Pojdi na vsebino

Ramla

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ramla

  • רַמְלה‎
  • الرملة
Mesto
Pogled na Ramlo z minareta Bele mošeje (2013)
Pogled na Ramlo z minareta Bele mošeje (2013)
Uradni logotip Ramla
Emblem Ramle
Ramla se nahaja v Izrael
Ramla
Ramla
Lega Ramle na zemljevidu Izraela
Koordinati: 31°55′39″N 34°51′45″E / 31.92750°N 34.86250°E / 31.92750; 34.86250
Država Izrael
OkrožjeOsrednje okrožje
PodokrožjeRamla
Ustanovitevok. 705–715
Upravljanje
 • ŽupanMichael Vidal
Površina
 • Mesto9,993 km2
Prebivalstvo
 (2023)[1]
 • Mesto84,312
 • Gostota8,4 preb./km2
Spletna stranramle.org.il

Ramla (hebrejsko רַמְלָה, latinizirano: Ramlā), znana tudi kot Ramle (arabsko الرملة, latinizirano: ar-Ramla), je mesto v Osrednjem okrožju Izraela. V mestu živi razen Judov tudi veliko Arabcev.[2]

Ramlo je v začetku 8. stoletja našega štetja ustanovil omajadski kalif Sulejman ibn Abd al-Malik kot glavno mesto okrožja Filastina (Palestina), ko je vladal v Bilad al-Šamu (Sirija), preden je leta 715 postal kalif. Strateški in gospodarski pomen mesta je izhajal iz njegove lege na križišču Via Maris, ki je povezovala Kairo z Damaskom, in ceste, ki povezuje sredozemsko pristanišče Jafa z Jeruzalemom.[3] Ramla je hitro zasenčilo sosednje mesto Lida, katerega prebivalci so se preselili v novo mesto. Kmalu po ustanovitvi se je razvila v trgovsko središče Palestine, postala središče lončarstva, tkanja in barvanja tkanin, proizvodnje oljčnega olja in dom številnih muslimanskih učenjakov. Njeno blaginjo so opevali geografi v 10. in 11. stoletju, ko so mestu vladali Fatimidi in Seldžuki.

Vlogo glavnega mesta province je Ramla izgubila malo pred prihodom prvih križarjev okoli leta 1099. Po njihovem prihodu je v prvih letih 12. stoletja postala prizorišče več bitk med križarji in Fatimidi. Kasneje v istem stoletju je postala središče gospostva v križarskem Jeruzalemskem kraljestvu, ki ga je ustanovil Godfrej Bouillonski.

Ramla je imela večinoma arabsko prebivalstvo, preden je bila med arabsko-izraelsko vojno leta 1948 večina Arabcev izgnana.[4] V mesto so se naselili judovski priseljenci. Danes živi v mestu 76 % judovskega in 24 % arabskega prebivalstva.[1][2]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Omajadsko obdobje

[uredi | uredi kodo]
Ramla okoli leta 1895

Ramlo je za sedež svoje uprave ustanovil omajadski princ in guverner Palestine Sulejman ibn Abd al-Malik.[5][6][7] Ramla naj bi nadomestila Lido, ki je bila pred tem središča arabske province.[5][6] Sulejmana je za guvernerja imenoval njegov oče, kalif Abd al-Malik, pred koncem njegove vladavine leta 705. Na položaju je ostal do konca vladavine svojega brata, kalifa al-Valida I. (vladal 705–715), katerega je nasledil.[5] Umrl je leta 717. Ramla je ostala glavno mesto Palestine skozi celo fatimidsko obdobje (10.–11. stoletje).[8] Vlogo glavnega mesta in okrožnega središča je izgubila kmalu po začetku prve križarske vojne leta 1099.[9]

Sulejmanovi motivi za ustanovitev Ramle so bili delno osebni in delno predmet praktičnih premislekov. Lega v bližini Lide, starega in uspešnega mesta, je bila logistično in gospodarsko ugodna.[10] Stala je na križišču dveh glavnih cest. Prva, tako imenovana Via Maris, je povezovala Egipt in Sirijo, druga pa Jeruzalem s sredozemsko obalo.[11] Gradnja novega mesta je bila verjetno posledica pomanjkanja razpoložljivega prostora za obsežen razvoj Lide in sporazumov, ki so segali v obdobje muslimanske osvojitve v 630. letih in so mu vsaj formalno preprečevali zaplembo želene lastnine v Lidi.[10]

