Tajnik (ptič)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Sekretarji)
Jump to navigation Jump to search
Tajnik
Tajnik v narodnem parku Serengeti
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Accipitriformes (ujede)
Družina: Sagittariidae (sekretarji)
Rod: Sagittarius
Hermann, 1783
Vrsta: S. serpentarius
Znanstveno ime
Sagittarius serpentarius
(J. F. Miller, 1779)

Tajnik (znanstveno ime Sagittarius serpentarius) je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov (Sagittariidae).

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime naj bi dobil po dolgih peresih v perjanici, ki spominjajo na peresa za pisanje oz. tajnike, ki so imeli včasih navado, da so si jih zatikali za ušesa. Po drugi razlagi je prišla beseda secretaire v francoščino kot popačenka arabske fraze saqr-et-tair – »ptič-lovec«.[2]

Rodovno ime Sagittarius v latinščini pomeni »lokostrelec«, morda ker peresa na glavi spominjajo na puščice, vrstno ime serpentarius pa se nanaša na ptičevo spretnost pri lovu na plazilce.[3]

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Portret. Tajnik ima zaplato gole kože rdeče barve na obrazu in perjanico iz posamičnih črnih peres na zadnji strani glave.

Je nezamenljiv, z velikim, orlovskim trupom na izredno dolgih nogah, na račun katerih doseže višino 1,3 m ali več. Tudi oblika glave je tipična za ujede, peruti pa so zaobljene.[4] Telesna višina znaša 90 do 137 cm, dolžina telesa 112 do 152 cm in razpon peruti 191 do 220 cm.[5][6][7] Primerki tehtajo 2,3 do 5 kg, običajno okrog 4 kg.[8][9] K izjemni višini prispeva kost kračnica (tarsus) v stopalu, ki je dolga okrog 31 cm, pa tudi telesna dolžina presega ostale ujede, predvsem na račun 57 do 85 cm dolgega repa.[5] Po drugi strani tajnikov vrat ni posebej dolg, zato se mora ptič pripogniti, kadar želi pobrati kaj s tal ali piti.[2]

Na daleč ali v letu spominja bolj na žerjava kot na ujedo. Srednji dve peresi repa sta podaljšani in v letu segata bolj nazaj od nog. Značilna so črna peresa na glavi, ki tvorijo neurejeno perjanico.[4] Črna so tudi letalna peresa in perje po stegnih, medtem ko je večina krovnih peres sivih do belih.[10] Samci in samice so si zelo podobni, pri čemer imajo samci le nekoliko daljšo perjanico in repna peresa. Mladiče prepoznamo po rumeni koži na neoperjenem obrazu, ki je pri odraslih rdeča.[4]

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Tajnik v letu

Tajnik je razširjen po vsej podsaharski Afriki od Mavretanije do Somalije ter južno do Rta dobrega upanja.[4] Ni selivka, posamezne populacije pa se lahko selijo na krajše razdalje v iskanju hrane.[11]

Pojavlja se v širokem razponu nadmorskih višin, od obalnih planjav do visokogorij. Preferirajo odprta travišča in savane, saj gostejše rastje v gozdovih ovira njihov način lova.[12] Ponoči počivajo na akacijah, večino dneva pa prebijejo na tleh in se vrnejo na drevesa le tik preden se stemni.[13]

Vedenje in ekologija[uredi | uredi kodo]

Prehrana[uredi | uredi kodo]

Za razliko od večine ujed tajniki ne letijo veliko, namesto tega lovijo plen peš. Odrasli lovijo v parih ali občasno v ohlapnih jatah, tako, da počasi hodijo naokrog in oprezajo za manjšimi živalmi.[14] Prehranjujejo se z raznolikim plenom, med katerim so žuželke, manjši sesalci po velikosti od miši do zajcev in mungov, raki, kuščarice, kače, želve, manjši ptiči in ptičja jajca ter občasno mrhovina živali, ki so poginile v požarih. Večjih rastlinojedov se ne lotevajo, obstajajo pa anekdotična poročila o tajnikih, ki so uplenili mlade gazele[14] in celo mladiče gepardov.[15] V preteklosti so precenjevali pomen kač v prehrani vrste nasploh, kače imajo znaten pomen le lokalno, na nekaterih delih območja razširjenosti.[3]

