Pojdi na vsebino

Sijajni kvecal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sijajni kvecal
Sames v rezervatu Monteverde, Kostarika
Samica v gnezdišču v Savegreju v Kostariki
CITES Priloga I (CITES)[2]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Trogoniformes (trogoni)
Družina: Trogonidae (trogoni)
Rod: Pharomachrus
Vrsta:
P. mocinno
Dvočlensko ime
Pharomachrus mocinno
Podvrste

Pharomachrus mocinno costaricensis
Pharomachrus mocinno mocinno

Območje razširjenosti P. mocinno

Sijajni kvecal (znanstveno ime Pharomachrus mocinno) je majhna ptica, ki živi v tropskih gozdovih južne Mehike in Srednje Amerike, zlasti v gorskih oblačnih gozdovih. Spadajo v družino Trogonidae in imajo dve priznani podvrsti, P. m. mocinno in P. m. costaricensis. Tako kot drugi kvecali je tudi sijajni večinoma vsejed; njegova prehrana je v sestavljena predvsem iz plodov rastlin iz družine lovorovk, Lauraceae,občasno pa se prehranjuje tudi z žuželkami, kuščarji, žabami in polži.

Vrsta je znana po barvitem in kompleksnem perju, ki se med spoloma bistveno razlikuje. Samci imajo prelivajoče se zeleno perje, rdeč spodnji del oprsja in trebuha, črna notranja krila in bel podrep, medtem ko so samice bolj neizrazitih barv in imajo krajši rep. Za samice so značilni sivi spodnji deli oprsja, trebuha in kljuna ter bronasto zelena glava. Te ptice izdolbejo luknje v propadajočih drevesih ali za gnezdišča uporabijo tista, ki so jih že naredile žolne. Znano je, da se pri valjenju izmenjujejo, samci podnevi in samice ponoči. Samica običajno izleže eno do tri jajca, ki se izvalijo v 17 do 19 dneh. Kvecal je višinski selivec, ki se seli s pobočij v krošnje gozda. To se zgodi v času gnezditvene sezone, ki se razlikuje glede na lokacijo, običajno pa se začne marca in traja vse do avgusta.

Sijajni kvecal je na Rdečem seznamu IUCN opredeljen kot potencialno ogrožena vrsta, pri čemer je glavna grožnja uničevanje habitata. Ima pomembno vlogo v mezoameriški mitologiji in je tesno povezan z božanstvom Quetzalcoatlom. Je nacionalna žival Gvatemale, upodobljen je na zastavi in grbu; po njem je poimenovana tudi državna valuta, gvatemalski kvecal.

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]

Sijajnega kvecala je prvi opisal mehiški naravoslovec Pablo de La Llave leta 1832.[4] Je ena od petih vrst iz rodu Pharomachrus, splošno znanega kot kvecali.[5] Izraz "kvecal" se običajno nanaša na sijajnega, vendar se običajno uporablja za vse člane rodov Pharomachrus in Euptilotis.[6][7][8] Nekateri znanstveniki označujejo čopastega kvecala (Pharomachrus antisianus) kot bližnjega sorodnika sijajnega kvecala in predlagajo, da je čopasti podvrsta sijajnega ali pa skupaj tvorita nadvrsto.[9] Predpostavlja se, da se je razvoj kvecalov razširila iz Andov, pri čemer je sijajni kvecal najmlajša vrsta.[10] Ime rodu, Pharomachrus, se nanaša na fizične lastnosti ptice, pri čemer pharos v stari grščini pomeni 'plašč' in makros 'dolg'.[11] Ime se nanaša na dolge perjanice, ki spominjajo na plašč. Beseda quetzal izvira iz iz jezika nahuatl (azteščina), kjer quetzalli (iz korena quetza, kar pomeni 'stati') pomeni 'visok, pokončen puh'.[12]

Priznani sta dve podvrsti, P. m. mocinno in P. m. costaricensis, čeprav še vedno poteka razprava o tem, ali naj bo costaricensis priznana kot samostojna vrsta.[11] Ptico je Pablo de la Llave poimenoval "Pharomachrus Mocinno" v čast zgodnjemu mehiškemu naravoslovcu Joséju Marianu Mociñu, članu znanstvene odprave v Gvatemalo. Vrstni pridevek mocinno je latinizirana oblika priimka Mociño.[opomba 1]