V izročilu, ki ga je zapisal zgodovinar Ibn Fadlalah al-Umari (umrl 1347), je odločen lokalni krščanski klerik zavrnil Sulejmanove prošnje za parcele sredi Lide. Razjarjeni Sulejman je poskušal klerika usmrtiti, vendar ga je njegov lokalni svetovalec Radža ibn Hajva odvrnil od njegove namere in namesto tega predlagal gradnjo novega mesta na boljšem mestu v bližini Lide.[12] Pri izbiri lokacije je Sulejman izkoristil strateške prednosti bližine Lide in se hkrati izognil fizičnim omejitvam že uveljavljenega urbanega središča.[13] Zgodovinar Moše Šaron meni, da je bila Lida "preveč krščanska za okus omajadskih vladarjev", zlasti po arabizaciji in islamizaciji, ki ju je uvedel Abd al-Malik.[14]

Po besedah al-Džahšijarija (umrl 942) si je Sulejman prizadeval doseči sloves velikega graditelja po zgledu na svojega očeta in al-Valida, ki sta zgradila Kupolo na skali v Jeruzalemu in Veliko mošejo v Damasku. Gradnja Ramle je bila torej Sulejmanova "pot do nesmrtnosti" in "njegov osebni pečat na zemljevidu Palestine".[15]

Ostanki Bele mošeje v Ramli (slika iz leta 2014), ki sta jo zgradila Sulejman in njegov bratranec in naslednik Omar II.

Prva zgradba, ki jo je Sulejman postavil v Ramli, je bila njegova razkošna rezidenca, ki je bila hkrati sedež uprave Palestine.[13] Naslednja zgradba je bila Dar al-Sabaghin (Hiša barvarjev). V središču novega mesta je stala kongregacijska mošeja, kasneje znana kot Bela mošeja.[16] Njena gradnja je bila zaključena šele v času vladavine Sulejmanovega naslednika, kalifa Omarja II. (vladal 717–720).[17] Finančno plat Sulejmanovih gradenj je vodil Bitrik ibn al-Naka, kristjan iz Lide.[18] Ostanki Bele mošeje, v katerih dominira kasneje dodan minaret, so vidni še danes. Na dvorišču so podzemne cisterne za vodo iz obdobja Omajadov.[19] Ramla se je že od zgodnjega obdobja gospodarsko razvijala kot tržnica za kmetijske pridelke iz okolice ter kot središče tkanja, barvanja in lončarstva. Bil je tudi dom številnih muslimanskih verskih učenjakov. [20]

Obokana cisterna je velika mestna zanimivost

Sulejman je zgradil tudi akvadukt, ki je vodo s Tel Gezerja približno 10 kilometrov jugovzhodno dovajal v Ramlo.[21] Ramla je nadomestila Lido kot trgovsko središče Palestine. Številni krščanski, samarijanski in judovski prebivalci Lide so se preselili v novo mesto.[22] Tradicionalna poročila se strinjajo, da je Lida skoraj takoj po ustanovitvi Ramle začela izgubljati svoj pomen, pripovedi o obsegu Sulejmanovih prizadevanj za preselitev prebivalcev Lide v Ramlo pa se razlikujejo. Nekateri avtorji trdijo, da je Sulejman v Lidi porušil le cerkev, drugi pa, da je mesto v celoti porušil.[6] Al-Jakubi (umrl 839) je zapisal, da je Sulejman porušil hiše prebivalcev Lide, da bi jih prisilil k selitvi v Ramlo, in kaznoval tiste, ki so se upirali.[23][24] Po besedah al-Džahšijarija je Sulejman "ustanovil mesto al-Ramla in njegovo mošejo ter tako povzročil propad Loda [Lide]".[25]

Abasidsko obdobje

[uredi | uredi kodo]

Abasidi so leta 750 strmoglavili Omajade in zasegli Belo mošejo in vso drugo omajadsko premoženje v Ramli. Vsako leto so pregledovali visoke stroške vzdrževanja kanala Barada. Stroški so od kalifa al-Mutasima dalje postal reden del državnih izdatkov. Konec 9. stoletja so muslimansko prebivalstvo sestavljali predvsem Arabci in Perzijci, nemuslimansko pa predvsem samarijani.[18]

