Rutenščina

rutenščina
Materni jezik	vzhodnoslovanske regije Republike obeh narodov
Izumrl	razvita v beloruščino in ukrajinščino
Jezikovna družina	indoevropski baltoslovanski slovanski vzhodnoslovanski rutenščina
Zgodnejše oblike	indoevropski prajezik prabaltoslovanski praslovanski starovzhodnoslovanski
Uradni status
Uradni jezik	Velika litovska kneževina (kasneje nadomeščena s poljščino)
Jezikovne oznake
ISO 639-3	Ni (mis)
Seznam Linguist	orv-olr
Glottolog	Ni

Ruténščina (glej tudi druga poimenovanja) je bil zgodovinski pisni jezik Rutenov (prednikov Ukrajincev in Belorusov), ki se je rabil od (12.) 14. do 18. stoletja v vzhodnoslovansko govorečih regijah Velike litovske kneževine in kasneje Republike obeh narodov. Literarna rutenščina velja za zgodovinskega predhodnika moderne beloruščine in ukrajinščine (občasno tudi rusinščine), čeprav noben od njiju knjižnih jezikov neposredno ne nadaljuje rutenske pisne tradicije. Jezik je bil uradni jezik Velike litovske kneževine pred letom 1569 in nato v vzhodnem (litovskem) delu Poljsko-litovske zveze. V preteklosti se je včasih imenoval »rusinščina«, kar je novejši izraz, ki se rabi za moderni karpatski jezik rusinščino. Podobno je bil izraz »maloruščina« opuščen, ker je temeljil na konceptu superiornosti ruščine. Jezik se je rabil za izdajo glavnih zbirk zakonov, znanih kot Litovski statuti. Najdlje časa so izraza »Ruteni« in »rutenščina« za etnično in jezikovno samoidentifikacijo rabili Ukrajinci v Bukovini, Galiciji in Zakarpatju (do konca 19. in začetka 20. stoletja).

Med jezikoslovci se razpravlja o več jezikoslovnih vprašanjih – o različnih vprašanjih, povezanih s klasifikacijo literarnih in ljudskih različic tega jezika, o vprašanjih, povezanih s pomeni in pravilno rabo različnih endonimskih (domačih) in eksonimskih (tujih) glotonimov (imen jezikov in jezikovnih različic), o vprašanjih o njegovem odnosu do modernih vzhodnoslovanskih jezikov in o njegovem odnosu do starovzhodnoslovanščine (pogovornega jezika, ki se je rabil v Kijevski Rusi od 10. do 13. stoletja.).

Poimenovanja

Odlomek iz kodifikacije litovskega prava iz leta 1588, ki ureja uradno rabo ruskega (ruski) jezika (рꙋскиⸯ єзыкь).

Litovščina (latinsko lingwa lietowia) je omenjena v Kroniki Konstanškega koncila Ulrika iz Richentala (15. stoletje). Na seznam evropskih jezikov je bila vključena med Konstanškim koncilom, 1414.

Razpredelnica iz dela Ivana Uževiča Slovanska slovnica (Граматыка словенская), 1643, 1645: rutenska abeceda v cirilici in latinici.

Rutenska Biblija (Библиꙗ рꙋска), natisnjena leta 1517 v Pragi, Francišak Skarina – Библиꙗ рꙋска выложена докторомъ Францискомъ Скориною из славного града Полоцька, Богꙋ ко чти и людемъ посполитымъ к добромꙋ наꙋчению: Biblijo je sestavil doktor Francis Skorina iz slavnega mesta Polock, v čast Bogu in v dobro preprostega ljudstva.

Ker je bil izraz rutenščina eksonimen (tuj, tako po izvoru kot po naravi), je bila njegova raba zelo kompleksna, tako v zgodovinski kot moderni znanstveni terminologiji. Pomen izraza rutenščina se lahko precej razlikuje znotraj vseh vzhodnoslovanskih jezikov, pa tudi znotraj same ukrajinščine. Različni pomeni podobnih leksemov v sorodnih jezikih vodijo do medjezikovne homonimije (»lažni prijatelji«). Podoben zgled je z izrazoma »slovenčina« / »slovenščina« – slovaško slovenčina pomeni »slovaščina«, samoglasnik slovensko slovenščina pa ne pomeni »slovaščina«, temveč »slovenščina«.

Imena v zgodovinski rabi

Moderna imena, ki so se za ta jezik rabila od 15. do 18. stoletja, se lahko razdeli v dve osnovni jezikovni kategoriji, prvo so endonimi (domača imena, ki jih materni govorci rabijo kot samopoimenovanja za svoj jezik), drugo pa eksonimi (imena v tujih jezikih).

Pogosti endonimi:

• ruska(ja) mova, zapisano na različne načine, kot: ру́ска (ру́скаꙗ) мо́ва, pa tudi kot: ру́скїй ѧзы́къ (ruskij jazik'), руский езыкъ (ruskij jezik), poljsko język ruski kot oznaka jezika zgodovinske Rusije, v nasprotju s poljsko język rosyjski – ruski jezik.
• prosta(ja) mova (kar pomeni: preprosti govor ali preprosto govorjenje), zapisano tudi na različne načine, kot: проста(ѧ) мова ali простй ѧзыкъ (starobelorusko / staroukrajinsko: простый руский (язык) ali простая молва, проста мова) – založnik Hryhorii Khodkevych (16. stoletje). Ti izrazi za preprosti vernakularni govor so označevali njegovo diglosično nasprotje knjižni cerkvenoslovanščini.
• »litovščina« (литовска мова, litovska mova) – Lavrentij Zizani (okoli 1570–po 1633), Pamvo Berinda (med 1550 in 1570–1632), Conrad Gessner (1516–1565), Daniel Krman (1663–1740) in drugi.

Pogosti eksonimi:

• v latinščini lingua ruthenica ali lingua ruthena, kar se prevaja kot: rutenski jezik, rutenščina.

Imena v moderni rabi

Vzhodnoslovanski jeziki leta 1389. Barve predstavljajo govorjena narečja. Črtkane črte predstavljajo pisne jezike:

  pisna zgodnja rutenščina

  pisna stara/srednja ruščina

  pisna stara novgorodščina

Moderna imena tega jezika in njegovih različic, ki jih rabijo znanstveniki (predvsem jezikoslovci), se lahko prav tako razdeli v dve osnovni kategoriji, prvo vključuje tista, ki izhajajo iz endonimskih (domačih) imen, drugo pa tista, ki izhajajo iz eksonimskih (tujih) imen.

Imena, izpeljana iz endonimskih izrazov:

• izrazi z eno črko »s«:

 – angleško Rus’ian, Rusian, Rusky, Ruski, (Old) Rusan, rusko руський: ruskij, ukrajinsko руський: ruskij,

rabljeni izrecno samo z eno črko »s«, da se to ime loči od izrazov, ki označujejo moderno ruščino:

 – angleško Russian, rusko русский: russkij, ukrajinsko російський: rosijskij.

• »zahodnoruščina« / »zahodna ruščina«, jezik ali narečje (rusko западнорусский язык: zapadnorusskij jazik, западнорусское наречие zapadnorusskoje narečie) – izrazi, ki jih rabijo predvsem zagovorniki koncepta protoruske faze, zlasti od konca 19. stoletja. Rabijo jih avtorji, kot sta Jahim Karski in Aleksej Šahmatov. Zunaj Rusije se ti izrazi ne rabijo več pogosto in veljajo za slabšalne ali celo imperialistične, zlasti v Belorusiji in Ukrajini. Opazen premik se je zgodil že v poznem sovjetskem obdobju, ko so bile Litovske kronike, ki so se v Popolni zbirki ruskih kronik, (PSRL), zvezek 17 (1907), še vedno imenovale Zahodnoruske kronike (Zapadnorusskie letopisi), v PSRL, zvezka 32 (1975) in 35 (1980), preimenovane v Belorusko-litovske kronike (Belorussko-litovskie letopisi).
• »jugozahodnoruščina« / »jugozahodna ruščina« (rusko юго-западно-русский язык: jugo-zapadno-russkij jazik)
• »južnoruščina« / »južna ruščina« (rusko южно-русский язык: južno-russkij jazik)
• »jugozahodnoruščina poznega srednjega veka« / »jugozahodna ruščina ~« (rusko юго-западнорусский язык позднего средневековья: jugo-zapadnorusskij jazik pozdnego srednevekovja)
• »ruščina«
• »poljska ruščina« (rusko польско-русский язык: polsko-russkij jazik)
• »stara zahodnopoljščina« / »stara zahodna poljščina« (rusko древне-западно-польский язык: drevne-zapadno-polskij jazik)
• »starobeloruščina« / »stara beloruščina« (belorusko старабеларуская мова: starabjelaruskaja mova) – izraz, ki so ga rabili različni beloruski in nekateri ruski znanstveniki, pa tudi Juraj Križanić. Oznaka beloruski (jezik) (rusko белорусский (язык))), ki se je nanašala tako na jezik po 19. stoletju kot na starejši jezik, se je rabila v delih ruskih in ukrajinskih raziskovalcev 19. stoletja Fjodorja Buslajeva, Omeljana Ogonovskega, Pavla Žiteckega, Alekseja Soboljevskega, I. Nedeševa, Petra Vladimirova in beloruskih raziskovalcev, kot je bil Karski.
• »staroukrajinščina« / »stara ukrajinščina« (ukrajinsko староукраїнська мова; staroukrajinska mova) – izraz, ki ga rabijo različni ukrajinski in nekateri drugi znanstveniki. Ta izraz se razlikuje od izraza давньоукраїнська мова, davnjoukrajinska mova, ki bi se ga lahko prevedlo kot staroukrajinščina, in se nanaša na starovzhodnoslovanščino. Tuji jezikoslovci za to fazo ukrajinščine, primerljivo s srednjo poljščino in srednjo ruščino, raje rabijo »srednjo ukrajinščino«.
• »litovska ruščina« (rusko литовско-русский язык: litovsko-russkij jazik) – regionalno usmerjena oznaka, ki so jo rabili nekateri ruski raziskovalci v 19. stoletju, kot so: Keppen, nadškof Filaret, Saharov, Karatajev.
• »litovska slovanščina« (rusko литово-славянский язык: litovo-slavjanskij) – še ena regionalno usmerjena oznaka, ki jo je rabil ruski raziskovalec Baranovski iz 19. stoletja.
• »kancelarijska slovanščina« – izraz, rabljen za pisno obliko, ki temelji na stari cerkveni slovanščini, vendar je pod vplivom različnih krajevnih narečij in se rabi v kancelariji Velike litovske kneževine.

Imena, izpeljana iz eksonimskih izrazov:

• »rutenščina« (angleško Ruthenian ali Ruthene, nemško Ruthenisch) – moderni znanstveni izraz, izpeljan iz starejših latinskih eksonimov (latinsko lingua ruthenica, lingua ruthena, litovsko rusėnų kalba), in ga pogosto rabijo znanstveniki, ki pišejo v angleščini in drugih zahodnih jezikih, pa tudi različni litovski in poljski znanstveniki.
• »knjižna rutenščina« – izraz, ki ga rabijo iste skupine znanstvenikov za natančnejše označevanje knjižne raznolikosti tega jezika.
• »kancelarijska rutenščina« (francosko langue ruthène de chancellerie) – izraz, ki ga rabijo iste skupine znanstvenikov za natančnejše označevanje kancelarijske različice tega jezika, ki se je rabil v uradnih in pravnih dokumentih Velike litovske kneževine.
• »skupna rutenščina« – izraz, ki ga rabijo iste skupine znanstvenikov za natančnejše označevanje vernakularne različice tega jezika.
• »kancelarijski jezik Vzhodnih Slovanov« – predvsem v Litvi
• »severnorutenščina« / »severna rutenščina«, narečje ali jezik – izraz, ki ga nekateri znanstveniki rabijo za označevanje severnih različic, iz katerih je nastala moderna beloruščina, in je označena tudi kot »bela rutenščina«.
• »južnorutenščina« / »južna rutenščina«, narečje ali jezik – izraz, ki ga nekateri znanstveniki rabijo za označevanje južnih različic, iz katerih je nastala moderna ukrajinščina, in je označena tudi kot »rdeča rutenščina«.

Terminološka dihotomija, ki se je kazala v vzporedni rabi različnih endonimskih in eksonimskih izrazov, je povzročila veliko različnih dvoumnih, prekrivajočih se ali celo nasprotujočih si pomenov, ki so jih različni znanstveniki rabili za posamezne izraze. Večina angleških in drugih zahodnih znanstvenikov to kompleksno situacijo obravnava tako, da daje prednost eksonimskim rutenskim oznakam. V mnogih zahodnih jezikih je trenutno običajno rabiti terminologijo, ki ne razlikuje med beloruskimi in ukrajinskimi različicami, in se skupaj imenujejo »rutenščina« – izraz, ki izhaja iz latiniziranega imena za Rusijo – Ruthenia: npr. nemško ruthenische Sprache, angleško Ruthenian language. Kadar pa se kontekst posebej nanaša na narečja rutenščine, se ukrajinsko narečje označi preprosto kot Ruthenian, belorusko narečje pa se imenuje White Ruthenian.

