Regino Prümski
Regino Prümski je bil glasbeni teoretik, kanonik in zgodovinar, * okoli 840, verjetno Altrip pri Ludwigshafnu, † 915, Trier.
Od leta 892 do 899 je bil sedmi opat Prümske opatije. Ukvarjal se je predvsem z obnovo opatije, ki so jo uničili Normani.
Življenje
[uredi | uredi kodo]
Regino je neznano kdaj vstopil v neznan samostan in leta 892 postal opat Prümskega samostana v Eifelu. Njegova glavna skrb je bila očitno gospodarska obnova cesarske opatije, ki so jo močno prizadeli vpadi Normanov leta 882 in 892. V njegovem mandatu je leta 893 nastal Prümski urbar, ki je z današnje perspektive pomemben vir podatkov o gospodarski in družbeni zgodovini srednjega veka. Urbar je tudi vir imen številnih krajev, katerim je pripadala takratna Prümska opatija.
Leta 899 se je moral odpovedati položaju opata in se je umaknil v cesarsko opatijo sv. Maksimina v Trierju. Trierski nadškof Radbod mu je naročil, naj preuredi opatijo sv. Martina, ki so jo opustošili Normani. V Trierju je Regino med letoma 900 in 908 napisal tri dela, ki kažejo, da je bil dober dušni pastir in pisec.
Pokopan je bil v samostanu sv. Maksimina v Trieru.
Leta 1911 so mu v njegovem domnevnem rojstnem kraju Altripu postavili spomenik.
Dela
[uredi | uredi kodo]De harmonica institutione in Tonarius
[uredi | uredi kodo]Reginovo najzgodnejše delo je bila Epistola de harmonica institutione, razprava o glasbi, ki jo je napisal v obliki pisma nadškofu Radbodu. Glavni cilj razprave je bil izboljšati bogoslužno petje v cerkvah škofije in verjetno zagotoviti Radbodovo podporo pri tem. Napisal je tudi zbirko napevov z naslovom Tonarius.[1]
Chronicon
[uredi | uredi kodo]Reginovo najvplivnejše delo je njegova Kronika, univerzalna zgodovina od rojstva Jezusa Kristusa do leta 906. Kronikase osredotoča predvsem na zgodovino karolinškega cesarstva.[2] Delo je bilo verjetno namenjeno kralju Ludviku Otroku (vl. 900–911) in posvečeno augsburškemu škofu Adalberonu (umrl 909). Nadaljevanje dela od leta 906 do 967, znano kot Continuatio Reginonis, je uredil Adalbert, menih v benediktinskem samostanu svetega Maksimina v Trierju, in kasneje verjetno magdeburški nadškof.
Prva knjiga vsebuje obsežne pripovedi o usodi različnih vladarjev in cerkvenih mož, ki so delovali proti vladavini rimskih in bizantinskih cesarjev. Knjiga se konča leta 741 s smrtjo Karla Martela. Sestavljena je iz izvlečkov del Bede Častitljivega, Pavla Diakona, Dagobertove kronike, Letopisov sv. Amanda in kronike Liber Historiae Francorum.
Prvi del druge knjige (741–906) je dolg povzetek Letopisov Frankovskega kraljestva do leta 813. Od leta 814 naprej delo sestavljajo pričevanja očividcev, Pavla Diakona in, v zvezi z dogodki v Lotaringiji, delo Adventija, škofa iz Metza.[3] V kasnejših delih druge knjige Regino razpravlja in se ukvarja z različnimi kralji, ki so poskušali prevzeti oblast v Lotaringiji, in zlasti kritizira Cventibolda, sina mogočnega magnata in kasnejšega kralja, bavarskega vojvode Arnulfa.[4] Kronološka točnost dela je vprašljiva. Regino namreč je prilagodil in spremenil Bedov sistem datiranja Anno Mundi v Anno Domini, da bi odražal Jezusovo učlovečenje.[5]
Sodobni zgodovinarji menijo, da je delo pomembno zaradi dejstva, da je prva kronika, ki uporablja sistem datiranja AD (leta Gospodovega).[6]
Reginova kronika je pomemben vir podatkov o bolgarski srednjeveški zgodovini, saj je edino sodobno besedilo, ki namiguje na Preslavski zbor: "… (Boris I.) je zbral celotno svoje cesarstvo in postavil svojega mlajšega sina (Simeona I.) za kneza …"
Med zgodovinarji, ki so uporabljali Reginovo Kroniko, je bil Kozma Praški.[7]
Kronika je bila prvič natisnjena v Mainzu leta 1521.