Sijajni kvecal, ki ga najdemo v oblačnih gozdovih Talamanca v Kostariki

Sijajni kvecal je največji predstavnik trogonov.[13] Dolg je od 36 do 40 cm; pri nominantni podvrsti merijo repni trakovi med 31 cm in 100,5 cm, pri čemer je mediana 75 cm za samce. Nominatna podvrsta tehta približno 210 g, medtem ko je podvrsta costaricensis nekoliko manjša, s krajšimi perutmi in kljuni. Repna peresa so krajša in ožja, merijo med 32 cm in 86 cm, mediana pa je 63 cm.[14]

Sijajni kvecali imajo zeleno telo (prelivajo se od zeleno-zlate do modro-vijolične barve) ter rdeč spodnji del oprsja in trebuha. Glede na svetlobo se perje kvecala lahko lesketa v različnih barvah: od zelene, kobaltne, limetno zelene in rumene do ultramarin modre.[15] Njihova zelena zgornja peres, ki zakrivajo rep, so še posebej razkošne pri samcih v času parjenja, saj so daljše od preostanka telesa. Čeprav je perje kvecala videti zeleno, je dejansko rjavo zaradi pigmenta melanina.[11] Primarni pokrovi kril so prav tako nenavadno dolgi in imajo resast videz. Samec ima čop, ki spominja na čelado. Kljun, ki je delno prekrit z zelenimi nitastimi peresi, je pri odraslih samcih rumen, pri samicah pa siv. Njihovo mavrično perje, zaradi katerega so videti sijoči in zeleni kot listi krošnje, je maskirna prilagoditev za skrivanje v krošnji v deževnem vremenu.[15] Koža kvecala je zelo tanka in se zlahka raztrga,[16] zato je razvil debelo perje, ki ščiti kožo. Ima velike oči, prilagojene za gledanje v mraku gozda.[17] Njihova pesem je niz polnih tonov, mehkih, tonov v preprostih vzorcih in je pogosto izjemno melodična: keow, kowee, keow, k'loo, keeloo.[9]

Razširjenost in življenjski prostor

[uredi | uredi kodo]

Ta vrsta živi v gorskih deževnih gozdovih z gosto vegetacijo in visoko zračno vlago na nadmorski višini med 900 in 3.200 m.[opomba 2][1] Naseljuje drevesa v zgornjem sloju v krošnjah in podkrošnjah dreves, včasih pa tudi v soteskah in na pečinah. Najraje živi v propadajočih drevesih, štorih in zapuščenih duplih žoln.[1] Njegove žive barve se v deževnem gozdu dobro zlijejo z okolico. Sijajnega kvecala je mogoče najti od južne Mehike (najjužnejša Oaxaca in Chiapas) do zahodne Paname (Chiriquí).[16] Območje razširjenosti obeh podvrst se razlikuje: P. m. mocinno najdemo v južni Mehiki, severnem Salvadorju in severozahodni Nikaragvi, Gvatemali in Hondurasu, medtem ko je P. m. costaricensis razširjen v Kostariki in zahodni Panami.[14] Geografska ločenost podvrst je posledica Nikaragovske depresije, 50 km širokega in 600 km dolgega nižinskega pasu, ki vključuje dve največji jezeri v Srednji Ameriki, Managovsko jezero in Nikaragovsko jezero. Poleg tega v okoliških območjih primanjkuje primernih gnezdišč.[18]

Kvecal se za tri do štiri mesece (julij–oktober) seli iz gnezdišč v nižjih gorskih deževnih gozdovih v predgorske deževne gozdove na pacifiških pobočjih, nato pa se preseli čez kontinentalno ločnico na atlantska pobočja.[19]

Številčnost kvecala na območjih gnezdenja je povezana s skupnim številom rastlinskih vrst, ki obrodijo sadeže, čeprav je povezava med številčnostjo kvecala in številom plodonosnih vrst družine lovorovk Lauraceae le šibka.[20]

Vedenje

[uredi | uredi kodo]

Sijajni kvecali je na splošno plašna in tiha ptica, kar mu pomaga izogibati se plenilcem.[21] Nasprotno pa so med sezono parjenja precej glasni in njihovo vedenje je takrat namenjeno razkazovanju in privabljanju partnerja. Med njegove znane plenilce sodijo jastreb Spizaetus ornatus, planinski orel ter drugi jastrebi in sove, kadar gre za odrasle ptice, medtem ko so mladiči in jajca pogosto plen smaragdnega tukana (Aulacorhynchus prasinus), rjave šoje(Psilorhinus morio), dolgorepe podlasice (Neogale frenata), veveric in vitorepega medveda (Potos flavus).[21][22] The resplendent quetzal plays an important ecological role in the cloud forests, helping disseminate the seeds of at least 32 tree species.[11]