Zlata doba Ramle je bila pod Omajadi in Abasidi, ko je mesto kot trgovsko središče prehitelo Jeruzalem. V poznem 10. stoletju se je začelo obdobje politične nestabilnosti in vojn. Leta 969 so Ramlo osvojili Fatimidi s sedežem v Egiptu, deset let pozneje pa so mesto uničili Džarahidi, veja plemena Taj. [26]

Jeruzalemski geograf al-Mukadasi iz 10. stoletja je Ramlo kljub temu opisal kot "... lepo in dobro zgrajeno mesto. Voda v mestu je dobra in obilna, njeni pridelki so obilni". Opozoril je tudi, da "združuje številne prednosti, saj se nahaja sredi čudovitih vasi in imenitnih mest in je blizu svetih krajev". Geograf je nadalje omenil pomembno trgovino mesta in odlične tržnice ter pohvalil kakovost sadja in kruha kot najboljša te vrste.[27][28] V tem obdobju je bila Ramla eno glavnih središč za proizvodnjo in izvoz olja, pridobljenega iz nezrelih oljk, znanega kot anfa kinon (grško ὀμφάκιον, ὀμφάχινον, latinsko omphacium, arabsko زيت الأنفاق), ki se je uporabljalo v kulinariki in medicini.[29][30]

Slabosti mesta so bile huda blatnost v deževnem zimskem obdobju in trda, v sušnem obdobju pa trda peščena tla zaradi oddaljenosti od naravnih vodnih virov. Omejena količina pitne vode, zbrana v mestnih cisternah, je bila revnejšim prebivalcem na splošno nedostopna.[18]

V letih 1011–1012 so vso Palestino, razen obalnih mest, nadzirali Džarahidi. Iz Ramle so pregnali fatimidsko garnizijo in mesto spremenili v svojo prestolnico. Mesto in okolico so izropali Beduini in s tem osiromašili velik del prebivalstva. Džarahidi so v nasprotju s Fatimidi za kalifa priznali al-Hasana ibn Džafarja, alidskega emirja Meke.[31] Oblast Džarihidov je bila kratkotrajna. Fatimidi so s podkupninami dosegli, da jih je al-Hasan zapustil in odšel iz Meke,[32] potem pa je fatimidska vojska pod vodstvom Alija ibn Džafarja ibn Falaha pregnala Džarihide iz Ramle in zasedla mesto in njegovo okolico.[33] Sledilo je nekaj desetletij miru, potem pa so se Džarihidi leta 1024 ponovno uprli in zasedli Ramlo, ubili in nadlegovali več prebivalcev ter zasegli velik del njihovega premoženja. Za svojegha guvernerja so imenovali Nasra Alaha ibn Nizala. Naslednje leto je al-Dizbari pregnal Džarahide iz Ramle, potem pa so ga leta 1026 odpoklicali v Egipt. Leta 1029 se je vrnil in iztrebil Džarahide in njihove beduinske zaveznike.[34]

Leta 1047 je mesto obiskal perzijski geograf Nasir Hosrov in zapisal:

"Ramla je veliko mesto z močnimi kamnitimi, z malto zgrajenimi, zelo visokimi in debelimi zidovi, z železnimi vrati. Od morske obale je oddaljena tri lige. Prebivalci dobivajo vodo iz deževnice, v vsaki hiši pa je rezervoar za shranjevanje le-te, da je vedno na voljo. Velik rezervoar je tudi sredi Petkove mošeje [Bela mošeja], iz katerega lahko vsak, ki želi, vzame vodo, ko se napolni z vodo. Površina mošeje meri dvesto krat tristo korakov. Nad enim od njenih vhodov je napis, ki pravi, da je bil 15. muharema leta 425 [10. december 1033 n. št.] zelo silovit potres, ki je porušil veliko zgradb, vendar nihče ni bil poškodovan. V mestu Ramla je marmorja v izobilju in večina zgradb in zasebnih hiš je iz tega materiala. In poleg tega iz njega izdelujejo najlepše kiparske in ornamentne dele. Marmor tukaj režejo z brezzobo žago in 'mekinskim peskom'. Marmor žagajo po dolžini, tako kot les, da oblikujejo stebre. Režejo ga tudi poprek na plošče. Marmorji, ki sem jih tukaj videl, so bili vseh barv, nekateri pisani, nekateri zeleni, rdeči, črni in beli. V Ramli raste tudi posebna vrsta fige, ki jo izvažajo v vse naokoli. Mesto Ramla je po vsej Siriji in na zahodu znana pod imenom Filastin."[35][36]

