Rusko-turška vojna (1735–1739)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rusko-turška vojna 1735–1739
Avstrijsko-turška vojna 1737–1739
Del rusko-turških in avstrijsko-turških vojn

Ruske vojne operacije na Donu in Dnepru leta 1736
Datum1735 – 1. september 1739
Prizorišče
Balkan in Vzhodna Evropa
Izid Beograjski mirovni sporazum
Niški mirovni sporazum
Udeleženci

 Rusko cesarstvo

  • Kozaški hetmanat

 Habsburška monarhija

 Osmansko cesarstvo

Udeležene enote
Serbian Militia
Žrtve in izgube
več deset tisoč, predvsem zaradi bolezni ni znano

Rusko-turška vojna 1735-1739 je bila vojna med Carsko Rusijo in Osmanskim cesarstvom, ki jo je sprožila osmanska vojna s Perzijo in stalni vpadi krimskih Tatarov na rusko ozemlje. Rusom se je leta 1737 pridružila Habsburška monarhija, zato je vojna znana tudi kot avstrijsko-turška vojna 1737-1739.

Habsburška monarhija je vojno končala s podpisom separatnega Beograjskega mirovnega sporazuma 18. septembra 1739, s čimer je prisilila Rusijo k podpisu Niškega mirovnega sporazuma 29. septembra istega leta.

Ruska diplomacija pred vojno[uredi | uredi kodo]

Ruska diplomacija je v letih 1732-1735 podpisala več sporazumov s Perzijskim cesarstvom, ki je bilo od leta 1730 v vojni z Osmanskim cesarstvom, in leta 1735 podprla Avgusta III. Poljskega in ne francoskega izbranca Stanislava I. Leszczynskega pri zasedbi poljskega prestola, s čimer je uspela vzpostaviti zase ugodno mednarodno ozračje.

Potek vojne (1735-1738)[uredi | uredi kodo]

Cassus belli so bili pohodi krimskih Tatarov na Kozaški hetmanat (Ukrajina) konec leta 1735 in vojni pohod krimskega kana na Kavkaz. Leta 1736 so ruski generali sklenili osvojiti Azov in polotok Krim.

Rusija je na predvečer vojne sklenila mirovni sporazum s Perzijo in ji vrnila ozemlje, ki ga je osvojila med rusko-perzijsko vojno 1722-1723 (Ganški sporazum).[1]

20. maja 1736 je ruska Dneperska armada, ki je štela 62.000 mož, pod poveljstvom maršala Burkharda Christopha von Münnicha z bliskovitim napadom osvojila krimske utrdbe v Perekopu in 17. junija zasedla Bahčisaraj.[2] Krimskemu kanu ni uspelo odbiti napada in obraniti svojega ozemlja. Ruske ekspedicijske vojske so se leta 1736, 1737 in 1738 prebile skozi njegove obrambne položaje in ga potisnile globoko na krimsko ozemlje. Tatarsko plemstvo so uspele potisniti v hribe in prisilile kana Fatiha Gireja na beg na Črno morje.[3] Rusi so požgali Gozlev, Karasubazar in kanovo palačo v Bahčisaraju in osvojili osmansko trdnjavo Azov.[3] Sultan je kana Kaplana Gireja in Fatiha Gireja zaradi nesposobnosti odstavil.[3]

V letih 1737-1739 so zaradi slabih sanitarnih pogojev na obeh straneh izbruhnile epidemije bolezni.[4] Bolezen in pomanjkljiva oskrba[5] sta maršala Münnicha prisilili na umik v Ukrajino.

19. junija 1737 je ruska Donska armada z 28.000 možmi pod poveljstvom generala Petra von Lacyja in podporo Donskega ladjevja pod poveljstvom viceadmirala Petra Bredahla osvojila trdnjavo Azov.[2] Julija 1737 je Münnichova armada na juriš osvojila turško trdnjavo Očakov. Na Krim je zatem vdrla tudi Lacyjeva armada s 40.000 možmi in junija osvojila Karasubazar, sedanji Belogorsk, potem pa se je morala zaradi pomanjkanja zalog umakniti. Krimska kampanja se je leta 1738 končala z ruskim umikom v Ukrajino. Rusija je med vojno izgubila približno 30.000 mož. V bojih je padlo samo 2.000 mož, druge žrtve pa so bile posledica bolezni, lakote in pomanjkanja.[6][7]

Julija 1737 je v vojno proti Osmanskemu cesarstvu vstopila Habsburška monarhija in bila večkrat poražena, med drugim v bitki pri Banja Luki 4. avgusta 1737[8] in Grocki 18. in 22.-23. julija 1739.[9] Po osmanskem obleganju od 18. julija do septembra 1739 je izgubila tudi Beograd. Avgusta 1738 so se sprte strani začele v Nemirovu brez uspeha pogajati za sklenitev miru. Tega leta ni bilo kakšnih večjih vojaških operacij. Ruska vojska se je morala zaradi izbruha kuge umakniti iz Očakova in Kinburšega polotoka.

