Rudnik soli Wieliczka

Rudnik soli Wieliczka
Kapela sv. Kinge globoko v solnem rudniku Wieliczka
Unescova svetovna dediščina
DelKraljevi rudniki soli v Wieliczki in Bochniji
LegaWieliczka, Okraj Krakov, Malopoljsko vojvodstvo,
 Poljska
Koordinati49°58′45″N 20°3′50″E / 49.97917°N 20.06389°E / 49.97917; 20.06389
Površina970 ha
Varovalni pas250 ha
Vključuje
  • • rudnik soli Wieliczka
    • grad Żupny v Wieliczki
Kriterij
Kulturni: (iv)
Referenca32
Vpis1978 (2. zasedanje)
Razširitve2008, 2013
Ogroženost1989–1998[1]
Spletna stranwww.kopalnia.pl
Rudnik soli Wieliczka se nahaja v Poljska
Rudnik soli Wieliczka
Lega: Rudnik soli Wieliczka

Rudnik soli Wieliczka (poljsko Kopalnia soli Wieliczka) je rudnik v mestu Wieliczka, 17 km jugovzhodno od središča Krakova na Poljskem.

Na tem mestu se je že v kameni dobi iz slanice pridobivala kuhinjska sol (natrijev klorid, NaCl). Rudnik so odprli v 13. stoletju in je neprekinjeno deloval do leta 1996. Bil je eden od najstarejših in najdlje delujočih rudnikov soli na svetu. Kraljevi rudnik soli je skozi celo njegovo zgodovino upravljala družba Żupy Krakowskie (Krakovski rudniki soli).[2][3]

Zaradi nizke cene soli in poplav v rudniku so komercialno pridobivanje soli leta 1996 ustavili.[2][3]

Rudnik soli Wieliczka je zdaj poljski zgodovinski spomenik (Pomnik Historii) in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Med znamenitosti rudnika spadajo jaški in labirinti prehodov, prikaz zgodovine tehnologije rudarjenja soli, podzemno jezero, štiri kapele, številni kipi, ki so jih rudarji izklesali iz kamene soli, in novejše skulpture sodobnih umetnikov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prerez rudnika Wieliczka; gravura Willema Hondiusa iz leta 1645
Madžarska konjska tekalna steza z vretenom dvigala iz poznega 18. stoletja, ki so ga poganjali konji

Rudnik je globok 327 metrov in ima več kot 287 kilometrov vodoravnih rovov in sob. Kamena sol je obarvana v različnih odtenkih sive barve in je bolj podobna poliranemu granitu kot beli kristalni snovi, ki bi jo pričakovali.

V 13. stoletju se je sprva zbirala slanica, ki je privrela na površje, in se z izparevanjem vode predelala v kuhinjsko sol. V tem obdobju so začeli kopati prve vodnjake in rudniške rove za pridobivanje kamene soli.[4] Na prelomu 13. in 14. stoletja je bil zgrajen Solni grad. V Wieliczki zdaj domuje Krakovski muzej soli.[5]

K razvoju rudnika soli Wieliczka je veliko prispeval poljski kralj Kazimir III. Veliki (vladal 1333–1370). Podelil mu je številne privilegije in je vzel rudarje pod svoje okrilje. Leta 1363 je v bližini rudnika soli ustanovil bolnišnico.[6]

Med obratovanjem rudnika so se Uporabljale različne tehnologije, kot sta na primer madžarska konjska tekalna steza in saška tekalna steza (gepel) za dvigovanje soli na površje.[5] Med drugo svetovno vojno so Nemci uporabljali rudnik kot podzemni objekt za proizvodnjo za vojne potrebe.

V rudniku je podzemno jezero, razstava zgodovine rudarjenja soli in 3,5 km dolga turistična pot, na kateri so na ogled kipi v soli in iz soli, ustvarjeni v različnih zgodovinskih obdobjih. Turističa pot meri samo 2% celotne dolžine rovov.

