Pojdi na vsebino

Rumelski ejalet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rumelski ejalet
Eyalet-i Rumeli
1365–1867
Zastava Rumelski ejalet
Zastava
Rumelski ejalet leta 1609
Rumelski ejalet leta 1609
StatusEjalet Osmanskega cesarstva
Glavno mestoOdrin (1362–1530)
Sofija (1530–1836)
Monastir (1836–1867)
41°1′N 21°20′E / 41.017°N 21.333°E / 41.017; 21.333
Zgodovina 
• ustanovitev
1365
• ukinitev
1867
Površina
1844[1]124.630 km2
Prebivalstvo
• 1844[1]
2.700.000
Predhodnice		Naslednice
Bizantinsko cesarstvo
Morejski despotat
Drugo bolgarsko cesarstvo
Srbska despotija
Dobruška despotija
Prilepsko gospostvo
Genovska Gazarija
Kneževina Teodoro
Kraljevina Bosna
Leška zveza
Beneška Albanija
Latinokracija
Ogrska
Otoški ejalet
Kefski ejalet
Bosanski ejalet
Janinski ejalet
Kneževina Srbija
Sulunski ejalet
Odrinski ejalet
Silistrski ejalet
Niški ejalet
Vidinski ejalet
Habsburška monarhija
Danes delAlbanija Albanija
Bolgarija Bolgarija
Črna gora Črna gora
Grčija Grčija
Madžarska Madžarska
Romunija Romunija
Srbija Srbija
Turčija Turčija

Rumelski ejalet (osmanska turščina: ایالت روم ایلی, romanizirano: Eyālet-i Rūm-ėli),[2] do leta 1591 znan kot Rumelski beglerbegluk,[3] je bila provinca prvega reda Osmanskega cesarstva. Obsegala je večino Balkana (Rumelija). Večino svoje zgodovine je bila največja in najpomembnejša provinca Osmanskega cesarstva, v kateri so bila ključna mesta Odrin (Edirne), Janina (Ioannina), Sofija, Filibe (Plovdiv), Manastır/Monastir (Bitola), Üsküp (Skopje) in glavno morsko pristanišče Selanik/Salonika (Solun). Rumelski ejalet je bil eden od najstarejših osmanskih ejaletov. Obstajal je več kot 500 let in bil v svoji dolgi zgodovini večkrat ozemeljsko prestrukturiran. Glavno mesto ejaleta je bil Odrin (Edirne), za njim Sofija in nazadnje Monastiru (Bitola). Po podatku v almanahu iz leta 1862 je imel površino 124.630 km².[4]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Rumelski ejelet se je sprva imenoval Rumelski beglerbegluk. Naziv ejalet se je začel uporabljati po letu 1591.[3]

Prvi beglerbeg Rumelije je bil Lala Šahin Paša. Položaj mu je podelil sultan Murat I. kot nagrado za osvojitev Odrina (Edirne) v 1360. letih. Lala Šahin Paša je z imenovanjem postal vrhovna vojaška oblast nad vsemi osmanskimi evropskimi posestmi, ki jih je upravljal kot sultanov namestnik. Sultan se je vrnil v Anatolijo.[3][5] Leta 1593 je bil ustanovljen tudi Silistrski ejalet.

Ob ustanovitvi je Rumelski ejalet obsegal celotno evropsko posest Osmanskega cesarstva, vključno s čezdonavskimi osvojitvami (Akkerman, zdaj Bilhorod-Dnistrovski). Takšno stanje je trajalo do 16. stoletja, ko so bili ustanovljeni Otoški ejalet (1533), Budimski ejalet (1541) in Bosanski ejalet leta 1580.[6][5]

Prva prestolnica Rumelije je bila verjetno Edirne (Odrin), ki je bila do padca Konstantinopla leta 1453 tudi glavno mesto Osmanskega cesarstva. Čez nekaj časa ji je sledila Sofija in nato od leta 1520 ponovno Edirne, ko je Sofija ponovno postala sedež beglerbega.[5] Rumelski beglerbeg je bil takrat poveljnik najpomembnejše vojaške sile v državi - timarske spahijske konjenice. Njegova prisotnost v prestolnici ga je v tem obdobju naredila za rednega člana Cesarskega sveta (Divana). Mahmud Paša Anđelović ali Pargali Ibrahim Paša sta bila beglerbega Rumelskega ejaleta in hkrati velika vezirja (prva ministra).[6]

V 18. stoletju je nadomestna rezidenca guvernerja postal Monastir (sedanja Bitola, Severna Makedonija). Leta 1836 je Monastir uradno postal glavno mesto ejaleta. Približno v istem času so tanzimatske reforme, katerih cilj je bil modernizacija cesarstva, od Rumelskega ejaleta odcepile in ustanovile nove ejalete: Skopskega, Janinskega in Solunskega. Rumelski ejalet, zmanjšan za nekaj provinc, je obstajal do leta 1867, ko je v okviru prehoda na bolj enoten sistem vilajetov postal del Solunskega vilajeta.[6][7][8]

Vzhodna Rumelija je leta 1878 postala nova osmanska provinca. Uradno je obstajala do leta 1908, vendar se je že leta 1885 združila s Kneževino Bolgarijo.

