Pojdi na vsebino

Saint-Louis, Senegal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Saint-Louis

Ndar
mesto in občina
Otok Saint-Louis
Otok Saint-Louis
Saint-Louis se nahaja v Senegal
Saint-Louis
Saint-Louis
Koordinati: 16°02′N 16°30′W / 16.033°N 16.500°W / 16.033; -16.500
DržavaSenegal
RegijaSaint-Louis
DepartmaSaint-Louis
Ustanovitev1659
Upravljanje
 • ŽupanMansour Faye
Površina
 • Skupno63,54 km2
Prebivalstvo
 (2023 (štetje ))[1]
 • Skupno254.171
 • Gostota4.000 preb./km2
Časovni pasUTC+0 (GMT)
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeIsland of Saint-Louis
DelSeverni Senegal
štiri komune
Kriterij
kulturno: ii, iv
Referenca956
Vpis2000 (24. zasedanje)
[uredi v Wikipodatkih]

Saint-Louis (francosko: [sɛ̃ lwi] ⓘ) ali Saint Louis (volofsko Ndar) je glavno mesto senegalske regije Saint-Louis. Je na severozahodu Senegala, blizu ustja reke Senegal in 320 kilometrov severno od glavnega mesta Senegala, Dakarja. Leta 2023 je imelo mesto 254.171 prebivalcev. Saint-Louis je bil glavno mesto francoske kolonije Senegal od leta 1673 do 1902 in Francoske Zahodne Afrike od leta 1895 do 1902, ko je bilo glavno mesto preseljeno v Dakar. Od leta 1920 do 1957 je bil tudi glavno mesto sosednje kolonije Mavretanije.

Mesto je bilo pomembno gospodarsko središče v obdobju Francoske Zahodne Afrike, vendar je danes manj pomembno. Kljub temu ima še vedno pomembne panoge, vključno s turizmom, trgovskim središčem, proizvodnjo sladkorja in ribolovom. Turistična industrija je deloma posledica dejstva, da je bilo mesto leta 2000 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO.[2] Vendar pa je mesto ranljivo tudi za podnebne spremembe – pričakuje se, da bo dvig morske gladine ogrozil mestno središče in potencialno poškodoval zgodovinske dele mesta; glede na študijo senegalske vlade bi lahko do leta 2080 poplav ogrožalo do 80 % mesta.[3] Poleg tega druge težave, kot je prekomerni ribolov, povzročajo valovite učinke v lokalnem gospodarstvu.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Saint Louis je poimenovan po Ludviku IX., kanoniziranem francoskem kralju iz 13. stoletja. Ime je bilo v čast tudi Ludviku XIV., vladajočemu francoskemu kralju v času naselitve otoka leta 1659. Prvotno je bil znan kot St-Louis-du-Fort po svoji trdnjavi in ​​da bi se razlikoval od drugih krajev z istim imenom. Langue de Barbarie je dobil ime po francoščini za berberski jezik, po starem imenu za deželo Berberov.

Lokalno ime Ndar ali N'dar je volofščina za nekakšen otok in ga otok nosi že od pred francosko naselitvijo. Ndar Tout ali Toute je galizirana oblika volofskega imena, ki pomeni 'mali' ali 'manjši Saint Louis'.[4] Soseska Guet Ndar je dobila ime po volofski besedi za 'pašnik'.[5]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Langue de Barbarie

Saint-Louis leži v severnem Senegalu, na meji z Mavretanijo, čeprav je najbližji mejni prehod Rosso, 100 km navzgor po reki Senegal.

Srce starega kolonialnega mesta je na ozkem otoku, dolgem nekaj več kot 2 km, širokem le približno 400 m. Otok leži v reki Senegal. Severno od ustja je oddaljen 25 km, od Atlantskega oceana na zahodu pa ga loči le Langue de Barbarie, 300 m široka peščena plitvina. V Langue de Barbarie sta obmorski soseski Ndar Toute in Guet Ndar. Na celini, na vzhodnem bregu reke, stoji Sor, starejše naselje, ki danes velja za predmestje Saint-Louisa. Skoraj obkrožajo ga plimska močvirja.