Leta 1978 je bil rudnik Wieliczka vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.[7]

Legenda o princesi Kingi, povezana z rudnikom Wieliczka, pripoveduje zgodbo o ogrski princesi, ki naj bi se poročila s krakovskim knezom Boleslawom V. Častnim. Svojega očeta, ogrskega kralja Belo IV., je prosila, naj ji kot del dote da kepo soli, saj je bila sol na Poljskem zelo cenjena. Oče jo je odpeljal v rudnik soli v Máramarosu, kjer je pred odhodom na Poljsko v enega od rudniških jaškov vrgla svoj zaročni prstan. Ko je prispela v Krakov, je prosila rudarje, naj izkopljejo globoko jamo, dokler ne naletijo na skalo. Rudarji so tam našli grudo soli. Ko so grudo razpolovili so v njej odkrili princesin zaročni prstan. Kinga je tako postala zavetnica rudarjev soli v poljski prestolnici in njeni okolici.[8]

Med nacistično okupacijo Poljske je bilo iz prisilnih delovnih taborišč v Plaszowu in Mielecu v rudnik Wieliczka prepeljanih več tisoč Judov, da bi delali v podzemni tovarni orožja, ki so jo Nemci ustanovili marca in aprila 1944.[9] Prisilno delovno taborišče v rudniku je bilo v Parku sv. Kinge in zaposlovalo približno 1700 zapornikov,[9] vendar se proizvodnja zaradi bližajoče se sovjetske ofenzive nikoli ni začela. Nekaj strojev in opreme so razstavili, vključno z električnim dvigalom iz jaška Regis, in jih prepeljali v Liebenau v Sudete. Del opreme so po vojni jeseni 1945 vrnili.[10] Jude so odpeljali v tovarne v Litomierzycah (Češka) in Linzu (Avstrija).[9][11]

Rudnik je eden od uradnih poljskih nacionalnih zgodovinskih spomenikov. Za takšnega je bil razglašen v prvem krogu imenovanj 16. septembra 1994. Seznam vodi Poljski odbor za nacionalno dediščino. Leta 2010 je odbor uspešno predlagal, da se na seznam svetovne dediščine vpiše tudi bližnji zgodovinski rudnik soli Bochnia, ki je najstarejši poljski rudnik soli. Oba rudnika soli sta zdaj na Unescovem seznamu svetovne dediščine pod skupnim imenom "Kraljevi rudniki soli v Wieliczki in Bochniji".[12] Leta 2013 je bil v dediščino vključen še grad Żupny.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Rudnik je eden od uradnih poljskih nacionalnih zgodovinskih spomenikov (Pomniki historii). Njegove glavne znamenitosti so desetine kipov in štiri kapele, ki so jih iz kamene soli izklesali rudarji. Starejše skulpture so z novimi rezbarijami dopolnili sodobni umetniki. Rudnik soli Wieliczka letno obišče približno 1,2 milijona obiskovalcev.[2]

Med pomembnimi obiskovalci rudnika so bili matematik in astronom Nikolaj Kopernik, pisatelj Johann Wolfgang von Goethe, naravoslovec Alexander von Humboldt, skladatelj Fryderyk Chopin, kemik Dimitrij Ivanovič Mendelejev, poljskio pisatelj Bolesław Prus,[13] skladatelj Ignacij Jan Paderewski, ustanovitelj skavtskega gibanja Robert Baden-Powell, poljsko-britanski matematik in zgodovinar Jacob Bronowski, ki je posnel odlomke filma Vzpon človeka v rudniku, ugledna poljsko-nemška kraljeva družina von Unrug), Karol Wojtyła, kasneje papež Janez Pavel II., nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton in mnogi drugi.

Kapela in sprejemnica se uporabljata tudi za zasebne dejavnosti, vključno s porokami. V stene dvorane vklesani kipi so podobni lesenim kipom v lesenih cerkvah, zgrajenih v prejšnjih stoletjih. Leseno stopnišče vodi do 64 m nižje dvorane. Turistična pot po rudniku je dolga 3 km in vključuje hodnike, kapele, kipe, in jezero, 135 metrov pod zemljo. Obiskovalci se na površino vrnejo z dvigalom. Vožnje traja približno 30 sesund.

V kulturi[uredi | uredi kodo]

Med najstarejše spise o rudniku soli Wieliczka spada spis Adama Schröterja Salinarum Vieliciensium incunda ac vera descriptio. Carmine elegiaco ... iz leta 1553.[14][15]

Poljski novinar in romanopisec Bolesław Prus je svoj obisk rudnika soli leta 1878 opisal v izjemni seriji treh člankov naslovom "Kartki z Podró (Wieliczka)"[16][17]

In 1995 je Varšavski simfonični orkester v kapeli rudnika posnel kompilacijo filmske glasbe poljskega skladatelja Zbigniewa Preisnerja. Za kapelo pogosto pravijo, da ima najboljšo akustiko v Evropi.[18]

V avstralski televizijski seriji Spellbinder: Land of the Dragon Lord, je bila v rudnik postavljena Molohova dežela.

