Razred Ščuka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Razred Ščuka
Victor III class submarine.jpg
Podmornica razreda Ščuka
Pregled razreda
Ime: Razred Ščuka
Ladjedelnica:
Uporabniki:
Predhodni: Kit
Naslednji: Lira, Ščuka-B
V službi: 1977–
Načrtovane ladje: 27
Izdelane ladje: 26
Preklicane ladje: 1
Aktivne ladje: 2
Upokojene ladje: 24[1]
Splošne značilnosti
Tip: Jurišna jedrska podmornica
Izpodriv:
  • 6990 t na površini
  • 7250 t potopljena
Dolžina: 106,1–107,1 m
Širina: 10,8 m
Ugrez: 7,8 m
Pogon:

1 dvojni tlačnovodni reaktor VM-4P (2 x 75 MW) v sistemoma za pridobivanje pare OK-300; 2 parni turbini GTZA-615 skupne moči 31.000 KM, 1 sedemlistni (290 revolucij/minuto) ali 2 štirilistna propelerja; 2 potovalna elektromotorja za nizko hitrost; 2 majhna propelerja na krmilih na krmi; 1020 KM pri 500 revolucij/minuto

Električni pogon: 4460 kW skupno (2 × 2000 KW, 380 V, 50 Hz izmenični tok OK-2 turbogenerator, 1 × 460 KW dizelski komplet v sili)
Hitrost: 32 vozlov
Avtonomna plovba: 80 dni
Maksimalna posadka: 96 (27 častnikov, 34 podčastnikov, 35 mornarjev)
Senzorji in
procesni sistemi:
  • Radar: 1 MRK-50 Albatros (Snoop Tray-2) za navigacijo/iskanje
  • Sonar: MGK-503 Skat-KS (Shark Gill) suita: nizkofrekvenčni aktivni/pasivni sonar; pasivni bočni sonar; Barakuda vlečni pasivni sonar; MT-70 aktivni sonar za izogibanje ledu
Elektronsko bojevanje
in slepila:
MRP-10 Zaliv-P/Buleva (Brick Pulp) prestreznik; Park Lamp iskalec smeri
Oborožitev:

Razred Ščuka (rusko: Проект 671РТМ(К) Щука, Projekt 671RTM(K) Ščukaevropska ščuka) je razred jurišnih jedrskih podmornic Sovjetske in Ruske vojne mornarice. S 26 enotami je najbolj množično proizvajan razred jedrskih podmornic Sovjetske in Ruske vojne mornarice.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razred je oblikoval Sanktpeterburški morski biro strojništva "Malahit" pod vodstvom glavnega oblikovalca Georgija Černiševa na podlagi predhodnega razreda Jorš. Motivacija za razvoj novega razreda je bilo spoznanje Sovjetske vojne mornarice, da so obstoječe jedrske podmornice razredov Sjomga in Jorš tako hrupne, da jih ameriške podmornice zlahka odkrijejo. Tega se je Sovjetska zveza začela zavedati po razkritjih svojega vohuna v Ameriški vojni mornarici Johna Anthonyja Walkerja, ki je z Jerryjem Whitworthom in sodelavci zanje vohunil v letih 1968–1985 ter bil pozneje opisan kot "najbolj škodljiv sovjetski vohunski krog v zgodovini".[3]

Kot odgovor je bil razvit razred Ščuka, ki je prinesel več revolucionarnih tehnoloških novosti, kot so anehoične ploščice in viseča strojnica ter bil veliko manj hrupen.[4]

Podmornica K-324, za njo hidrografska ladja Nahodka, zadaj rušilec USS Petersen, leto 1983

