Rdeča Rutenija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Rdeča Rutenija


Zgodovinska pokrajina
Bazylika archikatedralna Wniebowzięcia Najświętszej Maryi Panny2.jpg
Na zemljevidu "Ukrajina, dežela kozakov" iz 18. stoletja je tudi ime Rdeče Rutenije (Russia Rubra)
Na zemljevidu "Ukrajina, dežela kozakov" iz 18. stoletja je tudi ime Rdeče Rutenije (Russia Rubra)
49°47′10″N 22°46′26″E / 49.78611°N 22.77389°E / 49.78611; 22.77389Koordinati: 49°47′10″N 22°46′26″E / 49.78611°N 22.77389°E / 49.78611; 22.77389
RegijaSrednja in Vzhodna Evropa (deli jugovzhodne Poljske in zahodne Ukrajine)

Rdeča Rutenija ali Rdeča Rusija (latinsko Ruthenia Rubra, Russia Rubra, ukrajinsko Червона Русь, Červona Rus', poljsko Ruś Czerwona, Ruś Halicka, rusko Червонная Русь, Červonnaja Rus', romunsko Rutenia Roșie) je naziv, ki se je od srednjega veka uporabljal za jugozahodni kijevskoruski kneževini Peremišl in Belz. Ozemlje Rdeče Rutenije si zdaj delita Poljska in Ukrajina. Občasno so v Rdečo Rutenijo spadali deli Malopoljske, Podolja, Desnobrežne Ukrajine in Volinije. Središči Rdeče Rutenije sta bili mesti Przemyśl in Belz. V pokrajini so tudi mesta Chełm, Zamość, Rzeszów, Krosno in Sanok, zdaj v Poljski, in Lvov and Ternopil, zdaj v Ukrajini.

S tem imenom je bila prvič omenjena v poljski kroniki iz leta 1321 kot del Rutenije, ki ga je Kazimir Veliki v 14. stoletju vključil v Poljsko. Po razpadu Kijevske Rusije so se za ozemlje Rdeče Rutenije borile Velika litovska kneževina (Gediminoviči), Kraljevina Poljska (Pjasti), Kraljevina Ogrska in Kraljevina Galicija–Volinija. Po gališko-volinskih vojnah vojnah je večina Rdeče Rutenije za približno 400 let postala del Poljske kot Rusinsko vojvodstvo.

Od začetka 2. tisočletja je v severnih delih Rdeče Rutenije živela poljska manjšina. Eksonim Rusini običajno pomeni pripadnike rusinske in/ali ukrajinske narodnosti.[i]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Etnografija[uredi | uredi kodo]

Lemki iz Mokre pri Sanoku v ljudskih nošah
Podgoržani

Prvi znani prebivalci severne Rdeče Rutenije so bili Lendizi[2] in Beli Hrvati,[3] medtem ko so na jugu živeli Rusini, med njimi Bojki in Lemki.

Kasneje so del prebivalstva tvorili Gozdni Nemci (Walddeutsche), Judje, Armenci in Poljaki.[4] Kralj Boleslav Hrabri je v regijo naselil Nemce, da bi branili poljske meje proti Ogrski in Kijevski Rusiji. Nemce v okolici Rzeszówa, Przemyśla, Sanoka in Jarosławla je Maciej Stryjkowski opisal kot dobre kmetovalce. Poljski priseljenci v Rdečo Rutenijo, okolico Spiša v sedanji vzhodni Slovaški in Podlaško,[5] ki so jo Ukrajinci imenovali Mazurija, so bili revni kmetje, večinoma iz Mazovije.[6]

V drugi polovici 14. stoletja so se po južni Ruteniji naselili Vlahi iz jugovzhodnih Karpatov. Čeprav so v 15. stoletju povsem prevladali Rusini, se je vlaško prebivalstvo v pogorjih Bješčadi in Spodnji Beskidi ruteniziralo šele v 16. stoletju.[7] Od 14. do 16. stoletja je Rdeča Rutenija doživljala hitro urbanizacijo. Do leta 1340, ko je Rdeča Rutenija postala neodvisno Gališko kraljestvo, je bilo ustanovljenih več kot 200 novih mest po nemškem vzoru.[4]

Politična zgodovina[uredi | uredi kodo]

1199 do 1772[uredi | uredi kodo]

Pečat vojvode Vladislava II. Opolskega (ok. 1387)
Martin Waldseemüller: Zemljevid Malopoljske in Rdeče Rutenije leta 1507[8]
Hiša v vasi Markova 150-200 km jugovzhodno od Krakova, zgrajena v 18.-19. stoletju, se zgleduje po gornjelužiških hišah[9]
Pogorje Bješčadi


V zgodnjem srednjem veku je bila Rdeča Rutenija del Kijevske Rusije in od leta 1199 neodvisne Kraljevine Galicija–Volinija.

Leta 1340 je prišla pod oblast Kraljevine Poljske.[10][11] Kazimir Veliki je do leta 1370 ustanovil več mest in ruralno provinco urbaniziral.[12]

Poljsko ime Ruś Czerwona (Rdeča Rus(ija)) se je začelo uporabljati najprej za ozemlje do Dnestra s središčem v Przemyślu (Peremišlu). Od vladavine Vladislava II. Jagela (umrl 1434) se je vojvodstvo Przemyśl s središčem v Lvovu imenovalo Rusinsko vojvodstvo. Sestavljalo ga je pet regij: Lwów, Sanok, Halič, Przemyśl in Chełm. Mesto Halič je dalo Galiciji ime. V 1340. letih je prenehal vpliv kijevske dinastije Rurikidov. Večino njenega ozemlja je zasedel Kazimir Veliki, Kijev in Volinija pa sta prišla pod oblast Velike litovske kneževine.