Guvernerji

[uredi | uredi kodo]

Guvernerji Rumelskega ejaleta so imeli naziv "beglerbeg Rumelije" (turško: Rumeli beylerbeyi) ali "vali Rumelije" (turško: Rumeli vali).

  • Lala Šahin Paša. Prvi beglerbeg Rumelije in lala (skrbnik) sultana Murata I.[9]
  • Timurtaš Beg. (1385)
  • Sulejman Čelebi (pred 1411). Sin Bajazida I.[10]
  • Mihaloglu Mehmed Beg (1411). Sin Kose Mihala, svetovalec Osmana I.
  • Mustafa Beg (1421).[11]
  • Hadim Šehabeddin (1439–1442[12]. Krvni davek.
  • Kasim Paša (1443)[13]
  • Omer Beg (1453).[14]
  • Turahan Beg (pred 1456). Sin Paša Jigit Bega.
  • Mahmud Paša Anđelović (pred 1456). Družina Anđelović, krvni davek.
  • Ahmed (po 1456).
  • Has Murat Paša (okoli 1469–1473). Dinastija Paleolog, krvni davek.
  • Hadim Sulejman Paša (okoli 1475).[15] Evnuh.
  • Koča Davud Paša (okoli 1478).[16] Krvni davek.
  • Sinan Paša (okoli 1481).[17]
  • Mesih Paša (po 1481).[18]
  • Hasan Paša (okoli 1514)[19]
  • Hadim Sinan Paša (1515). Pred tem beglerbeg Anatolije.
  • Hain Ahmed Paša (1519[20]-1521[21]).
  • Pargali Ibrahim Paša[22] (1523-?).
  • Guzeldže Kasim Paša (okoli 1527).[23]
  • Husrov Paša (junij 1538-?)[24]
  • Kara Ahmed Paša (1543).[25] Nekdanji aga janičarjev, poročen s hčerko sultana Selima I.
  • Ali Paša (1546).[26]
  • Mehmed Paša Sokolović (1551).[27] Krvni davek, ki se je povzpel na oblast kot izvrsten vojak.
  • Šemsi Ahmed Paša (1564–1569)[28] Bil je iz dinastije Džandar, odrasel v palači Topkapı in služil sultanu Sulejmanu.
  • Dogandži Mehmed Paša.[29]
  • Osman Jegan Paša (1687).[30] Poveljnik najemnikov, ki ga je povišal Mehmed IV. zaradi groženj z uporom.
  • Sari Ahmed Paša (1714[31]–1715[32])
  • Topal Osman Paša (1721–1727, 1729–1730, 1731).[33] Kapičibaš, ki se je povzpel zaradi vojaških zaslug.
  • Hadži Mustafa Paša (poletje 1797[34]–?). Imenovan za pogajalca z Osmanom Pazvantoglujem. Po neuspelih pogajanjih je bil odstavljen.
  • Ahmed Kamil Pasazade Haki Paša.[35]
  • Haki Paša (avgust 1801).[36]
  • Ali Paša Janinski (28. januar 1803[37]–1804). Vpliven paša Janine.
  • Veli Paša (1804–[38]). Sin Ali Paše.
  • Huršid Paša (1808).[39]
  • Marašli Ali Paša (1815).
  • Köse Ahmed Zekerija Paša (1836–marec 1840).
  • Mehmed Dilaver Paša (maj–julij 1840).
  • Jusuf Muhlis Paša Serezli (julij 1840–februar 1842).
  • Jakub Paša Kara Osmanzade
  • Mustafa Nuri Paša, sirkatibi.
  • Mehmed Said Paša, mirza/Tatar.
  • Mehmed Zijaedin Paša, mezarcizade.
  • Omer Paša, kizilhisarli.
  • Mehmed Zijaeddin Paša, mezarcizade.
  • Mehmed Emin Paša.
  • Asaf Pasha.
  • Mehmed Rešid Paša, bosnakzade.
  • Omer Paşa, kizilhisarli (drugi mandat).
  • Mehmed Huršid Paša Arnavud.
  • Ahmed Nazir Paša.
  • Ismail Paša, Čerkez.
  • Abdulkerim Nadir Paša, Čirpanli.
  • Ali Pašaa, hadži.
  • Husein Husnu Paša.
  • Mehmed Tevfik Paša.

