Pojdi na vsebino

Punščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Punščina
Kartažanščina
Eden od dvojezičnih tripolitanskih punskih napisov v latinščini (zgoraj) in punščini (spodaj)
PodročjeTunizija, obalni deli Alžirije, Maroko, južni Iberski polotok, Balearski otoki, Libija, Malta, zahodna Sicilija, južna in vzhodna Sardinija
Obdobje8. stoletje pr. n. št. do 6. stoletje n. št.
afroazijski
Zgodnejše oblike
Pisavafeničanska abeceda
Jezikovne oznake
ISO 639-3xpu
Seznam Linguist
xpu
Glottologpuni1241
neop1239  novopunski

Punski jezik, imenovan tudi feničansko-punski ali kartažanski jezik, je izumrla različica feničanskega jezika, kanaanskega jezika severozahodne semitske veje semitskih jezikov. Kot odcep feničanskega jezika obalne zahodne Azije (sodobni Libanon in severozahodna Sirija) so ga predvsem na sredozemski obali severozahodne Afrike, na Iberskem polotoku in več sredozemskih otokih, kot so Malta, Sicilija in Sardinija govorili domačini in zahodni Feničani skozi celotno klasično antiko od 8. stoletja pr. n. št. do 6. stoletja n. št.[1][2][3][4][5][6]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Za punščino velja, da se je postopoma ločila od svojega feničanskega starša približno v času, ko je Kartagina Magonom I. postala vodilno feničansko mesto. Znanstveni poskusi razmejitve narečij niso natančni in so glede klasifikacije na splošno neenotni.[7]

Punci so ostali v stiku z domovino Fenicijo do uničenja Kartagine s strani Rimske republike leta 146 pr. n. št. Med feničanskim in punskim jezikom sprva ni bilo velike razlike. Razvoj jezika pred letom 146 pr. n. št. je v veliki meri prikrit, ker so se kartažanski pisarji držali tradicionalnega feničanskega pravopisa, vendar obstajajo občasni namigi, da sta se fonologija in slovnica punščine po 6 stoletju pr. n. št. začeli oddaljevati od feničanščine.[8] Najbolj jasen dokaz za to prihaja iz Motije na zahodni Siciliji. Sledovi oddaljevanja so opazni tudi v kartažanskih napisih iz 6. stoletja pr. n. št., pri čemer ni jasno, ali se je ta razvoj začel na zahodni Siciliji in razširil v Afriko ali obratno.[9] Od 5. stoletja pr. n. št. se v punskih napisih po vsem zahodnem Sredozemlju opaža niz skupnih abecednih, ortografskih in fonoloških pravil, verjetno zaradi kartažanskega vpliva.[10]

Punska literarna dela so nastala v obdobju pred letom 146 pr. n. št. Magon je na primer napisal 28 zvezkov o živinoreji. Rimski senat je dela tako cenil, da jih je po zavzetju Kartagine podaril berberskim knezom, ki so imeli svoje knjižnice. Magonovo delo je v grščino prevedel Kasij Dionizij iz Utike. Latinska različica je bila verjetno prevedena iz grške različice. Nadaljnji primeri punske literature vključujejo dela Hanona Pomorščaka, ki je pisal o svojih srečanjih med svojimi pomorskimi potovanji okoli današnje Afrike in o naselitvah novih kolonij v Iberiji, Severni Afriki in Sredozemlju.[11]

Novopunščina

[uredi | uredi kodo]

Izraz novopunščina se nanaša na punsko narečje, ki se je govorilo po padcu Kartagine in rimski osvojitvi nekdanjih punskih ozemelj po letu 146 pr. n. št. Narečje se je razlikovalo od prejšnjega punskega jezika, kar je razvidno iz črkovanja in rabi nesemitskih imen, večinoma libijsko-berberskega ali iberskega izvora. Razlika je nastala zaradi narečnih sprememb, ki jih je punščina prestala po razširitvi med severna berberska ljudstva.[12] Salustij (86 – 34 pr. n. št.) je trdil, da se je jezik spremenil "zaradi medsebojnih porok Kartažanov z Numidijci".[13] Njegovo poročilo se ujema z drugimi dokazi, ki kažejo na severnoafriški berberski vpliv na punske. Novopunski jezik je znan večinoma znan iz napisov, vključno z Lepcis Magna N 19 (= KAI 124), 92 n. št.).

