Sinodonti in Sundadonti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Porazdelitev sinodontov (rumena) in sundadontov (rdeča) v Aziji. Prikazani so tudi avstraloidi (vijolična) in negriti (zelena).[1]

V antropologiji so sinodonti in sundadonti dva različna vzorca značilnosti denticije/ugriza pri populacijah vzhodne Azije znotraj večjega "zobnih vzorcev rumene rase", ki ga je leta 1966 definiral Hanihara, leta 1984 pa ločil na omenjeni skupini.[2][3] Sundadonti so splošno bližje avstraloidni morfologiji s starejšim nasledstvom kot sinodonti.

predpona sino- se na naša na Kitajsko, sunda- pa na Sundaland/regijo Sunda, pripona -dont pa na zobe.

Opis[uredi | uredi kodo]

Moški, sinodont (Japonec) in ženska, sinodont (ljudstvo Kalmyk)
Moški, sundadont (Filipinec) in ženska, sundadont (Indonezijka)

Turner je prepoznal vzorec sundadontov v ostankih okostij ljudstva Džomon na Japonskem in med tajvanskimi staroselci, Filipinci, Indonezijci, Borneanci in Malezijci. Vzorec sinodontov je našel med Kitajci Han, Mongolci, prebivalci vzhodne Sibirije, ameriškimi staroselci in pripadniki ljudstva Jajoj na Japonskem.

Sinodontizem je poseben vzorec zob z naslednjimi značilnostmi:

  • Zgornji prvi in drugi sekalci so v obliki lopate in niso poravnani z drugimi zobmi.[4]
  • Zgornja prva ličnika imata eno korenino (pri beli rasi navadno dve), spodnja prva kočnika pa tri (pri beli rasi navadno dve).[5]

Uporabnost[uredi | uredi kodo]

V devetdesetih letih je postala morfološka metoda novo orodje za preučevanje človeških migracij poleg jezikoslovne in genetske. Danes je največ referenc na Turnerjevo delo glede izvora Paleoindijancev in sodobnih ameriških domorodcev, tudi pri sporu glede moža iz Kennewicka. Turner je ugodotovil, da so si ostanki zob starodavnih in sodobnih ameriških staroselcev bolj podobni med seboj kot v primerjavi s prebivalci drugih celin in da so verjetno izvirali iz severovzhoda Azije (sinodonti). Kasnejše študije so našle tudi značilnosti sundadontov pri nekaterih ameriških ljudstvih.

Leta 1996 je raziskovalka Rebecca Haydenblit preučevala denticijo štirih predkolumbijskih srednjeameriških populacij in jih primerjala z drugimi pripadniki rumene rase. Ugotovila je, da so populacije Tlatilco, Cuicuilco, Monte Albán in Cholula sundadonti, ki so značilni za jugovzhodno Azijo.[6]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Howells, William W. (1997). Getting Here: the story of human evolution. ISBN 0-929590-16-3
  2. G. Richard Scott, Christy G. Turner, (2000). The Anthropology of Modern Human Teeth: Dental Morphology and Its Variation in Recent Human Populations. Cambridge University Press. ISBN 0521784530
  3. Díaz, E. et al. (2014). Frequency and variability of dental morphology in deciduous and permanent dentition of a Nasa indigenous group in the municipality of Morales, Cauca, Colombia. In Colombia Médica, 45(1). Pages 15–24. Retrieved December 14, 2016, from link.
  4. Kimura, R. et al. (2009). A Common Variation in EDAR Is a Genetic Determinant of Shovel-Shaped Incisors. In American Journal of Human Genetics, 85(4). Page 528. Retrieved December 24, 2016, from link.
  5. Scott, R.G. (1997). Encyclopedia of Human Biology. Second Edition. Volume 3. Pages 175-190. Retrieved December 14, 2016, from link.
  6. Haydenblit, R. (1996), Dental variation among four prehispanic Mexican populations. American Journal of Physical Anthropology, 100: 225–246. doi: 10.1002/(SICI)1096-8644(199606)100:2<225::AID-AJPA5>3.0.CO;2-W