Saloma (Tizian, Rim)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Saloma
UmetnikTizian
Letook. 1515
Tehnikaolje na platnu
Mere90 cm × 72 cm
Krajgalerija Doria Pamphilj, Rim

Saloma ali morda Judita s Holofernovo glavo je oljna slika, ki je zgodnje delo beneškega slikarja pozne renesanse Tiziana. Običajno se domneva, da predstavlja Salomo z glavo Janeza Krstnika. Običajno je datirana okoli leta 1515 in je zdaj v galeriji Doria Pamphilj v Rimu. Tako kot druge slike na to temo[1] je včasih veljalo, da predstavlja Judito s Holofernovo glavo, drugi svetopisemski dogodek, ki ga najdemo v umetnosti, prikazuje žensko in odsekano moško glavo.[2] V zgodovini se je glavna osebnost imenovala tudi Herodiada, Salomina mati.

Slika, ki jo včasih pripisujejo Giorgioneju, se zdaj običajno obravnava kot tista, na kateri je mogoče opaziti Tizianov osebni slog v razvoju, z »občutkom fizične bližine in vpletenosti gledalca«, v katerem je »strokovno ravnanje s oljnim medijem omogočilo umetniku vzbuditi občutek mehko spredenih dlak na kremastem mesu«.[3]

Erwin Panofsky je domneval, da bi bila glava Janeza Krstnika morda avtoportret[4] in možno je, da je Tizian z modelom aludiral na svoje zasebno življenje in predvideval Cristofana Allorija, Judito s Holofernovo glavo (1613, Kraljeva zbirka) in druge različice, kjer je bila odsekana glava avtoportret, Judita in služkinja pa portreti njegove bivše ljubice in njene matere.[5] Tukajšnji model, ki dopušča določeno stopnjo idealizacije, naj bi bil enak, uporabljen pri Speči Veneri (Giorgione in Tizian, c. 1510) ter Veneri in Kupidu (ok. 1510–1515).[6]

Ta kompozicija je bila večkrat kopirana, vsaj v nekaterih primerih v Tizianovi delavnici.[7]

Saloma, Judita ali Herodiada?[uredi | uredi kodo]

Svetlejša slika z jasnejšim pogledom na ozadje, Kupida in opremo

Možni izvor slike se začne leta 1533, s Tizianovo Judito, zabeleženo v zbirki Alfonsa I. d'Esteja, vojvode Ferrarskega, zelo pomembnega Tizianovega pokrovitelja. Zdi se, da nobena druga ohranjena Tizianova slika ne ustreza temu zapisu, tako da, če to ni slika, ki je zdaj v Rimu, mora biti izgubljena.[8] Leta 1592 je vnukinja vojvode Alfonsa Lucrezia d'Este (1535–1598) imela v lasti sliko, opisano kot Herodiada (Salomina mati).[9] Kar je gotovo je slika Doria Pamphilja do leta 1603 pripadala kardinalu Pietru Aldobrandiniju, preden je prešla k njegovi nečakinji Olimpii Aldobrandini, katere drugi mož je bil bivši kardinal Camillo Pamphilj; od takrat se prenaša po rodu skozi družino. V 18. stoletju so sliko imenovali Herodiada, vendar so številni tuji obiskovalci, ki so jo videli, zapisali, da je glavna figura Judita.

Če je bila glavna figura na sliki Herodiada, ki je tradicionalno veljala za glavno gibalo zarote za usmrtitev Janeza Krstnika, naj bi mlajša ženska poleg nje predstavljala njeno hčer Salomo, tukaj prikazana kot figura v suženjstvu njena bolj glamurozna mati. Zdi se, da identifikacija s Herodiado v zadnjem času nima podpornikov, jih ima Judita.[10]

Srednjeveški dodatek k legendi o Salomi je trdil, da je Salomo poleg materinega sovraštva do Janeza zaradi njegovega pridiganja proti njej motivirala tudi razočarana ljubezen do Janeza, na katero bi se lahko nanašal Kupid.[11] Njen obraz je obrnjen stran od njegove glave, vendar njene oči gledajo nazaj. Panofsky jo opisuje kot: »Meditativna, žalostna in malce otrpla, zdi se, kot da se umika obrazu sv. Janeza, ki pa z neustavljivo silo pritegne njene postrani pogled«. Medtem služkinja »gleda na junakinjo z očmi zvestega psa, ki čuti in deli gospodarjevo stisko, ne da bi razumel njen vzrok«.[12] Tako v piramidni skupini figur pogledi tečejo od služkinje na levi, do Salome v sredini in navzdol do Janeza na desni, katerega mrtve oči so zaprte.

