Prstenolistna razcepljenka
| Prstenolistna razcepljenka | |
|---|---|
 | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Fungi (glive) |
| Oddelek: | Basidiomycota (prostotrosnice) |
| Razred: | Agaricomycetes (listarice) |
| Red: | Agaricales (listarji) |
| Družina: | Inocybaceae (razcepljarke) |
| Rod: | Inocybe (razcepljenke) |
| Vrsta: | I. geophylla |
| Dvočlensko ime | |
| Inocybe geophylla | |
Prstenolistna razcepljenka (znanstveno ime Inocybe geophylla) je gliva iz rodu rezcepljenk (Inocybe). Ime rodu, pomeni 'vlaknasta glava', medtem ko specifični epitet izhaja iz starogrških besed geo, 'zemlja' in phyllon, 'list'.[1]
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Gladek in svilnat klobuk ima premer od 1,5 do 3,5 cm. Sprva je stožčast in se z dozorevanjem splošči, običajno obdrži koničasto grbico in črtasta radialna vlakna, ki se v suhem vremenu na robu klobuka rada trgajo v trakove. Običajno je bele barve, obstaja pa tudi lilasta različica. Tako bele kot lila sorte s starostjo od sredine zbledijo v oker-rjavo barvo.
Lističi so gosti in so ob betu zarezani ali pritrjeni. Na začetku so kremno sive barve in kasneje, ko spore dozorijo, postanejo glinasto rjavi.
Bet ima v premeru od 3 do 6 mm in je do 6 cm visok, je gladek in svilnat, včasih v dnišču rahlo vlaknast in enake barve kot klobuk. S starostjo postopoma postane ilovnato rjave barve.
Ima rahel zemeljski ali mokasti vonj. Poroča se, da ima blag okus, vendar je zaradi strupenosti raje ne pokušamo.[1]
Razširjenost in življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]Je široko razširjena po Evropi in Severni Ameriki. Je mikorizna z listavci in iglavci. Raste poleti in jeseni.[1]
Mikroskopske značilnosti
[uredi | uredi kodo]Trosni odtis je temno rjav. Trosi so elipsoidni, gladki in merijo 7,5–10 × 4,5–5,5 µm. Ima številne debelostenske heilocistide, ki štrlijo iz robov lističev in so vretenasto oblikovane. Njihove konice so prekrite s kristali. Pleurocistide so podobne.[1]
Uporabnost
[uredi | uredi kodo]Strupena. Tako kot mnoge razcepljenke vsebuje muskarin. Simptomi so močno povečano slinjenje, potenje in solzenje in se pojavijo 15 do 30 minut po zaužitju. Pri velikih odmerkih lahko tem simptomom sledijo bolečine v trebuhu, huda slabost, driska, zamegljen vid in oteženo dihanje. Zastrupitev praviloma izzveni v dveh urah. Delirij se ne pojavi. Zaradi hitrosti nastopa simptomov je smiselno izzvati bruhanje za odstranitev gobje vsebine. Specifični protistrup je atropin. Smrt zaradi uživanja te vrste ni bila zabeležena. Gobarji jo na srečo ignorirajo zaradi njegove majhnosti.[2][3]
Galerija slik
[uredi | uredi kodo]
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 »Inocybe geophylla, White Fibrecap mushroom«. www.first-nature.com (v angleščini). Pridobljeno 23. novembra 2024.
- ↑ Benjamin, Denis R. (1995). Mushrooms: poisons and panaceas – a handbook for naturalists, mycologists and physicians (v angleščini). New York: WH Freeman and Company. str. 343. ISBN 0-7167-2600-9.
- ↑ North, Pamela (1967). Poisonous Plants and Fungi in colour (v angleščini). Blandford Press & Pharmacological Society of Great Britain. str. 111.