Pojdi na vsebino

Senegambijski kamniti krogi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Senegambijski kamniti krogi
Kamniti krogi Wassu
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeStone Circles of Senegambia
Senegambijski kamniti krogi
LegaGambija in Senegal
Koordinati13°41′28″N 15°31′21″W / 13.69111°N 15.52250°W / 13.69111; -15.52250
Površina9,85 ha
Varovalni pas110,05 ha
Vključuje
  • Kerbatch
  • Wassu
  • Sine Ngayène
  • Wanar
Kriterij
Kulturni: (i), (iii)
Referenca1226
Vpis2006 (30. zasedanje)
Senegambijski kamniti krogi se nahaja v Gambija
Senegambijski kamniti krogi
Lega: Senegambijski kamniti krogi
Senegambijski kamniti krogi se nahaja v Senegal
Senegambijski kamniti krogi
Senegambijski kamniti krogi (Senegal)
[uredi v Wikipodatkih]

Senegambijski kamniti krogi (francosko Cercles mégalithiques de Sénégambie) ali kamniti krogi Wassu,[1] so skupine megalitskih kamnitih krogov v Gambiji severno od Janjanbureha in v osrednjem Senegalu. Razprostirajo se na območju 30.000 km2,[2] včasih so razdeljeni na kroge Wassu (gambijske) in Sine-Saloum (senegalske), vendar je to zgolj nacionalna delitev. Senegambijski kamniti krogi, ki vsebujejo več kot 1000 kamnitih krogov in gomil (1145 najdišč je zabeleženih v študiji iz leta 1982[3]), razporejenih na območju, dolgem 350 km in širokem 100 km, so največja koncentracija kamnitih krogov, kar jih je bilo videti kjer koli na svetu in so obsežna sveta pokrajina, ki se je uporabljala več kot 1500 let.[4][5] Najdišča so bila leta 2006 vpisana na seznam svetovne dediščine UNESCO.

Opis in zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Kamniti krogi in drugi megaliti, najdeni v Senegalu in Gambiji, so včasih razdeljeni na štiri velika najdišča: Sine Ngayène in Wanar v Senegalu ter Wassu in Kerr Batch v osrednjem rečnem območju v Gambiji. Med temi štirimi glavnimi območji je približno 29.000 kamnov, 17.000 spomenikov in 2000 posameznih najdišč. Spomeniki so sestavljeni iz prvotno pokončnih blokov ali stebrov (nekateri so se zrušili), večinoma iz laterita, z gladkimi površinami. Monoliti so v krogih, dvojnih krogih, izolirani ali stoječi ločeno od krogov (običajno proti vzhodu) v vrstah ali posamezno. Kamni, ki stojijo ločeno, se imenujejo čelni kamni. Kadar so čelni kamni v dveh vzporednih, povezanih vrstah, se imenujejo lirini kamni.

Raziskovalci niso prepričani, kdaj so bili ti spomeniki zgrajeni, vendar je splošno sprejeto obdobje med 3. stoletjem pr. n. št. in 16. stoletjem n. št. Grobne gomile v bližini kompleksa Wassu so datirane v obdobje 927–1305 n. št., čeprav ni jasno, ali so bile gomile zgrajene pred ali po kamnitih krogih.[6] Arheologi so okoli megalitskih krogov našli tudi drobce keramike, človeške pokope ter nekaj grobnih pridatkov in kovin. Majhno zbirko teh predmetov lahko najdete v zbirki Britanskega muzeja, ki jo je podaril kolonialni upravitelj Richmond Palmer.[7]

Gradnja kamnitih spomenikov kaže na uspešno in organizirano družbo, glede na količino dela, potrebnega za gradnjo takšnih struktur. Kamni so bili pridobljeni iz lateritnih kamnolomov z železnim orodjem, čeprav je bilo le malo teh kamnolomov identificiranih kot neposredno povezanih z določenimi najdišči. Po pridobivanju kamna so bili izdelani enaki stebri, bodisi valjasti bodisi poligonalni, s povprečno višino dveh metrov in težo sedem ton. Graditelji teh megalitov niso znani. Možni kandidati so predniki ljudstva Jola ali Volof,[8] vendar nekateri raziskovalci menijo, da so graditelji Sereri. Ta hipoteza izhaja iz dejstva, da Sereri še vedno uporabljajo pogrebne hiše, kot so tiste v Vanarju.[9]

Območja svetovne dediščine

[uredi | uredi kodo]
Gambija:
Senegal:
Megalitska najdišča v Senegambiji

Kerr Batch

[uredi | uredi kodo]

