Senjavinovi otoki
.jpg) Senjavinovi otoki (Pohnpei/Ponape in dva sosednja atola) | |
  Senjavinovi otoki | |
| Geografija | |
|---|---|
| Lega | Tihi ocean |
| Koordinati | 6°50′N 158°08′E / 6.833°N 158.133°E |
| Otočje | Karolinsko otočje |
| Število otokov | 3 |
| Večji otoki | Pohnpei,Ant,Pakin |
| Površina | 337 km2 |
| Najvišja nadm. višina | 782 m |
| Najvišji vrh | Mount Nanlaud |
| Uprava | |
| Država | Pohnpei |
| Največje naselje | Kolonia (preb. 6,000) |
| Demografija | |
| Prebivalstvo | 34,000 |
| Dodatne informacije | |
| Časovni pas | |
Senjavinovi otoki pripradajo državi Pohnpei v Združenih državah Mikronezije. Sestavlja jih večji ognjeniški otok Pohnpei (približno 334 km2) z otočki in dva manjša atola Ant in Pakin.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Na Pohnpeiju je predkolonialna zgodovina razdeljena na tri obdobja: Mwehin Kawa ali Mwehin Aramas (obdobje gradnje ali obdobje naseljevanja pred približno letom 1100); Mwehin Sau Deleur (obdobje gospoda Deleurja, približno 1100[1] do približno 1628);[a] in Mwehin Nahnmwarki (obdobje nahnmwarkijev, približno 1628 do približno 1885).[2][3] Pohnpeijska legenda pripoveduje, da so bili vladarji Saudeleurji, prvi, ki so na Pohnpei prinesli vlado, tujega porekla. Centralizirana oblika absolutne vladavine Saudeleurjev je v pohnpeijski legendi označena kot vse bolj zatiralska skozi več generacij. Samovoljne in obremenjujoče zahteve ter sloves žaljenja pohnpeijskih božanstev so med Pohnpeijci povzročili nezadovoljstvo. Dinastija Saudeleurjev se je končala z invazijo Isokelekela, še enega tujega polmitološkega bojevniškega junaka in polboga. Ta je saudeleursko vladavino nadomestil z bolj decentraliziranim sistemom nahnmwarkijev, ki obstaja še danes.[4][5][6]
Za Evropejce je te otoke prvi odkril portugalski pomorščak Pedro Fernandes de Queirós (1563–1614) leta 1595 med špansko odpravo, ki jo je vodil Álvaro de Mendaña de Neira (1542–1595). Odprava je hotela ustanoviti kolonijo na Salomonovih otokih, vendar ni dosegla cilja. Mendaña de Neira je zbolel in umrl, poveljstvo pa je prevzel Queirós. Na povratku v Manilo so opazili otoke in Queirós jih je imenoval »Quirósa«.[7]
10. septembra 1825 je kapitan Row na brigu John Bull plul iz Novega Južnega Walesa do otoka Kanton v Feniksovih otokih, v Kiribatiju, le 64 kilometrov od nekaterih otokov na koordinatah 6°47′N 158°1′E / 6.783°N 158.017°E. Ni se jim približal bližje, saj je opazil pet čolnov, ki so jih zasledovali. John Bull je bila rahlo oborožena, zato se Row ni hotel z njimi pogovarjati, temveč se je raje odločil za plovbo naprej. Verjel je, da otoki niso znani, zato jih je poimenoval »John Bullovi otoki«.[8] Leta 1828 je ruski pomorščak Fjodor Litke otoško skupino poimenoval po ruskem admiralu Dimitriju Senjavinu (1763–1831).[9]
Opombe
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Flood; Strong; Flood (2002).
- ↑ Hanlon (1988).
- ↑ Panholzer; Rufino (2003).
- ↑ Riesenberg (1968).
- ↑ Ballinger (1978).
- ↑ Petersen (1990).
- ↑ Zuccarelli (2004a).
- ↑ »Nautical Information«, Colonial Times and Tasmanian Advertiser, Hobart, Tasmanija: 4, 25. maj 1827
- ↑ Zuccarelli (2004b).
- Cordy (1993).
- Morgan (1988).
- Micronesica (v angleščini), University of Guam, 1990, str. 92, 203, 277, pridobljeno 31. decembra 2011
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ballinger, Bill Sanborn (1978), Lost City of Stone: The Story of Nan Madol, the "Atlantis" of the Pacific, Simon and Schuster, str. 45–48, ISBN 0-671-24030-7, pridobljeno 31. decembra 2011
- Cordy, Ross H. (1993), The Lelu Stone Ruins (Kosrae, Micronesia): 1978–81 Historical and Archaeological Research, (Asian and Pacific Archaeology), Social Science Research Institute, University of Hawaii at Manoa, str. 14, 254, 258, ISBN 0-8248-1134-8, pridobljeno 31. decembra 2011
- Flood, Bo; Strong, Beret E.; Flood, William (2002), Micronesian Legends, Bess Press, str. 145–147, 160, ISBN 1-57306-129-8, pridobljeno 1. januarja 2012
- Hanlon, David L. (1988), Upon a Stone Altar: A History of the Island of Pohnpei to 1890, (Pacific Islands Monograph), vol. 5, University of Hawaii Press, str. 13–25, ISBN 0-8248-1124-0, pridobljeno 1. januarja 2012
- Morgan, William N. (1988), Prehistoric Architecture in Micronesia, University of Texas Press, str. 60, 63, 76, 85, ISBN 0-292-76506-1, pridobljeno 31. decembra 2011
- Panholzer, Tom; Rufino, Mauricio (2003), Place Names of Pohnpei Island: Including And (Ant) and Pakin Atolls, Bess Press, str. xiii, xii, 101, ISBN 1-57306-166-2, pridobljeno 31. decembra 2011
- Petersen, Glenn (1990). »Isokelekel«. Lost in the Weeds: Theme and Variation in Pohnpei Political Mythology (PDF). (Occasional Papers). Center for Pacific Islands Studies, School of Hawaiian, Asian & Pacific Studies, University of Hawaiʻi at Mānoa. str. 34 et seq. hdl:10125/15545. OP35. Pridobljeno 31. decembra 2011.
- Riesenberg, Saul H. (1968), The Native Polity of Ponape, (Contributions to Anthropology), vol. 10, Smithsonian Institution Press, str. 38, 51, pridobljeno 1. januarja 2012
- Zuccarelli, Alex (2004a), »Pohnpei-Between Time & Tide | Pedro Fernandez de Quirós (1595)«, pohnpeiheaven.com (v angleščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2009
- Zuccarelli, Alex (2004b), »Pohnpei-Between Time & Tide | Fedor Lütke (1828)«, pohnpeiheaven.com (v angleščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2009
| Spletne zbirke normativne kontrole: Nacionalno |
|---|
 | Ta članek o geografiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |