Skupna vezana pozornost
Skupna vezana pozornost (ang. joint attention) označuje interakcijo med dojenčkom in odraslo osebo, pri kateri oba usmerjata svojo pozornost na isti predmet ali dogajanje.[1] Da interakcija velja kot skupna vezana pozornost, je bistveno, da se tako dojenček kot druga oseba v interakciji ne le osredotočata na isti predmet, temveč se hkrati oba zavedata, da sta pozorna na isto stvar.[2] Razvijati se začne v obdobju sociokognitivne revolucije v devetem mesecu starosti, ko začne dojenček uporabljati niz novih vedenj, med katerimi je poleg razumevanja sebe in drugih kot intencionalnih bitij in posnemanja namere v dejanjih, tudi skupna vezana pozornost. Ker je dojenček na tej fazi sposoben uskladiti svojo pozornost z drugo osebo in jo skupaj z njo usmeriti na isti predmet ali dogodek, pravimo, da njegovo vedenje ni več diadno (parno, torej ki vključuje dva partnerja, pri čemer pozornost usmerjata drug na drugega), temveč triadno, kar lahko pojasnimo s konceptom referenčnega trikotnika otrok – odrasli – predmet.[1] Dojenček lahko igra vlogo pobudnika pri vzpostavljanju skupne vezane pozornosti, ali pa se odziva na pobudo njegovega partnerja v interakciji.[3]
Razvoj skupne vezane pozornosti
[uredi | uredi kodo]Skupna vezana pozornost se razvija postopoma, preko posameznih vzorcev vedenj, ki jo označujejo in se pri večini dojenčkov pojavijo med devetim in petnajstim mesecem starosti. Razvoj se začne s skupno vezano pozornostjo na predmet ali dogodek, pri čemer dojenček le preverja, ali je druga oseba, s katero je v interakciji, osredotočena na isto stvar kot on sam, ali pa ji celo pokaže predmet, ki ga zanima, in osebo pogleda v oči, da preveri, ali je pozorna nanj. Okoli enajstega meseca starosti se pojavi še spremljanje pozornosti drugega, pri čemer dojenček sledi pogledu in gestam partnerja, da ugotovi, na kaj je ta pozoren ali pa se nanj socialno sklicuje. Socialno sklicevanje dojenček uporablja predvsem, ko se znajde v njemu nepoznanih okoliščinah, ki si jih sam ne zna pojasniti in se posledično sklicuje na odraslega (najpogosteje na starša oz. skrbnika), da bi na podlagi njegove reakcije pridobil informacije o tem, kaj se dogaja in kako naj se odzove. Denimo, da dojenček zagleda novo igračo, za katero sam ne zna presoditi, ali je varna ali ne. V tej situaciji se bo s pogledom sklical na osebo, ki ji zaupa, da bi mu podala povratno informacijo o novi igrači, ki ga zanima. Če oseba, na katero se dojenček sklicuje, z mimiko, tonom glasu ali z besedami pokaže navdušenje nad igračo, bo dojenček verjetno pokazal zanimanje zanjo in jo začel raziskovati, v nasprotnem primeru pa se je najverjetneje ne bo dotaknil. Socialno sklicevanje dojenčki pogosto uporabljajo, tudi kadar se dobro počutijo in si želijo svojo pozitivno izkušnjo deliti z drugo osebo. Po prvem letu starosti se razvije še usmerjanje pozornosti drugega na zunanje predmete ali dogajanje, kar malčki najočitneje izražajo z uporabo deklarativnih gest, s katerimi drugi osebi pokažejo, da si z njo želijo deliti pozornost do istega predmeta ali dogodka.[1]
Začetki raziskovanja
[uredi | uredi kodo]Skupna vezana pozornost je bila prvotno opisana le kot sledenje pogledu. Leta 1975 sta Scaife in Bruner ugotovila, da lahko dojenčki uspešno sledijo 45-stopinjskemu zasuku glave odraslega, da bi našli predmet, ki je pritegnil pozornost odraslega. Njune raziskave kažejo, da je ta sposobnost prisotna pri vseh dojenčkih med enajstim in štirinajstim mesecem starosti, pri večini dojenčkov pa se pojavi že med osmim in desetim mesecem starosti. Leta 1984 sta Bakeman in Adamson ta pojav poimenovala “usklajena skupna pozornost” (ang. coordinated joint attention) in jo opredelila kot aktivno usklajevanje pozornosti dveh oseb v medosebni interakciji na predmet ali dogodek, ki je pritegnil pozornost ene izmed oseb v interakciji. Velik zagovornik dejstva, da je skupna vezana pozornost aktivni proces, je bil Michael Tomasello, ki je leta 1986 predstavil objektivna merila za dokumentiranje skupne vezane pozornosti med starši in otroki. Interakcija bi morala izpolnjevati tri merila, da šteje kot skupna vezana pozornost, in sicer enega, ki začne interakcijo, oba, ki minimalno tri sekunde usmerjata pozornost na isti predmet, in preverjanje vključenosti drugega partnerja.[4]
