Pojdi na vsebino

Reza Pahlavi, prestolonaslednik Irana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Reza Pahlavi, prestolonaslednik Irana
Vodja kraljeve družine Pahlavi
Tenure31 oktober 1980–danes
PredhodnikFarah Diba (regentka)
Rojstvo31. oktober 1960({{padleft:1960|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[1] (65 let)
Teheran
Zakonec
(por. 1986)
PotomciNoor Pahlavi
Iman Pahlavi
Farah Pahlavi
RodbinaPahlavi
OčeMohamed Reza Pahlavi
MatiFarah Diba
Stranka
Alma mater
Website
ReligijaŠiitizem
Poklicpolitik, zagovornik človekovih pravic, pilot, amaterski fotograf, glasbenik, pisatelj, umetnik
PodpisReza Pahlavi, prestolonaslednik Irana's signature

Reza Pahlavi, iranski politik in princ, * 31. oktober 1960, Teheran.

Je iranski politik in disident v izgnanstvu v Združenih državah Amerike. Je član dinastije Pahlavi in najstarejši sin Mohameda Reze Pahlavija, zadnjega iranskega šaha. Je ena osrednjih osebnosti iranske opozicije vladi Islamske republike Iran.

Reza Pahlavi, rojen v Teheranu v Iranu, je bil uradno imenovan za iranskega prestolonaslednika ob očetovem kronanju leta 1967. Kot kadet iranskih imperialnih letalskih sil se je leta 1978 preselil v Združene države Amerike, kjer je obiskoval pilotsko usposabljanje na letalski bazi Reese. Naslednje leto je bil njegov oče strmoglavljen v iranski revoluciji pod vodstvom Ruhollaha Homeinija, monarhija pa s tem ukinjena. Leta 1980 se je po očetovi smrti v izgnanstvu v Kairu v Egiptu Reza Pahlavi razglasil za iranskega šaha in se imenoval Reza Šah II. ter aktivno sodeloval v političnih dejavnostih, ki so nasprotovale Islamski republiki iz tujine.

Leta 2013 je soustanovil Iranski nacionalni svet (INC). Ideološko je izrazil podporo liberalni demokraciji in ustavni monarhiji v Iranu ter se zavzel za referendum, ki bi določil naravo prihodnje vlade. Pahlavi je večkrat pozval k protestom proti Islamski republiki in pozval k odstranitvi sedanje vlade. Zavzemal se je tudi za to, da bi Iran postal zaveznik zahodnega sveta in Izraela.

Reza Pahlavi 31. oktobra 1980 v palači Koubbeh v Kairu priseže kot novi iranski kralj.

Pahlavi je podprl množične prosteste, ki so v več mestih Irana vzniknili konec leta 2025.[3] Irance ter varnostne in policijske sile je pozval k udeležbi.[4] Vsaj nekateri protestniki so upoštevali njegov poziv.[5][6] Nekateri protestniki so pozivali k odstavitvi islamskega režima in vrnitvi vladavine Pahlavijev.[5][6]

Politična stališča

[uredi | uredi kodo]

Po poročanju avstralske televizije ABC News Reza Pahlavi verjame v vzpostavitev sekularnega, demokratičnega in liberalnega Irana.[7]

Pahlavi je dejal, da v primeru padca sedanjega režima nima namena prevzeti dolgoročne vodilne vloge v Iranu. Dejal je, da mora iransko ljudstvo izbrati obliko vladavine, ki ji daje prednost, bodisi ustavno monarhijo bodisi republiko,[7] in da bi bilo treba o tem odločati na referendumu.[7] Pahlavi je dejal, da je po islamski revoluciji leta 1979 ugotovil, da je ločitev religije in države predpogoj in temelj za demokratični red.[7] V intervjuju za BBC je povedal, da bi raje videl, da bi se Iran odločil za republiko, saj jo vidi kot bolj meritokratsko. Glede na anketo GAMAAN, v kateri je sodelovalo 158.000 Irancev, si 80 % Irancev želi Islamsko republiko nadomestiti z demokratično vlado.[7][8] Anketa GAMAAN je tudi pokazala, da je Reza Pahlavi glavni kandidat za oblikovanje prehodnega solidarnostnega sveta Irana.[7][8]

