Seznam krajev Unescove svetovne dediščine v Uzbekistanu
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) razglaša za svetovno kulturno ali naravno dediščino območja, ki so jih nominirali podpisniki Konvencije Unesca o svetovni dediščini iz leta 1972.[1]
Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki, kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi, skupine stavb in najdišča, vključno z arheološkimi najdišči. Kot naravna dediščina so opredeljene izjemne fizične in biološke naravne formacije, geološke in fiziografske formacije, vključno z habitati ogroženih vrst živali in rastlin, ter naravna najdišča, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja narave ali naravne lepote.[2]
Uzbekistan je konvencijo sprejel 13. januarja 1993, s čimer je postal upravičen do vključitve svoje dediščine na seznam svetovne dediščine. Leta 2025 ima na seznamu sedem krajev svetovne dediščine: pet kulturnih in dva naravna. Na predhodnem seznamu ima še 38 krajev.[3]
Seznam krajev svetovne dediščina
[uredi | uredi kodo]UNESCO uvršča kraje na seznam po desetih kriterijih. Vsak vpis mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, kriteriji od vii do x pa naravni.[4]
| Kraj | Slika | Lokacija (regija) | Leto vpisa | Unescova referenčna številka in kriteriji | Opis |
|---|---|---|---|---|---|
| Ičan Kala (Hiva) | Horezm | 1990 | 543; iii, iv, v (kulturni) | Ičan Kala je notranje mesto stare oaze Hiva, zaščiteno z opečnimi zidovi, visokimi približno 10 m. Oaza je bila zadnje počivališče karavan pred prečkanjem puščave na poti v Iran. Čeprav je ohranjenih le malo zelo starih spomenikov, je mesto skladen in dobro ohranjen primer srednjeazijske muslimanske arhitekture. Obstaja več izjemnih zgradb, kot so mošeja Džuma, mavzoleji in medrese ter dve veličastni palači, ki ju je na začetku 19. stoletja zgradil Ala Kuli Kan.[5] | |
| Zgodovinsko središče Buhare | Buhara | 1993 | 602; ii, iv, vi (kulturni) | Buhara, mesto na svilni poti, je stara več kot 2000 let. Je najpopolnejši primer srednjeveškega srednjeazijskega mesta z urbano strukturo, ki je ostala večinoma nedotaknjena. Med spomeniki, ki so še posebej zanimivi, sta znamenita grobnica Ismaila Samanija, mojstrovina muslimanske arhitekture iz 10. stoletja, in veliko število medres iz 17. stoletja.[6] | |
| Zgodovinski središče Šahrisabza† | Kaškadarjo | 2000 | 885; iii, iv (kulturni) | Zgodovinsko središče Šahrisabza vsebuje zbirko izjemnih spomenikov in starodavnih četrti, ki pričajo o posvetnem razvoju mesta, zlasti o obdobju njegovega vrhunca pod vladavino Timurja in Timuridov v 15. in 16. stoletju.[7] | |
| Samarkand – križišče kultur | Samarkand | 2001 | 603; i, ii, iv (kulturni) | Zgodovinsko mesto Samarkand je bilo križišče in talilni lonec svetovnih kultur. Mesto, ustanovljeno v 7. stoletju pred našim štetjem kot starodavni Afrasiab, je doživel svoj najpomembnejši razvoj v obdobju Timuridov od 14. do 15. stoletja. Med najpomembnejše spomenike spadajo mošeja in medrese Registan, mošeja Bibi-Kanum, kompleks Šaki-Zinda in sklop Gur-Emir ter Ulug-begov observatorij.[8] | |
| Zahodni Tjanšan * | Taškent | 2016 | 1490; x (naravni) | Tjanšan je nadnacionalne lastnina. Nahaja se v gorovju Tjanšan, enem največjih gorskih verig na svetu. Zahodni Tjanšan se ima nadmorsko višino od 700 do 4503 m. Odlikuje ga raznolika pokrajina z izjemno biotsko raznovrstnostjo. Je svetovnega pomena kot središče izvora številnih gojenih sadnih rastlin in dom veliko raznolikih gozdnih vrst in edinstvenih rastlinskih združb.[9] | |
| Svilne poti: Koridor Zarafšan-Karakum * | Samarkand, Navoj, Buhara | 2023 | 1675; ii, iii, iv (kulturni) | Koridor Zarafšan-Karakum je ključni del svilne poti v Srednji Aziji, ki povezuje koridorje z vseh smeri. 866 kilometrov dolg koridor se nahaja v razgibanem gorskem svetu, rodovitnih rečnih dolinah in nenaseljivi puščavi. Poteka od vzhoda proti zahodu vzdolž reke Zarafšan in naprej proti jugozahodu po starodavnih karavanskih cestah, ki so prečkale puščavo Karakum do oaze Merv. Po svilni poti je od 2. stoletja pr. n. št. do 16. stoletja n. št. potekal velik del blagovne izmenjave med vzhodom in zahodom. Po njej se je prevažala velika količina blaga. Po njej so tudi potovali ljudje, se naseljevali, osvajali ali bili poraženi, zaradi česar je postala talilni lonec etničnih skupin, kultur, religij, znanosti in tehnologij.[10] | |
| Ledene puščave Turana * | Karakalpakstan | 2023 | 1693; ix, x (naravni) | To nadnacionalno območje obsega štirinajst delov na sušnih območjih zmernega pasu Srednje Azije med Kaspijskim morjem in visokimi gorami Turanije. Območje je podvrženo ekstremnim podnebnim razmeram z zelo mrzlimi zimami in vročimi poletji ter se ponaša z izjemno raznoliko floro in favno, prilagojeno ostrim razmeram. Območje predstavlja tudi precejšnjo raznolikost puščavskih ekosistemov, ki se raztezajo na več kot 1500 kilometrih od vzhoda do zahoda. Vsak od sestavnih delov dopolnjuje druge glede biotske raznovrstnosti, tipa puščave in tekočih ekoloških procesov.[11] |
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »The World Heritage Convention«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 27. avgusta 2016. Pridobljeno 21. septembra 2010.
- ↑ »Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2021.
- ↑ »Uzbekistan«. UNESCO. Pridobljeno 20. julija 2017.
- ↑ »UNESCO World Heritage Centre – The Criteria for Selection«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2016. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
- ↑ »ItchanKala«. UNESCO. Pridobljeno 20. julija 2017.
- ↑ »Bukhara«. UNESCO. Pridobljeno 20. julija 2017.
- ↑ »Shakhrisyabz«. UNESCO. Pridobljeno 20. julija 2017.
- ↑ »Samarkand«. UNESCO. Pridobljeno 20. julija 2017.
- ↑ »TianShan«. UNESCO. Pridobljeno 20. julija 2017.
- ↑ »Zarafshan-Karakum Corridor«. UNESCO. Pridobljeno 23. septembra 2023.
- ↑ »Cold Winter Deserts of Turan«. UNESCO. Pridobljeno 23. septembra 2023.