Roland Barthes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Roland Barthes
Rojstvo Roland Gérard Barthes
12. november 1915({{padleft:1915|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][3][4][5][6]
Cherbourg[d]
Smrt 26. marec 1980({{padleft:1980|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[7][1][4][5][6] (64 let)
Pariz[7]
Državljanstvo Flag of France.svg Francija
Poklic filozof, jezikoslovec, literarni kritik, pisatelj, pisec dnevnika, profesor, scenarist, semiologist, sociolog, pisatelj, Mitograf
Podpis Autographe de Barthes à Thierry Gosset..JPG
Barthov lastnoročni podpis.

Roland Barthes[uredi | uredi kodo]

Rojstvo

12. november 1915 v Cherbourgu, Francija

Smrt: 26. marec 1980 (64 let) v Parizu, Francija (povozil ga je avto)

Narodnost: Francoz

Izobrazba: Univerza v Parizu (MA, 1941)

Področja in glavni interesi zanimanja:

 filozofija 20. Stoletja (zahodna filozofija), 

semiotika

literarna teorija 

lingvistika

naratologija

Šola:

strukturalizem

semiotika

 postrukturalizem

Znan po:

 Strukturna analiza pripovedovanja (Structural analysis of narratives) 

 Smrt avtorja (Death of the author) 

 Writing degree zero 

 Effect of reality

ŽIVLJENJEPIS[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 12. novembra 1915 v Cherbourgu v Normandiji. Njegov oče Louis Barthes je bil mornariški podporočnik, ki je med prvo svetovno vojno (1916) umrl v pomorski bitki na Severnem morju. Mati Henriette, ga je tako skupaj s starimi starši sama vzgajala.

Roland je otroštvo preživljal v Bayonnu (1916-1924). Pri enajstih letih se je z družino preselil v Pariz, kjer je od 1924 do 1930 obiskoval gimnazijo Montaigne, nato pa od leta 1930 do 1934 gimnazijo Louis-le-Grand. Mati je leta 1927 rodila nezakonskega sina, Rolandovega polbrata. Družina Barthes jih zaradi tega ni več hotela finančno podpirati in mati je začela oba sinova preživljati kot knjigovezinja.

Kot študent je veliko obetal in od leta 1935 do 1939 obiskoval Sorbonno (Univerzo v Parizu), kjer je diplomiral iz klasične književnosti. V tem času je ustanovil Skupino za antično gledališče, s katero je leta 1938 potoval po Grčiji.

Njegovo življenje je hudo zaznamovala tuberkuloza, za katero je zbolel kar trikrat (1934, 1941 in 1943), kar je zahtevalo dolgotrajna zdravljenja in ga oviralo pri njegovi karieri. Oproščen je bil tudi služenja vojaščine.

V letih 1939-1941 je bil profesor na gimnaziji v Biarritzu ter na pariških gimnazijah Voltaire in Carnot. Leta 1941 pa je diplomiral na podiplomskem študiju s temo grške tragedije.

Med leti 1942 in 1947, ki so bila zaznamovana z zdravstvenimi težavami, je leta 1943 dobil licenco v slovnici in filologiji. Leta 1948 se je vrnil k akademskemu delu in za kratko obdobje deloval kot profesor na Francoskem inštitutu v Bukarešti in lektor na bukareški univerzi (1948-1949), nato pa še za eno leto na aleksandrijski univerzi v Egiptu. V tem času je pisal za levičarski pariški časopis Combat, iz česar je zraslo njegovo prvo daljše delo Le degré zéro de l'écriture (Writing Degree Zero – 1953).

Med letoma 1950 in 1952 je bil zaposlen na Glavni upravi za kulturne odnose, v službi za izobraževanje. Po letu 1952 se je ustalil na CNRS (Centre National de la Recherche Scientifique), kjer je proučeval leksikologijo in sociologijo. V obdobju sedmih let na CNRS je začel pisati številne tekste, v katerih je analiziral vsakdanje mite sodobne družbe. Izhajali so dvakrat mesečno v reviji Les Lettres Nouvelles. Iz njih je nastala zbirka tekstov z naslovom Mythologies (Mitologije), ki je izšla leta 1957.