Poleg tega je v začetku 1980-ih let Sovjetska zveza kupila opremo izdelovanje gladkejših in s tem tišjih propelerjev, ki so bili nameščeni zlasti na razred Ščuka-B. Sovjetska zveza je kupila opremo za devetosno rezkanje propelerjev japonskega podjetja Toshiba, skupaj z nadzorno programsko opremo norveškega podjetja Kongsberg Vaapenfabrik. Leta 1981 sta bili sklenjeni pogodbi med podjetjem Tehmašimport in posrednikom Toshibe, japonskim podjetjem Itochu za štiri rezkalne stroje MBP-110 ter med Tehmašimportom in podjetjem Kongsberg Trade, izvozno enoto podjetja Kongsverg Vaapenfabrik, za nadzorno opremo NC-2000 CNC. Stroji MBP-110, težki 220 t in vredni 17,4 mio USD, so decembra 1983 prispeli v leningrajsko Baltiško ladjedelnico, dodatni stroji za petosno rezkanje pa so prispeli leta 1984.[5][6]

Šest podmornic je bilo izdelanih po izboljšanem dizajnu Projekt 671RTMK, dve podmornici dizajna Projekt 671RTM pa sta bili na to raven modernizirani pozneje. Izboljšan dizajn nosi kot glavno oborožitev izstrelke za napadanje kopenskih ciljev S-10 Granat z dosegom 2500 km.

Podmornice razreda Ščuka so sodelovale v legendarnih operacijah Sovjetske vojne mornarice v 1980-ih letih, namenjenih odkrivanju patruljnih območij ameriških strateških jedrskih podmornic: "Aport" (1985) in "Atrina" (1987) na Severni floti in "Samotni postopač" (1982), "Sveži veter" (1983–1984) in "Brkata sinica" (1985) na Tihooceanski floti. V sklopu operacije "Aport" so podmornice K-299, K-324 in K-502 odkrile več ameriških podmornic ob obali Nove Fundlandije, v sklopu operacije "Atrina" pa so podmornice K-244, K-298, K-299, K-524 in K-527 odkrile več ameriških podmornic v Sargaškem morju. Podmornice Tihooceanske flote so odkrivale ameriške strateške jedrske podmornice na območju ožine Juan de Fuca v sklopu operacij "Samotni postopač" (K-492), "Sveži veter" (K-360, K-507 in K-412) ter "Brkata sinica" (K-242, K-360 in K-492).

Podmornica K-324 se je 31. oktobra 1983 med patruljiranjem v Atlantskem oceanu s svojim propelerjem zapletla v vlečni sonar ameriške fregate USS McCloy, ki ga je uspelo Sovjetski zvezi pridobiti, analizirati in na tej podlagi izboljšati svojo tehnologijo vlečnih sonarjev.[7][8]

Podmornica K-524 je leta 1985 odplula v Atlantski ocean po unikatni poti iz Arktičnega oceana ob zahodni obali Grenlandije do Baffinovega zaliva, kjer je spremljala letalonosilko America.

Nobena podmornica razreda ni bila izgubljena ali doživela hujše nesreče. Zaradi zmogljivosti, zanesljivosti in elegantnosti so podmornice razreda dobile vzdevek "črni princi".

Leta 2021 sta v Ruski vojni mornarici še dve podmornici razreda Ščuka, Obninsk (aktivna, modernizirana 2011–2014) in Tambov (na modernizaciji 2015–2021).[9]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "671 ()". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 decembra 2014. Pridobljeno dne 19 decembra 2014.
  2. Submarines of the Russian and Soviet Navies 1718-1990, Norman Polmar and Jurrien Noot, Naval Institute Press, 1991
  3. "IN SHORT: NONFICTION". nytimes.com (angleščina). 4 January 1987. Pridobljeno dne 17. marca 2021.
  4. "Run Silent, Run Deep - Navy Ships". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2006-02-05. Pridobljeno dne 2015-11-25.
  5. https://www.kcl.ac.uk/news/the-toshiba-kongsberg-case
  6. https://seanews.ru/2020/09/22/ru-sekret-maloshumnogo-grebnogo-vinta/
  7. ТАЙНА РУССКОЙ "ЩУКИ": НА ВОЛОСКЕ ОТ БОЛЬШОЙ ВОЙНЫ | История ЧП с подлодкой К-324 "Черный принц"
  8. «Apмия-2019» дoкoнaлa cyпocтaтa
  9. АПЛ «Обнинск» спустили на воду.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]