Križarsko obdobje

[uredi | uredi kodo]

Vojske prve križarske vojne so mesto zavzele brez boja, v zgodnjih letih križarskega Jeruzalemskega kraljestva pa je bil nadzor nad to strateško pomembno lokacijo razlog za tri bitke med križarji in egiptovskimi vojskami iz Aškelona, fatimidskega mesta ob južni obali Palestine. Ko se je križarska oblast ustalila, je Ramla postala sedež gospostva Ramla znotraj grofije Jafa in Aškelon. Mesto je bilo pomembno kot gospodarsko središče in vmesna postaja za romarje, ki so potovali v Jeruzalem. Križarji so ga poistovetili z biblijskim Ramataim-Zofimom in ga imenovali Arimateja. [37][38]

Conrad Grünenberg (1487):
Cornelis de Bruijn (1698): Rama
Félix Bonfils (pred 1885): Ramleh

Okoli leta 1163 je rabin in popotnik Benjamin iz Tudele Ramlo opisal kot mesto z ostanki obzidja, v katerem je živelo okoli tristo Judov. Okoli tri kilometre iz mesta je bilo veliko judovsko pokopališče.[39]

Poznosrednjeveško obdobje

[uredi | uredi kodo]

V 80. letih 15. stoletja, v poznem obdobju Mamelukov, je Felix Fabri obiskal Ramlo in (med drugim) opisal tamkajšnji hamam, "zgrajen na čudovit in domiseln način".[40]

V zgodnjem osmanskem obdobju je bil leta 1548 opravljen popis prebivalstva, v katerem je bilo v Ramli zabeleženih 528 muslimanskih in 82 krščanskih družin.[41][42][43]

2. marca 1799 je Napoleon Bonaparte med svojim neuspešnim poskusom osvojitve Palestine zasedel Ramlo in frančiškanski hospic uporabil kot svoj sedež.[44]

Leta 1838 je Edward Robinson ugotovil, da je Ramla mesto s približno 3000 prebivalci, obdano z oljčnimi nasadi in zelenjavnimi vrtovi. Imelo je malo ulic, hiše pa so bile kamnite in trdno zgrajene. V mestu je bilo več mošej. Robinson je ugotovil, da je bila približno tretjina meščanov grško-pravoslavnih kristjanov, veliko pa je bilo tudi armenski kristjanov.[45]

Leta 1863 je Victor Guérin ugotovil, da se je latinsko (katoliško) prebivalstvo v Ramli zmanjšalo na dva duhovnika in 50 župljanov.[46] Leta 1869 je imelo mesto 3.460 prebivalcev, od tega 3000 muslimamov, 400 pravoslavnih Grkov in 60 katolikov.[47]

Leta 1882 je Palestinski raziskovalni sklad v svoji raziskavi zahodne Palestine ugotovil, da je v mestu bazar, njegova blaginja pa je močno upadla. Številne hiše, vključno s sarajem, so bile v slabem stanju ali celo v ruševinah.[48] Širitev mesta se je začela šele konec 19. stoletja.[49]

Leta 1889 se je v mestu, ki takrat ni imelo judovskega prebivalstva, naselilo 31 judovskih delavskih družin.[50]

Obdobje britanskega mandata

[uredi | uredi kodo]
Ramla iz zraka leta 1932
Ramla leta 1941 (merilo 1:20.000)
Ramla leta 1945 (merilo 1:250.000

V popisu prebivalstva Palestine, ki so ga leta 1922 izvedle britanske oblasti, je imelo mesto Ramleh 7.312 prebivalcev, od tega 5.837 muslimanov, 1.440 kristjanov in 35 Judov.[51] Kristjani so bili po veroizpovedi razdeljeni na 1.226 pravoslavnih vernikov, 2 sirska jakobita, 150 katoličanov, 8 melkitskih katoličanov, 4 maronite, 15 armenskih, 2 abesinska in 36 anglikanskih vernikov.[52]

Manj kot desetletje pozneje se je število prebivalcev povečalo za skoraj 25 %. Popis prebivalstva leta 1931 je zabeležil 10.347 ljudi, od tega 8.157 muslimanov, 2.194 kristjanov, pet Judov in dva Druza v skupaj 2.339 hišah.[53]

Ramla je bila proti koncu 20. let 20. stoletja priključena na električno omrežje.