Izraz »zahodnoruski pisni jezik« je izraz ruske filologije in zgodovinopisja, uveden v 19. stoletju v Ruskem imperiju.

Oznaka »zahodnoruski« izhaja iz koncepta »Zahodna Rus« – ali »zahodnoruske dežele« – ki se je v ruski historiografiji uveljavil po vključitvi Velike litovske kneževine v Ruski imperij. Ta izraz označuje tista ozemlja Staroruske države, ki so bila del Velike litovske kneževine. V nasprotju s tem stoji koncept »Severovzhodne Ruse« – jedra sodobne ruske države – katere jezik se včasih imenuje staroruski. V ruski filologiji v začetku 20. stoletja je bilo običajno, da so razlike med ukrajinskimi in beloruskimi jezikovnimi normami obravnavali kot nepomembne; zato se je rabil posplošilni izraz »zahodnoruščina«. Tega stališča se je zlasti držal Nikolaj Trubeckoj.

Ko sta se oblikovala sodobna beloruska in ukrajinska knjižna jezika, sta se v 19. stoletju začela rabiti pojma »stara beloruščina« in »stara ukrajinščina«.

Izraz »stara beloruščina« je v znanstveni diskurz vpeljal slovanski filolog Jahim Karski, ki je temeljil na leksikalni sorodnosti med rutenščino in beloruskimi ljudskimi narečji 19. stoletja.

Po mnenju Andrija Danilenka in Viktorja Mojsijenka izraza »zahodnoruščina« ni mogoče šteti za natančnega, saj je zastarel in nima ustreznega korelativa v obliki »vzhodno-« (ali »severno-«, »južnoruščina«). Michael A. Moser trdi, da je tudi ta izraz dvoumen, saj se v nekaterih klasifikacijah pojavlja tudi kategorija »jugozahodnoruščina«. Po mnenju Daniela Bunicha ta izraz »nacionalizira« – podobno kot različici »staroukrajinščina« in »starobeloruščina« – jezik, ki pripada prednacionalni dobi, in si ga prilašča v korist enega od sodobnih vzhodnoslovanskih narodov. Po mnenju Danilenka je bila njegova raba v sovjetskem jezikoslovju posledica političnega pritiska na znanstvenike.

Vprašanje izvora jezika

Zgledi gesel iz prvega slovarja Lavrentija Zizanija Znanost branja in razumevanja rutenske pisave (Наука ку читаню и розумѣню писма словенского), objavljenega leta 1596 v Vilni. Levi stolpec vsebuje besede v cerkvenoslovanščini, desni pa besede v prosti movi.

Christian Schweigaard Stang tradicionalno velja za utemeljitelja raziskav o izvoru rutenščine. Leta 1935 je objavil obsežno monografijo na to temo, katere empirične podatke znanstveniki še sedaj analizirajo. Vprašanje izvora rutenščine ukrajinski in beloruski jezikoslovci pojasnjujejo različno zaradi spora glede jezikovne dediščine. Ruski jezikoslovci svoje ukrajinske in beloruske kolege običajno podpirajo pri določenih točkah in ne pri celotnem konceptualnem okviru. Ker bi bilo prezgodaj govoriti o oblikovanju ločenih nacionalnih jezikoslovnih šol glede na to vprašanje – in natančneje opisati prevladujoča stališča jezikoslovcev glede na njihovo narodnost – se lahko različne teorije oriše takole.

Perspektiva ruskih jezikoslovcev

Za mnoge ruske jezikoslovce je značilno, da menijo, da se ukrajinsko in belorusko narečje rutenščine med seboj razlikujeta le nepomembno in da je belorusko narečje bolj arhaično od obeh. To stališče je zagovarjal zlasti utemeljitelj fonologije Nikolaj Trubeckoj. Andrej Zaliznjak je delil to stališče o rutenščini in trdil, da v njem prevladuje beloruski kompleks, medtem ko se ukrajinski kompleks od njega razlikuje na jugu – zato je trdil, da bi moral jezik označiti kot »starobeloruščina«. Kljub prevladujoči oznaki »zahodnoruščina« je v ruski filologiji sprejet tudi alternativni izraz »starobeloruščina«, prav tako pa tudi lastna samoimenovanja jezika руська мова: ruska mova ali простая мова: prosta(ja) mova.

Perspektiva ukrajinskih jezikoslovcev

Po pregledu sodobnih znanstvenih del je Viktor Mojsijenko prišel do naslednjih zaključkov:

1. zahodnoruščina (руська мова: ruska mova – endonim jezika) ni temeljil na jezikovnih značilnostih posameznega ljudstva – bodisi beloruskega bodisi ukrajinskega – temveč je služil kot skupni jezik za obe v obdobju njune vključitve v Veliko litovsko kneževino.
2. (руськая мова: ruskaja mova je kot uradni jezik izšla iz literarnega in pisnega jezika Kijevske Rusije – starovzhodnoslovanščine (staroruščine).
3. kar zadeva značilnosti, ki so bile vzete iz živega ljudskega jezika, je руськая мова: ruskaja mova vključevala prevlado poljskih značilnosti; ta dejavnik je jeziku v začetnih fazah njegovega razvoja dal določeno nadnarečno kakovost.
4. od 16. stoletja naprej so ukrajinske jezikovne značilnosti (ki temeljijo na južnoukrajinskem ljudskem substratu) postajale vse bolj izrazite, kar je upravičilo oznako ločene staroukrajinske različice ruske move.
5. beloruske jezikovne značilnosti se niso kazale s primerljivo izrazitostjo. Namesto tega so se združile s poljskimi elementi. Posledično – kot ugotavlja Mojsijenko – se lahko od 16. stoletja naprej govori o obstoju belorusko-poljske različice ruske move, ki je v očitnem nasprotju z ukrajinsko različico.

Perspektiva beloruskih jezikoslovcev

Beloruski jezikoslovci večinoma menijo, da je uradni jezik Velike litovske kneževine starobeloruščina. Tako je dopisni član Nacionalne akademije znanosti Belorusije Arkadz Žuravski v svojem pregledu znanstvenih del – ki odraža stanje raziskav leta 1978 – zapisal:

1. pisna tradicija Velike litovske kneževine je rabila jezik, ki je temeljil na beloruskih narečjih; do konca 15. stoletja se je kancelarijski jezik Velike litovske kneževine pojavil kot samostojen beloruski jezik – jezik, ki je bil najbližje beloruskim narečjem, ki so jih govorili v bližini Vilne.
2. filolog Jahim Karski, ki je leta 1904 skoval izraz »starobeloruščina«, je verjel, da temelji na ljudskih beloruskih narečjih.
3. poljski zgodovinar Stanisław Kutrzeba je trdil, da se je v preteklosti v kraljevi kancelariji in na sodiščih Velike litovske kneževine rabila beloruščina, pomešana s cerkvenoslovanščino.
4. popravek, ki ga je k Stangovemu konceptu vložil član Nacionalne akademije znanosti Ukrajine Jurij Ševeljov – namreč, da je osnova uradnega jezika Velike litovske kneževine sestavljena predvsem iz osrednjebeloruskih narečij – v bistvu le dopolnjuje Stangova stališča v podrobnostih in bistveno ne spreminja predpostavke o beloruski narečni osnovi uradnega jezika Velike litovske kneževine.

Po tezah Žuravskega belorusko jezikoslovje kot celota vztraja pri priznanju kancelarijskega jezika Velike litovske kneževine kot beloruščine (starobeloruščine).

Periodizacija

Jezikovni, etnografski in politični zemljevid Vzhodne Evrope, Casimir Delamarre, 1868

  Rutenci in rutenščina

Daniel Bunčić je predlagal periodizacijo knjižnega jezika v:

1. zgodnja rutenščina, od ločitve litovskih in moskovskih kancelarijskih jezikov (15. stoletje) do začetka 16. stoletja
2. visoka rutenščina, od Francišaka Skarine (živel 1517–1525) do Ivana Uževiča, Slovanska slovnica (Граматыка словенская, 1643, 1645)
3. pozna rutenščina, od leta 1648 do vzpostavitve ukrajinskega in beloruskega standardnega jezika konec 18. stoletja

Razvoj

Zgodnja rutenščina (okoli 1300–1550)

Litovska metrika iz let 1511–1518 iz kancelarije litovskega velikega kanclerja Mikołaja Radziwiłła, napisana v rutenščini.

Po besedah jezikoslovca Andrija Danilenka (2006) se je jezik, ki ga se sedaj imenuje »rutenščina«, prvič pojavil kot predvsem upravni jezik v 14. in 15. stoletju, oblikovala pa ga je kancelarija Velike litovske kneževine v Vilni. Jezik se je pojavil kot uradni jezik pravne in poslovne dokumentacije ter jezik državne uprave. Poliško (poleško) narečje, ki se govori na obeh straneh moderne beloruskoukrajinske meje, je opredelil kot osnovo tako pisne rutenščine (rusьkij jazykъ ali kancelarijska slovanščina) kot govorjenih narečij rutenščine (проста(я) мова: prosta(ja) mova ali »preprosti govor«), ki ju je imenoval 'dve slogovno različni različici enega posvetnega vernakularnega standarda'.

Od druge polovice 15. stoletja do 16. stoletja, ko sta bili sedanja Ukrajina in Belorusija del Velike litovske kneževine, je renesansa močno vplivala na premik kulture, umetnosti in literature stran od bizantinskega krščanskega teocentrizma, kot se je izražal v cerkvenoslovanščini. Namesto tega so se premaknili k humanističnemu antropocentrizmu, ki se je v pisanju vse bolj izražal z jemanjem vernakularja preprostega ljudstva kot osnove besedil.

Vzhodnoslovanska pisna kultura v Litvi se je razvila v dvojezičnem okolju: poleg cerkvenoslovanske jezikovne zveze (natančneje ukrajinskobeloruske redakcije), ki se je rabila predvsem v verski in filozofski literaturi, se je pojavil knjižni jezik, ki ga pisni viri Velike litovske kneževine imenujejo prosta ali ruska mova (in redkeje kot litovščina). Ta jezik je postopoma izpodrinil cerkvenoslovanščino z vseh področij, z izjemo liturgičnega bogoslužja v pravoslavni cerkvi in – delno (poleg rutenščine) – v uniatski cerkvi. Razvili so se novi literarni žanri, ki so bili bližje posvetnim temam, kot so poezija, polemična literatura in znanstvena literatura, medtem ko so bila cerkvenoslovanska dela prejšnjih časov prevedena v jezik, ki je postal znan kot rutenščina, kancelarijska slovanščina ali stara ukrajinščina (od 14. stoletja imenovana tudi проста мова prosta mova ali »preprosti jezik«). Do 16. stoletja je praktično nemogoče razdeliti rutenska besedila na »ukrajinske« in »beloruske« podskupine – z nekaj raznolikosti so bila ta med 14. in 16. stoletjem vsa funkcionalno en jezik.

Večina dokumentov iz 15. in 16. stoletja, ki jih vsebuje Litovska metrika, je bila napisana v pisni rutenščini – ta jezik se je rabil tudi za pisanje uradne korespondence kraljevih kancelarij v Krakovu in Varšavi, naslovljene na Veliko litovsko kneževino, pa tudi za Litovske statute. Prvi letak Velike litovske kneževine – Navini groznie a žalostlivie... (Навіны грозные а жалостлівые...) – je bil objavljen v pisni rutenščini. Rutenščina je bila priznana kot uradni jezik tudi v tujini.

Kasneje, v 16. stoletju, je bilo dejansko središče rutenskega knjigotiskanja v Vilni.

Pisna rutenščina je služila kot medij za leposlovje, novinarstvo, spomine, verske polemike, homiletiko in hagiografijo – vanjo so prevajali zahodnoevropske viteške romance, zgodovinske kronike in apokrife.

Visoka rutenščina (okoli 1550–1650)

Vernakularni rutenski »uradni/poslovni govor« (ukrajinsko ділове мовлення: dilove movlennja; belorusko дзелавое маўленне: dzielavoje maŭliennie) iz 16. stoletja se je v 17. stoletju razširil na večino drugih področij vsakdanje komunikacije s pritokom besed, izrazov in sloga iz poljščine in drugih evropskih jezikov, medtem ko se je raba cerkvenoslovanščine bolj omejila na verske zadeve, cerkev, hagiografijo ter nekatere oblike umetnosti in znanosti.

Lublinska unija iz leta 1569, s katero je bila ustanovljena Republika obeh narodov, je imela pomembne jezikovne posledice: krona Poljskega kraljestva (ki je sedaj vključevala Ukrajino) je prej za upravo rabila latinščino, a je prešla na srednjo poljščino (standardizirano okoli 1569–1648), medtem ko se je Velika litovska kneževina (vključno z Belorusijo, vendar ne več Ukrajino) odpovedala kancelarijski slovanščini (rutenščini) in prav tako prešla na srednjo poljščino. Velik del poljske in rutenske šlahte se je med reformacijo za kratek čas spreobrnil v različne oblike protestantizma, a so se na koncu vsi bodisi vrnili bodisi spreobrnili v katolištvo in vse bolj rabili poljščino – medtem ko so se ukrajinski plemiči tako polonizirali, je večina ukrajinskih (in beloruskih) kmetov ostala pravoslavne vere in rutensko govorečih.

