110. ↑ Sedov 2013, str. 218, 220–221.
  111. ↑ Kazanski 2020, str. 8.
  112. ↑ Sedov 2013, str. 33, 40–41, 95, 117, 131–133, 142, 176–177, 219, 221–222.
  113. ↑ Kazanski 2020, str. 7–9.
  114. ↑ Sedov 2013, str. 131–135, 142.
  115. ↑ Kazanski 2013, str. 790.
  116. ↑ Sedov 2013, str. 36–37, 160–162, 173–175.
  117. ↑ Sedov 2013, str. 164–167.
  118. 1 2 Stanciu 2015, str. 203.
  119. ↑ Stanciu 2013, str. 333–337.
  120. ↑ Stanciu 2012, str. 253–255, 269.
  121. ↑ Sedov 2013, str. 219, 221–222.
  122. ↑ Hrisimov 2015, str. 309, 312–313.
  123. ↑ Comșa 1972, str. 23–24.
  124. ↑ Stanciu 2013, str. 326–328, 330, 361–362.
  125. ↑ Stanciu 2015, str. 205–206.
  126. ↑ Sedov 2013, str. 215, 218.
  127. ↑ Radičević 2015, str. 303.
  128. ↑ Janković 2015, str. 254, 260.
  129. ↑ Sedov 2013, str. 221–222.
  130. ↑ Sedov 2013, str. 175–177, 444, 449.
  131. ↑ Zečević 2019, str. 423–430.
  132. 1 2 Radičević 2015, str. 301–303.
  133. 1 2 3 Zečević 2019, str. 440.
  134. ↑ Zečević 2019, str. 407–409, 431–433, 440–441.
  135. ↑ Janković 2015, str. 262.
  136. 1 2 König 2022, str. 46–52.
  137. ↑ Sedov 2013, str. 382.
  138. ↑ Sedov 2013, str. 388.
  139. ↑ Pleterski 2024, str. 115.
  140. ↑ Štular & Lozić 2024, str. 86.
  141. ↑ Vida 2021, str. 182.
  142. ↑ Vida 2021, str. 183.
  143. ↑ Cosma 2022, str. 344–355.
  144. ↑ Kazanski 2023, str. 77.
  145. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  146. ↑ Curta 2020, str. 103.
  147. ↑ Sedov 2013, str. 425.
  148. ↑ Sedov 2013, str. 421, 423.
  149. ↑ Sedov 2013, str. 418–420.
  150. ↑ Rončević 1997, str. 13–16.
  151. 1 2 Udolph 2016, str. 227, 231.
  152. ↑ Udolph 2021, str. 87–95.
  153. ↑ Rončević 1997, str. 15.
  154. ↑ Rončević 1998, str. 44–45.
  155. ↑ Andersen 2023, str. 11–35.
  156. ↑ Gołąb 1992, str. 304–305.
  157. ↑ Kostić 2023, str. 115–116.
  158. ↑ Lundberg 2013, str. 50.
  159. ↑ Kortlandt 1982, str. 3, 180–181.
  160. ↑ Kortlandt 2003, str. 215.
  161. ↑ Kortlandt 2003, str. 233.
  162. ↑ Kostić 2023, str. 114–115.
  163. ↑ Popović 1960, str. 320.
  164. ↑ Popović 1960, str. 47.
  165. ↑ Popović 1960, str. 301.
  166. ↑ Popović 1960, str. 329–330, 367–380.
  167. ↑ Matasović 2008, str. 35, 65–66.
  168. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  169. ↑ Ivić 1972, str. 67.
  170. ↑ Kostić 2023, str. 117–116.
  171. ↑ Ivić 1972, str. 68–71, 73.
  172. ↑ Kostić 2023, str. 124.
  173. ↑ Ivić 1972, str. 71.
  174. ↑ Kostić 2023, str. 118, 123.
  175. ↑ Popović 1960, str. 440–444.
  176. ↑ Udolph 2021, str. 95–97.
  177. ↑ Kostić 2023, str. 124–128.
  178. ↑ Kostić 2023, str. 129–130.
  179. ↑ Vergunova 1996, str. 37, 70–109, 111–148, 191–193.
  180. ↑ Schallert & Greenberg 2007, str. 10, 14–15, 64–65.
  181. ↑ Yakushkina 2020a, str. 110.
  182. ↑ Yakushkina 2020b, str. 46.
  183. ↑ Yakushkina 2020c, str. 117.
  184. ↑ Yakushkina 2020d, str. 198.
  185. ↑ Lončarić 1995, str. 80–81, 102.
  186. ↑ Krmpotić 2015, str. 58, 61, 64–66.
  187. ↑ Loma 2019, str. 40–41, 45.
  188. ↑ Sedov 2013, str. 231–232.
  189. ↑ Kostić 2023, str. 131.
  190. ↑ Dvornik 1949, str. 275–276.
  191. ↑ Loma 1993, str. 113–118, 126.
  192. ↑ Timberlake 2013, str. 343–344, 349–350, 353.
  193. ↑ Timberlake 2013, str. 347–348.
  194. ↑ Andersen 2020, str. 11–35.
  195. ↑ Lindstedt & Salmela 2020, str. 275–300.
