Sladkorna pesa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sladkorna pesa
276 Beta vulgaris L.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Caryophyllales (klinčkovci)
Družina: Chenopodiaceae (metlikovke)
Rod: Beta
Vrsta: B. vulgaris
Znanstveno ime
Beta vulgaris
L.

Sladkorna pesa je kmetijska rastlina z veliko vsebnostjo saharoze v korenu, zaradi česar se komercialno goji za pridobivanje sladkorja. Gre za kultivar navadne pese (Beta vulgaris).[1] Skupaj z rdečo peso in blitvo spada v podvrsto Beta vulgaris subsp. vulgaris. Najbližja divja sorodnica sladkorne pese je primorska pesa (Beta vulgaris subsp. maritima).[2]

Opis[uredi | uredi kodo]

Sladkorna pesa je dvoletna rastlina, ki v prvem letu rasti v zemlji oblikuje zadebeljen koren, v katerem nalaga sladkor, pridobljen s fotosintezo. Povprečna teža korena je med 0,5 in 1 kg. V drugem letu rastlina razvije cvetno steblo in seme. Sladkorna pesa je glede izbire tal precej zahtevna rastlina. Zanjo je primerna globoka, dobro strukturna odcedna podlaga z vsebnostjo humusa med 3 in 5%[3] in pH vrednostjo med 6 in 7 pH.[4]. Mesnati koren rastline je stožčaste oblike in vsebuje okoli 75 % vode, okoli 20 % sladkorja in okoli 5 % pulpe.[5]. Iz ravne krone požene pritlehna listna rozeta. Listi so živo zelene barve in dosežejo višino okoli 35 cm.[6]

Iz sladkorne pese pridobijo med 12 in 21 % sladkorja na skupno maso, odvisno od kultivarja in rastnih pogojev. Pulpo korena sestavljajo celuloza, hemiceluloza, lignin ter pektin, uporablja pa se za živalsko krmo.

Sladkorna pesa je razširjena samo v zmerno toplem pasu.

Pridelava[uredi | uredi kodo]

Leta 2013 so bile največje pridelovalke sladkorne pese Rusija, Francija, ZDA, Nemčija in Turčija.[7] V letih 2010 in 2011 Severna Amerika in Evropa nista pridelali dovolj sladkorne pese za lastne potrebe, zaradi česar sta bili odvisni od uvoza sladkorja.[8] V letu 2009 je bilo v svetovnem merilu iz sladkorne pese pridobljenega 20 % pridelanega sladkorja.[9]

Deset največjih pridelovalk sladkorne pese—2016 (FAO)[7]
Mesto Država Pridelava
(v milijonih ton)
1 Zastava Rusije Rusija 51,36
2 Zastava Francije Francija 33,79
3 Flag of the United States.svg ZDA 33,49
4 Zastava Nemčije Nemčija 25,50
5 Zastava Turčije Turčija 19,46
6 Zastava Ukrajine Ukrajina 14,01
7 Zastava Poljske Poljska 13,52
8 Egipt Egipt 13,32
9 Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska 8,09
10 Zastava Velike Britanije Združeno kraljestvo 5,69
Total World 277.23
Pridelava leta 2009

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. Sorting Beta names at MMPND. Arhivirano 2013-05-04 na Wayback Machine.
  2. Beta Maritima: The Origin of Beets. Springer. 2012. ISBN 978-1-4614-0841-3. The volume will be completely devoted to the sea beet, that is, the ancestor of all the cultivated beets. The wild plant, growing mainly on the shore of the Mediterranean Sea, remains very important as source of useful traits for beet breeding.
  3. "Tehnologija pridelave sladkorne pese" (PDF). Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. Pridobljeno dne 23. julija 2020.
  4. "Navodila za pridelavo sladkorne pese" (PDF). Kmetijsko gozdarska zbornica Ptuj. Pridobljeno dne 23. julija 2020.
  5. "Agribusiness Handbooks, vol. 4: Sugar Beets / White Sugar" (PDF). 1999.
  6. George Rolph (1873). Something about sugar: its history, growth, manufacture and distribution. San Francisco, J. J. Newbegin.
  7. 7,0 7,1 "Statistics". Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-07-13.
  8. "Sugar:World Markets and Trade" (PDF). United States Department of Agriculture: FAS Information. 2011.
  9. "Agribusiness Handbook: Sugar beet white sugar" (PDF). Food and Agriculture Organization, United Nations. 2009.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]