Protestantizem na Slovenskem

Protestantizem na Slovenskem je versko, kulturno in politično gibanje, ki se je razvilo v okviru reformacije v 16. stoletju. Reformacija, ki se je začela z nastopom Martina Luthra, ko je nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal 95 tez o odpustkih, ki bi morali biti po njegovem mnenju prepovedani. Njegov začetek je sprožil preoblikovanje verskega, kulturnega in političnega prostor srednje Evrope. Ideje o utemeljevanju vere na Svetem pismu ter o bogoslužju v občevalnem jeziku so kmalu prodrle tudi v slovenske dežele, zlasti Kranjsko, Štajersko, Koroško in današnje Prekmurje – so ideje zgodaj prodrle po trgih in gradovih. Mnogi plemiči, meščani in izobraženci so sprejeli protestantske zamisli o veri.

Med osrednjimi predstavniki protestantizma na Slovenskem so Primož Trubar, med drugim avtor Abecednika in Katekizma ter Cerkovne ordninge), Adam Bohorič, avtor prve slovenske slovnice (Arcticae horulae), ki je bila napisana v latinščini, Jurij Dalmatin, prevajalec celotnega Svetega pisma v slovenščino, ter Sebastijan Krelj, avtor Otročje biblije. V tem obdobju so nastali tudi prvi jezikoslovni priročniki, začetnice in pesmarice, s čimer so bili postavljeni temelji slovenske knjižne tradicije.

Protestantsko obdobje predstavlja enega ključnih mejnikov v slovenski kulturni zgodovini, saj je v tem času prišlo do razmaha pisne dejavnosti v slovenskem jeziku. Začetki reformacije na Slovenskem so se konkretno oblikovali v tržaškem zaledju, kjer so zaradi trgovskih stikov z današnjo Italijo in Nemčijo zgodaj krožile humanistične in reformacijske ideje. Pomembno vlogo je imel tržaški škof Peter Bonomo. V njegovem krogu je deloval tudi Trubar, ki je tam prišel v stik s humanističnimi in luteranskimi idejami. Leta 1550 je Trubar izdal Catechismus in Abecedarium, prvi dve tiskani knjigi v slovenščini. Na Slovenskem je bila ustanovljena tudi tiskarna, in sicer, v Ljubljani, kjer je bila leta 1575 natisnjena prva knjiga na domačih tleh. V tej dobi se pokaže prva sled srednjega šolstva, leta 1563 so kranjski stanovi na Trubarjevo pobudo ustanovili prvo latinsko-nemško stanovsko šolo. Protestantski pisci so si prizadevali za enoten knjižni jezik in prispevali k širšim južnoslovanskim kulturnim povezavam. Čeprav je imelo gibanje v cerkvenem smislu omejen doseg, je imelo kratkotrajen pomen za razvoj slovenske književnosti in pismenosti. Protestantski pisatelji so sprožili nadalje misel o občeslovanskem književnem jeziku, in če tudi niso mogli tega namena uresničiti, obudili so vendar jugoslovansko književno vzajemnost; kajti njih slovstveno delovanje ni bilo namenjeno samo Slovencem, ampak južnim Slovanom sploh. Protestantstvo je bilo škodljivo v katoliško-cerkvenem oziru, ali vendar je dobro vplivalo na slovstveno gibanje in na omiko Slovencev.

Glede jezika in pisave je treba upoštevati zgodovinske in geografske okoliščine. Jezik protestantskin slovenskih piscev odraža tedanjo govorico urbanega okolja in kaže tudi močan vpliv nemščine, kar je glede na politične in kulturne povezave prostora pričakovano. Slovenske dežele so bile del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Med prebivalstvom je bilo prisotno medkulturno stikanje, izobraženci pa so se šolali na tujih (nemških in italijanskih) univerzah. Zato je bila latinščina prevladujoč uradni jezik, slovenščina pa je ostala predvsem kot jezik ljudstva. V takšnih razmerah knjižni razvoj slovenščine ni mogel potekati brez težav. Prvi prevodi so zato jezikovno in pravopisno še neenotni in pod močnim vplivom tujih izrazov. Kljub temu imajo ti začetki trajen pomen: s tem ko so slovenščino uveljavili kot knjižni jezik, so postavili temelje slovenske pismenosti in s tem tudi etničnega razvoja.