Po podatkih v osmanskih virih so se med obleganjem trdnjave Ostrovica[10] v bitki pri Ostervitčatiku[11] in obrambi Buzina[12] proti Avstrijcem borile tudi muslimanke iz Bosne. Moški in ženske so skupaj branili trdnjavo Četin.[13] Po podatkih v avstrijskih virih so ženske iz Bosne igrale pomembno vlogo v obrambi Novega Pazarja, Zvornika, Ostrovice, Četina, Buzina, Gradiške in Banja Luke.[13] O junaštvih žensk pričajo tudi francoski viri.[14]

Zadnje obdobje vojne[uredi | uredi kodo]

Leta 1739 je ruska armada pod Münnichovim poveljstvov prečila Dneper, porazila Turke v bitki pri Stavučanih, 19. avgusta osvojila trdnjavo Hotin in zatem Iaşi. Na balkanskem bojišču so Turki v bitki pri Grocki porazili Avstrijce in z njimi podpisali separatni Beograjski mirovni sporazum,[15] verjetno zaradi novic o vojaških uspehih Rusov.[16] Ker ste Rusiji grozila nevarnost švedske invazije[17] in osmansko zavezništvo s Prusijo, Poljsko in Švedsko, je podpisu Beograjskega miru 29. septembra 1739 sledil podpis Niškega miru,[18] ki je končal vojno.[19] Rusija je s podpisom miru dobila Azov in utrdila svojo oblast v Zaporožju.[20]

Za Avstrijo se je vojna izkazala za hud poraz. Ruski sile so bile v vojni veliko bolj uspešne, vendar so zaradi bolezni izgubile več deset tisoč vojakov.[21] Izgube na osmanski strani je nemogoče oceniti.[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Mikaberidze 2011, str. 329.
  2. ↑ 2,0 2,1 Tucker 2010, str. 732.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Davies L. B. The Russo-Turkish War, 1768–1774: Catherine II and the Ottoman Empire. 2016.
  4. ↑ 4,0 4,1 The Seven Years War: Global Views. BRILL. 2012. str. 184.
  5. ↑ Stone D. R. A Military History of Russia: From Ivan the Terrible to the War in Chechnya. Greenwood Publishing Group. 2006. str. 66.
  6. ↑ Aksan 2007, str. 103.
  7. ↑ Oriental Translation Fund (1830). Publications. str. 17.
  8. ↑ Ingrao, Samardžić, Pesalj 2011, str. 136-137.
  9. ↑ Ingrao, Samardžić, Pesalj 2011, str. 29.
  10. ↑ 'Umar (Būsnavī) (1830). History of the War in Bosnia During the Years 1737–1739. Oriental Translation-Fund. str. 17–.
  11. ↑ 'Umar (Būsnavī) (1830), str. 19-.
  12. ↑ 'Umar (Būsnavī) (1830), str. 45.
  13. ↑ 13,0 13,1 'Umar (Būsnavī) (1830), str. 48.
  14. ↑ Michael Robert Hickok (1995). Looking for the Doctor's Son: Ottoman Administration of 18th Century Bosnia. University of Michigan. str. 34.
  15. ↑ Mikaberidze 2011, str. 210.
  16. ↑ Cook Ch., Broadhead Ph. The Routledge Companion to Early Modern Europe, 1453–1763. Routledge. 2006. str. 126.
  17. ↑ Grinevetsky S., Zonn I., Zhiltsov S., Kosarev A., Kostianoy A. The Black Sea Encyclopedia. Springer. 2014. str. 661.
  18. ↑ Somel S. Historical Dictionary of the Ottoman Empire. Scarecrow Press. 2003. str. 169.
  19. ↑ Mikaberidze 2011, str. 647.
  20. ↑ Encyclopedia of Ukraine. Volume 4. 1993. str. 476.
  21. ↑ Black. J. European Warfare, 1660–1815. Routledge. 2002.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mikaberidze, Alexander (2011). Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia. ABC-CLIO.
  • Stone, David R. (2006). A Military History of Russia: From Ivan the Terrible to the War in Chechnya. Greenwood Publishing Group.
  • Tucker, Spencer C. (2010). A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East, Vol. II. ABC-CLIO.
  • Ingrao, Charles W.; Samardžić, Nikola; Pesalj, Jovan (2011). The Peace of Passarowitz, 1718. Purdue University Press.
  • Aksan, Virginia H. (2007). Ottoman Wars 1700–1870: An Empire Besieged. Routledge.
  • Riasanovsky, Nicholas; Steinberg, Mark (2010). The History of Russia. Oxford University Press.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rusko-turška_vojna_(1735–1739)&oldid=6177700«