V začetku šestdesetih let je raziskoval področja semiotike in strukturalizma, stal na pomembnih pozicijah na francoskih fakultetah in pisal veliko daljših del. Številna njegova dela so po robu postavila tradicionalne akademske poglede na literarno kritiko. Barthesovo delo Critique et vérité (Criticism and Truth – 1966) je obtožilo takratno kritiko pomanjkanja poglabljanja v podrobnosti jezika in ignoriranja nekaterih teorij, kot je Marxizem.

Konec šestdesetih let je potoval v Ameriko in predaval na Johns Hopkins University. Leta 1967 je napisal svoj najbolj znani esej La mort de l'auteur (Smrt avtorja). V sedemdesetih je nadaljeval z razvojem svoje literarne kritike.

Leta 1975 je napisal avtobiografijo z naslovom Roland Barthes, naslednjega leta pa je postal profesor na Collège de France (katedra za književno semiotiko). Oktobra 1977 mu je umrla mati Henriette Barthes, na katero je bil zelo navezan, saj sta skupaj živela okoli 60 let. Dogodek ga je popolnoma pretresel, pod temi vplivi pa je napisal svoje zadnje veliko delo, La chambre claire : note sur la photographie (Camera Lucida), v katerem razpravlja o fotografiji kot pomenu komunikacije (1980).

Umrl je 26. marca 1980, ko ga je v Parizu povozil avto.

DELO[uredi | uredi kodo]

Zgodnja misel[uredi | uredi kodo]

Barthesove najzgodnejše teorije so bile odziv na eksistencialno filozofijo, ki se je okoli leta 1940 širila po Franciji. Jean-Paul Sartre v svojem delu Kaj je literatura? (1940) izraža razočaranje nad do sedaj uveljavljenimi oblikami pisanja, ki so bolj ustvarjalne in avantgardne saj se mu zdijo bralcu preveč tuje. Barthesov odgovor je bil, da bi poskušali odkriti tisto, kar se lahko šteje za edinstveno in izvirno pri pisanju. V delu Le degré zéro de l'écriture (1953), Barthes trdi, da bi morali združiti oboje, tako jezik kot tudi slog oz. stil pisanja. Barthes pisanje razlaga kot edinstveno in kreativno umetnost vsakega posameznika. To pomeni, da je ustvarjalnost stalen proces nenehnih sprememb in reakcije. Dopolnil je tudi misli francoskega avtorja Julesa Micheleta, celo povzdignil je avantgardno pisanje, rekoč da bi moralo biti povzdignjeno zaradi ohranjanja take razdalje med javnostjo in pisanjem. Prav tako je Barthes verjel, da bi morala biti umetnost bolj kritična, ne pa kot je razlagal Michelet.

Semiotika in miti[uredi | uredi kodo]

Barthesovi mesečni prispevki in članki so bili zbrani v Mitologijah (1957). Pogosto so zajemali posebna kulturna gradiva, ki so pomagala k izpostavitvi uveljavljanja vrednot buržoazne družbe. Semiotika, veda znakov in simbolov, se mu je zdela uporabna, predvsem ko je raziskoval kako mite uporablja in izkorišča buržoazna družba. Ta miselnost je Barthesa pripeljala do podobne teorije kot je bila Marxova.

Strukturalizem[uredi | uredi kodo]

Barthesovo ukvarjanje s strukturalizmom je doživelo razcvet v času razprav s Picardom, njegova preiskava strukture je bila osredotočena na pomen jezika v pisni obliki, za katero meni da so jo kritiki spregledali. Barthesovo delo Introduction à l'analyse structurale des récits (Introduction to the Structural Analysis of Narratives) se nanaša na preučitev korespondence med strukturo stavka in večje pripovedi. Medtem ko se mu je strukturalizem zdel priročen in je vedel, da bi bil diskurz literature lahko oblikovan, ni verjel da bi to lahko postal znanstveni napredek oz. podvig. V poznih 60-ih letih so se v literarni vedi prav tako dogajali radikalni premiki.