V zadnji četrtini 16. stoletja je v Ukrajini cvetela panegirična literatura, ki je opevala dejanja tako posvetnih kot cerkvenih osebnosti v njihovem boju proti tujim osvajalcem in proti katolištvu.

Po političnih premikih, ki so se zgodili v Veliki litovski kneževini od konca 14. do 15. stoletja, se je pojavil trend upada kulture, izražene v pisni rutenščini, v korist poljske kulture – ta upad se je stopnjeval v 16. in 17. stoletju. Razmere so postale še posebej hude v zadnji četrtini 16. stoletja, ko je protireformacija v Poljsko-litovski državi dobila zagon – v obdobju, ko so protestanti in pravoslavni kristjani predstavljali veliko večino prebivalstva, ki je rabilo pisno rutenščino. Inkvizicija Poljsko-litovske države je v svoj »Kodeks prepovedanih knjig« (objavljan od leta 1603 naprej) vključila mnoge publikacije v rutenščini.

Do druge četrtine 17. stoletja je knjižna rutenščina vsrkala ogromno poljskih jezikovnih elementov, pretrgala vezi s svojimi ljudskimi koreninami in postala zelo umetna – do te mere, da je bila neprimerna za vsakdanjo rabo. Po preselitvi središča pravoslavnega knjigotiskanja v Kijev v 1610-ih knjižnega jezika tega obdobja ni bilo več mogoče uvrstiti med rutenske v njegovi prvotni »starobeloruski« obliki. Po mnenju zgodovinarjev beloruske jezikovne dediščine – kot je Jelena Rudenko – so pisatelji do 18. stoletja nehali rabiti starobelorusko narečje. Posledično se je pojavila nova beloruska književnost, ki je temeljila na govorjenem beloruskem govoru – pot, ki je zrcalila pot »staroukrajinskega« narečja rutenščine.

• 
  Prvi Litovski statut, 1529. Napisan v pisni rutenščini.
• 
  Drugi Litovski statut, 1566
• 
  Azbuka iz knjige Ivana Fjodorova, 1574
• 
  Tretji Litovski statut, 1588
• 
  Rutenska slovnica (Грамматіка словєнска), Lavrentij Zizani, Vilna, 1596
• 
  Azbuka v bukvarju Lavrentija Zizanija, Znanost branja in razumevanja rutenske pisave (Наука ку читаню и розумѣню писма словенского), Vilna, 1596
• 
  Naslovnica dela Apokrisis (Апокрисисъ), Kristofora Filaleta, 1598–1599
• 
  Pisava Tiskarne Mamoničev, okoli leta 1600
• 
  Naslovnica Slovanske slovnice pravilne sintagme (Грамма́тіки славє́нскиѧ пра́вилноє сѵ́нтаґма) Meletija Smotrickega, 1618
• 
  Naslovnica Bukvarja (Букварь) Spiridona Sobalja, Kucejnška tiskarna, 1631

Pozna rutenščina (okoli 1650–1800)

Peresopniški evangelij, 1556–1561. Miniatura svetega Mateja. Prvo izjemno delo v staroukrajinski različici rutenščine.

Naslovnica Slovanorutenskega leksikona in razlage imen (Леѯіконъ славенорωсскїй и Именъ тлъкованїє) Pamva Berinde, Kucejnška tiskarna, 1653.

Slovanska slovnica pravilne sintagme (Грамма́тіки славє́нскиѧ пра́вилноє сѵ́нтаґма) Meletija Smotrickega, Moskva, 1721

Ko je sredi 17. stoletja nastal Kozaški hetmanat, je poljščina ostala jezik uprave v hetmanstvu, večina kozaških častnikov in poljske šlahte (dve skupini, ki sta se zelo prekrivali) pa je še vedno med seboj komunicirala s kombinacijo latinščine, poljščine in rutenščine. Po drugi strani pa je jezikovna ovira med kozaškimi častniki in moskovskimi uradniki postala tako velika, da so med pogajanji potrebovali prevajalce, da so se razumeli, hetman Bogdan Hmelnicki pa je 'dal pisma v moskovskem narečju prevajati v latinščino, da jih je lahko bral'.

V 17. stoletju je prišlo do standardizacije rutenščine, ki se je kasneje razdelila na moderno ukrajinščino in beloruščino. Od 16. stoletja naprej sta se začeli pojavljati dve regionalni različici govorjene rutenščine, saj je pisna rutenščina v upravi postopoma izgubljala svoj ugled v korist poljščine. Govorjena prosta(ja) mova je izginila v začetku 18. stoletja, nadomestila pa jo je bolj polonizirana (osrednja) zgodnja beloruska različica in bolj slovanizirana (jugozahodna) zgodnja ukrajinska različica. Medtem je cerkvenoslovanščina ostala literarni in upravni standard v Rusiji do konca 18. stoletja.

Pojav staroukrajinske različice jezika se običajno datira v 16. stoletje. Prvo pomembnejše delo v ukrajinski različici rutenščine je Peresopniški evangelij (1556–1561), na podlagi katerega predsedniki Ukrajine sedaj prisežejo. Peresopniški evangelij je edinstven tudi zato, ker vsebuje besede, ki domnevno izvirajo iz ljudskih ukrajinskih narečij.

Pravi razcvet književnosti v cerkvenoslovanščini se je začel v 17. stoletju z deli, kot sta Slovanska slovnica pravilne sintagme (Грамма́тіки славе́нскиѧ пра́вилноє сѵ́нтаґма) Meletija Smotrickega (1619) in njena skrajšana anonimna predelava Slovnica ali pisanje slovanščine (Грамматики или писательница языка словенский) (1638).

Stara ukrajinska slovnica je bila standardizirana v delu Ivana Uževiča Slovanska slovnica (Грамматика словенская) (1643, 1645). Uževičev pomemben dosežek je bil v stabilizaciji literarnega standarda staroukrajinskega narečja – različice rutenščine – hkrati pa jo je zaščitil pred vplivom ljudskih narečij. Tako Uževič v svoji slovnici jasno loči pisni jezik (lingua sclavonica) in ga primerja z lingua popularis – torej z govorjenim ljudskim govorom.

V začetku 17. stoletja so se pojavili prvi dramatični poskusi v staroukrajinskem narečju – verzi deklamacije in dialogi: O rojstvu Gospoda Boga ... На рождество господа бога ... (1616) Pamva Berinde, avtorja monumentalnega leksikološkega dela Slovanorutenski leksikon in razlaga imen (Леѯіконъ славенорωсскїй и Именъ тлъкованїє) (1627).

V baročnem obdobju se je v stari ukrajinski književnosti pojavil bogat dramski žanr, ki je zajemal množico družabnih in domačih pripovedi, pesmaric in komedij. Prišlo je do demokratizacije literarnega junaka in sloga – zlasti znotraj interludijev (kratkih vmesnih iger med dejanji šolskih dram) – kar ponazarja večdejanka Komedija (Комедия) Kajatana Maraševskega (1787), ki je bila uprizorjena v Zabelskem dominikanskem kolegiju.

Med letoma 1647 in 1701 je Kijevsko-mogilski kolegij (kasneje Akademija) objavil mnoga dela staroukrajinskih avtorjev, vključno z Joanikijem Galjatovskim, Lazarjem Baranovičem, Antonijem Radivilovskim, Inokentijem Gizelom, Varlaamom Jasinskim, Stefanom Javorskim, Dimitrijem Tuptalom, Ivanom Veličkovskim, Petrom Mogilo in drugimi. Kijevsko-mogilska akademija je služila tudi kot osrednje središče za razvoj dramske književnosti. Dela znotraj tega žanra kažejo jezikovne značilnosti – glede fonetike, slovnice in besedišča – ki so značilne za staroukrajinsko narečje.

V poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju je jezik dramskih del doživel pomembno preobrazbo: staroukrajinsko jezikovno različico je postopoma izpodrinila cerkvenoslovanska. V homiletični literaturi – zlasti v delu Ključ razumevanja (Ключъ разумѣніѧ) Joanikija Galjatovskega – se je v besedišču opazno povečala raba cerkvenoslovanskih izposojenk. V 17. in zgodnjem 18. stoletju je bila razširjena tudi kronistična literatura; ta žanr je bil pretežno povezan z narodnoosvobodilno vojno, ki jo je vodil Bogdan Hmelnicki. Jezik, rabljen v teh kronikah, je jezikovno heterogen. Medtem ko je staroukrajinsko narečje jasno vidno v Očividčevi kroniki (Летопись Самовидца), pa v kasnejših kronikah – zlasti v Veličkovi – jezik vsebuje znatno mešanico cerkvenoslovanskih besed in oblik.

Polonizacija je v Veliki litovski kneževini izzvala odpor vidnih državnih osebnosti (kot je bil Lev Sapjega) in nekaterih verskih osebnosti (kot je bil Vasil Tjapinski). Zagovor pravic pisne rutenščine, ki se je začel na področju publicističnega pisanja, se je razvil v praktično sfero gradnje države (kar se je kazalo v sporih glede jezika Litovskega statuta iz leta 1588 – katerega izid je Sapjega opisal v predgovoru k statutu iz leta 1588 in je bil zapisan v jezikovni izbiri, sprejeti za same statute). Pomembna zmaga te politične linije je bila zakonska utrditev – v posebnem členu statuta – pisne rutenščine kot edinega dovoljenega jezika za uradne dokumente; ta določba je bila uvedena v Statutu iz leta 1566, ponovljena v Statutu iz leta 1588 in celo ohranjena v poljski ponovni izdaji Statuta (1614).

Sčasoma pa se je raba pisne rutenščine postopoma zmanjševala – saj se je vse več posameznikov iz višjega in nato srednjega sloja asimiliralo v poljsko kulturo in sprejelo poljščino.

obdobje	vilniški akti v rutenščini	vilniški akti v latinščini	vilniški akti v poljščini
1495–1550	50 %	50 %	0 %
1551–1600	17 %	63 %	20 %
1601–1650	5 %	30 %	65 %
1651–1754	0 %	10 %	90 %

Leta 1696 je Vsesplošna konfederacija stanov Republike obeh narodov prepovedala rabo rutenščine v vseh novih dokumentih in ga nadomestila s poljščino.

5. oktobra 1720 je Peter Veliki ratificiral odlok sinode, ki je določal, da se v Kijevu in Černigovu knjige lahko tiskajo le v različicah, ki jih je odobrila sinoda. Čeprav so bile liturgične knjige redko tiskane v rutenščini – saj je pravoslavna dogma predpisovala rabo cerkvenoslovanščine – nekateri raziskovalci to kljub temu vidijo kot omejitev literature v rutenščini, saj so bile tiskarne pooblaščene za tiskanje le verske literature. Kljub temu so verske knjige v rutenščini obstajale – in so bile pravzaprav zelo pomembna dela, kot je Peresopniški evangelij. Kasnejši sinodalni odloki, izdani septembra 1721, januarja 1727 in 1728, so te omejitve delovanja Kijevsko-pečerske tiskarne še dodatno kodificirali. Posledično je bil razvoj izobraževalnih in literarnih del v staroukrajinski različici rutenščine zadušen. Ostali so le rokopisi, predstavljeni kot grobi osnutki (оляпка), božične pesmi (ki so jih recitirali študenti) in izrazi hvaležnosti potujočih beračev – ter tradicionalni praktični dokumenti: različni priročniki in vodniki o gospodinjstvu in zdravilih. Medtem je tiskana literatura še naprej izhajala v cerkvenoslovanščini.

Do 18. stoletja je cerkvenoslovanščina v Ukrajini praktično izpodrinila rutenščino, ukrajinski avtorji pa so svoja dela pisali v njej in se s tem vključili v širši ruski kulturni kontekst. Grigorij Skovoroda je svoja filozofska dela pisal v ruščini in zavestno – in občasno – vključeval ukrajinizme, vzete iz rutenščine. Jurij Barabaš navaja druge primere, kako je Nikolaj Gogolj v ruščino prenesel besedne zveze iz stare ukrajinske drame.

V začetku 19. stoletja je med profesorji na Univerzi v Vilni krožila zamisel o oživitvi rutenščine.

Področja rabe

Jezik je obstajal v dveh oblikah: pisni in pogovorni.

Pod velikim vojvodo Algirdasom je pisni jezik postal uradni državni jezik Velike litovske kneževine.

Pisna raba

Pisna rutenščina je bila ena od uradnih knjižnih jezikov Velike litovske kneževine od 14. stoletja do leta 1696, pa tudi vzhodnoslovanskih vojvodstev Kraljevine Poljske (po letu 1569) in Kneževine Moldavije, ki je služil kot jezik uprave in literature. Razvil se je na podlagi pisne tradicije Stare Ruse. Temeljil je na zahodnih (starobeloruskih in staroukrajinskih) narečjih vzhodnih Slovanov, pa tudi na elementih cerkvenoslovanske (predvsem ukrajinskobeloruske različice) in poljščine. Do konca 17. stoletja ga je na ozemlju Velike litovske kneževine kot jezik uprave popolnoma izpodrinila poljščina.