De ecclesiasticis disciplinis
[uredi | uredi kodo]
Regino je na prošnjo svojega prijatelja in pokrovitelja, trierskega nadškofa Radboda († 915), sestavil zbirko kanonov Libri duo de synodalibus causis et disciplinis ecclesiasticis (Knjigi o sinodalnih zadevah in cerkvenih disciplinah), posvečeno Hatu I., nadškofu v Mainzu. Delo govori o cerkveni disciplini pri cerkvenih vizitacijah. Delo je razdeljeno na 434 sklopov. V Mignovi izdaji ima delo naslov je Libellus DE ECCLESIASTICIS DISCIPLINIS ET RELIGIONE CHRISTIANA, COLLECTUS Ex jussu domini metropolitani Rathbodi Trevericae urbis episcopi, a Reginone quondam abbate Prumiensis monasterii, ex diversis sanctorum Patrum conciliis et decretis Romanorum pontificum (Nekaj o cerkvenih disciplinah in krščanski veri, zbral Regino, nekoč opat samostana Prüm, po ukazu gospoda metropolita Ratboda, škofa mesta Trier, iz raznih svetov svetih očetov in odlokov rimskih papežev). Znatni deli tega dela so bili vključeni v Burhardov dekret iz leta 1012.
Sklop 364 je tako imenovani Canon Episcopi, ki se tako imenuje po uvodnih besedah Ut episcopi episcoporumque ministri omnibus viribus elaborare studeant (Da si škofje in škofovski ministranti z vso močjo prizadevajo za delo...), ki obravnava ljudsko vraževerje.
Drugo
[uredi | uredi kodo]Okoli leta 900 je Regino naštel štiri značilnosti etnične pripadnosti: rod (poreklo, rasa), navade (običaji, vedenje), jezik in zakoni. Te kategorije so veljale za ključne nominalne kvalifikatorje etnične identitete od karolinškega obdobja dalje.[8]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Edmond de Coussemaker (ur), Scriptores de musica medii aevi, II. Pariz, 1867, 1-73.
- ↑ Stuart Airlie. Sad stories of the death of kings: Narrative Patterns and Structures of Authority in Regino of Prum's Chronicle. Elizabeth M. Tyler in Ross Balzaretti (ur.), Turnhout, 2006, str. 109.
- ↑ West, Charles (2016). »Knowledge of the past and judgement of history in tenth century Trier: Regino of Prum and the lost manuscript of Bishop Adventius of Metz« (PDF). Early Medieval Europe. 24 (2): 143–147. doi:10.1111/emed.12138.
- ↑ Maclean, Simon (2013). »Shadow Kingdom: Lotharingia and the Frankish World, c.850-c.1050«. History Compass. 11 (6): 447–452. doi:10.1111/hic3.12049. hdl:10023/4176.
- ↑ Simon Maclean, History and Politics in Late Carolingian and Ottonian Europe: the Chronicle of Regino of Prum and Adalbert of Magdeburg, Manchester, 2009, str. 20–22.
- ↑ Maclean, Simon (2009). »Insinuation, Censorship and the Struggle for Late Carolingian Lotharingia in Regino of Prum's Chronicle«. English Historical Review. 506: 6.
- ↑ Marie Bláhová, "The Function of the Saints in Early Bohemian Historical Writing." V The Making of Christian Myths in the Periphery of Latin Christendom (ca 1000–1300), ur. Lars Boje Mortensen. Kopenhagen: Museum Tusculanums Forlag, 2006. str. 97.
- ↑ Tor, D. G. (20. oktober 2017). The ʿAbbasid and Carolingian Empires: Comparative Studies in Civilizational Formation (v angleščini). BRILL. ISBN 9789004353046.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Canon Law«. Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 5 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 193–203. (See p. 196.)
- Herbermann, Charles, ur. (1913). "Regino of Prüm". Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
- Hubert Maximilian Ermisch, Die Chronik des Regino bis 813, Göttingen, 1872.
- Paul Schulz, Die Glaubwürdigkeit des Abtes Regino van Prüm, Hamburg, 1894.
- Carl Josef Wawra, De Reginone Prumensis, Breslau, 1901.
- Auguste Molinier, Les Sources de l'histoire de France, Tome I. 1901.
- Wilhelm Wattenbach, Deutschlands Geschichtsquellen, Band I, 1904.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