Približno v 4. stoletju n. št. so punsko še vedno govorili v današnjih severnih delih Tunizije in Alžirije, nekaterih drugih delih severozahodne Afrike in v Sredozemlju. Različica punščine, znana kot latinska punščina, se je pisala v latinici in je znana iz sedemdesetih besedil. Med temi besedili so Zliten LP1 iz 1. stoletja in Lepcis Magna LP1 iz 2. stoletja n. št. Nekatera besedila so bila napisana celo v 4. stoletju, na primer Bir ed-Dreder LP2. Avguštin iz Hipona (umrl 430) na splošno velja za zadnjega velikega starodavnega pisca, ki je imel nekaj znanja o punskem jeziku in velja za "primarni vir o preživetju [poznega] punskega jezika". Po njegovem mnenju se je v severni Afriki v 5. stoletju še vedno govorilo punsko. Še vedno so obstajali tudi ljudje, ki so se imenovali "hanani" ("kanaanci").[12]:4 Avguštin je okoli leta 401 zapisal:

In če vi zavračate punski jezik in ga tako rekoč zanikate, je večina učenih mož priznala, da je bilo veliko stvari modro ohranjenih pred pozabo v knjigah, napisanih v punskem jeziku. Ne, celo sram bi te moralo biti, da si rojen v deželi, v kateri je še topla zibelka tega jezika.[14]

Poleg Avguštinobih zapisov je edini dokaz o punsko govorečih skupnostih v tako poznem obdobju niz trijezičnih pogrebnih besedil, najdenih v krščanskih katakombah v Sirti v Libiji. Napisi na nagrobnikih so vklesani v stari grščini, latinščini in punščini. Punščina je morda preživela celo muslimansko osvojitev Magreba, saj geograf al-Bakri opisuje ljudstvo v Sirti, ki je govorilo jezik, ki ni bil berberski, latinski ali koptski.[15][16] Arabizacijo punskih govorcev je verjetno olajšala pripadnost obeh jezikov semitski družini jezikov. [12]:71

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Zamisel, da je punščina izvor malteškega jezika, se je prvič pojavila leta 1565.[17] Sodobnoa jezikoslovje je dokazalo, da malteščina dejansko izhaja iz arabščine, verjetno specifične sicilske arabščine z velikim številom izposojenk iz italijanščine.[18] Seveda se je punščina v nekem zgodovinskem obdobju zagotovo govorila tudi na Malti, kar dokazujeta Melkartova cipa in drugi napisi po otoku. Punščina je bila kot kanananski jezik bolj podobna takratni hebrejščini kot arabščini.

Danes obstaja veliko berberskih korenov, ki izhajajo iz punskih, vključno z besedo za učenje (*almid, *yulmad, primerljivo s hebrejskim למד, učiti se).[19]

Punščina je znana predvsem iz napisov, večinoma verskih obrazcev, in osebnih imen. Plavtova komedija Poenulus (Mali Punec) vsebuje nekaj vrstic v ljudskem punskem jeziku, v katerih so za razliko od napisov v veliki meri ohranjeni samoglasniki.[20]

Punščina se je tako kot feničanščina pisala z desne na levo v vodoravnih vrsticah in brez samoglasnikov.[21] Imela je 22 soglasnikov. Podrobnosti o njihovi izgovorjavi je mogoče rekonstruirati iz punskih in novopunskih besedil, napisanih z latinskimi ali grškimi črkami.[21]