Od leta 1920 do 1947 je bil župan Ramle šejk Mustafa al-Khairi.[54]

Statistika naselja iz leta 1938 navaja 11.950 prebivalcev.[55] Raziskava iz leta 1945/46 navaja, da je imela Ramla 15.160 prebivalcev, od tega 11.900 muslimanov in 3.260 kristjanov.[56]

Vojna 1947–1948

[uredi | uredi kodo]
Ramla iz zraka leta 1948
Arabske palestinske prebivalce Ramle je julija 1948 izgnala izraelska vojska

Ramla je spadala na del ozemlja, dodeljenega predlagani arabski državi v skladu z načrtom delitve ZN iz leta 1947,[57] a je zaradi svoje geografske in strateške lege na glavni oskrbovalni poti s Sredozemlja v Jeruzalem postala sporna točka med državljansko vojno 1947–1948, ki ji je sledila internacionalizirana arabsko-izraelska vojna leta 1948. 18. februarja je na tržnici v Ramli eksplodirala bomba judovske milice Irgun, pri čemer je umrlo 7 prebivalcev in bilo ranjenih 45.[58][59] Po številnih neuspešnih napadih na Ramlo je izraelska vojska začela operacijo Dani in 12. julija 1948 zavzela Ramlo. Nekaj dni pred tem je zavzela Lido. Arabski odpor se je 12. julija končal, [60] večina preostalih prebivalcev pa je bila izgnana. Mnogo beguncev, vključno z velikim številom otrok, je umrlo zaradi žeje, lakote in vročinske izčrpanosti, potem ko so jim izraelski vojaki na poti pokradli vse dragocenosti. Po besedah arabskega zgodovinarja Arefa al-Arefa je bilo žrtev najmanj štiristo.[61] Znanstveniki, vključno z Ilanom Pappéjem, izgon označujejo za etnično čiščenje. Novembra 1949 je v Ramli in Lodu ostalo samo še približno 2000 Arabcev.[62]

Država Izrael

[uredi | uredi kodo]

Znotraj države Izrael je Ramla postala mešano judovsko-arabsko mesto. Arabske domove tistih, ki so zapustili Ramlo, je izraelska vlada podarila Judom, najprej beguncem pred holokavstom iz Evrope in nato priseljencem iz arabskih in muslimanskih držav.[63] Februarja 1949 je judovsko prebivalstvo štelo več kot 6.000 ljudi. Ramla je v naslednjih dveh desetletjih gospodarskem zaostala, čeprav je število prebivalcev vztrajno raslo in do leta 1972 naraslo na 34.000.[63]

Poročilo izraelske policije iz leta 2013 je dokumentiralo, da se Osrednje okrožje uvršča na četrto mesto med sedmimi izraelskimi okrožji po številu aretacij, povezanih z drogami.[64] Danes je v Ramli pet izraelskih zaporov, vključno z strogo varovanim zaporom Ayalon in edinim ženskim zaporom v državi, imenovanim Neve Tirza.[65] Leta 2015 je imela Ramla eno najvišjih stopenj kriminala v Izraelu.[66]

Znamenitosti

[uredi | uredi kodo]

Beli stolp

[uredi | uredi kodo]
Bela mošeja je bila zgrajena v 13. stoletju

Beli stolp je bil zgrajen v 13. stoletju kot minaret Bele mošeje (al-Masdžid al-Abjad), ki jo je v 8. stoletju postavil kalif Sulejman in so od nje vidni le še ostanki.[67] Stolp je visok šest nadstropij in ima spiralno stopnišče s 119 stopnicami.[68]

Obokani bazen

Obokani bazen

[uredi | uredi kodo]

Obokani bazen, znan tudi kot bazen sv. Helene in Bir al-Anezija, je podzemna vodna cisterna, zgrajena v zgodnjem muslimanskem obdobju med vladavino abasidskega kalifa Haruna al-Rašida leta 789 n. št. Cisterna je zagotavljala Ramli stalno oskrbo z vodo.[69] Cisterna je prenehala delovati na začetku fatimidskega obdobja na začetku 10. stoletja, ker je glavni mestni akvadukt prenehal delovati.[70]

Velika mošeja

[uredi | uredi kodo]

