Pojdi na vsebino

Rodion Jakovljevič Malinovski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Rodion Malinovski
Malinovski leta 1958
Ime v maternem jeziku
Родион Малиновский
RojstvoРадион Малиновский[1]
(1898-11-23)23. november 1898
Odessa, Ruski imperij
Smrt31. marec 1967 (1967-03-31) (68 let)
Moskva, Ruska SFSR, Sovjetska zveza
Pripadnost
(1922–1967)
Rod/služba
Aktivna leta1914–1967
ČinMaršal Sovjetske zveze (1944–1967)
PoveljstvaJužna fronta
Jugozahodna fronta
3. ukrajinska fronta
2. ukrajinska fronta
Transbajkalsko vojaško okrožje
Daljnevzhodno vojaško okrožje
Oboroženi konflikti
Priznanjaheroj Sovjetske zveze (2)
ZakonecLarisa (1925–1946), Raisa (1946–1997)
Podpis

Rodion Jakovljevič Malinovski (rusko Родио́н Я́ковлевич Малино́вский), sovjetski maršal * 23. november 1898, † 31. marec 1967.

Bil je sovjetski vojaški poveljnik in maršal Sovjetske zveze. Med letoma 1957 in 1967 je služil kot obrambni minister Sovjetske zveze, v tem času se je Sovjetska vojska okrepila.[2]

Rodil se je v obubožanem ukrajinskem gospodinjstvu v Odesi[3][4] in se javil za prostovoljca v Ruski imperialni vojski med prvo svetovno vojno in je služil z odliko tako na vzhodni kot na zahodni fronti.[5] Sprva je bil dozirnik streliva.[6] Ob izbruhu oktobrske revolucije je služil pri Ruski legiji v Franciji, potem pa, ko je bila ta enota razpuščena,[7] se je vrnil v Rusijo in se pridružil Rdeči armadi v ruski državljanski vojni.[8] Boril se je proti enotam admirala Kolčaka v Omsku in Novosibirsku.[8] Tam je dobil prvo poveljniško mesto, saj je poveljeval je skupini osmih mitraljezov.[9] Leta 1926 je postal član Komunistične partije.[10] Leta 1935 je postal polkovnik.[11] Po diplomi na Frunzevski vojaški akademiji se je Malinovski kot prostovoljec boril na republikanski strani v španski državljanski vojni, kjer je ponovno služil z veliko odliko in je pozneje prejel red Lenina ter red rdeče zastave kot priznanje za njegovo službo.[12]

Njegov prijatelj, vojak Francisco Ciutat de Miguel, je dejal, da »polkovnik Malino ni bil samo odličen zgled vojaškega poguma, ampak ga je tudi prepričal, kako ostati human. Po njegovi zaslugi se je zavedel, da za poveljnika ni dovolj pamet, ampak potrebuje tudi srce.«[13]

Njegova odsotnost iz Sovjetske zveze v času Stalinovih čistk mu je morda rešila življenje.[8][14]

Malinovski je bil eden od redkih sposobnih sovjetskih generalov na začetku nemške invazije.[15] V sovjetski zmagi pri Stalingradu decembra 1942 je igral ključno vlogo in je pomagal potisniti nemške enote iz Ukrajine po dnepro-karpatski ofenzivi. Nato je poveljeval sovjetskemu udaru na Balkan in je prisilil Romunijo, da je prešla na stran zaveznikov, za kar ga je Josif Stalin povišal v maršala Sovjetske zveze.[16]

Nadalje se je udeležil osvoboditve Budimpešte, dunajske ofenzive in praške ofenzive ter utrdil sovjetsko vojaško premoč v Centralni Evropi. Po nemški predaji maja 1945 je bil Malinovski premeščen na Daljni vzhod, kjer je v sovjetski invaziji na Mandžurijo uničil japonsko vojsko Kvantung.[17] Kot nagrado je prejel najvišje državno odlikovanje, naziv heroj Sovjetske zveze.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. https://upload.wikimedia.org/wikipedia/ru/c/ca/Метрическая_книга_за_1898_год.jpg
  2. »Постановление Президиума ЦК КПСС об освобождении Г. К. Жукова от обязанностей министра обороны СССР и назначении Р. Я. Малиновского. 26 октября 1957 г.«. Arhivirano iz spletišča dne 13. decembra 2013. Pridobljeno 10. decembra 2013.
  3. »Соколов Б. Родіон Малиновський — нерадянський радянський маршал // День«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2014. Pridobljeno 21. decembra 2014.
  4. V.Sz Golubovics (1985). Malinovszkij marsall. ford. Horváth Zoltán. Zrínyi. str. 5.
  5. Александр Левит. (2. februar 2013). »Сын маршала Малиновского: «Поприветствовав отца матом, Жуков тут же получил адекватный ответ»«. Arhivirano iz spletišča dne 19. oktobra 2014. Pridobljeno 31. januarja 2015.
  6. Golubovics 1985, str. 6.
  7. Golubovics 1985, str. 11.
  8. 8,0 8,1 8,2 »Малиновский Родион Яковлевич« (v orosz). warheroes.ru. Pridobljeno 9. februarja 2010.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  9. Golubovics 1985, str. 16.
  10. Golubovics 1985, str. 17.
  11. Golubovics 1985, str. 19.
  12. Golubovics 1985, str. 21.
  13. »Rodion Malinovsky«. Those Russians (v angleščini). Russiapedia. Pridobljeno 29. junija 2010.
  14. »A Vörös Hadsereg 1918-tól 1940-ig«. lemontree.hu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. julija 2009. Pridobljeno 9. februarja 2010.
  15. Golubovics 1985, str. 29.
  16. Golubovics 1985, str. 121-151.
  17. David M. Glantz alezredes (1. februar 1983). »Augusztusi vihar: Az 1945-ös Szovjet offenzíva Mandzsúriában« (v angol). Combat Studies Institute Fort Leavenworth Kansas. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2011. Pridobljeno 23. oktobra 2009.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Erikson, John (1993). »Rodion Yakovlevich Malinovsky«. V Shukman, Harold (ur.). Stalin's Generals. New York: Grove Press. ISBN 0-8021-1487-3.
  • Glantz, David M. (2003). The Soviet Strategic Offensive in Manchuria, 1945. 'August Storm'. London: Frank Cass. ISBN 0-7146-5279-2.
  • Shteinberg, Mark (2005). Evrei v voinakh tysiachiletii. Moscow, Jerusalem. str. 316–318.
  • Thach, Joseph E. Jr. »Malinovskii, Rodion Yakovlevich«. The Modern Encyclopedia of Russian and Soviet History. Zv. 21.
  • Werth, Alexander (1999). Russia At War, 1941–1945. New York: Carroll & Graf. ISBN 0-7867-0722-4.
  • V. Sz. Golubovics: Malinovszkij marsall, fordította: Horváth Zoltán, Zrínyi, Budapest, 1985