Sindrom akutne dihalne stiske

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sindrom akutne dihalne stiske
Sopomenkesindrom dihalne stiske pri odraslem, nekardiogeni pljučni edem, šokovna pljuča[1]
Rentgenski posnetek prsnega koša pri bolniku s hudim sindromom akutne dihalne stiske z vidnimi »mlečnosteklenimi predeli« na obeh pljučnih krilih.
Specialnostintenzivna medicina
Simptomioteženo dihanje, hitro dihanje, pomodrelost kože[2]
Običajni začetekv roku enega tedna[2]
Diagnostični postopkirazmerje PaO2/FiO2 manj kot 300 mm Hg[2]
Diferencialne diagnozesrčno popuščanje[2]
Zdravljenjemehansko predihavanje, ECMO[2]
Prognoza35- do 50-% tveganje za smrt[2]
Pogostost3 milijoni primerov na leto[2]

Sindrom akutne dihalne stiske (ARDS, angl. Acute Respiratory Distress Syndrome) je fulminantni pljučni intersticijski in alveolarni edem (nakopičenje tekočine) pri težko obolelih, poškodovancih ali operirancih, ki se navadno razvije v nekaj dneh po začetni poškodbi.[1] SImptomi zajemajo oteženo in hitro dihanje ter pomodrelost kože.[2] Pri bolnikih, ki preživijo sindrom akutne dihalne stiske, je kakovost njihovega nadaljnjega življenja pogosto zmanjšana.[3]

Med vzroke spadajo na primer sepsa, vnetje trebušne slinavke, večja poškodba, pljučnica (vključno s pljučnico zaradi covida-19) in pljučnico zaradi aspiracije).[2] Do dihalne stiske pride zaradi razširjene poškodbe celic v pljučnih mešičkih, motenj v delovanju pljučnega surfaktanta, aktivacije imunskega sistema ter motenega uravnavanja strjevanja krvi.[4] Posledično pride do motene izmenjave kisika in ogljikovega dioksida v pljučih.[2] Diagnoza temelji na določitvi razmerja parcialega tlaka kisika v arterijah in frakcije inspiriranega kisika (razmerje PaO2/FiO2), ki je manjše od 300 mm Hg kljub pozitivnemu tlaku v dihalnih poteh pri koncu izdiha (PEEP) več kot 5 cm H2O.[2] Izključiti je treba srčno obolenje kot vzrok pljučnega edema.[3]

Primarno se sindrom akutne dihalne stiske zdravi z umetnim predihavanjem bolnika ter zdravljenjem bolezni oziroma stanja, ki je povzročilo akutno dihalno stisko.[2] Ventilation strategies include using low volumes and low pressuresPri predihavanju se uporabljajo majhne prostornine in nizki tlaki.[2] Če se oksigenacija krvi ne popravi v dovoljšnji meri, je lahko potrebno obračanje bolnika na trebuh in uporaba nevromuskularnih blokatorjev.[2] Če tako zdravljenje ni uspešno, lahko pride v poštev zunajtelesna membranska oksigenacija (ECMO).[2] Sindrom akutne dihalne stiske je povezan s 35- do 50- odstotno smrtnostjo.[2]

V svetovnem merilu sindrom akutne dihalne stiske prizadene okoli 3 milijone bolnikov.[2] Bolezen so prvič opisali leta 1967.[2] Mestoma se uporablja izraz sindrom dihalne stiske pri odraslem[1], za razločevanje od sindroma dihalne stiske pri novorojenčku, vendar velja, da je strokovno izraz akutni sindrom dihalne stiske ustreznejši, kajti pojavi se lahko pri bolnikih v katerikoli starosti.[5]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Bolezenski znaki in simptomi se navadno pojavijo v prvih dveh urah od nastopa vzročnega dogodka, lahko pa tudi po enem do treh dneh. Zaradi motene ventilacije se lahko pojavijo oteženo in hitro dihanje in znižane ravni kisika v krvi.[6][7] Pogosto nastopijo tudi mišična in splošna oslabljenost, nizek krvni tlak, suh kašelj in vročina.[8]

Zapleti[uredi | uredi kodo]

Možni so naslednji zapleti:[9]

Drugi značilni zapleti vključujejo:[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5538661/sindrom?query=sindrom&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 4. 2020.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 2,17 Fan, E; Brodie, D; Slutsky, AS (20. februar 2018). »Acute Respiratory Distress Syndrome: Advances in Diagnosis and Treatment«. JAMA. 319 (7): 698–710. doi:10.1001/jama.2017.21907. PMID 29466596.
  3. 3,0 3,1 Matthay, MA; Zemans, RL; Zimmerman, GA; Arabi, YM; Beitler, JR; Mercat, A; Herridge, M; Randolph, AG; Calfee, CS (14. marec 2019). »Acute respiratory distress syndrome«. Nature Reviews. Disease Primers. 5 (1): 18. doi:10.1038/s41572-019-0069-0. PMID 30872586.
  4. Fanelli, Vito; Ranieri, V. Marco (1. marec 2015). »Mechanisms and clinical consequences of acute lung injury«. Annals of the American Thoracic Society. 12 Suppl 1: S3–8. doi:10.1513/AnnalsATS.201407-340MG. ISSN 2325-6621. PMID 25830831.
  5. Bernard G, Artigas A, Brigham K, Carlet J, Falke K, Hudson L, Lamy M, Legall J, Morris A, Spragg R (1994). »The American-European Consensus Conference on ARDS. Definitions, mechanisms, relevant outcomes, and clinical trial coordination«. Am J Respir Crit Care Med. 149 (3 Pt 1): 818–824. doi:10.1164/ajrccm.149.3.7509706. PMID 7509706.
  6. Bakowitz, Magdalena (Avgust 2012). »Acute lung injury and the acute respiratory distress syndrome in the injured patient«. Scandinavian Journal of Trauma, Resuscitation and Emergency Medicine. 20: 54. doi:10.1186/1757-7241-20-54. PMC 3518173. PMID 22883052.
  7. Marino (2006), pp 435
  8. 8,0 8,1 Bakowitz, Magdalena; Bruns, Brandon; McCunn, Maureen (10. avgust 2012). »Acute lung injury and the acute respiratory distress syndrome in the injured patient«. Scandinavian Journal of Trauma, Resuscitation and Emergency Medicine. 20: 54. doi:10.1186/1757-7241-20-54. ISSN 1757-7241. PMC 3518173. PMID 22883052.
  9. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Rippe-ARDS, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).