Križarji so v prvi polovici 12. stoletja v Ramli zgradili stolnico. Ko so v drugi polovici 13. stoletja Mameluki osvojili Ramlo, so jo preuredili v mošejo in dodali okrogel minaret, vhod s severa in mihrab. Velika mošeja v Ramli, znana tudi kot mošeja el-Omari, je v arhitekturnem smislu največja in najbolje ohranjena križarska cerkev v Izraelu.[71]

Frančiškanska cerkev in hospic

[uredi | uredi kodo]

Hospic sv. Nikodema in sv. Jožefa iz Arimateje na ulici Herzl, glavnem bulvarju Ramle, je prepoznaven po po svojem kvadratnem stolpu z uro. Pripada frančiškanskemu redu. Napoleon je hospic uporabljal kot svoj sedež med svojim pohodom na Palestino leta 1799.

Muzej Ramle

[uredi | uredi kodo]

Muzej Ramle se nahaja v nekdanjem lokalnem sedežu britanskih mandatnih oblasti. Stavba iz leta 1922 vključuje elemente arabske arhitekture, kot so obokana okna in vzorčasta tlakovana tla. Po letu 1948 je bila osrednja okrožna pisarna izraelskega ministrstva za finance. Leta 2001 je stavba postala muzej, ki dokumentira zgodovino Ramle.

Britansko vojaško pokopališče

[uredi | uredi kodo]

Britansko vojaško pokopališče je največje te vrste v Izraelu. Na njem so pokopani vojaki, padli med svetovnima vojnama in v obdobju britanskega mandata.