  196. 1 2 L. Kovačević (2014). »Standing at the Gateway to Europe - The Genetic Structure of Western Balkan Populations Based on Autosomal and Haploid Markers«. PLOS One. 9 (8). Bibcode:2014PLoSO...9j5090K. doi:10.1371/journal.pone.0105090. PMC 4141785. PMID 25148043. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |displayauthors= (predlagan je |display-authors=) (pomoč)
  197. 1 2 P. Ralph (2013). »The Geography of Recent Genetic Ancestry across Europe«. PLOS Biology. 11 (5): e105090. doi:10.1371/journal.pbio.1001555. PMC 3646727. PMID 23667324. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |displayauthors= (predlagan je |display-authors=) (pomoč)
  198. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  199. 1 2 3 A. Kushniarevich (2015). »Genetic Heritage of the Balto-Slavic Speaking Populations: A Synthesis of Autosomal, Mitochondrial and Y-Chromosomal Data«. PLOS One. 10 (9): 6, 7. Bibcode:2015PLoSO..1035820K. doi:10.1371/journal.pone.0135820. PMC 4558026. PMID 26332464. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |displayauthors= (predlagan je |display-authors=) (pomoč)
  200. ↑ P. M. Delser (2018). »Genetic Landscape of Slovenians: Past Admixture and Natural Selection Pattern«. Frontiers in Genetics. 9. doi:10.3389/fgene.2018.00551. PMC 6252347. PMID 30510563. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |displayauthors= (predlagan je |display-authors=) (pomoč)
  201. ↑ G. Stamatoyannopoulos (2017). »Genetics of the peloponnesean populations and the theory of extinction of the medieval peloponnesean Greeks«. European Journal of Human Genetics. 25 (5): 637–645. doi:10.1038/ejhg.2017.18. PMC 5437898. PMID 28272534. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |displayauthors= (predlagan je |display-authors=) (pomoč)
  202. ↑ Rebała, K; Mikulich, AI; Tsybovsky, IS; Siváková, D; Dzupinková, Z; Szczerkowska-Dobosz, A; Szczerkowska, Z (2007). »Y-STR variation among Slavs: Evidence for the Slavic homeland in the middle Dnieper basin«. Journal of Human Genetics. 52 (5): 406–14. doi:10.1007/s10038-007-0125-6. PMID 17364156.
  203. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  204. ↑ Fóthi, E.; Gonzalez, A.; Fehér, T.; in sod. (2020), »Genetic analysis of male Hungarian Conquerors: European and Asian paternal lineages of the conquering Hungarian tribes«, Archaeological and Anthropological Sciences, 12 (1): 31, Bibcode:2020ArAnS..12...31F, doi:10.1007/s12520-019-00996-0, Based on SNP analysis, the CTS10228 group is 2200 ± 300 years old. The group's demographic expansion may have begun in Southeast Poland around that time, as carriers of the oldest subgroup are found there today. The group cannot solely be tied to the Slavs, because the proto-Slavic period was later, around 300–500 CE... The SNP-based age of the Eastern European CTS10228 branch is 2200 ± 300 years old. The carriers of the most ancient subgroup live in Southeast Poland, and it is likely that the rapid demographic expansion which brought the marker to other regions in Europe began there. The largest demographic explosion occurred in the Balkans, where the subgroup is dominant in 50.5% of Croatians, 30.1% of Serbs, 31.4% of Montenegrins, and in about 20% of Albanians and Greeks. As a result, this subgroup is often called Dinaric. It is interesting that while it is dominant among modern Balkan peoples, this subgroup has not been present yet during the Roman period, as it is almost absent in Italy as well (see Online Resource 5; ESM_5).
  205. ↑ Kushniarevich, Alena; Kassian, Alexei (2020), »Genetics and Slavic languages«, v Marc L. Greenberg (ur.), Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics Online, Brill, doi:10.1163/2589-6229_ESLO_COM_032367, pridobljeno 10. decembra 2020, The geographic distributions of the major eastern European NRY haplogroups (R1a-Z282, I2a-P37) overlap with the area occupied by the present-day Slavs to a great extent, and it might be tempting to consider both haplogroups as Slavic-specic patrilineal lineages
  206. ↑ Iosif Lazaridis; Songül Alpaslan-Roodenberg; Ayşe Acar; Ayşen Açıkkol; Anagnostis Agelarakis; Levon Aghikyan; Uğur Akyüz; Desislava Andreeva; Gojko Andrijašević; David Reich (26. avgust 2022). »A genetic probe into the ancient and medieval history of Southern Europe and West Asia« (PDF). Science. 377 (6609): 940–951. Bibcode:2022Sci...377..940L. doi:10.1126/science.abq0755. PMC 10019558. PMID 36007020. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |displayauthors= (predlagan je |display-authors=) (pomoč)
  207. 1 2 3 Olalde, Iñigo; Carrión, Pablo (7. december 2023). »A genetic history of the Balkans from Roman frontier to Slavic migrations«. Cell. 186 (25): P5472–5485.E9. doi:10.1016/j.cell.2023.10.018. PMC 10752003. PMID 38065079.
  208. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.
  209. ↑ Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112.

Viri in literatura

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovanske_migracije_na_Balkan&oldid=6641519«