Rostam

Džahan Pahlavan Rostam
Rostam ubija Belega Diva iz Bajsungurjeve Šahname (1430 AD).
Domače ime	رستم
Rojstvo	Zabulistan (sedanja provinca Zabul v Afganistanu)
Smrt	Kabulistan (sedanji Kabul, Afghanistanu)
Vzrok smrti	v zaroti njegovega polbrata Šaghada je padel v vodnjak, poln zastrupljenih puščic, in umrl
Druga imena	Rustam Rustem
Poklic	paladin, bojevnik
Poznan po	Rostamovih sedem podvigov Rostamova borba s Sohrabom Rostamova borba z Esfadijarjem Rostamov uboj Belega demona
Zakonec	Tahmina
Otroci	Sohrab Faramarz Sijavaš (posvojeni sin) Banu Goshasp
Družina	Sam (stari oče) Zavara (brat) Šaghad (pobrat)

Rostam ali Rustam (perzijsko رستم, latinizirano: rostˈtæm) je legendarni junak v iranski mitologiji in zgodovinskem izročilu. Ker je bil sin Zala in Rudabe, je njegovo življenje in delo ovekovečil perzijski pesnik Firduzi iz 10. stoletja v svoji Šahname (Knjiga kraljev), ki vsebuje predislamsko iransko folkloro in zgodovino. Korenine pripovedi so še veliko starejše.

V Šahname sta bila Rostam in njegova predhodnika marzbana iz Sistana (današnji Iran in Afganistan). Rostam je najbolj znan po svojem tragičnem boju z Esfandijarjem, drugim legendarnim iranskim junakom, in odpravi v Mazandaran, ki ni istoveten s sedanjo provinco Mazandaran. Znan je tudi po svojih sedmih podvigih.

Rostam je bil vedno prikazan kot najmočnejši iranski paladin (sveti bojevnik), vzdušje epizod, v katerih nastopa, pa močno spominja na Partsko cesarstvo.

Rostam je jezdil legendarnega žrebca Rakhša in v bitkah nosil posebno obleko, imenovano Babr-e Bajan.

Boj Sohraba in Rostama; Šahname šaha Tahmaspa (ok. 1522)

Rostam je na freskah iz Pandžikerta iz 7.–8. stoletja n. št. upodobljen s podolgovato lobanjo v slogu Alhonskih Hunov

Izvor

Rostama si ni izmisil Firduzi, saj so bile zgodbe o njem priljubljene že v 7. stoletju v Parsu in so nastale veliko prej, verjetno na vzhodnoiransko govorečih ozemljih.

Do zdaj preučeno gradivo dokazuje, da je bila legenda o Rostamu v celoti oblikovana in dobro znana v zahodnem Iranu najkasneje do 7. stoletja našega štetja, v vzhodnoiranskih deželah pa do začetka 8. stoletja.

Ozadje

V Šahnameju je Rostam doma iz Zabulistana, zgodovinske regije, ki približno ustreza današnji provinci Zabul v južnem Afganistanu. Njegova mati Rudaba je bila kabulska princesa. Rostam je prvak prvakov, vpleten v številne zgodbe, ki predstavljajo nekatere najbolj priljubljene in nekatere verjetno najbolj mojstrsko ustvarjene dele Šahnameja. V Šahnameju Rostam, tako kot njegov stari oče Sam, deluje kot zvest vojaški general perzijske Kajanske dinastije.

Kot majhen otrok je z enim samim udarcem buzdovana, ki je bil v lasti njegovega starega očeta, ubil pobesnelega belega slona kralja Manuhehra. Nato je ukroti svojega legendarnega žrebca Rahša.

Etimologija imena Rostam izvira iz iranske besede *rautas-taxma-, ki pomeni 'močan kot reka'. Rostamova mati je bila Rudaba - Rečna voda, oče pa Zal, ki je imel bele lase.

Rojstvo in mladost

Rostamova mati Rudaba, kabulska princesa, je bila znana po svoji neprekosljivi lepoti. Rostamov oče Zal je bil eden najmočnejših perzijskih bojevnikov in velik general, ki je podjarmil številna uporniška plemena in vladal Zabulistanu. Znan je bil po svoji modrosti in bil neprekosljiv v jahanju in bojevanju na konju. Nekoč je svoje spretnosti pokazal cesarju Manuhehrju, da bi izprosil odobritev poroke s svojo ljubico Rudabo.

V perzijski mitologiji se je Rudabin porod pri Rostamu zaradi izjemne velikosti njenega otroka tako zelo podaljšal, da je bil Zal, njen ljubimec in mož, prepričan, da bo njegova žena umrla med porodom. Rudaba je bil res blizu smrti. Ko se je Zal odločil poklicati Simurga, ga ja Simurga podučil, kako izvesti carski rez, s čimer je rešil tako Rudabo kot otroka.

Ko je Zalov oče Sam izvedel za rojstvo svojega vnuka, je bi presrečen. Zal je Rostama vzgajal in usposabljal v vojskovanju. Ko je Rostam sam ubil besnega slona, ga je oče poslal opravit njegovo prvo vojaško nalogo. Rostamova naloga je bila osvojiti trdnjavo na vrhu gore Sipand. Trdnjavo je nekoč oblegal njegov praded Nariman in bil v bitki ubit. Rostam je vdrl v trdnjavo, premagal sovražnika, izropal njeno zakladnico in o svojem uspehu poročal očetu Zalu in staremu očetu Samu.