Prehrana

[uredi | uredi kodo]
Samica je divji avokado

Sijajni kvecali veljajo za specializirane sadjejede, hranijo se z 41 do 43 vrstami, čeprav se prehranjujejo tudi z žuželkami (predvsem z osami, mravljami in ličinkami), žabami, kuščarji in polži.[1][23] Posebej pomembni so plodovi vrste Symplococarpon purpusii in divji avokado ter drugi plodovi iz družine lovorik, ki jih ptice pogoltnejo cele in nato izbljuvajo koščice, s čimer razširjajo ta drevesa.[24] Najpogosteje se prehranjujejo opoldne.[24] Odrasli jedo predvsem sadje, medtem ko mladiči zaužijejo več žuželk in le nekaj plodov.[24] Več kot polovica plodov v njihovi prehrani pripada družini lovorovk.[9] Pri obiranju sadežev uporabljajo metode »lebdenja« in »zaviranja«, da lažje doseže plodove na koncih vej.[24]

Vzreja

[uredi | uredi kodo]

Sijajni kvecali ustvarijo svoja gnezda na višini več kot 60 m nad tlemi in dvorijo v zraku s posebnimi klici.[15] Posnetih je bilo šest specifičnih oglašanj: žvižganje z dvema notama, gee-gee, wahc-ah-wahc, wec-wec, žvižg, coouee, uwac, klepetanje in brnenje.[15] Prvi klic je povezan z obrambo teritorija pri samcih, medtem ko je žvižg couee paritveni klic.[15] Sijajni kvecali običajno živijo sami, razen v času gnezdenja. So monogamni teritorialni gnezdilci, v Gvatemali obsega njihov teritorij od 6 do 10 ha.[15] Gnezdijo sezonsko, saj gnezditvena sezona traja od marca do aprila v Mehiki, od maja do junija v Salvadorju in od marca do maja v Gvatemali.[25] Samica izleže eno do tri svetlomodra jajca s povprečno velikostjo 38,9 × 32,4 mm, v duplino, ki jo izdolbeta v trohneče drevo.[15] Pogosto imata dve gnezditvi na leto, vendar je stopnja neuspešnosti visoka, 67-78 %.[9] Pomemben dejavnik pri izbiri mesta za gnezdo je, da mora biti drevo v fazi razkroja in propadanja. Pogosto ponovno uporabijo stara gnezdišča.[11] Višina gnezdnih debel doseže 10 m, same dupline pa so običajno na višini 9 m.[15]

Za inkubacijo skrbita oba starša izmenično. Njune dolge repne peruti visijo iz odprtine gnezda in so videti kot praprot, ki raste iz dupline. Inkubacijsko obdobje traja približno 17 do 19 dni.[1] Podnevi večinoma vali samec, ponoči pa samica.[26] Ko se jajca izvalijo, za mladiče skrbita oba starša, ki jih že drugi dan hranita s celimi sadeži, kot so jagodičevje in avokado, vendar so njihova glavna hrana žuželke, kuščarji, polži in majhne žabe.[22] Opaženo je bilo, da samci prinesejo več hrane kot samice, predvsem žuželke.[9] Proti koncu obdobja vzreje samice pogosto zanemarijo ali celo zapustijo mladiče, tako da skrb za potomce prevzame samec, dokler ti ne postanejo samostojni.[9] Med inkubacijo starši pred vstopom v duplino pristanejo in obračajo glavo levo in desno, kar je proces, znan kot »priklon ob vstopu«.[15] Ta proces se konča, ko se mladiči izvalijo.[15] Mladi kvecali začnejo leteti po približno enem mesecu, vendar samcem značilno dolgo repno perje zraste šele po treh letih.[27]

Stanje ohranjenosti

[uredi | uredi kodo]
Monteverde, Kostarika

Populacijski trend se razlikuje med podpopulacijami, vendar na splošno upada, čeprav so nekatere skupine lahko stabilne ali celo naraščajoče. Na Rdečem seznamu IUCN je razvrščen kot potencialno ogrožena vrsta, z ocenjeno populacijo 20.000–49.999 osebkov.[1] Zaradi oddaljenega habitata kvecala je za natančnejšo oceno potrebno več spremljanja, saj bi lahko hitrejši upad populacije povzročil njegovo uvrstitev v višjo kategorijo ogroženosti.[1] Leta 2001 je vrsta preživela le v 11 majhnih, izoliranih delih gozda.[28] Največje grožnje so izguba habitata zaradi krčenja gozdov, fragmentacije gozdov in širjenja kmetijskih površin.[1] Kvecala včasih tudi lovijo za hrano ali nezakonito trgovino.[1][29] Oblačni gozdovi, njegov glavni življenjski prostor, sodijo med najbolj ogrožene ekosisteme na svetu.[30] Kljub temu vrsta živi v več zavarovanih območjih kot je Children's Eternal Rainforest, in je zelo iskana med opazovalci ptic in ekoturisti.[1]

