Pojdi na vsebino

Safavidi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Safavidska dinastija
دودمان صفوی,
Zastava Safavidov po letu 1576
DržavaSafavidski Iran
Ustanovljeno22. december 1501
UstanoviteljIsmail I. (1501–1524)
Zadnji vladarAbas III. (1732–1736)
Nazivišahanšah Irana
Tradicijedvanajsteriški šiizem
Razpadok. 1736

Safavidska dinastija (perzijsko دودمان صفوی, latinizirano: Dudmân-e Safavi),[1] je bila vladajoča dinastija safavidskega Irana in ena najpomembnejših iranskih vladarskih dinastij, ki je vladala od leta 1501 do 1736.[2] Njihova vladavina se pogosto šteje za začetek sodobne iranske zgodovine.[3][4] Safavidski šah Ismail I. je ustanovil šiitski islam dvanajstih imamov in ga določil za uradno religijo Perzijskega cesarstva, kar je pomenilo eno najpomembnejših prelomnic v zgodovini islama.[5]

Safavidska dinastija izvira iz safavidskega sufijskega reda, ustanovljenega v mestu Ardabil v iranskem delu Azerbajdžana,[6] sicer pa je bila kurdskega porekla.[7][8][9] Njeni vladarji so se poročali s turkmenskimi,[10][11][12][13] gruzinskimi,[14] čerkeškimi [15][16] in pontskimi grškimi[17] patrnerji. V praksi niso govorili le perzijsko, ampak tudi turško in so se poturčili.[18][19] Iz svojega oporišča v Ardabilu so vzpostavili nadzor nad deli Velikega Irana in ponovno potrdili iransko identiteto regije,[20] s čimer so postali prva domača dinastija po Sasanidskem cesarstvu, ki je ustanovila nacionalno državo, uradno znano kot Iran.[21]

Safavidi so vladali od leta 1501 do 1722 in kasneje na kratko od leta 1729 do 1736 in od 1750 do 1773. Na vrhuncu moči so vladali celemu današnjemu Iranu, Azerbajdžanu, Bahrajnu, Armeniji in vzhodni Gruziji ter delom severnega Kavkaza, Rusije, Iraka, Kuvajta in Afganistana, Turčije, Sirije, Pakistana, Turkmenistana in Uzbekistana.

Dinastija je kljub propadu leta 1736 za seboj pustila oživljen Iran kot gospodarsko trdnjavo med Vzhodom in Zahodom in vzpostavila učinkovito državno upravo, uvedla arhitekturne inovacije in bila pokrovitelj lepih umetnosti.[22] Trajna zapuščina Safavidov je šiizem dvanajstih imamov kot državna religija Irana in širjenje šiizma na Bližnji vzhod, Srednjo Azijo, Kavkaz, Anatolijo, Perzijski zaliv in Mezopotamijo.[22][23]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Safavidski vladarji so zase trdili, da so sajjidi, potomci islamskega preroka Mohameda, v kar mnogo zgodovinarjev dvomi.[23] Zdi se, da med zgodovinarji obstaja soglasje, da so izvirali iz iranskega Kurdistana[23] in so se kasneje preselili v iranski Azerbajdžan. V 11. stoletju so se naselili v Ardabilu. Tradicionalni rokopisi Safavidov, napisani pred letom 1501, sledijo rodu Safavidov do kurdskega dostojanstvenika Firuz-šaha Zarin-Kolaha.[24][25] Po mnenju zgodovinarjev,[26][27] vključno z Vladimirjem Minorskim,[28] in Rogerjem Savoryjem, so bili Safavidi turško govoreča rodbina iranskega porekla.[29] Nekateri šahi so pisali pesmi v svojem takrat maternem turškem jeziku in so hkrati podpirali tudi perzijsko književnost, poezijo in umetniške projekte, vključno s Šahname šaha Tahmaspa.[30][31] Nekateri šahi in njihovi družinski člani so pisali tudi poezijo v perzijskem jeziku.[32]

Avtoriteta Safavidov je bila versko utemeljena, njihova trditev o legitimnosti pa je temeljila na tem, da so neposredni moški potomci Alija,[33] bratranca in zeta preroka Mohameda, ki so ga šiiti imeli za prvega imama.