Tolerantno obdobje do protestantizma ni trajalo tako dolgo, saj je habsburška oblast v soglasju s katoliško Cerkvijo v naslednjih desetletjih sprožila protireformacijski pritisk in diskriminacijo. Nastopila je protireformacija, ki je s kombinacijo političnih odločitev in verske propagande obnovila katoliško dominantnost in ponovno nad vero prevzela monopol, pregnala mnoge protestantsko usmerjene plemiče in duhovnike ter sistematično uničila in zažgala protestantske knjige. Protireformacija je z močjo oblasti, ki so jo za prednike Slovencev predstavljali predvsem cesarja Rudolf II. in Ferdinand II. in na Kranjskem škof Tomaž Hren ter na Štajerskem Georg III. Stobäus von Palmburg, obnovili katoliški monopol, a hkrati poskrbeli za razvoj izobraževanja, redov in umetnosti baroka. Vendar so protestantske ideje preživele v Prekmurju, regiji severno od reke Mure, ki je bila do leta 1918 pod ogrsko upravo. Danes se protestantska tradicija tam ohranja, kjer luteranska cerkev ostaja aktivna in povezana z evropskimi evangeličanskimi skupnostmi. Čeprav protestanti trenutno štejejo manj kot 1 % slovenske populacije, država praznuje Dan reformacije ter se zaveda, da je prav protestantizem dal Slovencem jezik, pisano kulturo in zavest, da so del evropskih civilizacijskih tokov.

Razmere pred reformacijo

Predreformacijski čas na Slovenskem je bil zaznamovan z napetim odnosom do Cerkve. Verniki so spoštovali obredje in pomembno družbeno vlogo cerkvenih ustanov, hkrati pa so bili vse bolj občutljivi na cerkvene dajatve, odpustke in druge zlorabe, ki so v poznem srednjem veku sprožale kritike tudi v širšem evropskem prostoru. Slovenske dežele so bile del Svetega rimskega cesarstva, zato so nove verske in kulturne ideje vanje prihajale prek mest, trgovskih poti in stikov z nemškim ter italijanskim okoljem. Humanizem se je v širil predvsem prek Tržaškega zaledja.

Pomembno vlogo pri pripravi podlage za reformacijo je imel tudi humanizem. Redki slovenski študenti, ki so se izobraževali na tujih univerzah, so domov prinašali znanje latinščine, zanimanje za antične avtorje in idejo kritičnega branja cerkevnih besedil. Takšna intelektualna klima je olajšala sprejem Luthrovih idej, ker so izobraženci že poznali humanistične metode in pomen vračanja k izvirnim virom. V širšem srednjeevropskem prostoru so bile pomembne tudi reformne in predreformacijske tokove, med njimi husitsko gibanje, ki je bilo eden od pomembnih predhodnikov poznejše reformacije.

Na Slovenskem se je protestantizem nato hitro prijel predvsem med plemstvom, meščani in izobraženci. Poleg verske prenove je prinesel tudi pomembne kulturne spremembe: okrepitev rabe slovenskega jezika, večjo skrb za tiskanje knjig in širjenje pismenosti. Tudi povezave s tujino so bile pri tem zelo pomembne; v Aachnu je bila leta 1495 ustanovljena stalna kaplanija sv. Cirila in Metoda, povezana kranjsko skupnostjo, kar kaže na povezanost s širšim evropskim romanjem in cerkvenim življenjem.

V poznem srednjem veku je bila liturgija večinoma v latinščini, slovenščina pa je v cerkvenem in učenem okolju ostajala predvsem govorjeni jezik ljudstva. Pisna raba slovenščine je obstajala le v posameznih rokopisih in obrobnih prevodih. Ravno zato je reformacija prelomna, saj je slovenščino uveljavila kot knjižni jezik.

