Slavko Tuta

Slavko Tuta
Rojstvo	27. september 1908({{padleft:1908|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) Tolmin
Smrt	29. februar 1980({{padleft:1980|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) (71 let) Tržič
Narodnost	slovenska
Državljanstvo	Italija  Svobodno tržaško ozemlje  Kraljevina Italija
Poklic	novinar, partizan, ekonomist, publicist, kulturni delavec

Slavko Tuta, ekonomist, publicist, protifašist, kulturni delavec, * 27. september 1908, Tolmin, † 29. februar 1980, Tržič pri Gorici.

Življenje in delo

Slavko (uradno Venceslav) Tuta se je rodil v Tolminu, oče je bil Filip, delavec in sodar ter lastnik manjše tovarne pijač, mati je bila Marjana (rojena Hauser), gospodinja. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v Tolminu, a ker je takrat razsajala prva svetovna vojna, je z družino živel kot begunec v Cerknem in tam nadaljeval šolo, ki jo je po koncu vojne zaključil v Tolminu. Nato se je vpisal v prvi letnik slovenskega učiteljišča v domačem kraju, a ga je že naslednjega leta zapustil, saj je nova oblast Kraljevine Italije uvedla v šolo le italijanski jezik. Leta 1923 je v Tolminu pomagal ustanoviti Dijaško zvezo in je bil tajnik društva do naslednjega leta, ko so jo fašistične oblasti razpustile. Sodeloval je pri domačem Rokodelskem bralnem društvu, ki ga je ustanovil njegov ded Valentin, a so tudi tega leta 1927 razpustili. Proti koncu istega leta so na Slavkovo pobudo začeli izdajati ciklostiliran in eno številko tudi ročno pisan dijaški list Soča. Nato je bil tajnik tolminske srenje ferialnega društva Adrija. Slavka Tuto so italijanske oblasti prvič aretirale leta 1928 (zaradi požiga italijanskega otroškega vrtca v Tolminu), a so ga nekaj dni kasneje izpustili zaradi pomanjkanja dokazov. Kmalu nato so ga spet zaprli zaradi slovenske narodne zastave, ki so jo domačini izobesili kot izziv na tolminskem gradu. Spet je bil oproščen zaradi pomanjkanja dokazov, a ga je sodišče obsodilo, ker so mu v hišni preizkavi našli 25 izvodov slovenskega abecednika Prvi koraki. Med prestajanjem kazni ga je deželna komisija za goriško pokrajino 10. decembra 1928 obsodila na triletno konfinacijo in premestili so ga na otok Lipari, v južni Italiji. Dva meseca je bil tudi zaprt v ječi v Messini. V konfinaciji se je Tuta spoprijateljil z uglednimi italijanskimi antifašisti, zlasti s Ferruciom Parrijem in tudi Dorčetem Sardočem, z njihovo pomočjo je lahko študiral na trgovski akademiji. Po vrnitvi je leta 1932 kot privatist opravil izpite in maturiral na italijanski trgovski akadademiji v Trstu in se nato vpisal na ekonomsko fakulteto tržaške univerze, kjer je diplomiral leta 1936. Ni dobil najvišje ocene, ker se med študijem ni hotel vpisati v GUF (Gruppo universitario fascista - Univerzitetno fašistično skupino). Sodeloval pa je s tajno organizacijo TIGR in je bil zaradi ovadbe spet aretiran leta 1934, toda po uspešnem posredovanju Franceta Bevka iz Penkluba je bil kaznovan le z opominom. Po diplomi je služboval pri Tržaški hranilnici in posojilnici, a so ga po italijanski napovedi vojne Franciji 10. junija 1940, že dan kasneje aretirali sredi dela kar v uradu in ga z drugimi slovenskimi in italijanskimi antifašisti konfinirali v Manfredonijo pri Barletti. Že decembra istega leta so ga prepeljali v zapor v Koper in ga kasneje z drugimi 60 obtoženci na drugem tržaškem procesu sodili pred Posebnim sodiščem. Sodišče ga je obsodilo na 30 let ječe (čeprav je tožilec zahteval smrtno kazen) zaradi iredentizma in terorizma, poslali so ga v zapor v Castelfranco Emilia. Leta 1943 so ga premestili v tržaške zapore, meseca aprila 1944 pa so ga Nemci izpustili hudo bolnega s pljučno tuberkulozo. Da bi ozdravil je odšel v Tolmin in nato v Gorico, kjer pa so ga jugoslovanske oblasti aretirale 8. maja 1945 na podlagi lažne ovadbe. Z mnogimi drugimi so ga prepeljali v Ljubljano in zaprli v zapore OZNE na Miklošičevi cesti. Po posegu goriških aktivistov OF, po številnih zaslišanjih in po mučenju je bil 20. marca 1946 brez sodbe amnestiran pod pogojem, da ne zapusti Ljubljane, tako da se je le decembra istega leta lahko vrnil k družini v Tolmin, kjer se je bil že prej poročil z Marico Šorli. Leta 1947 se je preselil v Trst, kjer je v Svobodnem tržaškem ozemlju dobil službo pri slovenski radijski postaji (Radio Trst II) kot časnikar. Z družino so se preselili v Sesljan, na Radiu Trst A je ostal v službi do upokojitve leta 1968.

Slavko Tuta je tudi mnogo pisal in publiciral, še posebno po upokojitvi, saj je pisal in objavljal članke ter spise v Primorski dnevnik, Katoliški glas, Koledar Goriške Mohorjeve družbe, Planinski vestnik in še marsikje. Napisal je več gesel za Primorski slovenski biografski leksikon, še posebno o slovenskih protifašistih. Leta 1971 je predaval v Slovenskem klubu v Trstu ob 30-letnici drugega tržaškega procesa, leta 1975 pa je sodeloval na Študijskih dnevih Draga s predavanjem: Tudi ti so polagali temelje svobodi.

Slavko Tuta je bil že od mladih nog navdušen planinec, njegovo poznavanje planinskih poti mu je zelo pomagalo, ko je med fašizmom pretihotapil čez mejo slovenske knjige in spremljal begunce v Jugoslavijo. Poznal je Juliusa Kugyja in mu je leta 1936 pomagal prevesti slovenske zgodbe in pesmi o Zlatorogu. Večkrat je prehodil Slovensko planinsko transverzalo, Pot prijateljstva in druge gorske poti, o svojih pohodih je pisal v številnih prispevkih za Planinski vestnik. Ko so se pri SPDT - Slovenskem planinskem društvu Trst odločili za uresničitev slovenske »Vertikale« od Tromeje do Glinščice, je Slavko Tuta prevzel markiranje poti od Matajurja do Grmade in jo je tudi opisal v Vodniku, ki je izšel ob odprtju leta 1975.

Leta 1948 je Slavko Tuta sodeloval pri ustanavljanju Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, na ustanovnem občnem zboru so ga tudi izvolili kot prvega predsednika društva.

Leta 1999 je pri Goriški Mohorjevi družbi posthumno izšla njegova knjiga: Cena za svobodo, ki sta jo uredila sinova Igor in Vera Tuta.