Sedempikčasta polonica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sedempikčasta polonica
7-Spotted-Ladybug-Coccinella-septempunctata-sq1.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Insecta (žuželke)
Red: Coleoptera (hrošči)
Družina: Coccinellidae (polonice)
Rod: Coccinella
Vrsta: C. septempunctata
Znanstveno ime
Coccinella septempunctata
(Linnaeus, 1758)

Sedempikčasta polonica ali pikapolonica[1] (znanstveno ime Coccinella septempunctata) je najpogostejše evropska vrsta polonic, ki je razširjena po Evropi, Severni Afriki, Avstraliji, celotni Rusiji, Transkavkazu, osrednji Aziji, Bližnjem vzhodu, Indokini in vse do Japonske. Kasneje je bila naseljena tudi v Severno Ameriko in tropske predele Afrike.[2]

Opis in biologija[uredi | uredi kodo]

Odrasli hroščki so polifagi, ki merijo med 5 in 9 mm, ponekod tudi do 10 mm. Osnovna barva telesa je črna, pokrovke pa so minijevo rdeče barve. Na vsaki pokrovki ima sedempikčasta polonica po tri črne pike ter eno piko na stiku pokrovk, po čemer je vrsta dobila tako znanstveno kot slovensko ime. Na čelu in vratnem ščitku ima dve belo rumenkasti lisi.[3]

Kadar je pikapolonica napadena iz sklepov izloči posebno kemikalijo neprijetnega vonja, včasih pa se hkrati celo pretvarja da je mrtva.[4] Poleg tega pikapolonica proizvaja tudi toksični alkaloid N-oksid cocinelin. Stopnja toksičnosti je odvisna od spola in preharane posameznega osebka, toksičnost pa se do neke mere navzven odraža tudi po velikosti pik in obarvanosti.[5]

Na leto se pikapolonica pojavlja v eni ali dveh generacijah. Prezimijo odrasli osebki med drobirjem na tleh ali tik pod površino zemlje, pa tudi v špranjah skorje dreves in pod kamenjem. Običajno skupaj prezimuje okoli 10 osebkov. V aprilu in maju poteka parjenje, v juniju pa samice odložijo podolgovata jajčeca, ki merijo 0,207 - 0,247 mm v skupinah po 15 do 50 jajčec/dan med kolonije listnih uši na gostiteljske rastline. Skupaj odložijo od 350 do 900 jajčec rumene barve, ki so na podlago pritrjena pokončno. Ličinke se v jajčecih razvijajo med 2 in 8 dni. Takoj po ekloziji so črne barve in merijo 2 do 3 mm. Kasneje preidejo skozi tri stadije, ki trajajo med 18 in 21 dni in postanejo modrikasto sive. Ob koncu razvoja merijo od 8 do 10 mm. Po telesu imajo v zadnjem stadiju modrikasto sive bradavice, na vseh treh obročkih oprsja pa sta po dve rumeni ali oranžni pegi.[3] Ličinke se takoj začnejo hraniti z listnimi ušmi, poleg tega pa lahko napadajo tudi ličinke resarjev, ščitkarjev, bolšic in malih škržatkov, pa tudi jajčeca in ličinke nekaterih vrst hroščev in metuljev.[6]

Ličinke se ob koncu razvoja zabubijo. Buba je odkrita in delno gibljiva. Vznemirjena se s sprednjim delom telesa sunkovito dviga. Barva bube je pri nižji temperaturi in visoki zračni vlagi temnorjava, pri visoki temperaturi in nizki zračni vlagi pa je svetlo oranžna.[3] Iz bube se po 6 do 12 dneh izleže imago, ki ima sprva svetlo obarvane, mehke pokrovke brez leska in pik. Te se pojavijo šele kasneje.[3]

Koristnost[uredi | uredi kodo]

Sedempikčasto polonico so v ZDA zanesli zaradi pozitivnih izkušenj iz Evrope, kjer so že zgodaj ugotovili, da je izjemno koristna pri zatiranju listnih uši. Tudi danes je ta vrsta pomembna pri biološkem nadzoru škodljivcev. Kljub velikim naporom kmetov v zadnjih letih pa to polonico obroža invazivna vrsta polonic iz Azije, harlekinska polonica.[7]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. "Podatkovna zbirka fotografij nevretenčarjev". Prirodoslovni muzej Slovenije. Pridobljeno dne 28. novembra 2018. 
  2. N. B. Nikitsky and А. S. Ukrainsky, 2016 The Ladybird Beetles (Coleoptera, Coccinellidae) of Moscow Province ISSN 0013–8738. Entomological Review, 2016, Vol. 96, No. 6, pp. 710–735 ISSN 0013–8738 online pdf
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 "SEDEMPIKČASTA POLONICA ALI SEDEMPIKA POLONICA - COCCINELLA SEPTEMPUNCTATA L.". Biotehniška fakulteta in UVHVVR. Pridobljeno dne 28. novembra 2018. 
  4. "Ladybug Profile". National Geographic. National Geographic Society. Pridobljeno dne 3. oktobra 2009. 
  5. J. Blount; H. Rowland; F. Drijfhout; J. Endler; R. Inger; J. Sloggett; G. Hurst; D. Hodgson; M. Speed (2012). "How the ladybird got its spots: effects of resource limitation on the honesty of aposematic signals". Functional Ecology 26 (2): 1–9. doi:10.1111/j.1365-2435.2012.01961.x. 
  6. Savoiskaya, G.I., Coccinellid Larvae (Coleoptera, Coccinellidae) of the Fauna of the USSR (Nauka, Leningrad Branch, Leningrad, 1983) (Keys to the Fauna of the USSR, Published by the Zoological Institute of the Academy of Sciences of the USSR, No. 137) [v ruščini].
  7. Ben Quinn (7. novembra 2006). "Home-grown ladybirds put to flight by alien invasion". The Daily Telegraph. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]