Tri značilnosti dajejo Saint-Louisu njegov značilen geografski videz: Sahel, močvirje in Langue de Barbarie.

Del Sahela, prehodnega puščavskega pasu, ki ločuje »[...] sipine Sahare od baobabov savane«,[6] pokrajino Saint-Louisa zaznamujejo občasne akacije, v sušnem obdobju pa jo motijo ​​peščene nevihte.

Močvirja so poplavne kotline, ki nastanejo v deževnem obdobju, ko se reka razlije na podeželje in ustvarijo ribnike in pasove mangrov, ki privabljajo ptice, kot so plamenci in pelikani.

Langue de Barbarie, dolg 25 km, ločuje spodnji tok reke Senegal od Atlantskega oceana. Njegovo rastlinje sestavljajo predvsem drevesa filao ali avstralski bor, ki se razmnožujejo za preprečevanje erozije tal v peščenih in slanih tleh.[7]

Naravne znamenitosti

[uredi | uredi kodo]

Med številnimi naravnimi znamenitostmi Saint-Louisa so Narodni park Langue de Barbarie, Narodni park Djoudj, rezervat Gueumbeul, plaže, kot je Langue de Barbarie, kolonialni vodovod v Makhani, palača barona Rogerja v Richard-Tollu, jez Diama in različne lovske koče na južni strani reke Senegal.

Narodni park Langue de Barbarie, ki meri 20 kvadratnih kilometrov, zavzema južno točko Langue de Barbarie, ustje reke Senegal in del celine. Vsako leto gosti na tisoče vodnih ptic, kot so kormorani, plamenci, pelikani, čaplje in race.

Tretji največji ornitološki park Narodni park Djoudj na svetu je 60 kilometrov severno od Saint-Louisa. Park obsega več kot 120 km2 in vključuje del reke ter številna jezera, kotline in močvirja. Vsako leto ga obišče približno 3 milijone ptic selivk 400 vrst.

Rezervat Gueumbeul, ki je dvanajst kilometrov južno od mesta Saint-Louis, ima površino 7 kvadratnih kilometrov in nudi zavetje pticam in ogroženim vrstam, kot so jelenja gazela (Nanger dama), opica patas (Erythrocebus patas) in afriška ostrogasta želva (Centrochelys sulcata).[8]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Saint-Louis ima vroče puščavsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija BWh). Ima le dve sezoni, deževno sezono od junija do oktobra, za katero so značilne vročina, vlaga in nevihte, ter sušno sezono od novembra do maja, za katero sta značilna hladen oceanski vetrič in prah harmattanskih vetrov. Dokumentarni film iz leta 2011 je Saint-Louis opisal kot afriško mesto, ki ga najbolj ogroža naraščajoča morska gladina.[9] Poplave postajajo vse hujše in do leta 2080 se bo 80 % mesta soočilo s poplavno nevarnostjo.[10]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev

[uredi | uredi kodo]
Črnka (signares) z otoka Saint Louis v Senegalu, v spremstvu svoje sužnje, ilustracija iz Costumes civils de tous les peuples connus, Pariz, 1788, Jacquesa Grasseta de Saint-Sauveurja

Volofsko naselje na območju, ki je danes znano kot Guet Ndar, datira iz okoli leta 1450 in je bilo stičišče in odhodna točka za muslimanske romarje, ki so potovali v Meko v Saudovi Arabiji. Portugalski, nizozemski in angleški trgovci so območje obiskovali v naslednjih dveh stoletjih, prvo bližnjo kolonialno utrdbo pa so Francozi postavili leta 1638 na otoku Bocos, približno 25 km stran.[11]

Ponavljajoče se poplave so leta 1659 spodbudile premestitev utrdbe na otok, ki ga domačini poznajo kot Ndar. Otok je bil takrat nenaseljen,[12] domnevno zato, ker so domačini verjeli, da ga strašijo duhovi. Diagne Sor, lokalni voditelj, je dovolil francosko naselitev na otoku za letna plačila tri kosi modre tkanine, mero škrlatne tkanine, sedem dolgih železnih palic in 10 pintov žganja.