Metode merjenja
[uredi | uredi kodo]Pogosto uporabljene metode merjenja razvoja skupne vezane pozornosti pri dojenčkih so predvsem lestvica zgodnje socialne komunikacije (ECSC), kodiranje vedenja (ang. behavioral coding), sledenje očesu (ang. eye tracking) in elektroencefalografija (EEG).[5]
Kvalitativne meritve
[uredi | uredi kodo]Lestvica zgodnje socialne komunikacije (ang. Early Social Communication Scales, ESCS) je standardiziran test, ki se uporablja za ocenjevanje neverbalne komunikacijske sposobnosti dojenčkov in malčkov med osmim in tridesetim mesecem starosti. Izvedba je posneta z videokamero in navadno zajema sedemnajst različnih nalog, ki spodbujajo socialno interakcijo. Usposobljeni opazovalci na podlagi posnetkov ocenjujejo glavne kategorije zgodnje socialne komunikacije, med katere sodijo tudi vedenja skupne vezane pozornosti.[6]
Kodiranje vedenja lahko raziskovalci uporabljajo v naravnih pogojih (npr. opazovanje med spontano igro), pogosto pa pod eksperimentalnimi pogoji kodirajo poglede otrok, da bi ocenili njihovo skupno vezano pozornost. Pri tem spremljajo trajanje pogledov na nove igrače v različnih pogojih, na primer v pogoju, pri katerem odrasla oseba govori o igračah in svoj pogled izmenično usmerja med igračo in dojenčkom, ter v kontrolnem pogoju, kjer odrasla oseba izmenično preusmerja pogled med igračo in drugo točko (npr. v steno). Največja pomanjkljivost te metode je pomanjkanje standardizacije. Raziskovalci vedenja skupne vezane pozornosti opredeljujejo po svojih navodilih, ki se razlikujejo med laboratoriji in institucijami, kar otežuje primerjavo rezultatov različnih študij.[5]
Kvantitativne meritve
[uredi | uredi kodo]Z metodo sledenja očesu lahko v realnem času zaznavamo, kam posameznik usmerja pogled, zato je uporabna pri proučevanju skupne vezane pozornosti pri dojenčkih. Sledenje očesu uporablja infrardečo svetlobo in kamere za spremljanje gibanja enega ali obeh očes. Svetloba ustvari odboj na roženici, sledilnik pa beleži razmerje med središčem zenice in tem odbojem ter tako določi, kam posameznik usmerja pogled.[5]
Elektroencefalografija (EEG) je neinvazivna tehnika slikanja možganov, ki se uporablja za merjenje možganske funkcije. Meri električno aktivnost, ki je posledica sočasne aktivacije velikih skupin nevronov (živčnih celic), kar dosežemo z namestitvijo elektrod na površino lasišča posameznika. Ta metoda omogoča raziskovalcem, da izmerijo kortikalno funkcijo (delovanje možganske skorje), ki je povezana z določenimi vedenji, zato lahko deluje kot dopolnilo k vedenjskim metodam ocenjevanja razvoja skupne vezane pozornosti pri dojenčkih.[5]
Pomen
[uredi | uredi kodo]Pomen za jezikovni razvoj
[uredi | uredi kodo]Skupna vezana pozornost igra ključno vlogo pri zgodnjem jezikovnem razvoju, saj dojenčku omogoča, da poveže izgovorjeno besedo s konkretnim predmetom. Denimo, da starš s prstom pokaže na žogo v njuni bližini in dojenčku reče: »Poglej, žoga!« ter mu s tem uspe preusmeriti pozornost dojenčka na žogo, katero mu želi pokazati, se vzpostavi skupna vezana pozornost, dojenček pa bo posledično besedo »žoga« povezal s predmetom, na katerega je starš preusmeril njegovo pozornost.[2] V raziskavi Tomasella in Farrarja (1986) so ugotovitve pokazale, da so se otroci bolje naučili besede, ki se nanašajo na predmete, na katere je bila njihova pozornost že usmerjena, kot pa tiste besede, ki so bile uporabljene z namenom, da bi preusmerile njihovo pozornost.[7]
