Seksualni sadizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Seksualna sadistična motnja
Sopomenkesadismus[1]
Specialnostpsihiatrija

Seksualni sadizem in spolni sadizem, v novejših diagnostičnih zapisih seksualna sadistična motnja, je stanje, ko posameznik doživi spolno vzburjenje in zadovoljitev kot odgovor na prizadejanje bolečine, mučenje ali poniževanje drugega.[2] Tovrstna parafilija se ne sme enačiti s situacijami, kjer strinjajoči se osebki za doseganje spolnega vzburjenja uporabljajo blago ali stimulirano bolečino in poniževanje.[3] Besedi sadizem in sadist izvirata iz priimka Marquisa de Sada, ki je bil znan po romanih s sadistično tematiko.[4]

Povezani izrazi in stanja[uredi | uredi kodo]

Seksualna sadistična motnja je izraz, ki ga v peti izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) uporablja Ameriško psihiatrično združenje. Stanje je tam opisano kot ponavljajoče in intenzivno spolno vzburjenje, do katerega pride kot posledica fizičnega ali psihološkega trpljenja druge osebe. Seksualni sadizem spada med parafilije, neobičajne spolne prakse. Posamezniku bi seksualno sadistično motnjo diagnosticirali, če ga njegove sadistične fantazije ali nagoni spravljajo v stisko oziroma je že ravnal v skladu s svojimi nagoni, pri čemer je bila vključena nestrinjajoča se oseba.[2]

Mednarodna klasifikacija bolezni (ICD-10), ki jo ureja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), v priročniku navaja sadomazohizem. Stanje je opisano kot "preferenca do spolne aktivnosti, ki vključuje omejevanje (bondage) oziroma povzročanje bolečine in poniževanja." Dalje klasifikacija deli sadomazohizem na sadizem in mazohizem, pri čemer je glavni razločevalni kriterij, ali je posameznik raje prejemnik ali ponudnik omenjenih aktivnosti.[5]

Parafilična koercivna motnja (biastofilija[6]) se nanaša na stanje, pri katerem ima posameznik raje nestrinjajoče se spolne partnerje. Od seksualne sadistične motnje se omenjena motnja razlikuje po tem, da povzročanje bolečine, ki je posledica nasilnega omejevanja druge osebe, posamezniku ne predstavlja cilja. Četudi je motnja navadno klasificirana kot parafilija, se ne pojavlja v trenutnih različicah DSM ali ICD.[7] BDSM (iz angleškega izraza "bondage/discipline dominance/submission sadomasochism") je termin, ki se nanaša na subkulturo posameznikov, ki prostovoljno sodelujejo v raznih praksah blage ali stimulirane bolečine oziroma poniževanja.[8]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Pri parafilični koercivni motnji posameznik uporabi dovolj sile, da obvlada svojo žrtev, medtem ko oboleli s seksualno sadistično motnjo s škodovanjem pogosto nadaljuje, kar lahko v nekaterih primerih vodi celo v smrt in pohabljenje trupla. Seksualne sadiste med drugih vzburja predvsem razno omejevanje žrtve (bondage), analno posilstvo, vaginalno posilstvo in penetracija žrtve z različnimi stvarmi.[9] Za sadistične posiljevalce naj bi bile značilna predvsem impulzivnost, psihopatija, hiperseksualnost in brezčutje.[10]

Četudi zgleda, da obstaja lestvica intenzivnosti, ki sega od blage (BDSM) do zmerne (parafilična koercivna motnja) in hude (seksualna sadistična motnja) intenzitete, ni popolnoma jasno, ali gre pri tem za povezana stanja.[6] Le malo je znanega o razvoju seksualne sadistične motnje.[2] Večina posameznikov, diagnosticiranih s to motnjo, je odkritih komaj po zagrešenem spolnem prestopku.[11] Večji delež seksualnih sadistov je moških, medtem ko je razmerje med spoloma pri zanimanju za BDSM 2:1 (moški:ženske).[12][13][14] Ljudje, ki jim diagnosticirajo seksualno sadistično motnjo, imajo zvišano verjetnost, da izkazujejo tudi kakšne druge seksualne perverzije (parafilije).[2]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Termania - Slovenski medicinski slovar - sadízem". www.termania.net. Pridobljeno dne 2021-08-21.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (5th ed.). Arlington, VA: American Psychiatric Publishing.
  3. Freund, K., & Blanchard, R. (1986). The concept of courtship disorder. Journal of Sex & Marital Therapy, 12, 79-92.
  4. Perrottet, Tony. "Who Was the Marquis de Sade?". Smithsonian Magazine (angleščina). Pridobljeno dne 2021-08-21.
  5. World Health Organization. (2007). International statistical classification of diseases and related health problems (10th rev., version for 2007). Retrieved from http://apps.who.int/classifications/apps/icd/icd10online/index.htm?gf60.htm
  6. 6,0 6,1 Cantor, J. M., & Sutton, K. S. (2014). Paraphilia, gender dysphoria, and hypersexuality. In P. H. Blaney & T. Millon (Eds.), Oxford textbook of psychopathology (3rd ed.) (pp. 589–614). New York: Oxford University Press.
  7. Thornton, D. (2010). Evidence regarding the need for a diagnostic category for a coercive paraphilia. Archives of Sexual Behavior, 39, 411-418.
  8. Aggrawal, A. (2009). Forensic and medico-legal aspects of sexual crimes and unusual sexual practices. New York: Taylor & Francis. p. 145.
  9. Dietz, P. E., Hazelwood, R. R., & Warren, J. (1990). The sexually sadistic criminal and his offenses. Bulletin of the American Academy of Psychiatry and the Law, 18, 163-178.
  10. Barbaree, H. E., Seto, M. C., Serin, R. C., Amos, N. L., & Preston, D. L. (1994). Comparisons between sexual and nonsexual rapist subtypes: Sexual arousal to rape, offense precursors, and offense characteristics. Criminal Justice and Behavior, 21, 95-114.
  11. Krueger, R. B. (2010). The DSM diagnostic criteria for sexual sadism. Archives of Sexual Behavior, 39, 325-345.
  12. Hunt, M. (1974). Sexual behavior in the 1970s. Chicago: Playboy Press.
  13. Kinsey, A., Pomeroy, W. B., Martin, C. E., & Gebhard, P. H. (1953). Sexual behavior in the human female. Philadelphia, PA: W. B. Saunders.
  14. Breslow, N., Evans, L., & Langley, J. (1985). On the prevalence and roles of females in the sadomasochistic subculture: Report of an empirical study. Archives of Sexual Behavior, 14, 303-317.