Francoski pogled na utrdbo na otoku Saint-Louis iz dela L'Afrique ou histoire, moeurs, usages et coutumes des Africains, Renéja Clauda Geoffroya de Villeneuvea, 1814.

Kolonialna prestolnica

[uredi | uredi kodo]
Kolonialni Saint-Louis okoli leta 1900. Evropejci in Afričani na ulici Lebon

Utrdba je omogočila nadzor nad zunanjo trgovino vzdolž reke Senegal. Izvažali so sužnje, zlato, kože, čebelji vosek, ambro in kasneje gumiarabiko. Med sedemletno vojno so britanske sile leta 1758 zavzele Senegal. Februarja 1779 so francoske sile ponovno zavzele Saint-Louis. Konec 18. stoletja je imel Saint-Louis približno 5000 prebivalcev, ne da bi prišteli nedoločeno število sužnjev na poti.

Med letoma 1659 in 1779 je pri upravljanju Saint-Louisa nasledilo devet pooblaščenih podjetij. Tako kot v Goréeju je tudi v Saint-Louisu v 17. in 18. stoletju zrasla francosko-afriška kreolska ali metisovska trgovska skupnost, za katero so bile značilne znane signares oziroma meščanske podjetnice. Metisovci so bili pomembni za gospodarsko, družbeno, kulturno in politično življenje mesta. Ustvarili so značilno urbano kulturo, za katero so bili značilni javni prikazi elegance, prefinjena zabava in ljudske svečanosti. Nadzorovali so večino rečne trgovine v notranjosti države in financirali glavne katoliške ustanove. Metisovega župana je guverner prvič imenoval leta 1778. Državljanska volilna pravica se je še utrdila leta 1872, ko je Saint-Louis postal francoska komuna.

Po upadu atlantske trgovine s sužnji po letu 1790 je trgovina z gumiarabiko nadomestila to kot glavno gospodarsko gonilo Saint Louisa. Trgovina se je vse bolj koncentrirala v spodnji rečni dolini in puščavskih območjih Escales, namesto da bi se kot prej odvijala dlje navzgor v Gajaagi. Mesto so med napoleonskimi vojnami ponovno zavzeli Britanci in ga leta 1817 vrnili Franciji. Zaradi skoraj popolne odvisnosti od gumija so francoske oblasti med letoma 1819 in 1830 poskušale spodbujati plantažno kmetijstvo v Waalu, vendar to ni uspelo. Hkrati je Saint Louis v tem obdobju močno povečal tako število prebivalcev kot tudi komercialno dejavnost.[13]:115–6

Skozi 19. stoletje so se Francozi občasno vojskovali z Emiratom Trarza in drugimi plemenskimi državami Hassani, kar je motilo pretok gumija. Kljub temu se je izvoz z odpravo trgovinskih omejitev leta 1848 in 1853 močno povečal. Ko je leta 1854 ponovno izbruhnila vojna, so arabski emirji berberskim trgovcem zwaya prepovedali prodajo Francozom, vendar to ni imelo velikega učinka. V bitki pri mostu Leybar leta 1855 je majhna sila francoskih marincev mesto branila pred veliko silo Trarza. Z zmago Francozov leta 1858 so lahko določili pogoje trgovanja na reki.

Louis Faidherbe, ki je leta 1854 postal guverner kolonije Senegal, je veliko prispeval k razvoju in modernizaciji Saint Louisa. Njegovi obsežni projekti so vključevali gradnjo mostov, oskrbo s pitno vodo in izgradnjo kopenske telegrafske linije do Dakarja.[14] Saint-Louis je leta 1895 postal glavno mesto federacije francoskih zahodnoafriških kolonij, vendar je to vlogo leta 1902 prepustil Dakarju.

Faidherbeov most, simbol mesta.