Uporaba erotične privlačnosti na moških figurah moči je jedro obeh zgodb, toda za cerkev in Tizianove sodobnike sta bili Herodiada in Saloma slabi, Judita pa junakinja. Obe zgodbi sta bili del repertoarja toposa Moč žensk, značilnega predvsem za nemško umetnost tega obdobja, katerega motivi pa so bili upodobljeni tudi v Italiji.[13] Majhen Kupid na vrhu loka krepi erotičnost obdelave, kar kaže na Salomino poželenje po Janezu (ali Herodovo implicitno privlačnost do Salome) ali na Holfernovo poželenje po Juditi, odvisno od izbire. Predlagano je bilo tudi, da je bila uporaba kupidov na sklepniku obokov pogosta v javnih stavbah tega obdobja v Benetkah, kar »poudarja uradno naravo zapora in usmrtitve sv. Janeza«.[14]

Prisotnost služkinje je običajna na upodobitvah Judite (po Juditini knjigi, ki jo omenja), ne pa tudi na Salomi z glavo Janeza Krstnika.[15] Po drugi strani pa je glava na posodi običajno povezana s Salomino zgodbo in je omenjena v evangeliju Mr 6,21-18, medtem ko Judita svojo pogosto spravi v vrečo ali jo nosi za lase, obe pa prav tako sledita besedilu svojega zgodba. En sam pramen las, ki je padal čez obraz, je veljal za zelo privlačen in povezan s kurtizanami, kar morda nakazuje, da je Salome res tema, čeprav je Judith opisana kot na vse načine, da se obleče zapeljivo.[16]

Motno ozadje na levi vključuje okov na vrhu, med obema ženskima glavama, ki ga Panofsky opisuje kot ključavnico, čeprav je lahko tudi tečaj. To označuje navpični rob območja z nekoliko drugačnim odtenkom, morda prikazuje prehod od vrat do stene. Kar bi lahko bila železna palica ali zgornji del vrat, je levo od okovja. Različica Pasadena kaže tudi prileganje in spremembo barve. To nakazuje, da slike prikazujejo ženske, ki zapuščajo zapor, kjer je bil Janez umorjen, da bi se z glavo ob glavi vrnile na Herodovo praznovanje, kar je različica zgodbe, ki je pogosto prikazana v umetnosti, čeprav ne sledi natančno evangeliju, v kateri vojak predstavlja glavo na posodo Herodu, ki jo da Salomi, ta pa svoji materi. Svetopisemsko besedilo je zelo jasno, da je Holofern umorjen v svojem šotoru v svojem taborišču, in prizor (redek v umetnosti), kjer Judita pokaže glavo prebivalcem Betulije, se zgodi ponoči znotraj mestnih vrat, zato je ozadje slike težko uskladiti z upodobitvijo Judite.

Pripis in datacija[uredi | uredi kodo]

Tako kot pri drugih majhnih Tizianih iz 1510-ih je pripisovanje skozi stoletja nihalo, začenši s Tizianom v zgodnjih zapisih, a (skoraj neizogibno) do 19. stoletja so ga pripisali Giorgioneju, dokler ga Crowe in Cavalcaselle nista pripisala il Pordenoneju. Do konca tega stoletja ga je večina ponovno pripisala Tizianu, kar je med strokovnjaki ostalo običajno mnenje.[17]

Različica muzeja Norton Simon je bila pripisana Tizianu v prodaji v Angliji med letoma 1801 in 1859, vendar je bila prodaja v Londonu leta 1891 imenovana Giorgione.