Osebno življenje

[uredi | uredi kodo]

Pahlavi je leta 1985 začel razmerje z Yasmine Etemad-Amini.[9] Poročila sta se 12. junija 1986 v Greenwichu v Connecticutu; on je bil star 25 let, ona pa 17. Par ima tri hčerke: Noor Zahra (rojena 3. aprila 1992), Iman Laya (rojena 12. septembra 1993) in Farah Mitra (rojena 17. januarja 2004).[10]

Leta 2004 je bil Pahlavi imenovan za neuradnega botra princese Ludovike Belgijske, osme vnukinje belgijskega kralja Alberta II.[11]

Phlavi se je izrekel za zelo vernega in izobraženega šiitskega muslimana.[12] Glede na poročilo Politica iz decembra 2018 naj bi živel predvsem od ostankov družinskega bogastva.[13]

Novembra 2014 je ustanovil lastno televizijsko in radijsko mrežo z imenom Ofogh Iran. Julija 2017 so poročali, da teleton Ofogh Iran International Media ni več v lasti Pahlavija.[14]

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Gozashteh va Ayandeh, London: Kayham Publishing, 2000. (v perzijščini)
  • Vetrovi sprememb: Prihodnost demokracije v Iranu, Regnery Publishing Inc., 2002.[15]
  • Iran: L'Heure du Choix, Denoël, 2009. (v francoščini)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Nacionalna zbirka normativnih podatkov Češke republike
  2. پور, بکتاش خمسه (18. september 2017). »کناره‌گیری رضا پهلوی از ریاست "شورای ملی ایران"«. رادیو فردا. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2019.
  3. Radio Slovenija, [Radijski dnevnik] V svetu narašča zaskrbljenost zaradi dogajanja v Iranu, pridobljeno 11. januarja 2026
  4. »Reza Pahlavi: Why The Shah's Son Is The Most Direct Path To Iranian Democracy«. Worldcrunch (v ameriški angleščini). 21. maj 2024. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  5. 1 2 Salem, Mostafa (8. januar 2026). »Street protests erupt in Tehran as nationwide anti-government turmoil spreads«. CNN.
  6. 1 2 »Internet and phones cut in Iran as protesters heed exiled prince's call for mass demonstration«. AP News. 8. januar 2026.
  7. 1 2 3 4 5 6 »Why the exiled crown prince of Iran thinks the Islamic Republic is coming to an end«. ABC News (v angleščini). 13. februar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. junija 2025. Pridobljeno 22. junija 2025. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani :0, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  8. 1 2 »Opinion Survey Reveals Overwhelming Majority Rejecting Iran's Regime«. Iran International (v angleščini). 4. februar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. junija 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  9. Hall, Carla (21. maj 1989). »The Shah Without a Country«. The Washington Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2019. Pridobljeno 25. januarja 2019.
  10. »Reza Pahlavi: Why The Shah's Son Is The Most Direct Path To Iranian Democracy«. Worldcrunch (v ameriški angleščini). 21. maj 2024. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  11. »Reza Pahlavi: Why The Shah's Son Is The Most Direct Path To Iranian Democracy«. Worldcrunch (v ameriški angleščini). 21. maj 2024. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  12. Soloman, Deborah (26. junij 2009). »The Exile«. The New York Times Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. marca 2017. Pridobljeno 25. februarja 2017.
  13. »Reza Pahlavi: Why The Shah's Son Is The Most Direct Path To Iranian Democracy«. Worldcrunch (v ameriški angleščini). 21. maj 2024. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  14. »Reza Pahlavi: Why The Shah's Son Is The Most Direct Path To Iranian Democracy«. Worldcrunch (v ameriški angleščini). 21. maj 2024. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  15. »Reza Pahlavi: Why The Shah's Son Is The Most Direct Path To Iranian Democracy«. Worldcrunch (v ameriški angleščini). 21. maj 2024. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]