Sreča Saint-Louisa je začela upadati, ko se je Dakar povečeval. Dostop do pristanišča je v dobi parnikov postal vse bolj otežen, dokončanje železnice Dakar-Saint Louis leta 1885 pa je pomenilo, da je trgovina v notranjosti države dejansko obšla njegovo pristanišče. Velika francoska podjetja, mnoga iz mesta Bordeaux, so prevzela nova trgovska omrežja v notranjosti in s tem marginalizirala trgovce Métis. Kljub temu je Saint-Louis ohranil svoj status glavnega mesta kolonije Senegal, tudi potem ko je Dakar prevzel vlogo glavnega mesta francoske zahodnoafriške federacije. Kolonialne institucije, ustanovljene v mestu v 19. stoletju, kot sta Muslimansko sodišče in Šola za sinove poglavarjev, so imele pomembno vlogo v zgodovini francoske Afrike. Čeprav je bil Saint-Louis relativno majhen (10.000 prebivalcev leta 1826; 23.000 leta 1914 in 39.000 leta 1955), je v 19. in začetku 20. stoletja prevladoval v senegalski politiki, predvsem zaradi številnih političnih strank in združenj ter neodvisnih časopisov.

Neodvisnost

[uredi | uredi kodo]

Po osamosvojitvi, ko je Dakar postal edino glavno mesto države, je Saint-Louis zdrsnil v stanje letargije. Ko sta francosko prebivalstvo in vojska odšla, so se številne mestne trgovine, pisarne in podjetja zaprla.[15] Izguba delovnih mest, človeškega potenciala in naložb je povzročila gospodarski upad. Izguba preteklega statusa je pomenila manjše priznanje in pomanjkanje zanimanja uradnikov kolonije, po osamosvojitvi Senegala pa tudi senegalske vlade. Ko je leta 1968 umrl njegov najslavnejši politični sin, v Franciji izobražen odvetnik Lamine Guèye, je mesto izgubilo svojega najmočnejšega zagovornika.

Od leta 1993 mesto gosti jazzovski festival Saint Louis, ki je velika turistična atrakcija.[16]

Okoljska vprašanja

[uredi | uredi kodo]

Med letoma 2016 in 2017 je Saint-Louis doživel velik upad ulova rib, kar je povzročilo različne učinke na prehrano in oskrbo s hrano v državi, kjer 75 % živalskih beljakovin prihaja iz rib.[17] Ribiči iz skupnosti porabijo dvakrat več časa za ulov manjših količin in zdaj konkurirajo tujim ribiškim plovilom.[18]

Naraščajoča morska gladina in gladina vode, ki odteka iz reke Senegal, zdaj ogrožata nizko ležeče otoke, ki sestavljajo mesto. Nesrečno izveden projekt kanala iz leta 2003 je poslabšal težave s poplavami, kar je povzročilo poplavljanje sosesk. Junija 2008 je Alioune Badiane iz agencije Združenih narodov UN-Habitat Saint-Louis označila za »mesto, ki ga naraščajoča morska gladina najbolj ogroža v celotni Afriki«, pri čemer je kot vzrok navedla podnebne spremembe in neuspešen projekt rečnega in plimskega kanala iz leta 2004.[19] Glede na študijo senegalske vlade bi lahko bilo do leta 2080 do 80 % mesta ogroženih poplav. Od leta 2020 se obala skupnosti erodira za 1–2 metra na leto.

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Saint Louis je od prenosa prestolnice v Dakar gospodarsko nazadoval, vendar je ostal pomembno turistično in trgovsko središče.[20] Mestno gospodarstvo si bo postopoma opomoglo.

Mesto je bilo leta 2000 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO, kulturni turizem pa je postal gonilo rasti. Posledično se je začel proces gentrifikacije, v katerem so številne zgodovinske stavbe na otoku spremenjene v restavracije in hotele.