Tujci pogosto niso razlikovali med jezikoma moskovske in litovske države in so oba preprosto imenovali »rutenščina«. Vendar pa se je znotraj Moskovske države oznaka »rutenščina« nanašala na cerkvenoslovanščino – kar pomeni, da sta bila v Moskvi izraza »rutenščina« (ruščina) in »slovanščina« (cerkvenoslovanščina) sopomenki. Nasprotno pa je v Litvi izraz »rutenščina« označeval jezik, ki se je razlikoval od cerkvenoslovanščine; tako sta imela v Veliki litovski kneževini »rutenščina« in »slovanščina« povsem različna pomena. V Moskvi se je prosta mova Velike litovske kneževine imenovala »litovščina« ali »beloruščina«. Znotraj same Velike litovske kneževine (pa tudi na tistih ozemljih Velike litovske kneževine, ki so leta 1569 prešla k Poljski) so ga pisci v 16. in 17. stoletju občasno imenovali tudi »litovščina«. Sedaj se knjižni in upravni jezik Velike litovske kneževine v Belorusiji najpogosteje opredeljuje kot stara beloruščina, v Ukrajini pa kot stara ukrajinščina.

V kancelarijskih zapisih Velike litovske kneževine je bila rabljena tradicionalna cirilica. Ko pa se je Velika litovska kneževina približevala Kraljevini Poljski – in ko se je vpliv poljske kulture krepil – se je občasno rabila tudi latinica. Litovski Tatari so svoje kitabe in hamajile sestavljali z belorusko arabsko abecedo; vendar se zdi, da je bil njihov jezik bližje govorjeni stari beloruščini kot sodobni knjižni pisni obliki stare beloruščine, saj tradicionalni pravopis ponavadi zakrije – namesto da bi odražal – posebnosti govorjenega jezika.

Na rutenščino Kneževine Moldavije je vplivala knjižna bolgarščina (standardizirana po tarnovskih normah), pa tudi poljščina in – v manjši meri – moldavščina.

Knjižna raba

Knjižni jezik je imel nadnarečno obliko in se je lahko bistveno razlikoval od krajevnih govorjenih narečij Velike litovske kneževine; to je bilo zato, ker »ruska mova« ni temeljila zgolj na živih govorjenih značilnostih katerega koli posameznega ljudstva (bodisi beloruskega bodisi ukrajinskega) in je – v obdobju njune vključenosti v Veliko litovsko kneževino – služil kot skupni knjižni jezik za obe skupini, kar je predstavljalo stopnjo v razvoju beloruskega in ukrajinskega knjižnega jezika.

Pojav rutenskega knjižnega jezika kot samostojnega idioma in začetek njegovega dokumentiranega razvoja v tej vlogi se običajno datirajo v 14. stoletje. Nadaljnji razvoj se je zgodil v 15. stoletju, vrhunec razvoja pa je bil dosežen v 16. stoletju; v drugi polovici 16. in prvi polovici 17. stoletja so se začeli poskusi kodifikacije – najpomembnejši med njimi so slovnica in bukvar Ivana Fjodorova (1574, 1578), slovnica Lavrentija Zizanija (1596) in slovnica Ivana Uževiča (1645).

Književna rutenščina se je razlikovala od upravnega jezika. Razlika med njima je bila običajno majhna (kot je razvidno iz Luteranskega katekizma in del Ipacija Paceja), čeprav je bila včasih precejšnja (kot v Bibliji Francišaka Skarine in Evangeliju Vasila Tjapinskega). V 15. in 16. stoletju se knjižni jezik še ni povsem stabiliziral: lahko je vseboval cerkvenoslovanske izraze; polonizmi so se lahko pojavljali v količinah od velikih do zmernih; in lahko je bil bodisi zelo oddaljen od ljudskega jezika bodisi zelo podoben njemu (kot je prikazano v Evangeliju Tjapinskega). Bil je zelo podoben upravnemu jeziku – včasih je dosegel skorajšnjo istovetnost z njim (kot v Potijevi Uniji in Veleposlaništvu pri papežu Sikstu). Polonizacija Velike litovske kneževine je na koncu privedla do propada tega knjižnega jezika in poznejšega prehoda na poljščino.

V 17. in začetku 18. stoletja je imela rutenščina pomemben vpliv na ruski knjižni (po Trubeckoju, »moskovski posvetni in poslovni«) jezik.

Pogovorna raba

Govorjena (pogovorna) rutenščina se je razlikovala od svojega pisnega dvojnika; na ozemlju Velike litovske kneževine je kazala značilnosti zgodnjega ukrajinskega in zgodnjega beloruskega govora – dveh glavnih narečij govorjenega jezika Velike litovske kneževine. Pogovorno rutenščino je v vsakdanjem sporazumevanju rabila velika večina prebivalstva in je skupaj z elementi iz rutenske različice cerkvenoslovanščine (čeprav se pojavljajo tudi vključki iz drugih različic) in iz poljščine služila kot temelj za pisni jezik Velike litovske kneževine. Po Stangovih ugotovitvah v najzgodnejših dokumentih iz 14. in 15. stoletja prevladujejo narečne značilnosti ukrajinskega tipa. Vendar pa so sčasoma – ko so se meje premikale in se je razvijal relativni demografski pomen različnih jezikovnih skupin – postopoma prevladovale značilnosti beloruskega tipa.

Jezikovne razlike so bile še posebej izrazite na skrajnem severu Velike litovske kneževine, kjer se je kazal »beloruski jezikovni kompleks« (akanje, dzekanje, cekanje itd.), in na jugu, kjer je bil jasno razviden »ukrajinski jezikovni kompleks« (ikavizem, utrjevanje soglasnikov pred »e« in »i«, združevanje staroslovanskih »i« in »ы« v »и« itd.).

Prisotnost zvalnika povezuje rutenščino z ukrajinščino in beloruščino. Prehod iz prostaje move v beloruščino je bil postopen. Meja med beloruskimi in velikoruskimi govori je zabrisana – pojav, ki ga običajno pripisujejo boju med Veliko litovsko kneževino in Veliko moskovsko kneževino, med katerim so ozemlja med njima (kot je Smolenska regija) večkrat menjala lastnika.

V Kneževini Moldaviji je bil govorjeni jezik galicijskobukovinski govor.

Knjižni jezik in živi govor

Knjižni jezik Velike litovske kneževine se je razvil v okviru državnih pisanj, predvsem na podlagi beloruskih govorov okrog Vilne in v osrednjih regijah sedanje Belorusije (po Janu Stankeviču je temeljil na južnopoljskih govorih, ki so hkrati predstavljala vzhodne govore osrednjega narečja). V zgodnjih fazah nastajanja jezika so bili prisotni vplivi tako južnovolinskega kot severnovolinskega (ali južnobeloruskega) narečja Velike litovske kneževine.

V uradnih zapisih Velike litovske kneževine iz 14. in 15. stoletja prevladujejo narečne značilnosti ukrajinskega tipa; vendar jih do konca 15. stoletja izpodrinejo beloruske. Pod kraljem Sigismundom Avgustom je južni jezikovni tip popolnoma izginil iz upravne dokumentacije Velike litovske kneževine. V tem obdobju se je pojavil jezik litovske kancelarije kot različica, ki je bila najbolj podobna beloruskim govorom v okolici Vilne. V ta jezik se je vsrkal tudi polocki tip pisarniškega jezika, ki je prej obstajal kot samostojna oblika.

Glede na nadnarečno naravo pisnega knjižnega jezika Velike litovske kneževine so obstajale določene razlike med pisno »prosto movo« in narečnim govorjenim govorom splošnega prebivalstva – večino katerega so sestavljali nepismeni kmeti. Za knjižni jezik so bili značilni značilna skladnja, birokratski klišeji in pravna terminologija. Prisotne so bile tudi leksikalne razlike. Na primer, v starocerkvenoslovanskem-ukrajinskem slovarju Pamva Berinde Slovanorutenski leksikon in razlaga imen (Леѯіконъ славенорωсскїй и Именъ тлъкованїє) (1627) je »ruskaja reč« (tj. »prosta mova«) postavljena v nasprotje z »volinščino« (tj. ukrajinščino) in »litovščino« (tj. beloruščino): cerkvenoslovanski izraz pětel (пѣтель) tukaj ustreza »rutenskemu kogut (когутъ), volinskemu pěven (пѣвень) in litovskemu petuh (петухъ)«. Hkrati je bil vsakdanji govor šlahte Velike litovske kneževine in izobražene inteligence najbližji obliki, ki se je rabila v upravnem in poslovnem pisanju.

V 16. in 17. stoletju je bila rutenščina značilna po izjemni raznolikosti funkcij in področij rabe: služila je kot pisni jezik kancelarije Velike litovske kneževine, pa tudi kot jezik posvetne – in od sredine 16. stoletja naprej tudi verske – literature (glej literatura Velike litovske kneževine).{

Asimilirani potomci krimskih Tatarov – tako tisti, ki so se prostovoljno preselili, kot tisti, ki so bili ujeti in pripeljani s Krima v 14. stoletju – so za bogoslužne namene rabili ljudsko rutenščino. Liturgični kitabi, ki so se ohranili do danes, so nazorni primeri živega beloruskega govora, prepisanega v 16. stoletju z arabsko pisavo.

Besedišče

Glej tudi: Belorusko-litovske kronike

Litovski uradni dokumenti so bili napisani v pisni rutenščini – vključno s Statuti Velike litovske kneževine, Litovsko metriko, listinami in vsemi javnimi akti. Tako je ta jezik služil kot uradni jezik od 14. do 18. stoletja.

Mnogi zgodnji dokumenti (nekateri segajo v leto 1432) so napisani v rutenščini, prav tako pa tudi veliko število zgodovinskih poročil, pisem in podobnega gradiva. Elemente rutenščine je mogoče zaslediti tudi v cerkvenih literarnih spomenikih.

Francišak Skarina

Francišak Skarina

Rutenščina tvori jezikovno osnovo Rutenske Biblije (Библиꙗ рꙋска) Francišaka Skarine. Besedišče izdaj vzhodnoslovanskega pionirskega tiskarja obsega avtohtone beloruske, cerkvenoslovanske in zahodnoslovanske leksikalne enote (polonizme in bohemizme). Belorusko besedišče, ki se ga najde v njegovih delih, je praslovanskega ali starovzhodnoslovanskega izvora; v večini primerov ohranja tradicijo starovzhodnoslovanščine, ki je do 14. stoletja služila kot medij za pisno komunikacijo med Vzhodnimi Slovani, vendar je bila njena govorjena raba omejena na ozko geografsko območje, predvsem na etnično belorusko ozemlje. Raziskovalci so identificirali najbolj arhaične leksikalne enote, ki so se ohranile do danes in ohranile prvotno belorusko fonetično obliko: veža (вежа), volot (волотъ), gaj (гай), detinstvo (детинство), žnivo (жниво), zgoda (згода), klopot (клопотъ), krinica (криница), losenja (лосеня), litka (лытка), medvedenja (медведеня), pomsta (помста), promen (промень), sevba (севба), smutok (смутокъ), stežka (стежка), strižen (стрижень), počatok (початокъ), uzgorok (узгорокъ); pridevniki, kot so goršij (горший), daremnij (даремный), drobnij (дробный), žitnij (житний), lagodnij (лагодный), privetlivij (приветливый), prihožij (пригожий), rosnij (росный); glagoli, vključno z gučati (гучати), dosjagati (досягати), zmovitisja (змовитися), lajati (лаяти), robiti (робити), hovati (ховати); in prislovi, kot so vdolž (вдолжъ), domov (домовъ), dosit (досыть), lepej (лепей), nikoli (николи), med drugim. Skarina je svoj največji prispevek k leksikalni obogatitvi rutenščine dosegel prav s črpanjem iz besedišča svojih maternih beloruskih narečij. Aljaksandr Bulika – dopisni član Nacionalne akademije znanosti Belorusije – ob obravnavanju teme kontinuitete ugotavlja, da je zaradi široke razširjenosti Skarinovih knjig po vsej Belorusiji (ki so uživale zasluženo avtoriteto) njihov prispevek k razvoju beloruskega jezika v prednacionalnem obdobju in k stabilizaciji njegovega leksikalnega sistema »pomemben«.