Tajnik z ujeto kuščarico v narodnem parku Namib - Naukluft, Namibija

Imajo specializiran način lova, plen ubijejo ali vsaj onesposobijo s tem, da ga poteptajo in zbrcajo,[16] največkrat to počnejo pri lovu na kuščarice in kače.[10] Manjše živali onesposobijo neposredno z udarcem s kljunom in jih požrejo.[4] Noge, ki so dvakrat daljše kot pri neletečih ptičih podobne mase, naj bi bile prilagoditev prav na ta način lova, pri samem premikanju pa so zaradi dolžine manj učinkovite.[16] Tajniki pogosto s topotanjem po tleh preženejo plen iz gostega rastlinja, včasih pa tudi čakajo ob robu travniških požarov in planejo na manjše živali, ki poskušajo uiti ognju.[4] Večje in nevarnejše živali, kot so strupenjače, poskusijo onesposobiti tako, da jim zlomijo hrbtenico s skokom za vrat. Plen večinoma požrejo v enem kosu, le občasno ga raztrgajo z nogami kot druge ujede.[3]

Mladiče sprva hranijo s prebavljenimi in izbljuvanimi žuželkami neposredno v kljun, starejšim mladičem pa pustijo izbljuvane kose manjših sesalcev in plazilcev v gnezdu. Hrano za mladiče hranijo v golši.[4] V primerjavi z drugimi velikimi afriškimi ptiči imajo razmeroma kratek prebavni trakt.[17] Sprednji del prebavne cevi je prilagojen za prebavljanje večjih količin mesa v kratkem času, zato ni potrebe po daljšem črevesu, v katerem bi se hrana razkrajala dlje časa.[16] Imajo raztegnjeno golšo, mlinček pa za razliko od drugih ptičev ni omišičen.[18] Ker ne prebavljajo rastlinske hrane s fermentacijo, je njihovo debelo črevo brez slepiča.[19]

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Tajnik v ujetništvu s parom jajc v gnezdu

Tajniki se združujejo v monogamne pare. Med dvorjenjem se postavljajo z letenjem visoko v zrak v valoviti črti in z grlenim krakanjem. Samci in samice se lahko med dvorjenjem lovijo tudi po tleh z dvignjenimi perutmi, podobna drža kot med lovom na plen. Običajno se parijo na tleh, včasih pa tudi v krošnjah akacij. Par ostane skupaj tudi po tistem, ko se mladič osamosvoji. Gnezda gradijo 5–7 metrov visoko v krošnjah akacij. Oba partnerja se zadržujeta v bližini skoraj pol leta preden samica izleže jajca. Gnezdo ima približno 2,5 m premera in 30 cm globine, zgrajeno je v obliki plitve kotanje iz paličic.

Samica izleže dve do tri ovalna, bledo zelena jajca. Vali jih v glavnem ona, na njih sedi približno mesec in pol dokler se ne izležejo mladiči. Med temi priložnostno prihaja do bratomora ali vsaj izobčenja; neposrednih dokazov za agresivnost med mladiči v gnezu sicer ni, a najmlajši od treh skoraj vedno pogine od lakote.[20][21]

Puhasti mladiči pričnejo samostojno jesti v starosti 40 dni, a jih starši tudi po tem času še hranijo. Skrb za zarod prevzameta oba. Po dveh mestecih pričnejo plahutati s perutmi in se speljejo pri 65–80 dneh od izvalitve. Takrat preprosto skočijo iz gnezda, nakar se z opazovanjem staršev hitro naučijo lova in so kmalu po tem samostojni.[4]

Oglašanje[uredi | uredi kodo]

Oglašajo se malo, najpogosteje ob srečanju dveh ali več osebkov. Običajno grleno zakrakajo, čemur sledi glasen jek, včasih ob tem nagnejo glavo nazaj. Ta klic spustijo denimo med dvorjenjem v letu, med spopadi na tleh in ob vrnitvi enega od partnerjev v gnezdo. Starejši mladiči v gnezdu zakrakajo z nekoliko višjim tonom tudi v odziv na nevarnost. Partnerja se poleg tega v gnezdu včasih sporazumevata z nežnim kokodakanjem in tihimi žvižgi.[22]

Mladiči sprva prosjačijo za hrano z nežnim čivkanjem, kasneje pa njihov repertoar obsega kokodakanje, cviljenje in trobljenje. Starejši mladiči, ki so ves čas lačni, se včasih tako oglašajo tudi vso noč.[22]

Naravni sovražniki[uredi | uredi kodo]

Odrasli nimajo znanih plenilcev, na mladiče pa prežijo vrani, čevljekljuni, večje sove in škarniki, saj so izpostavljeni na vrhovih akacij, kjer odrasli gradijo gnezda.[4][3]

Ogroženost[uredi | uredi kodo]