Poleg turizma je Saint-Louis tudi trgovsko in industrijsko središče za proizvodnjo sladkorja. Druge gospodarske dejavnosti so ribolov, namakano aluvialno kmetijstvo, pašništvo, trgovina in izvoz arašidov. Pomembno je omeniti, da vsako od teh gospodarskih dejavnosti zagotavlja določena etnična skupina. Volofi in Lebuji, glavni prebivalci Saint-Louisa, so večinoma ribiči, ki živijo v ribiških skupnostih, kot je Guet-Ndar na Langue de Barbarie. Fulasi živijo v notranjosti in se ukvarjajo s pašništvom. Mauri, ki so migranti iz Mavretanije (Saint-Louis je manj kot 10 kilometrov južno od meje z Mavretanijo), so večinoma trgovci in lastniki trgovin, ki jih najdemo povsod v Saint-Louisu.[21]

Kultura

[uredi | uredi kodo]
Piroge, mnoge poslikane z imeni sufističnih voditeljev, so polne pomola Saint-Louis. Danes se uporabljajo za ribolov, promet in turizem.

Kultura predstavlja pomemben del gospodarstva Saint-Louisa. Mesto je ohranilo velik del svoje morfologije iz 19. stoletja, ki spominja na druga mesta kreolskega Atlantika: Bahia, Cartagena, Havana in New Orleans. Zaradi svojega značilnega videza, številnih znamenitosti ter mednarodnih glasbenih festivalov in kulturnih razstav Saint-Louis vsako leto privabi številne turiste.

Saint-Louis ostaja najbolj značilna francoska kolonialna destinacija v Zahodni Afriki, skupaj z otokom Gorée.

Muzeji

[uredi | uredi kodo]
Kolonialna arhitektura se razprostira po ulicah starega mestnega jedra
Spomenik prve svetovne vojne

Raziskovalni center in dokumentacijski muzej Saint-Louis v Senegalu ponuja zanimive panorame senegalske zgodovine in etničnih gibanj skozi leta, razstave tradicionalnih oblačil in glasbil itd.

Dogodki in festivali

[uredi | uredi kodo]

Saint Louis je znan po svoji urbani kulturi. Dediščina signares živi naprej na številnih mestnih festivalih in gojenem občutku za javno razstavljanje ter pomaga Saint-Louisu, da se izvleče iz desetletij zanemarjanja. Fanali, nočne procesije velikanskih papirnatih luči, potekajo v božičnem času.

Jazz festival Saint-Louis je najpomembnejši jazz festival v Afriki. Jazz je prvič postal priljubljen v 1930-ih, ko so na radiu predvajali plošče, posnete na Kubi. Po drugi svetovni vojni so gostujoči ameriški vojaki popularizirali jazz skupine, do 1950-ih pa so lokalne skupine prevzele 'kubanski' zvok. Drug glasbeni festival, 1, 2, 3 musiques, predstavlja različne glasbene zvrsti.

Festival Métissons, ki je bil prvič organiziran leta 2010, je glasbeni festival na lokalni ravni, ki ga organizirajo lokalne skupnosti in mala podjetja. Vsaka izdaja predstavlja mednarodne, nacionalne in lokalne glasbene talente.

Letna regata oziroma dirka pirog, ki jo organizirajo ekipe ribičev iz Guet-Ndarja, poteka na 'majhnem kraku' reke med otokom Ndar in Langue de Barbarie.

Magal Niari Rakas, letni spomin na dve molitvi Cheikha Ahmadouja Bambe Mbackéja (ustanovitelja mouridizma) v Guvernerjevi palači leta 1895, je največje versko srečanje v mestu.

Svetovna dediščina UNESCO

[uredi | uredi kodo]

Značilna kolonialna arhitektura Saint-Louisa skupaj z njegovim pravilnim mestnim tlorisom, lego na otoku ob ustju reke Senegal in sistemom pomolov daje Saint-Louisu značilen videz in identiteto, zaradi katerih je otok od leta 2000 uvrščen na seznam svetovne dediščine. Otok Saint-Louis je vpisan na seznam svetovne dediščine na podlagi meril II in IV:

  • Merilo II Zgodovinsko mesto Saint-Louis kaže pomembno izmenjavo vrednot in vplivov na razvoj izobraževanja in kulture, arhitekture, obrti in storitev v velikem delu Zahodne Afrike.
  • Merilo IV Otok Saint-Louis, nekdanja prestolnica Zahodne Afrike, je izjemen primer kolonialnega mesta, za katerega je značilno posebno naravno okolje, in ponazarja razvoj kolonialne oblasti v tej regiji.