Dolgo časa so menili, da sijajnega kvecala ni mogoče uspešno gojiti v ujetništvu, saj je pogosto poginil kmalu po ulovu. Danes vemo, da je za njegovo preživetje ključna prehrana brez železa in z dodatkom taninske kisline.[21] Zaradi tega je postal tradicionalni simbol svobode;[31] v gvatemalski himni je celo verz »Antes muerto que esclavo será« (Bodi raje mrtev kot suženj). Kljub težavam so z novimi spoznanji nekateri živalski vrtovi, med njimi tudi živalski vrt Miguel Álvarez del Toro v Tuxtla Gutiérrezu v Chiapasu, uspeli obdržati to vrsto v ujetništvu. Leta 2004 so prvič objavili uspešno uspešno vzrejo v ujetništvu.[32]

V kulturi

[uredi | uredi kodo]

Sijajni kvecal ima izjemen pomen v gvatemalski kulturi. Pojavlja se v številnih legendah in mitih, obenem pa je tudi upodobljen na državnem grbu. Predkolumbovske mezoameriške civilizacije so ga povezovale s Quetzalcoatlom, pernato kačo in bogom življenja, svetlobe, znanja in vetrov.[21] Njegovo lesketajoče zeleno repno perje, ki simbolizira simboliziralo pomladno rast, so častili Azteki in Maji.[29] Maji so ptico povezovali tudi s svobodo (ker v ujetništvu pogine) in z bogastvom (zaradi dragocenosti perja).[33] Mezoameriški vladarji in nekateri visoki plemiči so nosili diademe, okrašene s kvecalovim perjem, kar jih je simbolično povezovalo s Quetzalcoatlom.[31] Ubijanje teh ptic je bilo pri Majih in Aztekih prepovedano; ptico so zgolj ujeli, ji izpulili dolgi repni peresi in jo nato izpustili.[21] V stari majevski kulturi je bilo perje kvecala tako dragoceno, da so ga celo uporabljali kot menjalno sredstvo,[21] kar je privedlo do poimenovanja gvatemalske valute »kvezcal«.[34] V več mezoameriških jezikih ima beseda quetzal tudi pomen »dragocen«, »svet«, »kralj«, »bojevnik« ali »princ«.[35]