Pravopis Ime Prečrkovanje Izgovarjava Komentar
Novopunsko Feničansko
Aleph Aleph 𐤀 kasneje ʾalf ʾ ʔ Všasih se je uporabljal tudi kot pokazatelj samoglasnikov.
Beth Beth 𐤁 bēt kasneje vēt b
v
b/v V pozni punščini in pozni feničanščini je bil v 3. stoletju pr. n. št. b v v.
Gimel Gimel 𐤂 gaml g ɡ Nekatere besede v latinskih transkripcijah kažejo spirantizacijo kot [ɣ] na koncu besede, zapisano označeno z "ẖ" namesto običajnega "gh".
Daleth Daleth 𐤃 dalt d d
He He 𐤄 h h Pod rimskim vplivom je pogosto izginil, vendar se je v nekaterih kartažanskih besedah še vedno izgovarjal.
Waw Waw 𐤅 vav w w Včasih se je uporabljal tudi kot samoglasnik "u".
Zayin Zayin 𐤆 zēn z z V nekaterih imenih, na primer Hasdrubal, je pomenil "sd", sicer pa je v večini primerov pomenil preprosto "s".
Heth Heth 𐤇 hēt ħ Včasih se je uporabljal kot samoglasnik "a, e, i, o, u"; zven heta je bil oslabljen in besede, ki so bile običajno napisane z njim, so bile v poznopunskih napisih pogosto namesto tega zapisane s črko "alf".
Teth Teth 𐤈 tēt
Yodh Yodh 𐤉 jod j j Včasih je pomenil tudi samoglasnik "i", vendar večinoma v tujih imenih.

n foreign names.

Kaph Kaph 𐤊 kap k k Nekatere besede v latinskih transkripcijah kažejo spirantizacijo kot "x" na koncu besede, zapisano s "h" namesto z običajnim "ch".
Lamedh Lamedh 𐤋 lamd l l
Mem Mem 𐤌 m mēm m
Nun Nun 𐤍 nūn n n
Samekh Samekh 𐤎 semk s s
Ayin Ayin 𐤏 ʿēn ʿ ʕ V poznem punskem jeziku se je pogosto uporabil za samoglasnika "a" in "o", večinoma za tuja latinska imena.
Pe Pe 𐤐 pi kasneje fi p
f
p<br f V pozni punščini in pozni feničanščini se je "p" v 3. stoletju pr. n. št. frikativiziral v "f".
Tsadi Sadek 𐤑 cadē Potrjen kot "c", v latinščini ter v starih grških, hetitskih lidijskih in etruščanskih besedilih večinoma kot "s". V nekaterih latinskih besedilih izpričan kot "st".
Qoph Qoph 𐤒 kop kasneje kof q q
Res Res 𐤓 rūš r r
Shin Shin 𐤔 šin š ʃ ali s Izgovarjava je sporna.[22] Verjetno se je izgovarjal kot ʃ.[23]
Taw Taw 𐤕 tau t t