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]

Med zanimivimi in privlačnimi spomeniki in stavbami so Guvernerjeva palača (Gouvernance), kjer so mestne upravne pisarne, park Faidherbe, poimenovan po francoskem guvernerju Louisu Faidherbeju v središču mesta, hoteli iz kolonialne dobe, zgodovinsko letališče Dakar-Bango na celini, Faidherbeov most, ki povezuje otok z Langue de Barbarie, ter mostova Gaol in Servatius, ki povezujeta otok s celino.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Citypopulation.de Population and area of Saint Louis Commune
  2. ↑ Brigaud Félix, Vast Jean (1987). Saint-Louis du Sénégal. Ville aux mille Visages. Dakar: ed. Clairafrique. str. 187 p.
  3. ↑ »The "Venice of Africa" is sinking into the sea«. The Economist. 24. junij 2024. ISSN 0013-0613. Pridobljeno 10. avgusta 2024.
  4. ↑ »Coins d'Histoire«, Ndar Ragne!.
  5. ↑ Diop, Cheikh (Junij 2017), »Restructuring in the Neighborhood of Guet Ndar-Senegal«, International Journal of Engineering Works, zv. 4, Kambohwell, str. 108–113.
  6. ↑ http://www.sunugal.com/en/st-louis.html%5B%5D
  7. ↑ »PLANT FOR THE PLANET: THE BILLION TREE CAMPAIGN« (PDF). Unep.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. julija 2010.
  8. ↑ »Découvrir le Sénégal, pays de la teranga«. Au Senegal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2007. Pridobljeno 29. septembra 2013.
  9. ↑ »Earth Reporters: My City and Your City – OpenLearn – Open University«. Open.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2019. Pridobljeno 1. januarja 2013.
  10. ↑ »The "Venice of Africa" is sinking into the sea«. The Economist. 24. junij 2024. Pridobljeno 25. junija 2024.
  11. ↑ »Saint Louis and Segou (Sikoro): Broad Historical Sketches«, Dofo Kow: History Matters, 12. februar 2012.
  12. ↑ Britannica, Saint-Louis, britannica.com, USA, accessed on June 23, 2019
  13. ↑ Webb, James (1995). Desert frontier : ecological and economic change along the Western Sahel, 1600–1850. Madison: University of Wisconsin Press. str. 29. ISBN 0299143309. Pridobljeno 25. decembra 2023.
  14. ↑ CYBER PROD. »Saint-Louis du Sénégal ! Bonnes adresses, petites annonces et infos pratiques. St-Louis Senegal«. saintlouisdusenegal.com. Pridobljeno 11. februarja 2014.
  15. ↑ UNESCO World Heritage Centre. »Island of Saint-Louis – UNESCO World Heritage Centre«. Whc.unesco.org. Pridobljeno 29. septembra 2013.
  16. ↑ Holloway, Beetle (25. junij 2020). »Visit Africa's Largest Jazz Festival in Saint-Louis, Senegal«. Culture Trip. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. septembra 2025. Pridobljeno 1. januarja 2024.
  17. ↑ Edwards, Meaghan Beatley and Sam (31. maj 2018). »Overfished: In Senegal, empty nets lead to hunger and violence«. Public Radio International (v angleščini). Pridobljeno 28. aprila 2020.
  18. ↑ »Saint-Louis, Senegal: the challenge of sustainability«. UNDP (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2021. Pridobljeno 18. decembra 2020.
  19. ↑ »Africa – Senegal city is 'most threatened'«. BBC News. 13. junij 2008. Pridobljeno 29. septembra 2013.
  20. ↑ »Saint Louis Facts, information, pictures – Encyclopedia.com articles about Saint Louis«. Encyclopedia.com. Pridobljeno 29. septembra 2013.
  21. ↑ »Découvrir le Sénégal, pays de la teranga«. Au Senegal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2007. Pridobljeno 29. septembra 2013.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Dogodki v Saint-Louis, Senegal

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Saint-Louis,_Senegal&oldid=6530165«