Po majevski legendi je sijajni kvecal spremljal junaka Tecúna Umána, majevskega princa Quiché (K'iche'), v boju proti španskemu konkvistadorju Pedru de Alvaradu. Tecún, opremljen samo s puščico in lokom, je bil kljub temu onesposobil Alvaradovega konja ob prvem napadu. Alvarado je nato dobil drugega konja in napadel Tecúna ter mu s sulico prebil prsi. Nato je priletel kvecal je priletel in se spustil na Tecúnovo telo, ter mu prsi obarval s krvjo. Takrat je ta sicer povsem zelena ptica dobila značilno rdeče perje na prsih. Po isti legendi je kveccal pred špansko osvojitvijo prepeval, a je nato onemel in bo znova zapel šele, ko bo dežela popolnoma svobodna.[16][36]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
^ Včasih se piše mocino, vendar se je v španščini črka "ñ" prej zapisovala kot "nn", zato je zapis z "nn" utemeljen in je kljub temu zdaj uradno priznan.[37]
^ Viri se med seboj nekoliko razlikujejo: nekateri navajajo, da razpon znaša med 1.000 in 3.000 m, drugi pa, da med 1.300 in 3.000 m. [38][9]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 BirdLife International (2023). »Pharomachrus mocinno«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2023: e.T22682727A221577625. doi:10.2305/IUCN.UK.2023-1.RLTS.T22682727A221577625.en. Pridobljeno 27. junija 2025.
  2. ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  3. ↑ »Pharomachrus mocinno«. Integrirani taksonomski informacijski sistem.
  4. ↑ Montenegro, Gustavo (2006). »Biografía simbólica«. Revista D. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2006. Arhivirano 2006-11-19 at Archive.is
  5. ↑ »Taxonomy of Pharomachrus«. ITIS. Pridobljeno 6. aprila 2022.
  6. ↑ Quetzal. 1890. In: Encyclopædia Britannica a dictionary of arts, sciences, and general literature. Chicago: R. S. Peale & Co. p. 179-180.
  7. ↑ »Eared Quetzal (Euptilotis neoxenus) - BirdLife species factsheet«. datazone.birdlife.org. Pridobljeno 12. aprila 2022.
  8. ↑ Gulson, Eric R. (2020). »Eared Quetzal (Euptilotis neoxenus), version 1.0«. Birds of the World (v angleščini). doi:10.2173/bow.earque.01. S2CID 216174032.
  9. 1 2 3 4 5 6 7 Dayer, Ashley A. (2020). »Resplendent Quetzal (Pharomachrus mocinno), version 1.0«. Birds of the World (v angleščini). doi:10.2173/bow.resque1.01. S2CID 216317227.
  10. ↑ Dayer, Ashley A. (2020). »Resplendent Quetzal (Pharomachrus mocinno), version 1.0«. Birds of the World Online (v angleščini). Cornellov ornitološki laboratorij, Ithaca, NY. doi:10.2173/bow.resque1.01. S2CID 216317227.
  11. 1 2 3 4 5 Sittler, Pablo (2019). Acoustic behavior and ecology of the Resplendent Quetzal Pharomachrus mocinno, a flagship tropical bird species. Biodiversity and Ecology. Museum national d'histoire naturelle (diplomska naloga). Pridobljeno 6. aprila 2022.
  12. ↑ Andrews, J. Richard (2003). Introduction to Classical Nahuatl. University of Oklahoma Press. ISBN 0-8061-3452-6.
  13. ↑ Johnsgard, Paul A. (2001). Trogons and Quetzals of the World. Smithsonian. ISBN 978-1-56098-388-0.
  14. 1 2 Schulz, Ulrich; Eisermann, Knut (december 2017). »Morphometric differentiation between subspecies of Resplendent Quetzal (Pharomachrus mocinno mocinno and P. m. costaricensis) based on male uppertail-coverts«. Bulletin of the British Ornithologists' Club. 137 (4): 287–291. doi:10.25226/bboc.v137i4.2017.a6. ISSN 0007-1595.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  15. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 A. LABASTILLE; D. G. ALLEN; L. W. DURRELL. »BEHAVIOR AND FEATHER STRUCTURE OF THE QUETZAL« (PDF). Sora.unm.edu. Pridobljeno 26. marca 2022.
  16. 1 2 3 Pena, Eric. »Pharomachrus mocinno«. Animal Diversity Web. Pridobljeno 4. aprila 2022.
  17. ↑ »National Bird Day Profile: The Resplendent Quetzal«. Born Free USA (v ameriški angleščini). 11. december 2012. Pridobljeno 18. junija 2022.
  18. ↑ Solórzano, Sofia; Baker, Allan; Oyama, Ken (2004). »Conservation Priorities for Resplendent Quetzals Based on Analysis of Mitochondrial DNA Control-Region Sequences«. Ornithological Applications. 106 (3): 449–456. doi:10.1093/condor/106.3.449.
  19. ↑ Bjork, Robin; Powell, George (1994). »Implications of altitudinal migration for conservation strategies to protect tropical biodiversity: a case study of the Resplendent Quetzal Pharomacrus mocinno at Monteverde, Costa Rica«. Cambridge University Press. 4 (2–3): 161–174. doi:10.1017/S0959270900002744. S2CID 73715643.