Pobratena/posestrena mestas

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 "Regional Statistics". Israel Central Bureau of Statistics. Pridobljeno 11. avgusta 2025
  2. 1 2 »עיריית רמלה – אתר האינטרנט«. Ramla.muni.il. Pridobljeno 6. maja 2009.
  3. ↑ University of Haifa Arhivirano 2016-03-03 na Wayback Machine. Excavation in Marcus Street, Ramala; Reports and studies of the Recanati Institute for Maritime Studies and Excavations, Haifa 2007
  4. ↑ Pilger, 2011, str. 194
  5. 1 2 3 Eisener 1997, str. 821.
  6. 1 2 3 Bacharach 1996, str. 35.
  7. ↑ Luz 1997, str. 52.
  8. ↑ Taxel 2013, str. 161.
  9. ↑ Le Strange, 1890
  10. 1 2 Luz 1997, str. ;52–53.
  11. ↑ Le Strange, 1890, Encyclopedia of Islam, "al-Ramla".
  12. ↑ Luz 1997, str. 48.
  13. 1 2 Luz 1997, str. 53.
  14. ↑ Sharon 1986, str. 799.
  15. ↑ Luz 1997, str. ;47, 53–54.
  16. ↑ Luz 1997, str. ;37–38, 41–43.
  17. ↑ Bacharach 1996, str. 27, 35–36.
  18. 1 2 3 Honigmann 1987, str. 1116.
  19. ↑ Encyclopedia of Islam, article "al-Ramla"; Myriam Rosen-Ayalon, The first century of Ramla, Arabica, vol 43, 1996, str. 250–263.
  20. ↑ Luz 1997, str. ;43–45.
  21. ↑ Luz 1997, str. ;38–39.
  22. ↑ Luz 1997, str. ;42–43.
  23. ↑ Gordon et al. 2018, str. 1005.
  24. ↑ Sharon 1986, str. 800.
  25. ↑ Luz 1997, str. 47.
  26. ↑ Petersen 2005, str. ;345–346.
  27. ↑ Mukaddasi, 1886, p. 32
  28. ↑ Le Strange, 1890, p. 304
  29. ↑ Al-Muqaddasi (1906), str. 181
  30. ↑ Zohar Amar in drugi (2004), str. 78.
  31. ↑ Gil 1997, str. ;381–382.
  32. ↑ Kennedy 2016, str. 286.
  33. ↑ Gil 1997, str. 384.
  34. ↑ Gil 1997, str. ;388–391, 396–397.
  35. ↑ Nasir-i-Khusrau, 1997, str. 21- 22
  36. ↑ J.R.A.S., vol VI., N.S., str. 142
  37. ↑ Encyclopedia of Islam, article "al-Ramla".
  38. ↑ Pringle, 1998, str. 181
  39. ↑ Marcus Nathan Adler (1907). The Itinerary of Benjamin of Tudela. London: Oxford University Press. str. 26–27.
  40. ↑ Fabri, 1896, str. 256
  41. ↑ Cohen and Lewis, 1978, pp. 135-144
  42. ↑ From the sources listed above: no Jews in 1525, 1538, 1548, 1592; two in 1852
  43. ↑ Petersen, 2005, str. 95
  44. ↑ »INS Scholarship 1998: Jaffa, 1799«. Napoleon-series.org. Pridobljeno 6. maja 2009.
  45. ↑ Robinson and Smith, 1841, vol 3, pp.25-33
  46. ↑ Guérin, 1868, str. 34-55
  47. ↑ Conder and Kitchener, 1882, SWP II, p. 252
  48. ↑ Conder and Kitchener, 1882, SWP II, str. 253
  49. ↑ Yehoshua Ben-Arieh, "The Population of the Large Towns in Palestine During the First Eighty Years of the Nineteenth Century, According to Western Sources", in Studies on Palestine during the Ottoman Period, ur. Moshe Ma'oz (Jerusalem, 1975), str. 49–69.
  50. ↑ »⁨a באה"ק. המולוניא החדשה רמלה. ⁩ | ⁨המליץ⁩ | 26 נובמבר 1889 | אוסף העיתונות | הספרייה הלאומית«. www.nli.org.il. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. septembra 2025. Pridobljeno 1. novembra 2022.
  51. ↑ Barron, 1923, Table VII, Sub-district of Ramleh, p. 21
  52. ↑ Barron, 1923, Table XIV, p. 21
  53. ↑ Mills, 1932, p. 22
  54. ↑ »Sheikh Mustafa Yousef Ahmad Abdelrazzaq El-Khairi (El-Khayri) The Mayor of Ramla (1920–1947)«. Palestineremembered.com. Pridobljeno 6. maja 2009.
  55. ↑ Village Statistics (PDF). 1938. str. 60.
  56. ↑ Department of Statistics, 1945, p. 30
  57. ↑ UN map Arhivirano 2009-01-24 na Wayback Machine.
  58. ↑ Embassy of Israel, London, website. 2002. Quoting Zeez Vilani – 'Ramla past and present'.
  59. ↑ Scotsman, 24 February 1948: "'Jerusalem (Monday)"'
  60. ↑ Morris, 2004, p. 427
  61. ↑ The Middle East Journal, 40 (1986) 82–109; Morris, 2004, str. 429–430, ki citira ukaze; Rabinovi spomini (cenzuriran del, The New York Times, 23. oktober 1979)
  62. ↑ Morris, Benny (2004). The Birth of the Palestinian Refugee Problem, 1947–1949. Cambridge University Press.str. 434
  63. 1 2 A. Golan, Lydda and Ramle: "From Palestinian-Arab to Israeli Towns", 1948–1967, Middle Eastern Studies 39,4 (2003), str. 121–139.
  64. ↑ »Zachary J. Foster, "Are Lod and Ramla the Drug Capitals of Israel and Palestine?" (Palestine Square Blog)«. 30. december 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. decembra 2015.
  65. ↑ »There's only one women's prison in Israel — and a photographer documented the inmates in harrowing detail«. Business Insider. Pridobljeno 17. junija 2018.
  66. ↑ »Police study: Tel Aviv-Jaffa, Haifa, Ramle and Eilat Israel's most violent cities«. Ha'aretz. 9. oktober 2011. Pridobljeno 1. februarja 2015.
  67. ↑ Kaplan, Jacob (1993). »Ramla«. V Stern, Ephraim (ur.). The New Encyclopedia Of Archaeological Excavations In The Holy Land. Zv. 4. Jerusalem: Carta for the Israel Exploration Society. str. 1267–1269. Pridobljeno 23. avgusta 2020 – prek Ramle, The White Mosque: The Excavations. At the IAA Gallery of Sites and Finds.
  68. ↑ The Guide to Israel, Zeev Vilnai, Hamakor Press, Jerusalem, 1972, str. 208.
  69. ↑ »Ramla Pool of Arches«. Iaa-conservation.org.il. 27. december 2005. Pridobljeno 4. februarja 2014.
  70. ↑ Toueg, Ron, Ramla, Pool of the Arches: Final Report (09/07/2020), Hadashot Arkheologiyot, Volume 132, Year 2020, Israel Antiquities Authority. Pridobljeno 27. julija 2020.
  71. ↑ Ramla Tourism Sites at the official website Arhivirano 2015-02-07 na Wayback Machine..

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ramla&oldid=6619193«