Romuald Štandreški

Romuald Štandreški
Rojstvo	9. avgust 1676 Štandrež
Smrt	22. april 1748({{padleft:1748|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) Gorica
Narodnost	Slovenec
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo
Poklic	duhovnik

Romuald Štandreški (tudi Lovrenc Marusič, Lovrenc Marušič in Lovrenc Marusig), slovenski duhovnik, kapucin, pridigar in redovnik, * 9. avgust 1676, Štandrež, † 22. april 1748, Gorica.

Štandreški je najbolj poznan po priredbi Škofjeloškega pisajona.

Življenje

Marušič se je rodil 9. avgusta 1676 očetu Andreju in mami Uršuli Marušič v Štandrežu pri Gorici. Kapucini so že tam imeli od 1591 sredi polja med Gorico in Štandrežem samostan, kjer so bili med ljudmi priljubljeni, kar je posledično tudi vplivalo na Romualdovo poklicno pot. Preživel je kugo, ki se je v okolico Gorice razširila leta 1682.

Leta 1699 je v Celju vstopil v kapucinski red in 13. marca 1700 opravil slovesne redovne zaobljube. S tem je bil posvečen v duhovnika. Deloval je kot pridigar v štajersko-ilirski kapucinski provinci. Pred letom 1721 se je preselil v Škofjo Loko. Nazadnje pa je živel v rojstni okolici – v Gorici, kjer je umrl 22. aprila 1748.

Marušičev rokopis Škofjeloškega pasijona (1721)

Škofjeloški pasijon

Največji pomen Romualdovega delovanja je njegova prireditev Škofjeloškega pasijona (Processio Locopolitana), velike pasijonske procesije z dramskimi prizori Kristusovega trpljenja. Takšne procesije so tudi drugi kapucini v 17. in 18. stoletju že pripravljali, vendar v nemškem jeziku. Marušič pa je ustvaril slovensko različico, kar daje njegovemu delu izjemno nacionalno in zgodovinsko vrednost.

Nastanek in vsebina rokopisa

Rokopis, ki se danes hrani v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, nosi latinski naslov Instructio pro processione Locopolitana in die Parasceve Domini. Obsega 51 listov in je lepo ohranjen v knjižni obliki. Je tudi baročno dramsko delo z izrazito moralno in versko vsebino, ki je namenjeno množični uprizoritvi z vključevanjem prebivalcev. Na začetnih straneh je navedeno, da je bila procesija prvič uprizorjena leta 1721 na pobudo barona Antona Eckerja, tedanjega namestnika brižinskega škofa, predstojnika bratovščine Rešnjega telesa in glavarja škofjeloškega gospostva.

Bratovščina je bila zadolžena za organizacijo in financiranje pasijona, medtem ko so kapucini zagotovili režiserja (magister processionis) in igralsko zasedbo. Romualdov rokopis poleg režijskih opomb v nemščini, latinščini in slovenščini vsebuje tudi okoli tisoč slovenskih verzov.

Procesija je bila razdeljena na petnajst prizorov (figur), med katerimi so bili: Raj in padec prvih staršev, Smrt, Pekel, Zadnja večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Ecce Homo!, Kristus na križu, Mati božja sedmerih žalosti, Skrinja zaveze, Kristusov grob in drugi.

V besedilu je priložen scenarij v nemščini, sporedi iz let 1727 in 1728, seznam kostumov in rekvizitov ter zapisi o vlogah posameznih vasi, ki so sodelovale pri uprizoritvi (npr. Reteče, Trata, Suha). Za nastopajoče je bilo pripravljenih kar 278 kostumov, pri pripravi pa so sodelovali številni obrtniki in cehi – čevljarji, zidarji, peki, mesarji, krojači – ter prebivalci mesta in bližnjih krajev. Delo prepleta simboliko srednjeveških misterijev z baročno estetiko, njegov namen pa je bil prikazati pot človeškega odrešenja: od padca v raju do Kristusove zmage nad grehom in smrtjo.

Viri

• Rupel, Mirko. »Romuald, oče«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
• Jevnikar, Martin (2013). Romuald (1676–1748). Slovenska biografija. Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar. Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.