Selenasta kislina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Selenasta kislina[1]
Strukturna formula
Model molekule selenaste kisline
Imena
IUPAC ime
selenasta kislina
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChEBI
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.029.067
KEGG
UNII
Lastnosti
H2SeO3
Molska masa 128,97 g/mol
Videz beli higroskopni kristali
Gostota 3,0 g/cm3
Tališče pri 70 °C razpade
zelo topna
Topnost topna v etanolu
Kislost (pKa) 2,46, 7,3[2]
Sorodne snovi
Drugi anioni selenova kislina
vodikov selenid
Drugi kationi natrijev selenit
Sorodne snovi žveplasta kislina
telurasta kislina
polonasta kislina
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C [77 °F], 100 kPa).
Sklici infopolja

Selenasta kislina je anorganska spojina s kemijsko formulo H2SeO3 ali natančneje (HO)2SeO.

Priprava in lastnosti[uredi | uredi kodo]

Selenasta kislina je analogna žveplasti kislini. Pripravi se enostavno z raztapljanjem selenovega dioksida v vodi. V trdnem stanju imajo njene molekule zaradi selenovega prostega elektronskega para piramidasto obliko in so med seboj povezane z vodikovimi vezmi. V vodnih raztopinah se obnaša kot dvoprotonska kislina:

H2SeO3 ⇌ H+ + HSeO
3
(pKa = 2,62)
HSeO
3
⇌ H+ + HSeO2−
3
(pKa = 8,32)

Je zmeren oksidant, vendar reakcije potekajo počasi. Sama se reducira v elementarni selen. V 1 M H+ poteka naslednja reakcija:

H2SeO3 + 4H+ + 4e- ⇌ Se + 3H2O (Eθ = +0,74 V),

v 1 M OH- pa:

SeO32- + 4e- + 3H2O ⇌ Se + 6OH- (Eθ = -0,37 V).

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Največ selenaste kisline se porabi za bruniranje jekla, predvsem orožja (osebno strelno orožje in topovi). Za bruniranje se uporablja skupaj z bakrovim(II) nitratom (Cu(NO3)2) in dušikovo kislino (HNO3). Barva jekla se iz srebrno sive spremeni v modro sivo. V preteklosti se je bruniralo tudi hladno orožje.[3]

Uporablja se tudi za kemično temnenje in patiniranje bakra, medenine in brona. Nastala bogata temna barva se lahko kasneje še poudari z abrazijo.

Selenasta kislina je ključna komponenta Meckejevega reagenta, s katerim se na hiter in enostaven način ugotavlja morebitno prisotnosti alkaloidov in drugih spojin, na primer prepovedanih drog.[4]

V organskih sintezah se uporablja za sintezo 1,2-diketonov, na primer glioksala.

Učinki na zdravje[uredi | uredi kodo]

Kot mnoge selenove spojine, je tudi selenova kislina zelo toksična in zaužitje kakršne koli količine kisline je navadno smrtonosno. Simptomi zastrupitve s selenom se pojavijo nekaj ur po zaužitju in vključujejo omamljenost, vrtoglavico, velik padec krvnega tlaka in smrt.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. D.R. Lide (1998). Handbook of Chemistry and Physics. 87. izdaja. Boca Raton, FL: CRC Press. str. 4–81. ISBN 0-8493-0594-2.
  2. Ka and pKa for Polyprotic Acids
  3. E.A. Scarlato, J. Higa (28. junij 1990). Uses/High Risk Circumstances of Poissoning "Selenium". Pridobljeno 29. decembra 2010.
  4. Mecke Reagent Testing Kit (Red Label). Dancesafe. Pridobljeno 26. januarja 2012.
  5. MSDS for Reagent for Special Opiates (Codeine, Heroin, & Morphine). Sirchie Finger Print Laboratories, Inc. 12. maj 2006.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Holleman, A. F.; et al. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
  • Organic Syntheses 3 (1955): 438.
  • Sirchie Finger Print Laboratories, Inc. 1. maj 2006.