Simon Budni

Naslovnica knjige Katekizem (Катихисісъ), ki jo je leta 1562 v Njasvižu izdal Simon Budni. Napis se glasi: »Katekizem ali starodavna krščanska znanost iz svetih spisov za preproste ljudi rutenskega jezika, sestavljena v poskusih in zavrnitvah.« (Катихисісъ, то естъ наука стародавная хрістіаньская от светого писма, для простыхъ людей языка руского, въ пытаніахъ и отказѣхъ събрана)

Simon Budni – ideološki privrženec Francišaka Skarine in priznani socinijanski pridigar iz 16. stoletja – je v svoji založniški dejavnosti še bolj in bolj raznoliko rabil beloruski besednjak. 10. junija 1562 je v Njasvižu na stroške Mikołaja Krzysztofa Radziwiłła »Črnega« objavil Katekizem (Катихисісъ) – živ primer starobeloruskega pisnega jezika. V predgovoru h Katekizmu poziva fevdalne gospode – predvsem Radziwiłłe – naj cenijo svoj materni jezik in spodbujajo razvoj kulture, izobraževanja in knjigotiskanja:

Naj Vaše knežje milosti ne uživajo le v tujih jezikih, ampak naj – če boste tako milostni – cenijo tudi ta starodavno priznani slovanski jezik in se z njim ukvarjajo. Kajti primerno je, da se Vaše knežje milosti ubogovoljno podajo na jezik prav tistega ljudstva, med katerim so Vaši starodavni predniki – in pravzaprav plemeniti očetje Vaših knežjih milosti – tako slavno opravljali najvišje in najvidnejše položaje.

Izrazite fonetične značilnosti jezika Katekizma Simona Budnega so: prehod »у« v kratek »ў«, ki se je zaradi pomanjkanja posebnega grafema prenašal z »в«: vživati (вживати), navčanіje (навчаніе), navčati (навчати) in utrjevanje sikajočih zvokov: božij (божыи), vsemogučij (всемогучыи), inšij (иншыи), čužij (чужыи), majuči (маючы), sodravši (содравшы). Besedišče Katekizma ni doživelo tako izrazitega zahodnoslovanskega vpliva kot besedišče njegovega predhodnika Skarine in je sestavljeno tako iz leksikalnih enot praslovanščine in rutenščine kot iz mnogih inovacij, ki so nastale na podlagi samostojnih beloruskih narečij. Kot ugotavlja Arkadz Žuravski v svojem delu Zgodovina beloruskega knjižnega jezika (Гісторыя беларускай літаратурнай мовы), Katekizem Budnega vsebuje precejšnje število beloruskih izrazov, ki so tedaj šele začeli vstopati v literarno rabo: bačiti (бачити), vzor (взоръ), vihovati (выховати), zginuti (згинути), karati (карати), krajina (краина), ličba (личьба), mova (мова), moviti (мовити), nadeja (надея), nastavnik (наставникъ), prikrij (прикрий), pitanije (пытанье), sprava (справа), hovati (ховати). Tudi v besedišču Katekizma se imena dni v tednu pojavljajo v beloruski fonetični in morfološki obliki: ponědělok (понѣдѣлокъ), vtorok (второкъ), sereda (середа), četvěer (четвѣеръ), pjatnica (пятница), subota (субота). Nekateri polonizmi, ki se jih najde v knjigi Budnega, prej niso bili široko rabljeni v rutenskih spomenikih, vendar so se kmalu trdno ukoreninili v pisni tradiciji Velike kneževine: dočasnij (дочасный), žebrovati (жебровати), zičiti (зычити), zgola (згола), zacnij (зацный), maetnost (маетность), malženstvo (малженство), prišlij (пришлый), cnota (цнота), člonok (члонок), škoda (шкода).

Vasil Tjapinski

Vasil Tjapinski (Tjapinski-Omeljanovič)

Zapis na strani 111 v zgodnji knjigi aktov št. 1 Grodnenskega zemskega sodišča za leto 1556, napisan v knjižni rutenščini: »Žive knjige – kdor jih zna brati, mora zanje zelo skrbeti.« (Книги животные хто их γмее чытат муси тот много дбать)

Leta 1571 je uslužbenec urada Grodnenskega zemskega sodišča svojim bodočim naslednikom napisal: »Tukaj ni treba ničesar pisati.« (Не потреба тут ничого писат) Napis je bil kasneje prečrtan in nadomeščen z drugačnim stavkom: »Ampak zame je to, kar sem napisal, potrata.« (Але мне, што писал — насрат)

Eden najprestižnejših spomenikov rutenske knjižne kulture je Evangelij Vasila Tjapinskega (okoli 1580) – prevedena izdaja Nove zaveze, ki obsega evangelija po Mateju in Marku ter začetek Evangelija po Luku. Besedilo knjige je predstavljeno v dveh stolpcih: v cerkvenoslovanščini in rutenščini. Ta prevod Svetega pisma – skupaj z deli Francišaka Skarine in Simona Budnega – je živ primer zbliževanja jezika verske literature z živimi beloruskimi narečji 16. stoletja.

Jezik tega dela zaznamujejo mnoga fonetična črkovanja, ki odražajo sodobno izgovorjavo – kot so mesco (месцо), žona (жона), užo (ужо), čolovek (чоловекъ) in čotiri (чотыри) – ter zaimkovne oblike, kot sta hto (хто) in što (што) (ki nadomeščata standardna kto (кто) in čto (что)), in polnoglasne, kot so bereg (берегъ), vorog (ворогъ), golod (голодъ), golos (голосъ), obolok (оболокъ) in čjarevo (чярево). V nekaterih primerih je Tjapinski rabil mehki znak »ь« za označevanje asimilacijske palatalizacije soglasnikov: zlosť (злосьть), radosť (радосьть), svet (сьветъ), sviren (сьвиренъ), smert (сьмерть), sneg (сьнегъ), esli (есьли) in tako naprej. Raziskovalci opažajo tudi prisotnost fonetične nedoločniške oblike – kot sta protivitca (противитца) in suditca (судитца) – ki je bila v jezikovnih normah tistega obdobja izjemno redka in se je pojavljala namesto običajnih, arhaičnih oblik protivitisja (противитися) in suditisja (судитися).

Obvladovanje maternega jezika Tjapinskega se še posebej jasno razkrije na leksikalni ravni njegovega Evangelija. Za vsako leksikalno enoto v knjižnoslovanskem besedilu si je prizadeval zagotoviti ustrezno besedo iz svojega maternega jezika: ad (адъ, pekel) – peklo (пекло), bran (брань, prepir/vojna) – vojna (война), vija (выя, vrat) – šija (шия), krepok (крепокъ, močan) – mocni (моцный), luna (луна, luna) – mesec (месецъ), mučitel (мучитель, mučitelj) – kat (катъ), pečal (печаль, žalost) – frasunok (фрасунокъ), riza (риза, oblačilo) – odeža (одежа), svešnica (свешница, svečnik) – lihtar (лихтаръ), čas (часъ, ura) – godina (година), jazik (языкъ, jezik/ljudstvo) – narod (народъ) in druge. Celo besede skupnoslovanskega izvora je Tjapinski prežel s fonetičnimi in morfološkimi značilnostmi, ki so sedaj značilne za beloruščino: dosele (доселе, doslej/do zdaj) – dosjul ({{jezik|zle|досюль), koliko (колико, koliko) – kolko (колько), bolezn (болезнь, bolezen) – bolest (болесть), mesto (место, kraj) – mesco (месцо), pepel (пепелъ, pepel) – popel (попелъ), mitar (мытаръ, davkar) – mitnik (мытникъ), stezja (стезя, pot) – stežka (стежка), sučec (сучецъ, vozel) – sučok (сучокъ), červ (червь, črv) – červjak (червяк), udica (удица, trnek/udica) – uda (уда) in druge.

V nekaterih primerih je Tjapinski cerkvenoslovansko versko terminologijo prevedel z rabo ljudskega konceptualnega okvira – natančneje, s strukturnimi elementi, ki se razlikujejo od tistih v literarnem besedilu, a so opazni v sodobnih beloruskih narečjih: arhierei (аръхиереи, arhiereji/veliki duhovniki) – perednejšie oferovniki (переднейшие оферовнікі), lžeproroki (лжепророки, lažni preroki) – lživie proroki (лживые пророки), mirotvorci (миротворцы, mirovniki) – pokoi činjačie (покои чинячие) in zakonoučitel (законоучитель, učitelj postave) – zakonu učitel (законоу учитель). Nasprotno pa obstajajo tudi primeri, ko so cerkvenoslovanske besedne zveze prevedene z rutenskimi sestavljenimi tvorbami: mimo iti (мимо ити, iti mimo) – prominuti (проминути), preljubi tvorit (прелюбы творить, prešuštvovati) – čužoložit (чужоложить) in več drugih.

Abeceda

Rutenska abeceda je zelo podobna zgodnji cirilični abecedi. Ni poznala črk: »ꙑ«, »ю« in »ҁ«.

Rutenska abeceda

slika	Unicode	staroslovansko ime (cirilično)	ime (prečrk.)	prečrk.	izvor	pomen imena	opombe
	А а	азъ	azŭ	a	grška alfa Α	I
	Б б	боукꙑ	buky	b	grška beta v obliki Thera	črke
	В в	вѣдѣ	vědě	v	grška beta Β	vedeti
	Г г	глаголи	glagoli	g	grška gama Γ	govoriti	Kadar je označena s palatalizacijsko označbo, se izgovarja [ɟ]  – to se pojavlja le redko in le v izposojenih besedah.
	Д д	добро	dobro	d	grška delta Δ	dobro
	Є є	єстъ	estŭ	e	grški epsilon Ε	je	Izgovarja se [jɛ], kadar pred njim ni soglasnika.
	Ж ж	живѣтє	živěte	ž, zh	glagoliška živete Ⰶ	živeti
	Ѕ ѕ / Ꙃ ꙃ	ꙃѣло	dzělo	dz, ʒ, ẑ	grška stigma Ϛ	zelo	Oblika ꙃ je imela fonetično vrednost [dz] in ni imela številske vrednosti, medtem ko se je oblika ѕ rabila le kot števka in ni imela fonetične vrednosti. Od 12. stoletja se je namesto ꙃ začela rabiti ѕ. V mnogih rokopisih se namesto tega rabi з, kar kaže na to, da je prišlo do lenicije.
	З з / Ꙁ ꙁ	зємл҄ꙗ	zemlja	z	grška zeta Ζ	Zemlja	Prva oblika se je razvila v drugo.
	І і / Ї ї	и	i	i, ı, ì	grška jota Ι	in	Izgovarja se [ji] ali [jĭ], kadar pred njo ni soglasnika in ne členek ‹i› (»in«)  – pravopis ne razlikuje med [ji] in [jĭ]. Domneva se, da je bila morda prvotno namenjena predstavljanju [jĭ].
	И и	ижє	iže	i	grška eta Η	kateri	Izgovarja se [ji] ali [jĭ], kadar pred njo ni soglasnika in ne členek ‹i› (»in«)  – pravopis ne razlikuje med [ji] in [jĭ]. Domneva se, da je bila morda prvotno namenjena predstavljanju [i] in [ji].
	К к	како	kako	k	grška kapa Κ	kot	Kadar je označena s palatalizacijsko označbo, se izgovarja [c]  – to se pojavlja le redko in le v izposojenih besedah.
	Л л	людиѥ	ljudije	l	grška lambda Λ	ljudje	Kadar je označena s palatalizacijsko označbo ali ji sledi palatizacijski samoglasnik (ю, ѭ ali ꙗ in včasih ѣ), se izgovarja [ʎ]  – nekateri rokopisi ne označujejo palatalizacije, v tem primeru je treba nanjo sklepati iz konteksta.
	М м	мꙑслитє	myslite	m	grška mi Μ	misliti
	Н н	нашь	našĭ	n	grška ni Ν	naše	Kadar je označena s palatizacijsko označbo ali ji sledi palatizacijski samoglasnik (ю, ѭ ali ꙗ in včasih ѣ), se izgovarja [ɲ]  – nekateri rokopisi ne označujejo palatalizacije, v tem primeru je treba nanjo sklepati iz konteksta.
	О о	онъ	onŭ	o	grški omikron Ο	on / ono
	П п	покои	pokoi	p	grški pi Π	mir / spokoj
	Р р	рьци	rĭci	r	grški ro Ρ	reči	Kadar je označena s palatizacijsko označbo ali ji sledi palatizacijski samoglasnik (ю ali ѭ), se črka izgovarja [rʲ]  – nekateri rokopisi ne označujejo palatalizacije, v tem primeru je treba nanjo sklepati iz konteksta. Ta palatalizacija se je v južnoslovanskem govoru izgubila precej zgodaj.
	С с	слово	slovo	s	grška lunatna sigma Ϲ	beseda / govor
	Т т	тврьдо	tvrĭdo	t	grški tav Τ	težko / zagotovo
	Оу оу / Ꙋ ꙋ	оукъ	ukŭ	u	grški omikron-ipsilon ΟΥ / Ꙋ	učenje	Prva oblika se je razvila v drugo, navpično ligaturo. Manj pogosta alternativna oblika je bil digraf z ižico: Оѵ оѵ.
	Ф ф	фрьтъ	frĭtŭ	f	grški fi Φ		Ta črka ni bila potrebna za slovanske jezike, ampak se je rabila za prepis grškega Φ in latiničnih ph in f. Verjetno, vendar ne zagotovo, se je izgovarjala kot [f] in ne kot [p]  – vendar so jo v nekaterih primerih našli kot prečrkovanje grškega π.
	Х х	хѣръ	xěrŭ	kh, x, h	grški hi Χ		Kadar je označena s palatalizacijsko označbo, se izgovarja [ç]  – to se pojavlja le redko in le v izposojenih besedah.
	Ц ц	ци	ci	c	glagoliška tsi Ⱌ
	Ч ч	чрьвь	črĭvĭ	č, ch	glagoliška cherv Ⱍ	črv	Ta črka je po približno letu 1300 nadomestila koppo kot številko za 90.
	Ш ш	ша	ša	š, sh	glagoliška sha Ⱎ
	Щ щ	ща	šta	št, sht, ŝc̟	glagoliška shta Ⱋ		Izgovorjava te črke se je od regije do regije razlikovala {{snd} prvotno je morda predstavljala reflekse od [tʲ]. Včasih jo je nadomestil digraf шт. V starovzhodnoslovanski izgovorjavi [ʃtʃ]. Kasneje jo je ljudska etimologija analizirala kot ligaturo Ш-Т, vendar niti cirilica niti glagolica nista nastali kot taka ligatura.
	Ъ ъ	ѥръ	jerŭ	ŭ, ъ	glagoliški jer Ⱏ		Za č, š, ž, c, dz, št in žd se je ta črka izgovarjala enako kot ь namesto njene normalne izgovorjave.
	Ь ь	ѥрь	jerĭ	ĭ, ь	glagoliški yerj Ⱐ
	Ѣ ѣ	ѣть	ětĭ	ě, æ	glagoliški jat Ⱑ		V zahodnih južnoslovanskih narečjih starocekrvenoslovanščine je imela ta črka bolj zaprto izgovorjavo, morda [ɛ] ali [e]. Ta črka se je pisala le za soglasnikom  – na vseh drugih mestih se je namesto tega rabil ꙗ.
	Ѫ ѫ	ѫсъ	ǫsŭ	ǫ, õ	glagoliški ons Ⱘ		V ruščini se imenuje юсъ большой (veliki jus).
	Ѡ ѡ	отъ	otŭ	ō, w, o, ô	grška omega ω	od	Ta črka se je redko rabila, večinoma se je pojavljala v medmetu »oh«, v predlogu ‹otŭ›, v grški transkripciji in kot okrasna velika začetnica.
	Ѧ ѧ	ѧсъ	ęsŭ	ę, ẽ	glagoliški ens Ⱔ		Izgovarja se kot [jɛ̃], kadar pred njo ni soglasnika. V ruščini se imenuje юсъ малый (mali jus).
	Ѯ ѯ	ѯи	ksi	ks	grški xi Ξ		Ti dve črki nista bili potrebni za slovanski jezik, ampak sta se rabili za prepisovanje grščine in kot številki.
	Ѱ ѱ	ѱи	psi	ps	grški psi Ψ
	Ѳ ѳ	фита	fita	θ, th, T, F	grška teta Θ		Ta črka ni bila potrebna za slovanske jezike, ampak se je rabila za prepisovanje grščine in kot številka. Zdi se, da se je v splošnem izgovarjala kot [t], saj najstarejša besedila včasih nadomestijo njene primerke s т. Običajna starocerkvenoslovanska izgovorjava verjetno ni imela fona [θ].
	Ѵ ѵ	ижица	ižica	ü, v, ỳ	grški ipsilon Υ	majhni jarem	Ta črka se je rabila za prepisovanje grškega ipsilona in kot številka. Bila je tudi del digrafa оѵ.