Razširjanje, vrh reformacije in krog osebnosti

Cerkev v Derendingenu, v kateri je župnikoval Trubar.

Za začetek slovenskega protestantizma je bila pomembna Beneška in tržaška okolica, kjer so se zbirali humanistično usmerjeni učenjaki. Z idejami reform so simpatizirali tudi nekateri plemiči, kar je omogočilo, da so luteranske pridige kmalu prodrle v Ljubljano idr. mesta. Mestna elita je viden del kranjskih in štajerskih deležnih stanov, ki so si prizadevali za samoupravo in gospodarske privilegije, zagovarjala protestantsko vero, medtem ko so državne oblasti še naprej sodelovale s katoliško duhovščino.

Tiskarja Ulrich Morhart in Janez Mandelc

Naslovnica Trubarjeve knjige Catechiſmus, ki ga je leta 1550 založil in natisnil Morhart.

Tiskanje v dobi reformacije je bilo logistično zapleteno. Tisk kot obrt je temeljil na ročnih stiskalnicah in mlinčkih za papir, zato je bila vsaka knjiga dragocena in pogosto v skupni uporabi več družin. Kranjska in štajerska plemiška zadruga je financirala tisk v nemških mestih, ker v deželi ni bilo dovoljenja za protestantske tiskarne. Knjige so potovale v zabojih oz. sodih preko Alp, pogosto z lažnimi oznakami, da bi se izognile cenzuri. Prejemniki so organizirali tajne sklade in nočne razdelitve. Tiskarska dejavnost, pomembna za Slovence, se je razvila v Tübingenu, Urachu, Wittenbergu in pozneje tudi v Ljubljani. Trubar in njegovi sodelavci so na začetku tiskali v Urachu pri Ulrichu Morhartu (ok. 1490–1554). Morhart je sprva tiskal besedila avtorjev, ki so nasprotovala Luthru in Zwingliju. Slovenski lektorji so prepisovali in popravljali besedila, skrbeli za jezikovno enotnost in delali do poznih nočnih ur. Prav v tej tiskarni so nastali najzgodnejši primerki slovenske pismenosti, kot so Catechismus, Abecedarium, Cerkovna ordninga in Postilla. Ko je Ulrlich Morhart umrl je njegovo delo založništva prevzela njegova vdova (njegova tretja žena) Magdalena Morhart, por. Gruppenbach. Ko pa je umrla še ona, je družinski posel prevzel Ulrcihov vnuk in Magdalenin sin Georg Gruppenbach.

Slovenski protestantje so na Slovenskem začeli tiskati, ko je v Ljubljani slovenski tiskar Janez (Janž) Mandelc († po 1605) leta 1575 ustanovil prvo tiskarno na Slovenskem sploh. V Ljubljano je prišel pred letom 1575, dobil meščanske pravice in sprva deloval kot knjigotržec. Spomladi 1575 je na prigovarjanje J. Dalmatina, J. Khisla in K. Spindlerja zaprosil deželne stanove za dovoljenje, da odpre tiskarno, ki je pričela delovati že poleti istega leta. S tem je razširil svojo dejavnost na tiskarstvo in založništvo. Uspešno delovanje tiskarne in priprave za natis protestantskih knjig je sprožilo reakcijo v katoliških krogih, ki so dosegli, da so tiskarno 1581. leta zaprli, Mandelc pa je moral zapustiti Habsburško monarhijo. Po prisiljenem izgonu iz Ljubljane aprila 1582 je nato 23 let uspešno deloval na Ogrskem v Slovenski okroglini (Prekmurje in Porabje) in na Zahodnem Ogrskem (Gradiščanskem), in Hrvaškem. Čeprav je znan predvsem po tiskih protestantskih piscev je natisnil tudi nekaj katoliških del.

