Sergej Gorškov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sergej Gorškov
Portret
Rojstvo13. (26.) februar 1910
Kamianets-Podilskyi[d]
Smrt13. maj 1988({{padleft:1988|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[1][2][3] (78 let)
Moskva
PripadnostFlag of the Soviet Union Sovjetska zveza
Rod/službaNaval flag of Sovjetska zveza Sovjetska vojna mornarica
Aktivna leta1927–1985
ČinAdmiral flote Sovjetske zveze
Poveljstva
Oboroženi
konflikti
Druga svetovna vojna
OdlikovanjaHeroj Sovjetske zveze (dvakrat)

Sergej Georgijevič Gorškov (rusko: Серге́й Георгиевич Горшков), admiral flote Sovjetske zveze. * 26. februar 1910, † 13. maj 1988.

V letih 1956–1985 je bil vrhovni poveljnik Sovjetske vojne mornarice in dvakratni heroj Sovjetske zveze.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Kamenec-Podolskemu v rusko družino, odrasel pa je v Kolomni. Leta 1927 se je pridružil Sovjetski vojni mornarici in se vpisal na Mornariško šolo M. V. Frunzeja v Leningradu. Gorškov je začel svojo službo v Črnomorski floti leta 1931 na rušilcu Frunze. Postal je navigator, leta 1932 pa je bil premeščen na Tihooceansko floto, kje je služil na enakem mestu na minolovcu Tomsk. Leta 1934 je postal navigator brigade minolovcev, pozneje istega leta pa postane poveljnik fregate Buran. Med letoma 1936 in 1937 se je učil na tečaju za poveljnika rušilca, po zaključku tečaja pa leta 1937 postane poveljnik rušilca Razjašči. Istega leta postane poveljnik štaba brigade rušilcev, naslednjega leta pa postane njen poveljnik. Udeležen je bil v Bitki pri jezeru Hasan, leta 1940 pa je bil premeščen na Črnomorsko floto, kjer je postal poveljnik brigade križark.[4]

Gorškov med drugo svetovno vojno

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Brigada je od začetka Operacije Barbarosa sodelovala v operacijah Črnomorske flote. Gorškov je 16. septembra 1941 postal kontraadmiral. Med Obleganjem Odesse je Gorškov vodil izkrcanje na območju Grigorijevke, nato pa je prevzel poveljevanje Azovski flotilji. Decembra in januarja 1942 je poveljeval izkrcanjem na severni obali polotoka Kerč, avgusta pa je po umiku sovjetskih enot v Novorusisk poveljeval 150 ladjam flotilja pri preboju iz Azovskega morja v Črno morje. Po ukinitvi flotilje je postal namestnik poveljnika mornariških sil in član vojaškega sveta Novorusiskega obrambnega okraja. Novembra je začasno poveljeval enotam 47. armade, ki so branile območje med Bitko za Kavkaz.[4] Po ponovni ustanovitvi Azovske flotilje leta 1943 jo je vodil med izkrcanji pri Taganrogu, Mariupolu in Osipenku, nato pa je poveljeval enotam Severnokavkaške fronte med zavzetjem polotoka Taman. Istega leta je nadzoroval priprave na izkrcanje v okviru Kerško-Eltigenske operacije in izkrcanje samo, za katero je prejel red Kutuzova 1. razreda, za poveljevanje flotilje med ponovno osvojitvijo Krima pa je prejel red Ušakova 2. razreda.[4] Leta 1944 postane poveljnik Donavske flotilje, ki ji je poveljeval med Jaško-Kišinjevsko ofenzivo med prečkanjem Dnjestra in vstopom v delto Donave. Flotilja je podpirala enote 2. in 3. Ukrajinske fronte med Beograjsko in Budimpeštansko ofenzivo. 25. septembra 1944 postane Gorškov viceadmiral in postavljen je na mesto poveljnika eskadre Črnomorske flote.[4]

Gorškov in Erich Honecker, 1980

Hladna vojna[uredi | uredi kodo]

Leta 1948 postane Gorškov poveljnik štaba Črnomorske flote, 3. avgusta 1953 pa je povišan v admirala. Leta 1955 postane namestnik poveljnika Sovjetske vojne mornarice, januarja 1956 pa njen vrhovni poveljnik. Hkrati je bil namestnik ministra za obrambo Sovjetske zveze in 24. aprila 1962 postane admiral flote. Pod Brežnjevim je Gorškov vodil masivno rast ladijskih in podmorniških sil in tako do konca 1970-ih let ustvaril silo, ki je lahko tekmovala z Zahodno mornariško močjo. Ta je vključevala jedrsko orožje, ki je bilo nameščeno na strateških jedrskih podmornicah. Za projiciranje sovjetske vpjaške moči je Gorškov pošiljal ladje na dolge odprave in oblikoval operativne eskadre v Sredozemskem morju in Atlantskem, Tihem ter Indijskem oceanu in tako zgradil modrovodno vojno mornarico. 7. maja 1965 je prejel odlikovanje heroj Sovjetske zveze, 22. oktobra 1967 pa je bil povišan v admirala flote Sovjetske zveze, najvišji sovjetski mornariški čin.[4] Gorškov je prejel drugo odlikovanje heroj Sovjetske zveze 21. december 1982. Po prihodu Mihaila Gorbačova na oblast je bil decembra 1985 premeščen na delovno mesto inšpektorja na ministrstvu za obrambo in 13. maja 1988 je Gorškov umrl v Moskvi ter bil pokopan na Novodevičjem pokopališču.[4]

Gorškova pogosto povezujejo s frazo "'Boljše' je sovražnik 'dobrega" ("Лучшее – враг хорошего").

Po njem je bila poimenovana sovjetska letalonosilka Admiral Gorškov in istoimenska fregata razreda Admiral Gorškov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Find a Grave — 1995.
  2. Munzinger-Archiv — 1913.
  3. TracesOfWar
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Lurye 2001, str. 59–60.
Vojaški položaji
Predhodnik: 
Nikolaj Gerasimovič Kuznecov
Vrhovni poveljnik Sovjetske vojne mornarice
1956–1985
Naslednik: 
Vladimir Černavin
Predhodnik: 
Nikolaj Basisti
Vrhovni poveljnik Črnomorske flote
1951–1955
Naslednik: 
Viktor Parhomjenko