Zgledi besedil

• Гл̃ющи(м) бо Грекω(м) / παυ̃σον τήν γλώσσαν σο̃υ από κάκου και χείλη σο̃υ του̃ μή λαλη̃σαι δόλον.
• Славέнски прεвóдимъ, Оудέржи язык(ъ) свóй ω(т) зла / и оустнѣ́ своѣ έжε нε гл̃áти лсти:
• Руски исто(л)кóвуεмъ / Гамýй языкъ свой ω(т) злогω, и оуста твои нεхай нε мовятъ зрады.

— Meletij Smotricki, Slovanska slovnica pravilne sintagme (Грамма́тіки славє́нскиѧ пра́вилноє сѵ́нтаґма), 1619

Zgleda pogovornega jezika

Zgled »rutenščine« (lingua Ruthenica) iz leta 1705 (v viru je besedilo predstavljeno v latinici; nanaša se na ljudske pogrebne obrede – natančneje na žalostinko za pokojnikom); poleg tega vir podaja latinsko razlago pomena navedenega besedila:

Ha lele lele, y procz tus mene umarl? yza tymie mielszto yeʃtu albo procz ty umarl? Ha lele, lele yza tyniemie Kraʃ ye mlodzite y procz ty umarl?
// id est, heu heu mihi! quare mortuus est? Num tibi deerat eſca aut potus? quare ergo mortuus est? Heu heu mihi! annon habuiſti formoſam conjugem? quare E. mortuus es?

— Caspar Calvör, Ritualis ecclesiastici opus historico-didascalico-paideuticum, 1705, 1. del, str. 820

Prevod latinske razlage je naslednji: »Gorje, gorje meni! Zakaj je mrtev? Ti je manjkalo hrane ali pijače? Zakaj je potem mrtev? Gorje, gorje meni! Ali nisi imel žene? Zakaj si mrtev?«

Lvovska kronika iz prve polovice 17. stoletja je bila prav tako napisana v pogovornem jeziku Zahodne Ruse in vsebuje naslednje odlomke:

1597: Наливайка загублено.

1598: По дахахъ, по домахъ щось пысало, и падало на землю, що и люде слыхали, якъ о землю чимъ ударивъ, а потому скотъ здыхалъ барзо. 1599: Моръ былъ великій во Львовѣ, що мовили и птахъ, якъ летѣлъ, презъ мѣсто, впалъ и здохъ. 1616: … а Сцѣбора и Сурма чвертовано. Такую имъ нагороду дано. 1619: Канцлѣра Жолковского в Волосѣхъ забито, и Корецкого взято, бо безъ Козаковъ войну точилъ, мовилъ такъ: «Не хочу я зъ Грицями воевати; нехай идутъ до ролѣ, або свинѣ пасти.» Въ той часъ тутъ трвога наступила. Татаровъ великое множество розсѣялося было. Не было такого человѣка, що бы ся не трвожилъ.

1620: Въ той часъ Сагайдачный спосредку Турковъ беручи по едному водилъ до своего обозу. Тамъ его пострѣлено и умеръ, а въ Кіевѣ лежитъ тѣло его.

Zgled pisnega jezika

…иж они <монахи и казаки>, не контентуючися тым же от лет четырох, великие и несносные кривды скаржуючомуся, в забиранъю игрунтув их Гъригоревских до игрунтов своих Терехтемировских, чинили, и през границы старосвецкие и ново, часов недавных, з ними ж самыми поновъленые переходячи, лесы пустошили, озера и инъшие ловли рыбные, также сеножети и инъшие игрунты збирали, але тепер свежо, яко скаржучийся мает ведомость, с дому, в небытности его, року теперешнего, тысячу шест сот осмнадцатого, мѣсяца Мая четвёртого дня, пославши моцно и гвалтом Козаков и Мещан, в Трехтемѣрове мешкаючих, на тую маетность их, село Григорев, оную з мощи владзы скражающогося одняли, и его з спокойного державья къгвалтовне и безправъне выбилы и вытиснулы; двор, млын и инъшое будованъе дворищъное на себе взяли, и до маетности своё Трехтемировское превернули, за чим и у вины, в праве посполитом на таковых кгвалтовников описаные, попали и поводов для шкод немалых за таковым своим кглавтовым однятием тое маетности причинили.

... in oni <menihi in kozaki>, ker se z njim niso štiri leta zadovoljili, so pohlepnemu človeku storili velike in neznosne krivice, ko so jim odvzeli grigorevske lovce svojim lastnim terehtemirovskim lovcem in onkraj meja starih in novih, nedavnih ur, prečkali z njimi novozgrajene, opustošene gozdove, jezera in druga ribja zajetja, prav tako so pobirali seno in druge lovce, a zdaj sveže, kot poroča pohlepni človek, iz hiše, v njeni neobstojnosti, v tem letu, tisoč šeststo osemnajst, četrtega maja, ko so s silo in hrupom poslali kozake in meščane, ki so se zadrževali v Trehtemirovu, na to posestvo. Oni, vas Grigorjev, so bili odvzeti oblasti krčečega se vladarja in so bili izgnani iz mirnega stanja brez pravic in brez oblasti; Prevzeli so dvorišče, mlin in druge stavbe dvorišča ter svoje posestvo Trehtemirovskoje spremenili v kup ruševin, za kar so padli v krivdo, ki je v zakonu Republike obeh narodov opisana za takšne privržence, in s svojim dvigovanjem tega posestva povzročili precejšnjo škodo.

— Pritožba Fedorja Suščanskega Proskure proti menihom samostana Trehtemirov zaradi nasilnega zasega njegovega posestva Grigorjev s pomočjo kozakov in meščanov Trehtemirova, 1618 // Arhiv Jugozahodne Rusije, številka 3, letnik 1, Kijev, 1863, str. 236

Pesniška zgleda

V moderni ortografiji:

Полска квитнетъ лациною, Литва квитнетъ русчызною: Безъ той въ Полщє не пребудешъ, Безъ сей въ Литвє блазнѣмъ будзешъ. Той латина єзыкъ даєтъ, Та безъ Руси не вытрваєтъ. Ведзь же южъ, Русъ, ижъ тва хвала По всємъ свєтє южъ дойзрала Весели жъ се ты, русине, Тва слава никгды не зкгине. —Jan Kazimir Paškevič, 22. avgust 1621

Двѣ̀ сердца сѧ спои́ли, мечъ ѝхъ розрыва́єтъ, Мо́цъ старожи́тныхъ домо́въ презъ тотъ освѣдча́єтъ, Кото́рымъ варва́рскіи гу́фы не зровна́ли, Пойзрѝ на̀ ге́лмъ, оба́чишъ, ꙗкъ сѧ потыка́ли. Котви́цы тежъ вѣ́ры стате́чнои зна́комъ, Ꙗкъ кгды окрутъ на̀ вѣ́тры умоцне́нъ тройга́комъ. А крестъ церкви похва́ла, крестъ вѣ́рнымъ обро́на, И тотъ єсть Стетке́вичовъ клейно́тъ и коро́на. Пре́тожъ ихъ сла́ва въ небо, ꙗкъ стрѣла̀, възноси́ти И на вѣ́ки сѧ бу́детъ въ людєхъ голоси́ти. —Spiridon Mironavič Sobal, На герб вельможных их милостей панов Стеткевичов

Glej tudi

• cerkvenoslovanščina v Romuniji
• lingvonim
• slavistika
• Galicija
• Rutenska uniatska cerkev
• Kijevska Rusija
• starovzhodnoslovanščina
• stara novgorodščina
• zgodnja cirilična abeceda