Kerr Batch, območje, ki obsega devet kamnitih krogov in en dvojni krog, je v gambijskem okrožju Nianija. Kerr Batch ima dvojni kamen v obliki črke V (edini v regiji), ki se je na treh mestih zlomil in padel.[10] Ta kamen, ki je bil del frontalne črte, je bil restavriran med anglo-gambijsko ekspedicijo kamnitih krogov leta 1965, ki jo je vodil Paul Ozanne. Med to ekspedicijo sta Ozanne in njegova ekipa izkopala dvojni krog pri Kerr Batchu.[11]

Wassu

[uredi | uredi kodo]
Kamniti krogi Wassu na gambijskem bankovcu za 50 dalasijev

Wassu je v okrožju Niani v Gambiji in je sestavljen iz 11 kamnitih krogov in njihovih pripadajočih frontalnih kamnov. Najvišji kamen je na tem območju, visok je 2,59 metra. Graditelji spomenikov so imeli veliko znanja o lokalni geologiji, da so lahko našli vire lateritnih kamnov. Imeti so morali tudi veliko tehnično sposobnost, da so te kamne lahko izkopali, ne da bi jih razcepili ali razpokali. Najnovejša izkopavanja teh megalitskih krogov datirajo v anglo-gambijsko kampanjo, ki sta jo vodila Evans in Ozanne v letih 1964 in 1965. Odkritje grobov je omogočilo datiranje spomenikov v obdobje med 927 in 1305 n. št.

Wanar

[uredi | uredi kodo]

Območje Wanarja je v departmaju Kaffrine v Senegalu in ga sestavlja 21 kamnitih krogov in en dvojni krog. Tretjina vseh senegambijskih lir je v Wanarju.[12] Po mnenju arheologov, ki tam delajo, se zdi, da vsi tukaj najdeni spomeniki označujejo pokope. Raziskovalci so tudi ugotovili, da je bilo najdišče sprva pokopališče, kamni pa so bili dodani kasneje za obredno uporabo. Gradnjo tega območja je mogoče zožiti na obdobje med 7. in 15. stoletjem našega štetja.

Program datiranja je dal ocene, ki gradnjo dvojnega kroga postavljajo v obdobje med 12. in 13. stoletjem našega štetja.[13] Leta 2008 so bila izvedena izkopavanja dvojnega kroga v Wanarju in razlikovali sta dve vrsti pokopov: preprosti pokopi, ki so bili sestavljeni iz velikih jam, zatesnjenih z nasipom, in bolj zapleteni, globlji pokopi. V pokopih so našli tudi pokvarljive materiale, kot sta opeka in omet, kar kaže na obstoj pogrebnih hiš, zgrajenih v času pokopa.[14]

Kamniti krogi v Wassuju

V Wanarju so našli dve vrsti kamnov: visoke in vitke kamne, ki so bili običajno valjaste oblike, in krajše, nižje, trapezoidne kamne.

V Wanarju je mogoče najti še veliko drugih namigov, ki kažejo na prvotni videz teh spomenikov. Na primer, notranji obroč dvojnega kroga prikazuje podrte monolite, ki se raztezajo od središča spomenika. To lahko skupaj z najdbami suhega kamna okoli spomenika nakazuje, da je bil pod monoliti nekoč suh kamen, valj, sestavljen iz notranjega obroča in suhega kamna, pa je bil nekoč napolnjen z zemljo, tako da so se ob zrušitvi zaradi zunanjega pritiska vsi kamni zrušili navzven. Te teorije ne ovrže dejstvo, da so kamni zunanjega obroča padali v vse različne smeri, brez zunanjega pritiska.[15]

Po najdišču so našli tudi drobce keramike, zakopane v različnih plasteh zemlje. Plasti, v katerih so našli keramiko, kažejo, da je do nekaj odlaganja prišlo po zrušitvi suhega kamna, vendar pred zrušitvijo monolitov. Z drugimi besedami, keramika je bila na tem spomeniku morda odložena po popolni in/ali delni opustitvi monolitov. Na splošno je bilo uničenje tega dvojnega kroga počasno razpadanje skozi čas, v nasprotju z enim velikim in nenadnim propadom.

Na podlagi vseh teh ugotovitev so raziskovalci razvili možen model za zaporedje pogrebnih dejavnosti, ki se je odvijalo v Wanarju, ki ga sestavljajo tri različne faze: prva faza vključuje izkopavanje grobov v podtalje s pogrebnimi obredi, kot je pokrivanje grobov z gomilami; druga faza je, ko so bili stoječi kamni postavljeni okoli gomil; tretja faza je bila postavitev čelnih kamnov. Tretja faza je morda tudi takrat, ko so ti spomeniki postali prizorišča obrednih dejavnosti in se je okoli njih začela odlagati keramika. Ustvarjalci tega modela priznavajo, da so možna tudi druga zaporedja in da je bil vrstni red dogodkov pri dvojnem krogu morda drugačen.[16]