Čeprav je bil datum približno 1515 dolgo običajen pogled, izključno iz slogovnih razlogov, je Charles Hope predlagal približno 1511. To je deloma zaradi njegovega odnosa do Salome Sebastiana del Piomba iz leta 1510 (Narodna galerija), kjer se dogajanje prav tako seli iz temno na levi v svetlo na desni.[18] To so nekateri imeli tudi za Judito.

Kontekst[uredi | uredi kodo]

Slika se nanaša na dve različni vrsti slikarstva, ki ju najdemo v beneškem slikarstvu v letih, ko je prevladoval Giorgione, vključno z njegovim posmrtnim vplivom. Prvi je več beneških slik iz 1510-ih, ki prikazujejo dve ali tri polpostavne figure z glavami blizu skupaj, pogosto z zagonetnimi izrazi in interakcijami. Mnogi od teh so giorgionesque žanr ali tronie subjekti, kjer so subjekti anonimni. Toda Tizianova Lukrecija in njen mož prikazujeta specifično temo, čeprav se pogledi glede bistva prikazane zgodbe razlikujejo.[19] Njegov Bravo ima morda posebno temo; oba sta zdaj na Dunaju. Ljubimca (Kraljeva zbirka) verjetno ne. Njegov Poklonjeni novčič (Dresden, ok. 1516) ima jasno temo, tudi iz Nove zaveze.[20]

Druga vrsta, na katero se navezuje, je Tizianova serija določnih ženskih figur belle donne iz sredine 1510-ih, ki vključuje tudi Lukrecijo in njenega moža, pa tudi posamezne figure Flore v Uffiziju, Ženska z ogledalom v Louvru, Violante in Nečimrnost v Münchnu. Večina teh je videti kot portreti in so jih včasih obravnavali kot sodobnike kot portrete vodilnih beneških kurtizan, vendar jih je najbolje obravnavati kot idealizirane figure lepih žensk, ki lahko le ohlapno odražajo katerega koli posameznika. Ta tip je bil dolgotrajnejši v beneškem slikarstvu in izdelovali so ga številni drugi umetniki; Palma Vecchio je iz njih naredil posebnost.[21]

Različice[uredi | uredi kodo]

Obstaja več zgodnjih ponovitev, ki bi jih lahko ustvaril Tizian ali njegova delavnica ali delno oboje. Različica v muzeju Norton Simon v Pasadeni je veljala za najboljšo različico delavnice. Bila je tudi v zbirki Doria Pamphilj od njenega lastništva kardinala Aldobrandinija na začetku 17. stoletja do prodaje 1797–98 med francosko revolucionarno invazijo na Italijo, ko je bilo veliko italijanske umetnosti prodane, večinoma Angležem, v pričakovanju ropanja Francozov. William Young Ottley je bil prvi kupec, ki ga je odnesel v London in ga prodal leta 1801.[22]

Druga različica, ki je bila del zbirk princa Salviatija, Kristine Švedske in princa Odescalchija, je zdaj v lasti nepremičninskega magnata Luke Brugnara. Da je bila Saloma pripisana tudi il Pordenoneju in Giorgioneju ter končno Tizianu v poznem 19. stoletju; zdaj velja za delavniško različico.

Druge kompozicije Salome in Judite[uredi | uredi kodo]

Tizian je Salomo naslikal v vsaj eni poznejši kompoziciji iz 1550-ih, s posodo, ki drži glavo nad njeno glavo (Prado), pri čemer je verjetno uporabil svojo hčer Lavinio kot model.[23] Nedavno se je ponovno pojavila še ena kompozicija, ki izvira iz 1560-ih; od leta 2012 je to v Narodnem muzeju zahodne umetnosti v Tokiu.[24]