Viri

• Aničenka, Uladzimir Vasiljevič (1969), Беларуска-ўкраінскія пісьмова-моўныя сувязі (v beloruščini), Minsk{{citat}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
• Auty, Robert (1977), Handbook of Old Church Slavonic, Part II: Texts and Glossary, COBISS 52907618
• Borzecki, Jerzy (1996), Concepts of Belarus until 1918 (PDF), Toronto: Univerza v Torontu
• Brock, Peter (1972), »Ivan Vahylevych (1811–1866) and the Ukrainian National Identity«, Canadian Slavonic Papers, 14 (2): 153–190, doi:10.1080/00085006.1972.11091271, JSTOR 40866428
• Brogi Bercoff, Giovanna (1995), »Plurilinguism in Eastern Slavic Culture of the 17th Century: The case of Simeon Polockij«, Slavia: Časopis pro slovanskou filologii, 64: 3–14 – prek Google Knjige
• Bulika, Aljaksandr (1995), »Лексика изданий Скорины« [Besedišče Skarinovih publikacij], Rodnaje slova (v beloruščini) (3), Minsk: 32–36
• Bunčić, Daniel (2006), Die ruthenische Schriftsprache bei Ivan Uževyč unter besonderer Berücksichtigung seines Gesprächsbuchs Rozmova/Besěda: Mit Wörterverzeichnis und Indizes zu seinem ruthenischen und kirchenslavischen Gesamtwerk, München: Verlag Otto Sagner
• Bunčić, Daniel (2013), »Письменность Беларуси на стыке востока и запада (между двумя алфавитами, двумя орфографиями, двумя языками) // Deutsche Beiträge zum XV. Internationalen Slavistenkongress Minsk 2013. Hrsg. von S. Kempgen, M. Wingender, N. Franz und M. Jakiša«, Die Welt der Slaven — Sammelbände 50., München−Berlin−Washington: Otto Sagner: 100, opomba 6, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2022
• Bunčić, Daniel (2015), »On the dialectal basis of the Ruthenian literary language« (PDF), Die Welt der Slaven, 60 (2): 276–289
• Calvör, Caspar (1705), Ritualis ecclesiastici opus historico-didascalico-paideuticum, König – prek Google Knjige
• Citko, Lilia (2006), Kronika Bychowca» na tle historii i geografii języka białoruskiego (PDF), Białystok: Wydawnictwo Uniwersytetu w Białymstoku, str. 509, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. junija 2024
• Czeczot, Jan (1989), Наваградскі замак: Творы (v beloruščini), Minsk: Mastackaja litaratura, str. 327, ISBN 5-340-00171-7, Sestavil, prevedel iz poljščine, s komentarjem in uvodom Kastus'a Cvìrke
• Danilenko, Andrij Ivanovič (2004), »The name Rus': In search of a new dimension«, Jahrbücher für Geschichte Osteuropas, 52 (1): 1–32
• Danilenko, Andrij Ivanovič (2006a), »Prostaja Mova, Kitab, and Polissian Standard«, Die Welt der Slaven, 51 (1): 80–115
• Danilenko, Andrij Ivanovič (2006b), »On the Name(s) of the Prostaja Mova in the Polish–Lithuanian Commonwealth«, Studia Slavica Academiae Scientiarum Hungaricae, 51 (1/2): 97–121, doi:10.1556/SSlav.51.2006.1-2.6, eISSN 1588-290X, ISSN 0039-3363
• Dingley, James (1972), »The Two Versions of the Gramatyka Slovenskaja of Ivan Uževič« (PDF), The Journal of Byelorussian Studies, 2 (4): 369–384
• Dubavec, Sjargej; Saganovič, Genadz Mikalajevič (1994), »Старажытная Літва і сучасная Летува«, З гісторыяй на «Вы», Minsk, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2025{{citat}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
• Dzjarnovič, O. I. (2019), »Не обчым яким языком, але своим власным»: «руска мова» как «место памяти» руси ВКЛ XVI—XVII вв.«, v Doronin, A. V. (ur.), Места памяти» руси конца XV — середины XVIII в. (PDF) (v ruščini), Moskva: ROSSPEN, str. 103–119
• Florinski, Timofej Dimitrijevič (1900), Малорусский язык или «украінсько-руський» литературный сепаратизм, Sankt Peterburg: [s.n.], arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2010, pridobljeno 24. maja 2026{{citat}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
• Frančuk, Vira Jurijivna (2011), »Язык Великого княжества Литовского в трудах Е. Ф. Карского« (PDF), Voprosi jazikoznanija (2): 90–99, ISSN 0373-658X
• Frick, David Alan (1985), »Meletij Smotryc'kyj and the Ruthenian Language Question«, Harvard Ukrainian Studies, 9 (1/2): 25–52, JSTOR 41036131
• Goldberg Shohamy, Elana; Ben Rafael, Eliezer; Barni, Monica (2010), Linguistic Landscape in the City, Bristol: Multilingual Matters, ISBN 1847692974, OCLC 627701227, [The Grand Duchy of Lithuania] adopted as its official language the literary version of Ruthenian, written in Cyrillic and also known as Chancery Slavonic
• Gonneau, P.; Sorlin, I.; Vodoff, V. (1997), »Propositions pour une terminologie en langue française du passé des slaves orientaux«, Russia Mediaevalis. — Band 9 — Heft 1 (v francoščini), str. 5–12 (9), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2020
• Grimost, Valerij (21. oktober 2014), »Походження української мови«, pravda.if.ua (v ukrajinščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2015, pridobljeno 16. marca 2016
• Halperin, Charles J. (2022), The Rise and Demise of the Myth of the Rus' Land (PDF), Leeds: Arc Humanities Press, str. 116, ISBN 9781802700565, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. julija 2024, pridobljeno 20. avgusta 2025
• Hižnjak, Zoja; Mankivski, Valerij (2003), »Історія Києво-Могилянської академії«, ekmair.ukma.edu.ua (v ukrajinščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. maja 2016, pridobljeno 27. marca 2016
• Ivanov, Vjačeslav Vsevolodovič (2003). Славянские диалекты в соотношении с другими языками Великого княжества Литовского [Slovanska narečja v odnosu do drugih jezikov Velike litovske kneževine]. Slavic studies. The 13th International Congress of Slavists. Ljubljana, 2003. Reports of the Russian delegation. Moskva: Indrik Publishing. Arhivirano iz spletišča dne 18. marca 2015. Pridobljeno 24. maja 2026.{{navedi konferenco}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
• Ivanov, Vjačeslav Vsevolodovič (2005), »Языки, языковые семьи и языковые союзы внутри Великого княжества Литовского«, v Ivanov, Vjačeslav Vsevolodič; Verholanceva, Julija (ur.), Speculum slaviae orientalis: Muscovy, Ruthenia and Lithuania in the Late Middle Ages = Московия, Юго-Западная Русь и Литва в период позднего средневековья, (UCLA Slavic Studies, New Series), zv. IV, Moskva: Novoje izdatelstvo, str. 254, ISBN 5-98379-028-5, OCLC 61185835, OL 19959132M, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2020 – prek Google Knjige
• Ivanova, S. F.; Ivanov, Ja. Ja.; Mjaškovska, N. B. (1998), »Языковая ситуация в Беларуси: этические коллизии двуязычия«, Сацыякультурная прастора мовы (сацыяльныя і культурныя аспекты вывучэння беларускай мовы) (v beloruščini in ruščini), Minsk: Vedi{{citat}}: Vzdrževanje CS1: opuščena arhivska storitev (povezava)
• Kamusella, Tomasz (2021), Politics and the Slavic Languages, Routledge, ISBN 978-0-367-56984-6
• Jaskevič, Alena Aljaksandraŭna (2001), Старабеларускія граматыкі: да праблемы агульнафілалагічнай цэласнасці (2. popr. izd.), Minsk: Belaruskaja navuka, ISBN 985-08-0451-3, OL 21714157M
• Karski, Jahim Fjodaravič (1897), »Что такое древнее западнорусское наречие?«, Труды Девятого археологического съезда в Вильне, 1893, под ред. графини Уваровой и С. С. Слуцкого, т. II, Moskva, str. 62–70
• Karski, Jahim Fjodaravič (1904), Памятники Старославянскаго языка, Sankt Peterburg: Tipografija Imperatorskoj Akademii nauk, I. del, str. 14  – ponatis
• Karski, Jahim Fjodaravič (2006), 3 т. Т. 1 / Уступны артыкул М. Г. Булахава, прадмова да першага тома і каментарыі В. М. Курцовай, А. У. Унучака, І. У. Чаквіна, Minsk: Beljen, str. 495–504
• Katljarčuk, Andrej (2003), »Чаму беларусы не апанавалі літоўскай спадчыны«, Arche, 25 (2), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. julija 2011
• Kiseljev, Aleksander, »Творчество Е.Ф. Карского и проблема белорусского языка в западнорусской традиции«, zapadrus.su (v ruščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. maja 2016, pridobljeno 6. maja 2016
• Krapauskas, Virgil (2000), Nationalism and Historiography: The Case of Nineteenth-Century Lithuanian Historicism, East European Monographs, ISBN 0880334576, OCLC 45321768, By the fifteenth and sixteenth centuries Chancery Slavonic dominated the written state language in the Grand Duchy of Lithuania
• Kravecki, Aleksander Gennadjevič; Pletnjova, Aleksandra Andrejevna (2001), История церковнославянского языка в России : (Конец XIX−XX в.), (Studia philologica), Moskva: Jaziki russkoj kulturi, str. 400, COBISS 22031405, ISBN 5-7859-0203-6, OCLC 46826530, OL 19100793M – prek Google Knjige
• Kurzowa, Zofia (1993), Język polski Wileńszczyzny i kresów północno-wschodnich 16-20 w. P.W.N.
• Lazorkina, Olga (2008), »Дипломатическая деятельность канцелярии Великого княжества Литовского в XVII в«, Журнал международного права и международных отношений (1), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. julija 2011
• Latišonak, Aleg Jurjevič (1992), »Народзіны беларускай нацыянальнай ідэі« [Rojstvo beloruske nacionalne zamisli], Sladčina (v beloruščini) (1): 9–14, ISSN 0236-1019
• Leeming, Harry (1974), »The Language of the Kucieina New Testament and Psalter of 1652« (PDF), The Journal of Byelorussian Studies, 3 (2): 123–144
• Lunt, Horace Gray (2001), Old Church Slavonic Grammar, Berlin: Mouton de Gruyter, COBISS 3962411, ISBN 3-11-016284-9
• Magocsi, Paul Robert (1996), A History of Ukraine, University of Toronto Press, ISBN 0802008305
• Miškinienė, Galina (2001), Seniausi lietuvos totorių rankraščiai : grafika, transliteracija, vertimas, tekstų struktūra ir turinys ) [Najstarejši litovsko-tatarski rokopisi : grafika, transliteracija, prevod, besedilna struktura in vsebina], Vilna: Izdatelstvo Vilnjusskogo universiteta, ISBN 9986-19-419-9, OCLC 50147792, OL 53446344M
• Mjačkovska, Nina Barisavna; Plotnikov, Bronislav Aleksandrovič; Suprun, Adam Javgenavič (1993), Suprun, Adam Javgenavič (ur.), Общее языкознание: Сущность и история языка: Учебное пособие (2–3 prede. in dop. izd.), Minsk: Višejšaja škola, str. 287
• Mjačkovska, Nina Barisavna (2000), Социальная лингвистика: Пособие для студентов гуманит. вузов и учащихся лицеев (2. popr. izd.), Moskva: Aspekt-Press, str. 106
• Mjakišjev, Vladimir (2008), Язык Литовского Статута 1588 года, Krakov: Lexis, str. 717, ISBN 978-8-38-942547-8
• Mojsijenko, Viktor Mihajlovič (2005), »Терміни для називання мови, якою писані кириличні пам'ятки на українських і білоруських землях у XІV—XVIІ ст« (PDF), Науковий вісник Херсонського державного університету» Серія «Лінгвістика» (2), Herson: 21–30
• Mojsijenko, Viktor Mihajlovič (2006), Фонетична система українських поліських говорів у ХVІ−ХVІІ ст (PDF) (v ukrajinščini), Žitomir: Državna univerza Ivana Franka: Vid-vo ŽDU im. I. Franka
• Mojsijenko, Viktor Mihajlovič (2007), »Этноязыковая принадлежность «руськой мовы» во времена Великого княжества Литовского и Речи Посполитой« (PDF), Slavjanovedenie (5): 61–80, ISSN 0132-1366, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 1. novembra 2018
• Moser, Michael A. (2002), »Что такое «простая мова»?«, Studia Slavica Academiae Scientiarum Hungaricae, 47 (3/4): 221–260, doi:10.1556/SSlav.47.2002.3-4.1, eISSN 1588-290X, ISSN 0039-3363
• Moser, Michael A. (julij 2005), »Mittelruthenisch (Mittelweißrussisch und Mittelukrainisch): Ein Überblick«, Studia Slavica Academiae Scientiarum Hungaricae, 50 (1/2): 125–142, doi:10.1556/SSlav.50.2005.1-2.11, eISSN 1588-290X, ISSN 0039-3363
• Moser, Michael A. (2007), Ruthenische» (ukrainische) Sprach- und Vorstellungswelten in den galizischen Volksschullesebüchern der Jahre 1871 und 1872 (v nemščini), Dunaj: Lit, str. 269, ISBN 3-82-580213-2, OCLC 182871897, OL 19688419M, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. oktobra 2017, pridobljeno 22. oktobra 2017 – prek Google Knjige
• Moser, Michael A. (2017), »Too Close to the West? The Ruthenian Language of the Instruction of 1609«, v Pavlyshyn, Marko; Brogi Bercoff, Giovanna; Plokhy, Serhii (ur.), Ukraine and Europe: Cultural Encounters and Negotiations, Toronto: University of Toronto Press, str. 119–135, ISBN 978-1-48-750090-0, OCLC 961155402, OL 28867142M – prek Google Knjige
• Moser, Michael A. (2018), »The Fate of the Ruthenian or Little Russian (Ukrainian) Language in Austrian Galicia (1772-1867)«, Harvard Ukrainian Studies, 35 (2017–2018) (1/4): 87–104, JSTOR 44983536
• Moser, Michael A. (2020). »Middle Ruthenian«. Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics Online. Brill. doi:10.1163/2589-6229_ESLO_COM_032436. Pridobljeno 20. novembra 2025.
• Moser, Michael A. (1. november 2022), »The late origins of the glottonym "русский язык"«, Russian Linguistics, 46 (3): 365–370, doi:10.1007/s11185-022-09257-6, ISSN 1572-8714