Protestantski pisci, prevajalci, uradniki

Primož Trubar

Primož Trubar, 1578

Primož Trubar (ok. 1508–1586), roj. v Rašici je bil najpomembnejša in osrednja osebnost reformacije na Slovenskem. Leta 1520 mu je verjetno turjaški grof omogočil, da se gre šolat za duhovnika, zato je pri dvanajstih letih odšel iz rojstnega kraja. Eno leto se je šolal na Reki, nato dve leti v Salzburgu, kjer je pridobival temeljno izobrazbo gramatike, dialektike, retorike in nemščine. Od tam je odšel v Trst pod tutorstvo rimskokatoliškega škofa Petra Bonoma, kjer je prišel v stik s humanističnimi misleci, še posebej z Erazmom Roterdamskim. Spoznal je tudi zdravnika in filozofa Melh. Cerronija, pridigarja Giulija Terenziana, reformatorja Giovannija Mollioja. Leta 1530 ga je Bonomo posvetil v duhovnika in poslal za vikarja v Laško. Ok. leta 1533 je prišel za pridigarja v ljubljansko stolnico sv. Nikolaja. Četudi še ni širil izrazito protikatoloških naukov, je moral po štirih letih zapustiti Ljubljano zaradi ostrih pridig in odvračanja vernikov od romanj in zaradi nasprotovanja zidanja novih cerkva. Neposreden povod je bilo nasprotovanje zidavi cerkve na Skalnici (Sv. Gora pri Gor.) 1539, s čimer si je nakopal zamero frančiškanov in oglejskega patriarha. Leta 1540 se je odpravil k Bonomu v Trst. Službo v Ljubljani je izgubil, obdržal je le beneficiat v Loki. V Trstu je postal Bonomov tajnik in slovenski pridigar, skromne dohodke pa mu je izboljšal kaplanski beneficij pri sv. Maksimilijanu v Celju, ki mu ga je prepustil Bonomo. Z Bonomovo pomočjo in ob naklonjenosti novega ljubljanskega škofa Franca Kacijanarja je prejel kanonikat in se lahko leta 1542 preselil v Ljubljano kot »pravilno poklican, prezentiran in potrjen kanonik«.

Novi ljubljanski škof Urban Textor je ob svojem nastopu leta 1544 Trubarja potrdil v službi stolnega pridigarja in mu celo naročil, naj pridiguje zoper prekrščevalce. Verjetno marca 1547 ga je kapitelj poslal v Šentjernej kot vikarja, z namenom, da bi uredil deficitno stanje v župniji. Textor je začel proti luteransko usmerjenim duhovnikom zbirati obtožbe. Pri kralju Ferdinandu je izposloval tudi tajni zaporni nalog, kar je pomenilo resno grožnjo za Trubarja, saj je tvegal aretacijo in pregon. Na nevarnost sta ga opozorila M. Klombner in J. Seyerle, zato je pravočasno zapustil Kranjsko. Od septembra 1547 se je skrival verjetno na kakšnem gradu na Dolenjskem. Medtem so mu v Ljubljani vlomili v stanovanje in mu zaplenili knjige ter drugo imetje. Trubarja, ki ga niso mogli dobiti, pa je duhovno sodišče v Ljubljani izobčilo in mu vzelo vse tri službe (lj. kanonikat, šentjernsko faro, beneficiat sv. Maksimljana v Celju). Posvetna oblast je dobila ukaz, da ga zapre, ker se ni pokoril deželnemu knezu. V Trst se ni mogel vrniti, saj je Bonomo leta 1546 umrl. Marca 1548 se je odločil zapustiti domovino, z begom pa je postal tudi deželni odpadnik. Na nemškem je najprej prišel v Nürenberg. Sredi maja istega leta pa je dobil službo pastorja v Rothenburgu. Na nemškem se je šele dodobroma zavedel kakšno kulturno siromaštvo vlada v, od Turkov opustošenih, slovenskih deželah. Kasneje je Turke omenjal v vsaki izdani knjigi kot največjo nesrečo, ki je prizadela lube brate inu Slouence.