Rudnik se je pojavil v več izdajah resničnostnega šova The Amazing Race.[19][20]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sestrska jama[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. World Heritage Committee Removes Old City of Dubrovnik and Wieliczka Salt Mine from its List of Endangered Sites at UNESCO website
  2. 2,0 2,1 2,2 "Wieliczka – The Salt of the Earth" at the WieliczkaSaltMine.net. (angleško in poljsko)
  3. 3,0 3,1 3,2 Ancient salt-works. Wieliczka see: carving by Jozef Markowski, late 19th century. (Internet Archive). Pridobljeno 31. julija 2013.
  4. Goldensubmarine.com. "Kopalnia Soli Wieliczka". www.wieliczka-saltmine.com. Pridobljeno 19. aprila 2016.
  5. 5,0 5,1 Goldensubmarine.com. "Kopalnia Soli Wieliczka". www.wieliczka-saltmine.com. Pridobljeno 25. aprila 2016.
  6. "Wieliczka Salt Mine". Krakow.wiki. 11. november 2016. Pridobljeno 15. aprila 2019.
  7. UNESCO World Heritage Centre. "Wieliczka Salt Mine - UNESCO World Heritage Centre". Whc.unesco.org. Pridobljeno 16. julija 2013.
  8. "History of Wieliczka Salt Mine". Poland For Visitors Travel Guide. Pridobljeno 18. aprila 2013.
  9. 9,0 9,1 9,2 "History | Virtual Shtetl". sztetl.org.pl. Pridobljeno 20. marca 2020.
  10. "The Wieliczka Salt Mine: An astonishing underground city, dating from 13th century". The Vintage News. 25. november 2017. Pridobljeno 20. marca 2020.
  11. "History - "Wieliczka" Salt Mine - tourist attractions of Malopolska". Wieliczka-saltmine.com. Pridobljeno 20. avgusta 2017.
  12. Wieliczka and Bochnia Royal Salt Mines. UNESCO World Heritage Site.
  13. Zygmunt Szweykowski. Twórczość Bolesława Prusa. 2. izdaja. Varšava. Państwowy Instytut Wydawniczy, 1972. str. 451, opomba 21.
  14. Regni Poloniae Salinarum Vieliciensium descriptio. Carmine elegiaco ... (1564).
  15. Marek Żukow-Karczewski. "Pięknem urzeczeni (trzy zapomniane relacje)". Aura 1, 1998. str. 17-19.
  16. Kurir Warszawski (Varšavski kurir), 1878, str. 36–38.
  17. Bolesław Prus. Wczoraj–dziś–jutro: wybór felietonów. Ur. Zygmunt Szweykowski. Varšava, Państwowy Instytut Wydawniczy, 1973. str. 34–49.
  18. Zbigniew Preisner. "Preisner's Music". Virgin France, 1995.
  19. "Chris and Anastasia Run Their Last Leg of The Amazing Race". PopSugar. 5. julij 2011. Pridobljeno 16. oktobra 2020.
  20. Field, Sonya (14. november 2015). "'The Amazing Race' season 27, episode 8 recap: Real days work". Hypable. Pridobljeno 16. oktobra 2020.
  21. Grotte Gemellate. Consorzio frasassi. (Internet Archive)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Jerzy Grzesiowski. Wieliczka: kopalnia, muzeum, zamek.2nd ed. Varšava, 1987. ISBN 83-217-2637-2.
  • Christopher Kasparek]]. "Bolesław Prus' Pharaoh and the Wieliczka Salt Mine. The Polish Review, 1997, no. 3, str. 349–355.
  • Christopher Kasparek. "Prus' Pharaoh: the Creation of a Historical Novel", The Polish Review, vol. XXXIX, no. 1, 1994, str. 45–50.
  • Bolesław Prus, Wczoraj–dziś–jutro: wybór felietonów. Selection of Newspaper Columns, selected, edited, and with foreword and notes, by Zygmunt Szweykowski). Varšava, Państwowy Instytut Wydawniczy, 1973. str. 34–49.
  • Zygmunt Szweykowski, Twórczość Bolesława Prusa (The Creative Writing of Bolesław Prus), second edition, Warsaw, Państwowy Instytut Wydawniczy, 1972.
  • Marek Żukow-Karczewski. Pięknem urzeczeni (trzy zapomniane relacje) / Enchanted by beauty (three forgotten relations), "Aura" - A Monthly for the Protection and Shaping of Human Environment, no. 1, 1998, str. 17–19.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]