Haft kan

Rostam ubije Isfandijarja; srednjeveška perzijska miniatura

Rostam se je odpravil na junaško potovanje, da bi rešil svojega vladarja, preveč samozavestnega Kejkavuza, ki so ujeli divi Mazandarana. To potovanje se imenuje Rostamovih sedem podvigov.

Med legendami o Rostamu in tistimi, ki se nanašajo na velikega irskega junaka Cú Chulainna, je veliko podobnosti. Oba sta kot mladeniča premagala divjo zver, v boju ubila svoja sinova, bila v boju praktično nepremagljiva in bila ubita zaradi izdaje, pri čemer sta v zadnjem dihu ubila svoja morilca. Perzijska junaka Rostam in Isfandijar si delita svoje podvige s Herkulom.

Altrernativna stališča

Srednjeazijsko kraljevo društvo je v reviji Journal of the Royal Central Asian Society zapisalo, da boj med Rostamom in Div-e Sepidom – Belim demonom, predstavlja boj med Perzijci in napadalci iz severnih kaspijskih provinc.

Smrt

V Šahnameju je življenjska doba junakov iz generacije Rostamovega starega očeta Sama opisana kot zelo dolga. Rostamova življenjska doba se ujema s tem vzorcem: ob nasilni smrti je dopolnil šeststo let. Umrl je od rok svojega zavistnega polbrata Šaghada. Polbrat ga je ubil tako, da ga je vrgel v vodnjak, poln zastrupljenih sulic. V tem dogodku sta ubita tudi Rostamov zvesti konj Rakš in junakov brat Zavareh.

Sorodstvo in potomstvo

S Tahmineh, princeso Samangana, je imel Rostam sina Sohraba, ki ga je oče ponesreči ubil v času Kejkavusove vladavine. Po epu Banu Goshasp nama je Rostam kasneje imel hčer Banu Goshasp, ki je imela brata Faramarza. Oba sta postala junaka v Turanu in Indiji. Goshasp je s poroko z Givom imela sina Bijana. Rostam je imel tudi polbrata Šaghada, ki je bil vedno ljubosumen nanj in je povročil njegovo smrt. Enako znan kot Rostam je bil njegov konj Rahš, ki je zaradi božje zaščite živel neverjetno dolgo življenje kot Rostam in je umrl hkrati z njim.

Zgodovinska osnova

Ernst Herzfeld je trdil, da je dinastija Gondofarjev predstavljala hišo Surenov, najvišjo od petih najvplivnejših družin Partskega cesarstva, ki je imela dedno pravico poveljevati kraljevim vojskam in polagati krono na kraljevo glavo ob kronanju. Ko so okoli leta 129 pr. n. št. nomadska ljudstva, zlasti Indoskiti Sakaravki (Saki) in Toharci napadli vzhodno mejo Partije, so partski cesarji obrambo zaupali Surenom. Slednji so sčasoma ne le odgnali Indoskite, temveč so jih zasledovali v Arahozijo in Pandžab, kar je verjetno povzročilo njihov propad.

Odmevi teh dogodkov so ohranjeni v legendah cikla Sistan, ki so delno vključene v Šahname, preživeli pa so tudi kot tudi kot samostojni epi, kot sta Garšaspnama, omenjena v Tārikh-e Sistānu, in Ketāb al-Sakisarān, ki ga navaja al-Masudi. Legende so pripovedovale o dejanjih junaka Garshaspa in njegovih potomcev Narimana, Sama, Zala ali Dastana, predvsem pa o Zalovemu sinu Rostamu. Indopartska imena, znana iz kovancev in zgodovine, je težko povezati z imeni iz epa, ki so morda častni nazivi. Posamezen vladar je seveda lahko prejel več takšnih nazivov, zgodovinska imena pa se lahko ponavljajo v naslednjih generacijah.

Družinsko drevo

Garshasp

Mardas

Nariman

Zahak

Sam

Mehrab Kaboli

Sinduht

Zal

Rudabeh

Šaghad

Rostam

Tahmineh

Faramarz

Sohrab

Galerija

Mogulski rokopisi opisujejo Rostamovih sedem podvigov in druga dejanja.

• 
  Tretji podvig: Rostam ubije zmaja
• 
  Rostam potegne kitajskega kagana s slona
• 
  Rostam ustreli Ashabusa
• 
  Zadnji podvig: Rostam ubije Belega demona
• 
  Rostam repuje Bizhan iz jame

Rostam v popularni in tradicionalni kulturi

Beseda 'Rustam' je sinonim za telesno moč, zlasti za rokoborce v perzijski, urdujski, hindujski in perzijski kulturi na splošno. Veliki Gama je bil na primer popularno imenovan Rustam-e-Hind ali 'Rustam iz Indije'.

Rustam ostaja priljubljeno osebno ime v v kulturah od Turčije do Indije.

V Afganistanu obstaja pregovor v jeziku dari: "Rostamovo ime je boljše od Rostama". Pregovor se uporablja za osebe, katerih ime ali ugled je boljši od njihovih dejanskih sposobnosti.

Vira

• Gazerani, Saghi (2015). The Sistani Cycle of Epics and Iran's National History: On the Margins of Historiography. BRILL. str. 1–250. ISBN 9789004282964.
• Rezakhani, Khodadad (2017). »East Iran in Late Antiquity«. ReOrienting the Sasanians: East Iran in Late Antiquity. Edinburgh University Press. str. 1–256. ISBN 9781474400305. JSTOR 10.3366/j.ctt1g04zr8.