• Müller, L.; Schramm, G.; de Vincenz, A. (1992), »Vorschläge für eine einheitliche Terminologie des alten Ostslaventums«, Russia Mediaevalis. — Band 7 — Heft 1 (v nemščini), str. 5–8 (6), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2020
• Musorin, Aleksej Jurjevič (2009), »Каэтан Марашевский и его комедия«, philology.ru (v ruščini), Novosibirsk, str. 80–83, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. oktobra 2012, pridobljeno 12. februarja 2013
• Nasevič, Vjačaslav Leanidavič (2005), »Літвіны«, v Paškov, G. P.; idr (ur.), Вялікае княства Літоўскае: Энцыклапедыя. У 2 т., Т. 2: Кадэцкі корпус — Яцкевіч, Minsk: Belaruskaja Enciklapedija, str. 206–208, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2011
• Nekraševič-Korotka, Ž. V. (2003), »Лингвонимы восточнославянского культурного региона (историчесикий обзор)« (PDF), v Gudkov, V. P.; Maškova, A. G.; Skorvid, S. S. (ur.), Исследование славянских языков и литератур в высшей школе: достижения и перспективы: Информационные материалы и тезисы докладов международной научной конференции, str. 150–153, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. januarja 2012, pridobljeno 26. marca 2012
• Nimčuk, Vasil Vasiljovič (1980), Староукраїнська лексикографія в її зв’язках з російською та білоруською (v ukrajinščini), Kijev: Naukova dumka, str. 304
• Nimčuk, Vasil Vasiljovič (1985), Мовознавство на Україні в XIV—XVII ст. (PDF) (v ukrajinščini), Kijev: Naukova dumka, str. 222, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. junija 2025
• Nimčuk, Vasil Vasiljovič (2003), »Памво Берында и его «Лексикон словеноросский и имён толкование»«, Izbornik (v ukrajinščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. marca 2021
• Peredrijenko, Vitalij Arkadijovič (2001), »Староукраїнська проста мова ХУІ – ХУІІІ ст. в контексті формування національної літературної мови« [Staroukrajinski vernakular 16.–18. stoletja v kontekstu oblikovanja nacionalnega knjižnega jezika], Актуальні проблеми української лінгвістики: теорія і практика (v ukrajinščini) (4), Narodna univerza Tarasa Ševčenka v Kijevu: 16–23, ISSN 2311-2697, pridobljeno 1. novembra 2024
• Pietkiewicz, Krzysztof (marec 2005), »Литовцы, русские, поляки в польско-литовском государстве XIV—XVII вв.«, Istorija i sovremennost (1): 78–94, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2019
• Pivtorak, Grigorij Petrovič (1978), »До питання про українсько-білоруську мовну взаємодію донаціонального періоду: (Досягнення, завдання і перспективи досліджень)«, Movoznavstvo, 69 (3): 31–40, ISSN 0027-2833
• Prigodzič, Mikalaj Rigoravič (1994), »Для простыхъ людей языка руского...» Сымон Будны і яго «Катэхізіс»«, Rodnaje slova (v beloruščini) (3), Minsk: 23–26
• Prigodzič, Mikalaj Rigoravič (1995), »Зъ убогое своее маетности народоу моему услугую... Васіль Цяпінскі і яго «Евангелле»«, Rodnaje slova (v beloruščini) (10), Minsk: 46–50
• Puciljeva, Larisa (2008), »Между Польским королевством и Российской империей: поиски национальной идентичности в белорусской поэзии / Univerza v Bologni«, v Alberti, Alberto Alberti; Garzonio, Stefano; Marcialis, Nicoletta; Sulpasso, Bianca (ur.), Contributi italiani al 14. congresso internazionale degli Slavisti: Ohrid, 10−16 settembre 2008 (PDF), Firenze: Firenze University Press, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. julija 2011
• Pugh, Stefan M. (1985), »The Ruthenian Language of Meletij Smotryc'kyj: Phonology«, Harvard Ukrainian Studies, 9 (1/2): 53–60, JSTOR 41036132
• Pugh, Stefan M. (1996), Testament to Ruthenian: A Linguistic Analysis of the Smotryc'kyj Variant, Cambridge, Mass.: Harvard University Press, ISBN 9780916458751 – prek Google Knjige
• Pugh, Stefan M. (2007), A New Historical Grammar of the East Slavic Languages. Volume 1: Introduction and Phonology, Lincom Europa, ISBN 9783895860133
• Simonov, Rem Aleksandrovič (1964), »О некоторых особенностях нумерации, употреблявшейся в кириллице« (PDF), v Kotkov, Sergej Ivanovič; Dubrovina, V. F. (ur.), Источниковедение и история русского языка (v ruščini), Moskva: Inštitut za ruski jezik V. V. Vinogradova Ruske akademije znanosti; Nauka, str. 14–36, pridobljeno 11. avgusta 2023
• Smirnova, Jekaterina Andrejevna (2009), »«Проста мова» как лингвистический феномен Великого княжества Литовского (на лексическом материале Евангелия Тяпинского в сравнении с Острожской библией)« (PDF), Slavistica Vilnensis. Kalbotyra, 54 (2), Vilna: 199–206, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. decembra 2019
• Smirnova, Jekaterina Andrejevna (2011), »«Проста мова» как лингвистический феномен (реконструкция глагольной системы на материале Евангелия Тяпинского« (PDF), dspace.kpfu.ru (v ruščini), Moskva, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. avgusta 2021
• Smirnova, Jekaterina Andrejevna (2024), Евангелие Василия Тяпинского. К реконструкции глагольной системы «простой мовы» / Отв. ред. В. С. Ефимова, Moskva: Inštitut za slavistiko Ruske akademije znanosti (ISl RAN), doi:10.31168/7576-0507-4, ISBN 978-5-7576-0507-4
• Snyder, Timothy David (2003), The Reconstruction of Nations: Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus, 1569–1999, Yale University Press, str. 384, ISBN 978-0-300-10586-5, pridobljeno 1. novembra 2024 – prek Google Knjige
• Snyder, Timothy David (2004), The Reconstruction Of Nations: Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus, 1569–1999, Yale University Press, ISBN 030010586X, Local recensions of Church Slavonic, introduced by Orthodox churchmen from more southerly lands, provided the basis for Chancery Slavonic, the court language of the Grand Duchy
• Soboljevski, Aleksej Ivanovič (1980), История русского литературного языка, Leningrad: Nauka
• Stang, Christian Schweigaard (1935), Die Westrussische Kanzleisprache des Grossfürstentums Litauen, Oslo: I Kommisjon hos Jacob Dybwad, str. 166, OCLC 16260254 – prek Google Knjige
• Stang, Christian Schweigaard (1938), Die altrussische Urkundensprache der Stadt Polozk, Oslo: I Kommisjon hos Jacob Dybwad
• Stankevič, Jan; idr. (1933), Беларускія мусульмане і беларуская літаратура арабскім пісьмом. [Адбітка з гадавіка Беларускага Навуковага Таварыства, кн. I.] (v beloruščini), Vilna: Dukarnja Ja. Levina, [faksimile], 3. pr. izd., 1991, Minsk: Belorusko zadružno založniško društvo »Adradžjenne«
• Stankevič, Jan (1939), »Гісторыя беларускага языка«, paris-chateau-7855-kasic.com (v beloruščini), Vilna, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2013
• Stecenko, A. N. (1988), Исторический синтаксис русского языка: Учеб. пособие для пед. ин-тов и филол. фак. ун-тов, Visšaja škola, str. 351
• Struminskyj, Bohdan (1984), »The language question in the Ukrainian lands before the nineteenth century«, Aspects of the Slavic language question, zv. 2, New Haven: Yale Concilium on International and Area Studies, str. 9–47, ISBN 9780936586045 – prek Google Knjige
• Sudavičenje, Lilija Vasiljevna; Serdobincev, Nikolaj Jakovljevič; Kadkalov, Jurij Grigorjevič (1984), История русского литературного языка, Prosveščenie. Leningradskoe otdelenie, str. 255
• Sudnik, M. R. (2005), »Белорусский язык«, v Osipov, Jurij Sergejevič (ur.), Velika ruska enciklopedija : [v 35. delih], str. 259–260, ISBN 5-85270-331-1, // «Банкетная кампания» 1904 — Большой Иргиз, 2004–2017, 3. del, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2017
• Svjažinski, Uladzimir Mitrafanavič (2001), »Праблема ідэнтыфікацыі афіцыйнай мовы Вялікага Княства Літоўскага«, Metriciana: Даследаванні і матэрыялы Метрыкі Вялікага Княства Літоўскага (v beloruščini), zv. І, Minsk, str. 109–136, arhivirano iz spletišča dne 5. marca 2016, pridobljeno 31. maja 2026{{citat}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava) Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
• Svjažinski, Uladzimir Mitrafanavič (2003), »Аб статусе беларускай і ўкраінскай моў у часы Вялікага Княства Літоўскага«, Metriciana. Даследаванні і матэрыялы Метрыкі Вялікага Княства Літоўскага (v beloruščini), zv. 2, Minsk, str. 132–163, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2012, pridobljeno 31. maja 2026{{citat}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
• Svjažinski, Uladzimir Mitrafanavič (2005), »Беларуская мова«, v Paškov, G. P.; idr (ur.), Вялікае княства Літоўскае: Энцыклапедыя. У 3 т., Т. 1: Абаленскі — Кадэнцыя, Minsk: Belaruskaja Enciklapedija, str. 300
• Ševeljov, Jurij Volodimirovič (1974), »Belorussian versus Ukrainian: Delimitation of Texts before A.D. 1569« (PDF), The Journal of Byelorussian Studies, 3 (2): 145–156
• Ševeljov, Jurij Volodimirovič (1979), A Historical Phonology of the Ukrainian Language, Heidelberg: Carl Winter, ISBN 9783533027867 – prek Google Knjige
• Šornikov, Peter (2010), »Языковой дуализм в Молдавском княжестве XIV—XVII вв.«, Rusin, 20 (2): 66–74, eISSN 2345-1149, ISSN 1857-2685, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2020
• Trofimovič, Tamara (2001), »Язык старобелорусской деловой письменности в полилингвизме Великого Княжества Литовского« (PDF), Беларускае асветніцтва: вопыт тысячагоддзя; матэрыялы ІІ Міжнароднага кангрэса, 17―19 мая 2000 г., [Мінск] : у 3 кн.-кн. 2., Minsk: BGPU: 199–204, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. marca 2023
• Trubeckoj, Nikolaj Sergejevič (1927), »К Украинской проблеме«, Евразийский временник, Т. 5., arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2015
• Trubeckoj, Nikolaj Sergejevič (1990a), »Общеславянский элемент в русской культуре« (PDF), Voprosi jazikoznanija (2): 122–139, ISSN 0373-658X, pridobljeno 25. maja 2026
• Trubeckoj, Nikolaj Sergejevič (1990b), »Общеславянский элемент в русской культуре (Окончание)«, Voprosi jazikoznanija (3): 114–134, ISSN 0373-658X, pridobljeno 25. maja 2026
• Uspenski, Boris Andrejevič (1994), Краткий очерк истории русского литературного языка (XI—XIX вв.), Moskva: Gnozis, str. 240, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2019
• Uspenski, Boris Andrejevič (2002), История русского литературного языка (XI-XVII века) (3. izd.), Moskva: Aspekt-Press, str. 560, ISBN 5-7567-0146-X
• Verholanceva, Julija (2003), Towards the Definition of Ruthenian as a Written Language of the Grand Duchy of Lithuania, (UCLA Indo-European Studies) (v angleščini), zv. 2
• Verholanceva, Julija (2008), Ruthenica Bohemica: Ruthenian Translations from Czech in the Grand Duchy of Lithuania and Poland, (Slavische Sprachgeschichte), zv. 3, Berlin: LIT, ISBN 978-3-82-580465-7, OCLC 425270122, OL 46086531M – prek Google Knjige
• Vernadski, Georgij Vladimirovič, »Гл. VI. Западная Русь в XVI веке«, Россия в средние века, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2008
• Wallace, David, ur. (2016), »Ruthenia (Lithuania-Rus)«, Europe: A Literary History, 1348—1418, Oxford University Press, 2016, Volume 2, str. 420–439, Ta nova kultura je bila povezana z demokratizacijo pisnega jezika, ki je nastal kot posledica interakcije med krajevno govorjenimi (belorusko-ukrajinskimi) narečji in literarnimi modeli cerkvene slovanščine in poljščine. Da bi ta jezik ločili od knjižne cerkvene slovanščine na eni strani in od vernakularnega jezika severne in severovzhodne Rusije na drugi, se imenuje rutenščina lingua Ruthenorum) ali – z rabo njegovega samoidentificirajočega se imena – »ruska mova«.
• Waring, Alan G. (1980), »The Influence of Non-Linguistic Factors on the Rise and Fall of the Old Byelorussian Literary Language« (PDF), The Journal of Byelorussian Studies, 4 (3/4): 129–147
• Zaliznjak, Andrej Anatoljevič (2012), »Об истории русского языка«, elementy.ru (v ruščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. oktobra 2015
• Žuravski, Arkadz Josifavič (1967), Гісторыя беларускай літаратурнай мовы (v beloruščini), zv. 1, Minsk{{citat}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
• Žuravski, Arkadz Josifavič (1978), »Деловая письменность в системе старобелорусского литературного языка«, Восточнославянское и общее языкознание», Moskva, str. 185–191{{citat}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)

Zunanje povezave

• Predstavnosti o temi rutenščina v Wikimedijini zbirki
• Hardziejeŭ, Jury, Hrodna town books language problems in Early Modern Times (v angleščini)
• Zinkevičius, Zigmas, »Lietuvos Didžiosios Kunigaikštystės kanceliarinės slavų kalbos termino nusakymo problema«, viduramziu.istorija.net (v litovščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. julija 2009, pridobljeno 2. avgusta 2018