Okoli leta 1570 je Tizian naslikal nedvomno Judito s Holofernovo glavo (Detroitski inštitut za umetnost).[25]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Ciletti, 50
  2. ↑ DP. Safarik's official guide of 1993 calls it "Judith with the Head of Holofernes (known as Salome)", but in 2022 the museum website called it Salome. See below also.
  3. ↑ Jaffé, 72
  4. ↑ Robertson, 220; Hale, 147; Neginsky, 96 quotes him, 98–99; Falomir
  5. ↑ Neginsky, 96
  6. ↑ Hale, 147; Robertson, 219
  7. ↑ Norton; Robertson, 219
  8. ↑ Safarik, 12
  9. ↑ Ponavljam, da je to ista slika, ni gotovo, vendar jo podpirajo Safarik, očitno Harold Wethey in drugi.
  10. ↑ Including: Joannides, 250; Safarik, 12, and Peter Humfrey in his Titian, 2007, which lists it as "Judith (?), c. 1516"
  11. ↑ Neginsky, 96–98
  12. ↑ Panofsky, quoted in Neginsky, 96
  13. ↑ Ciletti, 35–52 and especially 45–52
  14. ↑ Robertson, 219–220
  15. ↑ Hall, 173–174, 181. But there are exceptions both ways – Judith with no maid, Salome with one. See Joannides, 250
  16. ↑ Judita, 10. poglavje: "3 Tam je odložila raševino, v katero je bila poprej ogrnjena, slekla svoja vdovska oblačila, se okopala in namazilila z dragocenimi dišavami. Razčesala si je lase in si na glavo pritrdila diadem ter se oblekla v obleko veselja, ki jo je nosila, ko je še živel njen mož Manáse.4 Obula je sandale in si nataknila nanožne obročke, nadela si je zapestnice, prstane, uhane in ves svoj nakit: tako se je ozaljšala, da bi lahko zapeljala poglede vseh moških, ki bi jo srečali."
  17. ↑ Robertson, 219; DP
  18. ↑ Robertson, 219; Hale, 147; National Gallery page
  19. ↑ See the discussion on the early copy in the Royal Collection: Royal Collection, "After Titian (c. 1488-Venice 1576), Tarquin and Lucretia, c. 1514–15, Oil on panel, RCIN 402681
  20. ↑ Jaffé, 98; Hale, 162
  21. ↑ Jaffé, 96; Hale, 146
  22. ↑ Safarik, 12; Norton
  23. ↑ Falomir; Neginsky, 99–100
  24. ↑ Falomir; National Museum of Western Art page on their version.
  25. ↑ Detroit page

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Ciletti, Elena, "Patriarchal Ideology in the Renaissance Iconography of Judith", in Marilyn Migiel, Juliana Schiesari, eds., Refiguring Woman: Perspectives on Gender and the Italian Renaissance, 1991, Cornell University Press, ISBN 080149771X, 9780801497711, google books
  • "DP": Page at the museum website
  • Hale, Sheila, Titian, His Life, 2012, Harper Press, ISBN 978-0-00717582-6
  • Hall, James, Hall's Dictionary of Subjects and Symbols in Art, 1996 (2nd edn.), John Murray, ISBN 0719541476
  • Jaffé, David (ed), Titian, The National Gallery Company/Yale, London 2003, ISBN 1 857099036 (the painting was a late addition to this exhibition, not given a catalogue entry as such)
  • Joannides, Paul, Titian to 1518: The Assumption of Genius, 2001, Yale University Press, ISBN 0300087217, 9780300087215, google books
  • Neginsky, Rosina, Salome: The Image of a Woman Who Never Was, 2014, Cambridge Scholars Publishing, ISBN 1443869627, 9781443869621, google books
  • "Norton": Norton Simon Museum page ("Object Information" tab for provenance)
  • Falomir, Miguel, Prado page on their version (extract from book by Falomir, also covers the other two compositions)
  • Robertson, Giles, in Jane Martineau (ed), The Genius of Venice, 1500–1600, 1983, Royal Academy of Arts, London (Catalogue number 114)
  • Safarik, Eduard A., Galleria Doria Pamphilj, Masterpieces: Paintings, Societa Arti Doria Pamphilj/Scala, 1993

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Panofsky, Erwin, Problems in Titian, mostly Iconographic, 1969

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Saloma (Tizian, Rim).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Saloma_(Tizian,_Rim)&oldid=6074707«