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Moscati, Sabatino (2001). The Phoenicians (v angleščini). I.B.Tauris. str. 200. ISBN 9781850435334.
  2. Palma, Salvatore Di (18. november 2014). L'Histoire des marques depuis l'antiquité jusqu'au moyen âge (v francoščini). Société des Ecrivains. str. 139. ISBN 9782342031201.
  3. Jouhaud, Edmond Jules René (1968). Historie de l'Afrique du Nord (v francoščini). Éditions des Deux Cogs d’Or. str. 22.
  4. Camps, Gabriel (1992). L'Afrique du Nord au féminin (v francoščini). Perrin (réédition numérique FeniXX). str. 45. ISBN 9782262057435.
  5. Temporini, Hildegard, ur. (1975). Politische Geschichte (Provinzen und Randvölker: Allgemeines; Britannien, Hispanien, Gallien) (v francoščini). Walter de Gruyter GmbH & Co KG. str. 664. ISBN 9783110882070.
  6. Caruana, A. A. (1852). Report on the Phœnician and Roman Antiquities in the Group of the Islands of Malta (v angleščini). U.S. Government Printing Office. str. 50.
  7. Guzzo, Maria Giulia Amadasi (2014). »Punic Scripts«. V Jo Ann Hackett and Walter Emanuel Aufrecht (ur.). "An Eye for Form": Epigraphic Essays in Honor of Frank Moore Cross. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-303-4.
  8. Amadasi Guzzo 2012, str. 126.
  9. Amadasi Guzzo 2012, str. 130.
  10. Amadasi Guzzo 2012, str. ;129–130.
  11. Rollin, Charles, Ancient Carthage, arhivirano iz prvotnega dne 9. maja 2008, pridobljeno 18. junija 2014{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  12. 12,0 12,1 12,2 Jongeling, Karel; Kerr, Robert M. (2005). Late Punic Epigraphy: An Introduction to the Study of Neo-Punic and Latino-Punic Inscriptions. Mohr Siebeck. ISBN 978-3-1614-8728-6.
  13. Sall. Iug. 78
  14. Augustine of Hippo, Monteverde, Franco (ur.), »Epistola 17« [Letter 17], Sant'Agostino — Nuova Biblioteca Agostiniana
  15. Dunn, Michael Collins (30. julij 2013). »Did Punic Survive Until the Advent of Arabic? Part 4: The Post-Augustine Evidence«. MEI Editor's Blog. Pridobljeno 30. avgusta 2019.
  16. Jongeling, Karel. »Latino-Punic texts from North Africa«. Dept of Comparative Linguistics, Leiden University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. novembra 2005.
  17. Cassar, Mario. »L-Istorja tal-Ilsien Malti« [The History of the Maltese language] (v malteščini). Akkademja tal-Malti. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2015.
  18. Vella, Alexandra (2004). »Language contact and Maltese intonation: Some parallels with other language varieties«. V Braunmüller, Kurt; Ferraresi, Gisella (ur.). Aspects of Multilingualism in European Language History. Hamburg Studies on Multiculturalism. John Benjamins Publishing Company. str. 263. ISBN 978-90-272-1922-0.
  19. Blažek, Václav (2014), "Phoenician/Punic Loans in Berber Languages and Their Role in Chronology of Berber" Arhivirano 2019-06-22 na Wayback Machine., Folia Orientalia, Vol. 51, Masaryk University, Brno, Czech Republic.
  20. Sznycer, Maurice (1967). Les passages puniques en transcription latine dans le Poenulus de Plaute [The Punic passages in Latin transcription in Poenulus by Plautus]. Paris: Librairie C. Klincksieck.
  21. 21,0 21,1 »Punic«. Omniglot. Pridobljeno 25. oktobra 2015.
  22. Harris, Zellig S. (1936). A Grammar of the Phoenician Language. New Haven, Conn.: American Oriental Society. str. 22. ISBN 0-940490-08-0.
  23. For Krahmalkov (2001), str. 25-26.

Dodatno branje

[uredi | uredi kodo]
  • Amadasi Guzzo, Maria Giulia (2012). »Phoenician and Punic in Sicily«. V Tribulato, Olga (ur.). Language and Linguistic Contact in Ancient Sicily. Cambridge University Press. str. 115–131. ISBN 978-1-107-02931-6.
  • Hoftijzer, Jacob, and Karel Jongeling. 1985. Dictionary of the north-west Semitic inscriptions. With appendices by R. C. Steiner, A. Mosak-Moshavi, and B. Porten. 2 vols. Handbuch der Orienatlistik, Erste Abteilung: Der Nahe und Mittlere Osten 2. Leiden, The Netherlands: Brill.
  • Jongeling, K. 2008. Handbook of Neo-Punic Inscriptions. Tübingen: Mohr Siebeck.
  • Jongeling, K., and Robert M Kerr. 2005. Late Punic Epigraphy: An Introduction to the Study of Neo-Punic and Latino-Punic Inscriptions. Tübingen: Mohr Siebeck.
  • Kerr, Robert M. 2010. Latino-Punic Epigraphy: A Descriptive Study of the Inscriptions. Tübingen: Mohr Siebeck.
  • Krahmalkov, Charles. 1970. "Studies in Phoenician and Punic Grammar." Journal of Semitic Studies 15, no.2: 181–88.
  • --. 2000. Phoenician-Punic dictionary. Studia Phoenicia 15. Leuven, Belgium: Peeters.
  • --. 2001. A Phoenician-Punic grammar. Handbook of Oriental Studies: Section One, the Near East and the Middle East 54. Leiden, The Netherlands: Brill.
  • Schmitz, Philip C. "Phoenician-Punic Grammar and Lexicography in the New Millennium." Journal of the American Oriental Society 124, no. 3 (2004): 533-47. doi:10.2307/4132279.
  • Segert, Stanislav. 1976. A Grammar of Phoenician and Punic. München: C.H. Beck.
  • --. 2003. "Phoenician-punic: Grammar and dictionary." Archiv Orientální 71. no. 4: 551–56.
  • Tomback, Richard S. 1978. A comparative Semitic lexicon of the Phoenician and Punic languages. Missoula, MT: Scholars.