Dela prevedena v slovenščino[uredi | uredi kodo]

Knjige[uredi | uredi kodo]

Lekcija teme : zbornik filmske teorije - strokovna monografija, 1987

Retorika Starih ; Elementi semiologije - znanstvena monografija (Éléments de sémiologie,1964),1990

Fragmenti ljubezenskega diskurza - knjiga (Fragments d'un discours amoureux, 1977), 2002

Učna ura : nastopno predavanje na Collège de France, 7. januarja 1977. Roland Barthes : od zgodovine k sistemu, od sistema k besedilu - knjiga (La leçon, 1977), 2003

Camera lucida : zapiski o fotografiji - knjiga (La chambre claire : note sur la photographie, 1980), 2004, 2012

Užitek v tekstu ; Variacije o pisavi - znanstvena monografija (Le plaisir du texte, 1973), 2013

Mitologije - znanstvena monografija (Mythologies,1957), 2015

Članki[uredi | uredi kodo]

1. Užitek besedila

2. Racinov človek

3. Fedra

4. Obraz Garbo

5. Racinovski človek

6. Moč antične tragedije

7. Diderot, Brecht, Eisenstein

8. Zapiski o fotografiji : odlomek iz knjige Camera lucida

9. Retorika Starih

10. Smrt avtorja

11. Trije eseji o Brechtu

12. Roland Barthes o Rolandu Barthesu : fragmenti iz knjige fragmentov

13. Od umetniškega dela do teksta

14. Semiologija in urbanizem

15. Literarna kritika kot meta - jezik

16. Dragi Antonioni

17. Tretji smisel : notice ob raziskovanju nekaterih Eisensteinovih fotogramov

18. Sade-Pasolini

  • Originalnih naslovov člankov in letnic nastanka žal nisva našli. letnice prevodov na cobiss http://cobiss5.izum.si/scripts/cobiss?id=1930564127494435

Viri[uredi | uredi kodo]

1.) Roland Barthes. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Roland_Barthes.

Roland Barthes, COBISS. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?id=1914072760634612.

2.) Roland Barthes. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: https://hr.wikipedia.org/wiki/Roland_Barthes.

3.) Roland Barthes. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: http://arhiv.zofijini.net/zofijini.org/Roland%20Barthes.doc.

4.) Roland Barthes o Rolandu Barthesu. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-ZOPWAG6H/cd443d70-d5d5-4758-a93f-eb3dab47883c/PDF.

5.) Robinson, A. An A to Z of Theory Roland Barthes and Semiotics. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: https://ceasefiremagazine.co.uk/in-theory-barthes-1/.

6.) Nežmah, B. Roland Barthes: Mitologije. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: http://www.mladina.si/171469/roland-barthes-mitologije/.

7.) Kaštrun, T. Kritični pogled na Rolanda Barthesa: primer smrt avtorja. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Kastrun-Tomaz.PDF.

8.) Januar 2016. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: http://www.knjiznica-velenje.si/filelib/2010-knjiznica/gradivo/koticek/2016/62tisk_16jan_nc.pdf.

9.) Biography.com Editors. Roland Barthes Biography. internet2.11.2016. Dostopno na naslovu: http://www.biography.com/people/roland-barthes-36995.

Literatura[uredi | uredi kodo]

1.) Barthes, R. 2002. Fragmenti ljubezenskega diskurza. Ljubljana: /*cf.

--> To so vsi viri, ki sva jih našli, tako na spletu kot tudi v nama dostopnih knjižnicah sva iskali slovenski vir, a ga nisva našli. Na spletu je največ virov v angleščini in francoščini, v štirih knjižnicah pa sva našli le eno delo, ki nama je pomagalo pri pisanju tega wiki članka,a ni slovensko, je le prevedeno v slovenščino.

Sklici[uredi | uredi kodo]