Pomen za socialno-čustveni razvoj
[uredi | uredi kodo]Skupna vezana pozornost je pomembna tudi za zgodnji socialno-čustveni razvoj in sposobnost oblikovanja zdravih socialnih odnosov, saj dojenčku omogoča izmenjavo izkušenj in povezovanje z drugimi. Uspešno vzpostavljanje skupne vezane pozornosti omogoča pripravo dojenčka na bolj zapletene socialne interakcije, njena kakovost pa vpliva na njegove socialne kompetence v nadaljnjem razvoju.[2]
Skupna vezana pozornost pri osebah z motnjo avtističnega spektra
[uredi | uredi kodo]Številne raziskave kažejo, da imajo otroci z motnjo avtističnega spektra pogosto težave pri vzpostavljanju skupne vezane pozornosti in očesnega stika.[8] Kot navajata K. Hacin Beyazoglu in J. Kodrič (2021), so E. Broekhof in sodelavci (2015) v raziskavi, v kateri so preučevali dosežke otrok z motnjo avtističnega spektra pri nalogah skupne vezane pozornosti, ugotovili, da jim največ težav povzroča socialni vidik teh nalog. Otroci so bili namreč uspešnejši v primerih, ko je bilo potrebno usmeriti pozornost predvsem na predmet, kot pa v situacijah, kjer je bila pomembnejša usmerjenost na drugo osebo. Veliko oviro jim je predstavljala naloga, pri kateri je oseba poskušala vzpostaviti skupno vezano pozornost s kazanjem na predmet, saj so redkeje vzpostavljali očesni stik ter se bolj osredotočali na prst, s katerim je oseba kazala na predmet, ne pa tudi na predmet, na katerega je oseba skušala usmeriti njihovo pozornost. K. Hacin Beyazoglu in J. Kodrič (2021) prav tako navajata rezultate raziskave, ki so jo izvedli M. Hanley in sodelavci (2014) in v kateri so z uporabo tehnike snemanja očesnih gibov prišli do ugotovitve, da otroci z motnjo avtističnega spektra med socialno interakcijo redkeje gledajo svojega partnerja v interakciji v obraz ter svojo pozornost pogosteje usmerjajo drugam, kar bi lahko delno prispevalo k njihovim težavam pri prepoznavanju čustev iz obrazne mimike. Zato so težave z vzpostavljanjem skupne vezane pozornosti lahko eden od zgodnjih pokazateljev motnje avtističnega spektra. Težave z vzpostavljanjem skupne vezane pozornosti pri osebah z motnjo avtističnega spektra se pojavljajo tudi v obdobju odraslosti.[8]
Reference
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 Zupančič, M. (2020). Socialni razvoj dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (1. zvezek) (str. 287–312). Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
- 1 2 3 Arab Psychology Database. (b. d.). Joint attention: Definition, development, & activities. https://db.arabpsychology.com/joint-attention-2/
- ↑ Meindl, J. N. in Cannella Malone, H. I. (2011). Initiating and responding to joint attention bids in children with autism: A review of the literature. Research in Developmental Disabilities, 32(5), 1441–1454. https://doi.org/10.1016/j.ridd.2011.02.013
- ↑ Gabouer, A. in Bortfeld, H. (2021). Revisiting how we operationalize joint attention. Infant Behavior and Development, 63, članek 101566 https://doi.org/10.1016/j.infbeh.2021.101566
- 1 2 3 4 Bradley, H., Smith, B. A. in Wilson, R. B. (2023). Qualitative and quantitative measures of joint attention development in the first year of life: A scoping review. Infant and Child Development, 32(4), e2422. https://doi.org/10.1002/icd.2422
- ↑ Steiner, A. (2013). Early Social-Communication Scales (ESCS). V F. R. Volkmar (ur.), Encyclopedia of Autism Spectrum Disorders. Springer. https://doi.org/10.1007/978-1-4419-1698-3_287
- ↑ Tomasello, M. in Farrar, M. J. (1986). Joint attention and early language. Child Development, 57(6), 1454–1463. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/3802971/
- 1 2 Hacin Beyazoglu, K. in Kodrič, J. (2021). Teorija uma, izvršilne funkcije in metajezikovne zmožnosti pri osebah z motnjami avtističnega spektra. Anthropos, 1–2(261–262), 29–49. https://www.anthropos.si/files/2022/01/anthropos_1-2_beyazoglu_kodric.pdf