Poljski del regije je bil razdeljen na številna vojvodstva. Začelo se je obdobje nemških selitev na vzhod in poljskega naseljevanja med Rusini. V regijo so se priseljevali tudi Armenci in Judje. V tem času so se zgradili številni gradovi in ustanovili mesti Stanislavov (ukrajinsko Stanislaviv, zdaj Ivano-Frankivsk) in Kristinopol (zdaj Červonohrad). Pod poljsko oblastjo je bilo od 14. stoletja do druge polovice 17. stoletja ustanovljenih 325 mest, večina v 15. in 16. stoletju (96 oziroma 153).[13]

Rutenija je bila v 16. in 17. stoletju cilj stalnih vpadov Tatarov in osmanskih Turkov . Nanjo so vplivali tudi upor Hmeljnickega (1648–1654), rusko-poljska vojna (1654–1667) in švedski vpadi med potopom (1655–1660) in veliko severno vojno v začetku 18. stoletja.

1772 do 1918[uredi | uredi kodo]

Rdečo Rutenijo, z izjemo Podolja, je med prvo delitvijo Poljske leta 1772 zasedlo Avstrijsko cesarstvo. Zasedba je trajala do leta 1918.[14] Med prvo in drugo svetovno vojno je pripadala Drugi poljski republiki. Ozemlje Rdeče rutenije je zdaj razdeljeno. Njen zahodni del z mesti Rzeszów, Przemyśl, Zamość in Chełm pripada Poljski, vzhodni del okoli Lvova pa Ukrajini.

Opomba[uredi | uredi kodo]

  1. "Večinsko prebivalstvo Galicije ali Rdeče Rusije je samo sebe imenovalo Rusini. Rusofilni avtorji so jih imeli za Ruse ali natančneje Maloruse. Tak pogled nanje se je začel v Ruskem carstvu uveljavljati po objavi ruskega prevoda knjige Slovanský národopis Pavola Šafarika leta 1843".[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Serhii Plokhy. Lost Kingdom: The Quest for Empire and the Making of the Russian Nation. New York, Hachette. str. 168.
  2. Rozwałka, Andrzej (2008). "Pobuże region as an object of research and protection of the archaeological heritage from the period of Early Middle Ages". V Zięba, Maciej St. (ur.). Our Bug. Creating conditions for development of the border areas of Poland, Ukraine and Belarus through enhancement and preservation of natural and cultural heritage (PDF). Catholic University of Lublin. str. 109. ISBN 978-83-7363-508-1. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. julija 2011.
  3. Magocsi, Paul Robert (1983), Galicia: A Historical Survey and Bibliographic Guide, University of Toronto Press, str. 56–58, ISBN 9780802024824
  4. 4,0 4,1 Kwartalnik historii kultury materialnej: t. 47, PAN. 1999. str. 146.
  5. Vierteljahrschrift für Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, 1992.
  6. M.H. Marunchak. The Ukrainian Canadians, 1982.
  7. Czajkowski, 1992; Parczewski, 1992; Reinfuss, 1948, 1987, 1990.
  8. "Karte von Germania, Kleinpolen, Hungary, Walachai u. Siebenbuergen nebst Theilen der angraenzenden Laender" von des "Claudii Ptolemaei geographicae enarrationis libri octo". Strassburg, 1525.
  9. Franciszek Kotula. Pochodzenie domów przysłupowych w Rzeszowskiem. "Kwartalnik Historii Kultury Materialnej" Jahr. V., Nr. 3/4, 1957, S. 557
  10. H. H. Fisher. "America and the New Poland (1928)". Read Books, 2007. str. 15.
  11. N. Davies. God's playground: a history of Poland in two volumes. Oxford University Press, 2005. str. 71, 135.
  12. Anna Beredecka. NOWE LOKACJE MIAST KRÓLEWSKICH W MAŁOPOLSCE W LATACH 1333–1370.
  13. Franciszek Kotula. "Pochodzenie domów przysłupowych w Rzeszowskiem". Kwartalnik Historii Kultury Materialnej, Jahr. V., Nr. 3/4, 1957, str. 557.
  14. K. Kocsis, E.K. Hodosi. Ethnic Geography of the Hungarian Minorities in the Carpathian Basin. Simon Publications, 1988. str. 84.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • "Monumenta Poloniae Historica"
  • Akta grodzkie i ziemskie z archiwum ziemskiego. Lauda sejmikowe. Tom XXIII, XXIV, XXV.
  • Słownik geograficzny Królestwa Polskiego (Digital edition)
  • Lustracja województwa ruskiego, podolskiego i bełskiego, 1564-1565 Warszawa, (I) edition 2001, pages 289. ISBN 83-7181-193-4
  • Lustracje dóbr królewskich XVI-XVIII wieku. Lustracja województwa ruskiego 1661—1665. Część III ziemie halicka i chełmska. Polska Akademia Nauk - Instytut Historii. 1976
  • Lustracje województw ruskiego, podolskiego i bełskiego 1564 - 1565, wyd. K. Chłapowski, H. Żytkowicz, cz. 1, Warszawa - Łódź 1992
  • Lustracja województwa ruskiego 1661-1665, cz. 1: Ziemia przemyska i sanocka, wyd. K. Arłamowski i W. Kaput, Wrocław-Warszawa-Kraków. 1970
  • Aleksander Jabłonowski. Polska wieku XVI, t. VII, Ruś Czerwona, Warszawa 1901 i 1903.