Vrsto v glavnem ogroža izguba habitata, zlasti zaradi pogozdovanja savan v komercialne namene in hitrejšega zaraščanja travišč, kjer lovi plen, kar je morda posledica naraščanja koncentracije CO2 v ozračju. Neposreden dejavnik smrtnosti so tudi udari v električne vode.[23][24] Tajnik je od leta 1968 zaščiten po Afriški konvenciji o naravi in naravnih virih.[4] Kljub grožnjam je še vedno pogost po večjem delu Afrike, v zaščitenih območjih in tudi na obdelanih površinah, kjer se namnožijo glodavci, ki prav tako predstavljajo njegov plen. Zaradi hitrejšega upada populacije v zadnjih letih ga Svetovna zveza za varstvo narave opredeljuje kot ranljivo vrsto.[1]

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Prvi zahodnjak, ki je opisal tajnika, je bil angleški ilustrator John Frederick Miller leta 1779.[25] Kmalu ga je francoski prirodoslovec Johann Hermann v svojem delu Tabula Affinitatum Animalium uvrstil v lasten rod,[26] leta 1935 pa so mu dodelili lastno družino, ločeno od vseh ostalih ujed, kar je kasneje potrdila tudi molekularna analiza.[27]

Sodeč po filogenetski analizi je družina Sagittariidae starejša veja dnevno aktivnih ujed od jastrebov (Accipitridae) in sokolov (Falconidae), a mlajša od jastrebov Novega sveta (Cathartidae).[28] Skrivnostni fosilni rod Eremopezus nekateri obravnavajo kot zgodnjega sorodnika tajnika, a je ta razlaga negotova, saj je tisti rod znan le po nekaj fosilnih fragmentih. Najzgodnejši potrjeno sorodni fosili pripadajo dvema vrstama iz rodu Pelargopappus, ki sta živeli v oligocenu in miocenu, a ne v Afriki, temveč na ozemlju današnje Francije. Imata noge, bolj podobne jastrebom, zato ni verjetno, da sta tajnikova prednika.[29]

Kulturne reference[uredi | uredi kodo]

Tradicionalno je tajnik v Afriki občudovan zaradi vpadljive podobe in dejstva, da lovi škodljivce ter nevarne živali, kar pa se z zatonom tradicionalne kulture v sodobnem času spreminja.[2]