Dinastija je že od samega začetka sklepala poroke s pontskimi grškimi kot tudi gruzinskimi rodbinami. Po uradni ustanovitvi leta 1501 so se poročali tudi s čerkeškimi in ponovno gruzinskimi rodbinami, zlasti po prihodu Tahmaspa I.[15][16]

Safavidski šahi Irana

[uredi | uredi kodo]
Časovnica Safavidske dinastije
  • Ismail I. (1501–1524)
  • Tahmasp I. (1524–1576)
  • Ismail II. (1576–1578)
  • Mohamed Hodabanda (1578–1587)
  • Abas I. Veliki (1587–1629)
  • Safi (1629–1642)
  • Abas II. (1642–1666)
  • Sulejman I. Perzijski (1666–1694)
  • Soltan Husein (1694–1722)
  • Tahmasp II. (1722–1732)
  • Abas III. (1732–1736)

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Safavidi so bili že od samega začetka pismeni. Ohranjene so tatijske in perzijske pesmi šejka Safija ad-dina Ardabilija, pa tudi perzijska poezija šejka Sadra ad-dina. Šah Ismail I. je večino ohranjene poezije napisal pod azerbajdžanskim psevdonimom Hataj.[34] Ismailov sin Mirza in nekateri kasnejši avtorji trdijo, da je Ismail pisal pesmi tako v turščini kot v perzijščini, vendar se je ohranilo le nekaj primerkov njegovih perzijskih verzov.[35] Zbirka njegovih pesmi v azerbajdžanskem jeziku je bila objavljena pod naslovom Divan. Šah Tahmasp, ki je pisal pesmi v perzijščini, je bil tudi slikar, medtem ko je bil šah Abas II. znan kot pesnik, ki je pisal azerbajdžanske verze.[36] Sam Mirza, sin Ismaila I., je bil pesnik in je pisal v perzijščini. Sestavil je tudi antologijo sodobne poezije.[37]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑
    • Afšār, ta·līf-i Iskandar Baig Turkmān. Zīr-i naẓar bā tanẓīm-i fihristhā wa muqaddama-i Īraǧ (2003). Tārīkh-i ʻʻālamārā-yi ʻʻAbbāsī (v perzijščini) (Čāp-i 3. izd.). Tihrān: Mu·assasa-i Intišārāt-i Amīr Kabīr. str. 17, 18, 19, 79. ISBN 978-964-00-0818-8.
  2. ↑ »SAFAVID DYNASTY«. Encyclopædia Iranica.
  3. ↑ Matthee, Rudi (13. junij 2017) [28 July 2008]. »SAFAVID DYNASTY«. Encyclopædia Iranica. New York: Columbia University. doi:10.1163/2330-4804_EIRO_COM_509. ISSN 2330-4804. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 23. junija 2022.
  4. ↑ Streusand, Douglas E., Islamic Gunpowder Empires: Ottomans, Safavids, and Mughals (Boulder, Col : Westview Press, 2011) ("Streusand"), str. 135.
  5. ↑ Savory, Roger (2012) [1995]. »Ṣafawids«. V Bosworth, C. E.; van Donzel, E. J.; Heinrichs, W. P.; Lewis, B.; Pellat, Ch.; Schacht, J. (ur.). Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Zv. 8. Leiden and Boston: Brill Publishers. doi:10.1163/1573-3912_islam_COM_0964. ISBN 978-90-04-16121-4.
  6. ↑ Baltacıoğlu-Brammer, Ayşe (2021). »The emergence of the Safavids as a mystical order and their subsequent rise to power in the fourteenth and fifteenth centuries«. V Matthee, Rudi (ur.). The Safavid World. Routledge Worlds (1st izd.). New York and London: Routledge. str. 15–36. doi:10.4324/9781003170822. ISBN 978-1-003-17082-2. S2CID 236371308.
  7. ↑ Matthee, Rudi. (2005). The Pursuit of Pleasure: Drugs and Stimulants in Iranian History, 1500-1900. Princeton University Press. ştr. 18
  8. ↑ Savory, Roger. (2008). "EBN BAZZĀZ". Encyclopaedia Iranica, Vol. VIII, Fasc. 1. str. 8.
  9. ↑ Amoretti, Biancamaria Scarcia; Matthee, Rudi. (2009). "Ṣafavid Dynasty". In Esposito, John L. (ur.) The Oxford Encyclopedia of the Islamic World. Oxford University Press.