Upravne enote

[uredi | uredi kodo]
Rumelski ejalet leta 1795
Okrnjeni ejalet v 1850. letih

Seznam iz leta 1475 navaja sedemnajst podrejenih sandžakbegov, ki so upravljali sandžake in delovali kot vojaški poveljniki.[6] Drug seznam iz zgodnje vladavine sultana Sulejmana Veličastnega (vladal 1520–1566), navaja 33 sandžakov oziroma sandžakbegov.[6]

S postopnim ustanavljanjem novih ejaletov je bilo ukinjenih veliko sandžakov. Uradni register iz okoli leta 1644 beleži v Rumelsken ejaletu samo še petnajst sandžakov.[6]

V obdobju od leta 1700 do 1730 je bilo devetnajst sandžakov.[40] Enako število sandžakov je bilo tudi v zgodnjem 19. stoletju.[41]

Po državnem letopisu (salname) iz leta 1847 je zmanjšani Rumelski ejalet s središčem v Manastirju (Bitola) obsegal tudi sandžake Iskenderiyye (Skadar), Ohri (Ohrid) in Kesrye (Kastorija).[6] Leta 1855 je po besedah francoskega popotnika A. Viquesnela obsegal sandžake Skadar s 7 kazami ali podprovincami, Ohrid z 8 kazami, Kastoria z 8 kazami in pašin sandžak Manastir z 11 kazami.[42]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 The Encyclopædia Britannica, or, Dictionary of arts, sciences ..., Volume 19. 1859. str. 464.
  2. ↑ »Some Provinces of the Ottoman Empire«. Geonames.de. Pridobljeno 25. februarja 2013.
  3. 1 2 3 Halil İnalcık. Eyālet. V B. Lewis, Ch. Pellat, J. Schacht (ur.) The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume II: C–G. Leiden: E. J. Brill. str. 721–724. OCLC 495469475.
  4. ↑ The Popular encyclopedia: or, conversations lexicon, Volume 6, str. 698, na Google Knjige
  5. 1 2 3 Birken, Andreas (1976). Die Provinzen des Osmanischen Reiches. Beihefte zum Tübinger Atlas des Vorderen Orients (v nemščini). Vol. 13. Reichert. str. 50. ISBN 9783920153568.
  6. 1 2 3 4 5 6 7 Birken, Andreas (1976). Die Provinzen des Osmanischen Reiches. Beihefte zum Tübinger Atlas des Vorderen Orients (in German). Vol. 13. Reichert. p. 50. ISBN 9783920153568.
  7. ↑ M. Ursinus. Manāstir. str. 371–372
  8. ↑ Birken, Andreas (1976). Die Provinzen des Osmanischen Reiches. Beihefte zum Tübinger Atlas des Vorderen Orients (v nemščini). Vol. 13. Reichert. str. 50, 52. ISBN 9783920153568.
  9. ↑ Smailagic, Nerkez (1990), Leksikon Islama, Sarajevo: Svjetlost, str. 514, ISBN 978-86-01-01813-6, OCLC 25241734
  10. ↑ Kenneth M. Setton; Harry W. Hazard; Norman P. Zacour (1. junij 1990). A History of the Crusades: The Impact of the Crusades on Europe. Univ of Wisconsin Press. str. 699–. ISBN 978-0-299-10744-4.
  11. ↑ Vera P. Mutafchieva (1988). Agrarian relations in the Ottoman Empire in the 15th and 16th centuries. East European Monographs. str. 10. ISBN 978-0-88033-148-7. Pridobljeno 19. februarja 2013.
  12. ↑ Jefferson 2012, str. 280.
  13. ↑ Babinger 1992, str. 25.
  14. ↑ Aytaç Özkan (21. december 2015). Sultan Mehmed the Conqueror Great Eagle. Işık Yayıncılık Ticaret. str. 43–. ISBN 978-1-59784-397-3.
  15. ↑ Ágoston & Masters 2009, str. 25.
  16. ↑ Marin Barleti (2012). The Siege of Shkodra: Albania's Courageous Stand Against Ottoman Conquest, 1478. David Hosaflook. str. 19–. ISBN 978-99956-87-77-9.
  17. ↑ John Freely (1. oktober 2009). The Grand Turk: Sultan Mehmet II-Conqueror of Constantinople and Master of an Empire. The Overlook Press. str. 159–. ISBN 978-1-59020-449-8.
  18. ↑ Heath W. Lowry (1. februar 2012). Nature of the Early Ottoman State, The. SUNY Press. str. 66–. ISBN 978-0-7914-8726-6.
  19. ↑ Fatih Akçe (22. december 2015). The Conqueror of the East Sultan Selim I. Işık Yayıncılık Ticaret. str. 48–. ISBN 978-1-68206-504-4.