Sine Ngayène

[uredi | uredi kodo]

Sine Ngayène je največje od štirih območij in dom 52 kamnitih krogov, enega dvojnega kroga in 1102 izrezljanih kamnov. Na splošno velja, da so posamezni grobovi, najdeni tukaj, starejši od večkratnih grobov, ki so povezani z gradnjo kamnitih krogov. Sine Ngayène je severozahodno od Sine-Salouma v Senegalu, na koordinatah 15° 32' Z, 13° 41' S.[17]

Leta 2002 je bila v pritoku Petit-Bao-Bolong izvedena odprava z imenom Arheološki projekt Sine Ngayène. Ekipa je našla talilnice železa in kamnolome v bližini najdišč spomenikov. Našli so tudi dokaze o stotinah bližnjih domov, ki izvirajo iz časa spomenikov, združenih v skupine po 2–5, z ostanki hišnih tal in drobci keramike. Ti dokazi kažejo na obstoj majhnih, povezanih, a neodvisnih skupnosti. Raziskovalci so tudi predlagali možnost, da so bila ta megalitska pokopališča osrednja točka kulturne krajine in so služila združevanju ljudi.

Najbolj znano najdišče Sine Ngayène ima osrednjo os v obliki črke Y, z dvojnim krogom (imenovanim Diallombere), ki je v središču treh vej. Prvotno je bilo to najdišče obdano s stotinami tumulov (grobnih gomil), ki so se sčasoma zaradi erozije zravnali.[18] Dokazi kažejo, da so se pokopi zgodili najprej, kamni pa so bili postavljeni kasneje, izključno za pokope. Čelni kamni so bili pogosto postavljeni na vzhodni strani kamnitih krogov. Arheologi v Sine Ngayène so zgradili časovnico s štirimi različnimi zaporednimi cikli. Ti cikli temeljijo na materialih, zakopanih v zaporednih plasteh, in kronologiji gradnje spomenika dvojnega kroga v središču najdišča. Približno časovno obdobje, dodeljeno tej časovnici, sega od leta 700 do 1350 n. št.[19]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Matt, Phillips; Andrew, David; Bainbridge, James; Bewer, Tim; Bindloss, Joe; Carillet, Jean-Bernard; Clammer, Paul; Cornwell, Jane; Crossan, Rob; in sod. (Authors) (september 2007). The Africa Book: A Journey Through Every Country in the Continent. Coordinated by Matt Phillips. Footscray, Australia: Lonely Planet. str. 63. ISBN 978-1-74104-602-1. OCLC 144596621.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ Laport et al. 2012, p. 410
  3. ↑ Curdy, Philippe (1. januar 1982). »Mbolop Tobé (Santhiou Kohel, Sénégal). Contribution à la connaissance du mégalithisme sénégambien« [Mbolop Tobé (Santhiou Kohel, Sénégal). Contribution to the knowledge of Senegambian megalithism]. Archives Suisses d'Anthropologie Générale (v francoščini).
  4. ↑ Stone Circles of Senegambia [in] Alvarez, Melissa, Earth Frequency: Sacred Sites, Vortexes, Earth Chakras, and Other Transformational Places, pp. 152–3, Llewellyn Worldwide (2019), ISBN 9780738755410 (Retrieved 8 July 2019)
  5. ↑ »Stone Circles of Senegambia«. UNESCO World Heritage List. United Nations Educational, Scientific, and Cultural Organization. Pridobljeno 13. februarja 2022.
  6. ↑ Stone Circles (Gambia and Senegal): No. 1226 (poročilo). ICOMOS. Pridobljeno 13. februarja 2022.
  7. ↑ British Museum Collection
  8. ↑ Hughes, Arnold; Perfect, David (2008). Historical Dictionary of The Gambia. Scarecrow Press. str. 224–225. ISBN 978-0-8108-6260-9. Pridobljeno 27. marca 2020.
  9. ↑ Laport et al. 2012, p. 415
  10. ↑ »Gambia: World Heritage Sites of the Gambia – Wassu and Kerbatch Stone Circles«. allafrica.com. 20. junij 2012. Pridobljeno 22. septembra 2024.
  11. ↑ Holl et al. 2007, p. 130
  12. ↑ Laport et al. 2012, p. 418
  13. ↑ Laport et al. 2012, p. 421
  14. ↑ Laport et al. 2012, p. 411
  15. ↑ Laport et al. 2012, p. 417
  16. ↑ Laport et al. 2012, p. 421
  17. ↑ Holl et al. 2007, p. 131
  18. ↑ Holl et al. 2007, p. 128
  19. ↑ Holl et al. 2007, p. 127)

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Senegambijski_kamniti_krogi&oldid=6522956«