  20. ↑ Solórzano, Sofía; Castillo, Silvia; Valverde, Teresa; Ívila, Lourdes (2006). »Quetzal Abundance in Relation to Fruit Availability in a Cloud Forest in Southeastern Mexico«. Biotropica. 32 (3): 523–532. doi:10.1111/j.1744-7429.2000.tb00498.x. S2CID 86242565.
  21. 1 2 3 4 5 6 Tremain, Cara (2016). »Birds of a Feather: Exploring the Acquisition of Resplendent Quetzal (Pharomachrus mocinno) Tail Coverts in Pre-Columbian Mesoamerica«. Human Ecology. 44 (4): 399–408. doi:10.1007/s10745-016-9827-8. S2CID 89248314. Pridobljeno 5. aprila 2022.
  22. 1 2 Wheelwright, Nathaniel (1983). »Fruits and the ecology of resplendent quetzals«. Ornithology. 100 (2): 286–301. doi:10.1093/auk/100.2.286.
  23. ↑ Dayer, Ashley. Neotropical Birds Online (T. S. Schulenberg) (ur.). »Resplendent Quetzal (Pharomachrus mocinno)«. Cornell Lab of Ornithology. Pridobljeno 23. decembra 2011.
  24. 1 2 3 4 H., Ma. Lourdes Avila; O., V. Hugo Hernandez; Verlarde, Enriqueta (25. maj 1996). »The Diet of Resplendent Quetzal (Pharomachrus Moncinno mocinno: Trogonidae) in a Mexican Cloud Forest«. Biotropica. 28 (4): 720–727. Bibcode:1996Biotr..28..720H. doi:10.2307/2389058. JSTOR 2389058.
  25. ↑ Collar, N.J. (2001). »Family Trogonidae (Trogons)«. V del Hoyo, J.; Elliott, A.; Sargatal, J. (ur.). Handbook of the Birds of the World. Zv. 6 Mousebirds to Hornbills. Barcelona, Spain: Lynx Edicions. str. 126–127. ISBN 84-87334-30-X.
  26. ↑ Lebbin, Daniel (2007). »Nesting Behavior and Nestling Care of the Pavonine Quetzal (Pharomachrus pavoninus)«. The Wilson Journal of Ornithology. 119 (3): 458–463. doi:10.1676/06-138.1. JSTOR 20456032. S2CID 85749023. Pridobljeno 5. aprila 2022.
  27. ↑ Tremain, Cara Grace (1. avgust 2016). »Birds of a Feather: Exploring the Acquisition of Resplendent Quetzal (Pharomachrus mocinno) Tail Coverts in Pre-Columbian Mesoamerica«. Human Ecology (v angleščini). 44 (4): 399–408. doi:10.1007/s10745-016-9827-8. ISSN 1572-9915. S2CID 89248314.
  28. ↑ Solórzano, Sofia; Castillo-Santiago, Miguel; Navarrete-Gutiérrez, Dario; Oyama, Ken (2003). »Impacts of the loss of neotropical highland forests on the species distribution: a case study using resplendent quetzal an endangered bird species«. Biological Conservation. 114 (3): 341–349. doi:10.1016/S0006-3207(03)00054-5.
  29. 1 2 »Resplendent Quetzal«. American Bird Conservancy. Pridobljeno 4. aprila 2022.
  30. ↑ Reynaud, Javier; Sabillón, Miriam; Barahona, Allan. »Abundance of the Resplendent Quetzal Pharomachrus mocinno (Trogoniformes, Trogonidae) in the tourist sector of a cloud forest reserve«. Neotropical. Neotropical Biology and Conservation. doi:10.3897/neotropical.17.e72273.
  31. 1 2 Evans, Susan Toby; David L. Webster (2000). Archaeology of Ancient Mexico and Central America: An Encyclopedia. Kahurangi Press. str. 265–66. ISBN 978-0815308874. Pridobljeno 22. marca 2015.
  32. ↑ Orellana, Claudia (2004). »Quetzals Bred in Captivity in Chiapas«. Frontiers in Ecology and the Environment. Ecological Society of America. 2 (7): 345. Bibcode:2004FrEE....2..345O. JSTOR 3868355.
  33. ↑ Owen, Michael (2013). The Maya Book of Life: Understanding the Xultun Tarot. Routledge. str. 423. ISBN 978-0-473-11989-8. Pridobljeno 22. marca 2015.
  34. ↑ Rafferty, John P. »quetzal«. Encyclopædia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 12. oktobra 2022.
  35. ↑ Bierhorst, J. 1985. A Nahuatl-English dictionary and concordance to the cantares mexicanos. California: Stanford University Press.
  36. ↑ »Quetzal«. Global Village Museum of Arts and Cultures. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. novembra 2022. Pridobljeno 4. aprila 2022.
  37. ↑ Eisenmann, E. (1959). »The Correct Specific Name of the Quetzal, Pharomachrus mocinno«. Auk. 76 (1): 108. doi:10.2307/4081862. JSTOR 4081862.
  38. ↑ Solórzano, Sofia; Baker, Allan J.; Oyama, Ken (2004). »Conservation Priorities for Resplendent Quetzals Based on Analysis of Mitochondrial DNA Control-Region Sequences«. The Condor. 106 (3): 449–456. doi:10.1093/condor/106.3.449. Pridobljeno 23. avgusta 2022.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sijajni_kvecal&oldid=6502139«