  20. ↑ islam ansiklopedisi
  21. ↑ Stephen Turnbull (6. junij 2014). The Ottoman Empire 1326–1699. Bloomsbury Publishing. str. 41–. ISBN 978-1-4728-1026-7.
  22. ↑ Lucette Valensi; Arthur Denner (1. december 2008). The Birth of the Despot: Venice and the Sublime Porte. Cornell University Press. str. 19–. ISBN 978-0-8014-7543-6.
  23. ↑ Gülru Necipoğlu; Julia Bailey (2008). Frontiers of Islamic Art and Architecture: Essays in Celebration of Oleg Grabar's Eightieth Birthday; the Aga Khan Program for Islamic Architecture Thirtieth Anniversary Special Volume. BRILL. str. 98–. ISBN 978-90-04-17327-9.
  24. ↑ Sir H. A. R. Gibb (1954). The Encyclopaedia of Islam. Brill Archive. str. 35–. GGKEY:1FSD5PNQ2DE.
  25. ↑ Crane (23. november 1999). The Garden of the Mosques: Hafiz Hüseyin al-Ayvansarayî's Guide to the Muslim Monuments of Ottoman Istanbul. BRILL. str. 130. ISBN 978-90-04-49208-0.
  26. ↑ Stephen Ortega (22. april 2016). Negotiating Transcultural Relations in the Early Modern Mediterranean: Ottoman-Venetian Encounters. Taylor & Francis. str. 121–. ISBN 978-1-317-08919-3.
  27. ↑ Setton 1984a, str. 574.
  28. ↑ Afyoncu, Erhan (2010). »ŞEMSİ AHMED PAŞA«. Türkiye Diyanet Vakfı İslâm Ansiklopedisi (v turščini). Vol. 38. TDV İslâm Araştırmaları Merkezi. str. 527–529.
  29. ↑ Ágoston & Masters 2009, str. 153.
  30. ↑ Halil İnalcık; Donald Quataert (28. april 1997). An Economic and Social History of the Ottoman Empire. Cambridge University Press. str. 419. ISBN 978-0-521-57455-6. Pridobljeno 7. junija 2013.
  31. ↑ Novak, Viktor, ur. (1971). Istoriski časopis, Volumes 18-19. Srpska akademija nauka. Istoriski institut. str. 312.
  32. ↑ Kenneth Meyer Setton (1991). Venice, Austria, and the Turks in the Seventeenth Century. American Philosophical Society. str. 430–. ISBN 978-0-87169-192-7.
  33. ↑ Mantran, R. (2000). »Ṭopal ʿOt̲h̲mān Pas̲h̲a, 1. Grand Vizier (1663-1733)«. The Encyclopedia of Islam, New Edition, Volume X: T–U. Leiden and New York: BRILL. str. 564–565. ISBN 90-04-11211-1.
  34. ↑ Ćorović 2001
  35. ↑ Robert W. Zens (2004). The Ayanlik and Pasvanoğlu Osman Paşa of Vidin in the age of Ottoman social change, 1791-1815. University of Wisconsin--Madison. str. 96.
  36. ↑ Šabanović, Hazim; Srbije, Istorisko društvo NR (1956). Turski izvori o srpskoj revoluciji 1804. Istorisko društvo Narodne Republike Srbije. str. 130–136.
  37. ↑ Russell, Quentin; Russell, Eugenia (30. september 2017). Ali Pasha, Lion of Ioannina: The Remarkable Life of the Balkan Napoleon (v angleščini). Pen and Sword. str. 176. ISBN 978-1-4738-7722-1.
  38. ↑ Michalis N. Michael; Matthias Kappler; Eftihios Gavriel (2009). Archivum Ottomanicum. Mouton. str. 175. ISBN 9783447057530. Pridobljeno 25. julija 2013.
  39. ↑ Ali Yaycioglu (4. maj 2016). Partners of the Empire: The Crisis of the Ottoman Order in the Age of Revolutions. Stanford University Press. str. 220–. ISBN 978-0-8047-9612-5.
  40. ↑ Orhan Kılıç, XVII. Yüzyılın İlk Yarısında Osmanlı Devleti'nin Eyalet ve Sancak Teşkilatlanması, Osmanlı, Cilt 6: Teşkilât, Yeni Türkiye Yayınları, Ankara, 1999, ISBN 975-6782-09-9, p. 91. (turško)
  41. ↑ The Penny cyclopædia of the Society for the Diffusion of Useful ..., Volume 25, str. 393, na Google Knjige. George Long, Society for the Diffusion of Useful Knowledge
  42. ↑ Viquesnel, Auguste (1868). Voyage dans la Turquie d'Europe: description physique et géologique de la Thrace (v francoščini). Vol. Tome Premier. Paris: Arthus Betrand. str. 107, 114–115.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rumelski_ejalet&oldid=6727830«