  10. ↑ Roemer, H.R. (1986). "The Safavid Period" in Jackson, Peter; Lockhart, Laurence. The Cambridge History of Iran, Vol. 6: The Timurid and Safavid Periods. Cambridge University Press. str. 214, 229
  11. ↑ Blow, David (2009). Shah Abbas: The Ruthless King Who Became an Iranian Legend. I.B.Tauris. str. 3
  12. ↑ Savory, Roger M.; Karamustafa, Ahmet T. (1998) "ESMĀʿĪL I ṢAFAWĪ". Encyclopaedia Iranica Vol. VIII, Fasc. 6, str. 628–636
  13. ↑ Ghereghlou, Kioumars (2016). "ḤAYDAR ṢAFAVI". Encyclopaedia Iranica
  14. ↑ Aptin Khanbaghi (2006) The Fire, the Star and the Cross: Minority Religions in Medieval and Early. London & New York. IB Tauris. ISBN 1-84511-056-0, str. 130–131
  15. 1 2 Yarshater 2001, str. 493.
  16. 1 2 Khanbaghi 2006, str. 130.
  17. ↑ Anthony Bryer. "Greeks and Türkmens: The Pontic Exception", Dumbarton Oaks Papers, Vol. 29 (1975), Appendix II "Genealogy of the Muslim Marriages of the Princesses of Trebizond"
  18. ↑ Yarshater 2012.
  19. ↑ Dale 2020, str. 73–74.
  20. ↑ Yarshater 2012.
  21. ↑ Alireza Shapur Shahbazi (2005), "The History of the Idea of Iran". V Vesta Curtis ur., Birth of the Persian Empire, IB Tauris, London, str. 108
  22. 1 2 Husayn ibn Abdāl Zāhedī, 17th cent. Silsilat al-nasab-i Safavīyah, nasabnāmah-'i pādishāhān bā ʻuzmat-i Safavī, ta'līf-i Shaykh Husayn pisar-i Shaykh Abdāl Pīrzādah Zāhedī dar 'ahd-i Shāh-i Sulaymnān-i Safavī. Berlīn, Chāpkhānah-'i Īrānshahr, 1343 (1924), str. 116
  23. 1 2 3 R.M. Savory, "Safavid Persia". V: Ann Katherine Swynford Lambton, Peter Malcolm Holt, Bernard Lewis, The Cambridge History of Islam, Cambridge University Press, 1977. str. 394
  24. ↑ RM Savory. Ebn Bazzaz. Encyclopædia Iranica
  25. ↑ F. Daftary, "Intellectual Traditions in Islam", I.B. Tauris, 2001. str. 147
  26. ↑ Tamara Sonn. A Brief History of Islam, Blackwell Publishing, 2004, str. 83, ISBN 1-4051-0900-9
  27. ↑ É. Á. Csató, B. Isaksson, C Jahani. Linguistic Convergence and Areal Diffusion: Case Studies from Iranian, Semitic and Turkic, Routledge, 2004, str. 228, ISBN 0-415-30804-6
  28. ↑ Minorsky, V (2009). »Adgharbaydjan (Azarbaydjan)«. V Berman, P; Bianquis, Th; Bosworth, CE; van Donzel, E; Henrichs, WP (ur.). Encyclopedia of Islam (2nd izd.). Brill. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. julija 2012
  29. ↑ Roger M. Savory. "Safavids" in Peter Burke, Irfan Habib, Halil İnalcık: History of Humanity-Scientific and Cultural Development: From the Sixteenth to the Eighteenth Century, Taylor & Francis. 1999, str. 259.
  30. ↑ John L. Esposito, The Oxford History of Islam, Oxford University Press US, 1999. str. 364
  31. ↑ Ira Marvin Lapidus, A history of Islamic Societies, Cambridge University Press, 2002, 2nd ed., str. 445
  32. ↑ Colin P. Mitchell, "Ṭahmāsp I" in Encyclopædia Iranica
  33. ↑ Kathryn Babayan. Mystics, Monarchs and Messiahs: Cultural Landscapes of Early Modern Iran, Cambridge, Massachusetts; London : Harvard University Press, 2002. str. 143
  34. ↑ V. Minorsky, "The Poetry of Shāh Ismā‘īl I", Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London 10/4 (1942), str. 1006–1053
  35. ↑ "Ismail Safavi" Encyclopædia Iranica
  36. ↑ E. Yarshater, Language of Azerbaijan[usurped], vii., Persian language of Azerbaijan", Encyclopædia Iranica, str. 238–245, Online edition.
  37. ↑ Emeri "van" Donzel, Islamic Desk Reference, Brill Academic Publishers, 1994, str. 393.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Safavidi&oldid=6515441«