Kot simbol je vključen na grba Sudana in Republike Južne Afrike. Je tudi pogost motiv na poštnih znamkah, znanih je več kot sto izdaj od 36 izdajateljev znamk, vključno z Organizacijo združenih narodov in nekaterimi državami, kjer ptič sploh ne živi.[30]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 "Sagittarius serpentarius". Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN. Verzija 2013.2. Svetovna zveza za varstvo narave. 2013. Pridobljeno dne 26 November 2013. 
  2. 2,0 2,1 2,2 Kemp, AC (1994) Family Sagittariidae (Secretarybird) in del Hoyo, J.; Elliott A.; Sargatal J. (eds) Handbook of the Birds of the World, Volume 2 Barcelona:Lynx Edicions 206–215
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Sherman, Patrick (2007). "Sagittarius serpentarius : secretary bird". Animal Diversity Web. Zoološki muzej Univerze Michigana. Pridobljeno dne 19.1.2018. 
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 4,8 4,9 Eagles, Hawks, and Falcons of the World, Volume 2 – Brown, L. & Amadon, D. New York: McGraw-Hill Book Company (1968)
  5. 5,0 5,1 Raptors of the World – Ferguson-Lees, J.; Houghton Mifflin, New York. 978-0618127627 (2001)
  6. "Secretarybird (Sagittarius serpentarius)". Arkive. 2011. Pridobljeno dne 12.1.2018. 
  7. Burnie, D.; Wilson, D.E., ur. (2005). Animal: The Definitive Visual Guide to the World's Wildlife. DK Adult. ISBN 0-7894-7764-5. 
  8. Dunning, John B., Jr., ur. (2008). CRC Handbook of Avian Body Masses (2. izd.). CRC Press. ISBN 978-1-4200-6444-5. 
  9. Maloiy, G. M. O.; Alexander, R. M. C. N.; Njau, R.; Jayes, A. S. (1979). "Allometry of the legs of running birds". Journal of Zoology 187 (2): 161–167. doi:10.1111/j.1469-7998.1979.tb03940.x. 
  10. 10,0 10,1 Birds of Africa: South of the Sahara – Sinclair, I. & Ryan, P., Princeton and Oxford: Princeton University Press (2003)
  11. Bird Migration in Africa: Movements between six continents, Volume 2 – Curry-Lindahl, K., New York: Academic Press (1981)
  12. Sinclair, Ian; Hockey, Phil; Tarboton, Warwick (1993). Illustrated Guide to the Birds of Southern Africa. Princeton University Press. ISBN 0-691-09682-1. 
  13. Dean, W.R.J.; Milton, S.J.; Jeltsch, F. (1999). "Large trees, fertile islands, and birds in arid savanna". Journal of Arid Environments 41: 61–78. 
  14. 14,0 14,1 Janzen, D.H. (1976). "The Depression of Reptile Biomass by Large Herbivores". American Naturalist 110: 71–400. 
  15. Mills, M. G. L.; Mills, M. E. J. (2014). "Cheetah cub survival revisited: a re‐evaluation of the role of predation, especially by lions, and implications for conservation". Journal of Zoology 292 (2): 136–141. doi:10.1111/jzo.12087. 
  16. 16,0 16,1 16,2 Portugal, Steven J.; Murn, Campbell P.; Sparkes, Emily L.; Daley, Monica A. (2016). "The fast and forceful kicking strike of the secretary bird". Current Biology 26 (2): R58–R59. PMID 26811886. doi:10.1016/j.cub.2015.12.004. 
  17. Maloly, G; Warui, CN; Clemens, ET (1987). "Comparative gastrointestinal morphology of the Kori bustard and secretary bird". Zoo Biology 6: 243–251. 
  18. Reece, William O.; Erickson, Howard H.; Goff, Jesse P.; Uemura, Etsuro E. (2015). "Avian digestion". Dukes' physiology of domestic animals. John Wiley & Sons Inc. 
  19. McNab, J.M. (1973). "The avian caeca: a review". World's Poultry Science Journal 29 (3): 251–263. doi:10.1079/wps19730014. 
  20. Bortolotti, B.R. (1986). "Evolution of Growth Rates in Eagles: Sibling Competition Vs. Energy Considerations". Ecology 67: 182–194. doi:10.2307/1938517. 
  21. Hockey P.A.R.; Dean, W.R.J.; Ryan, P.G., ur. (2005). Roberts – Birds of Southern Africa (VII. izd.). Cape Town: The Trustees of the John Voelcker Bird Book Fund. str. 543. ISBN 0-620-34053-3. 
  22. 22,0 22,1 "Secretary Bird, Sagittarius serpentarius". San Diego Zoo. oktober 2008. Pridobljeno dne 18.1.2018. 
  23. Allan, D.G.; Harrison, J.A.; Navarro, R.A.; van Wilgen, B.W.; Thompson, M.W. (1997). "The Impact of Commercial Afforestation on Bird Population in Mpumalanga Province, South Africa – Insights from Bird-Atlas Data". Biological Conservation 79 (2–3): 173–185. doi:10.1016/s0006-3207(96)00098-5. 
  24. Simmons, R.E. (2015). "Secretarybird – Sagittarius serpentarius". V Simmons, R.E.; Brown, C.J.; Kemper, J. Bird to watch in Namibia – red, rare and endangered species. Ministrstvo Namibije za okolje in turizem ter Namibijski sklad za naravo. 
  25. Miller, John F. (1779). Icones Animalium et Plantarum (latinščina). pt 5 pl. 28. 
  26. Hermann, Johann (1783). Tabula affinitatum animalium olim academico specimine edita, nunc uberiore commentario illustrata cum annotationibus ad historiam naturalem animalium augendam facientibus (latinščina). Strasbourg: Argentorati. str. 2, 370. 
  27. Wink, Michael; Seibold, I.; Lotfikhah, F.; Bednarek, W. (1998). "Molecular systematics of holarctic raptors (Order Falconiformes)" (PDF). V Chancellor, R.D.; Meyburg, B.-U.; Ferrero, J.J. Holarctic Birds of Prey. Adenex & WWGBP. str. 29–48. 
  28. Mayr, G.; Clarke, J. (2003). "The deep divergences of neornithine birds: a phylogenetic analysis of morphological characters". Cladistics 19 (6): 527–553. doi:10.1016/j.cladistics.2003.10.003. 
  29. Caley, Kevin (2007), "Fossil Birds", v del Hoyo, Josep; Elliott, Andrew; Christie, David, Handbook of the Birds of the World, 12, Picathartes to Tits and Chickadees, Barcelona: Lynx Edicions, str. 11–56, ISBN 84-96553-42-6 
  30. Scharning, Kjell. "Secretary Bird Sagittarius serpentarius". Theme Birds on Stamps. Pridobljeno dne 6.6.2009. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]