Prvi vrhunec reformacije na Slovenskem se je zgodil leta 1550, ko je Trubar izdal Catechismus in Abecedarium, prvi dve tiskani knjigi v slovenščini. Knjigi je napisal v osrednejeslovenskem govoru, najbolj pa je viden vpliv njegovega rojstnega kraja, Rašice. Sestavil ju je v Rothenburgu, izdal pa v Schwäbisch Hallu, saj v domači deželi še ni bilo protestantske tiskarne. Prav tako nemški tiskarji knjige niso natisnili v Nürnbergu (kjer je Trubar sprva mislim, da bo knjigi natisnil) zaradi strogih določil – niso hoteli natisniti verske knjige, še posebej pa ne take, ki je ne razumejo. Po težavah pri iskanju tiskarja je leta 1550 knjigi v gotici založil tiskar Peter Frentz. Kmalu po letu 1550 je Trubar dobil župnijo v Kemptnu, kjer je deloval med letoma 1553 in 1561. Medtem je Trubar poskrbel za ponovni izid Abecednika in Katekizma (1555), ki je bil tokrat natisnjen v latinici, tako kot večina naslednjih slovenskih protestantskih knjig. Junija 1561 se je Trubar odpravil v Ljubljano, kjer so ga veličastno sprejeli. V vlogi superintendenta slovenske protestantske cerkve se je lotil reševanja glavnih vprašanj. Uredil je slovensko protestantsko Cerkev in dosegel, da so po pomembnih krajih na Slovenskem postavili kompetentne pridigarje. Nato se je po dveh mesecih bivanja v Ljubljani vrnil v Bad Urach. Junija 1562, se je vrnil kot superintendent v Ljubljano. Zelo je bil zaposlen, vendar je še nadalje pisal posvetila, ki so jih izdajali v Ungnadovem zavodu. Leta 1564 je sestavil in izdal Cerkveno ordningo, to je cerkveni red za slovensko cerkev. S tem redom je posegel v pravice avstrijskega deželnega kneza Karel II., ki ga je Trubar razburil, knez pa je dal knjigo zapleniti, Trubarja pa izgnati.

Naslovna stran knjige Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, 1557

Po vrnitvi v Nemčijo je Trubar bival nekaj mesecev v Lauffenu ob Neckarju, nato se je za stalno naselil v Derendingenu, kjer je bil župnik do smrti. Tu je leta 1566 izdal Ta celi psalter Davidov, nov Abecedarij in nemško-slovenski Ta celi katehismus ... Leta 1567 se je za kratek čas vrnil na Slovensko, da bi za nekega nemškega teologa od osmanskih ujetnikov v Ljubljani in Ribnici kaj več poizvedel o koranu. Še nekatera njegova pomembenjša delo so: Ta evangeli svetiga Matevsha (1555), Ta pervi deil tiga Noviga testamenta (1557), Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta (1560), Ta celi catehismus (1567), Ta celi nov testament (1582). Leta 1575 pa je na odgovor Pachernekerjevega slovenskega katoliškega katekizma, izdal Catehismus sdveima islagama. Iz njegovih reformacijskih del je zaznati poleg predanega verovanja – tudi domoljubje: nas [u]boge Slovence – 1550, 1574, 1579, 1584, 1595; nam Slovencem, 1578; mi Slovenci– 1558, 1575 (dvakrat), 1579, Vsem slouencom, 1550, večkrat pa tudi v Hišni postili.

Ker je Trubar napisal ti dve prvi slovenski tiskani knjigi in ker je od vse protestantske knjižne produkcije v slovenščini je napisal polovico in uredil dve tretjini vseh del – velja za utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, in za osrednji lik slovenske kulturne zgodovine in v različnih pogledih celo glavno zgodovinsko osebnost.

Peter Bonomo

Peter Bonomo

Peter Bonomo (1458–1546), roj. v Trstu je bil humanist, politik, diplomat in škof. Študiral je v Bologni in Padovi. Pri 23 letih so ga poklicali na cesarski dvor na Dunaju – tako je postal svetovalec cesarja Friderika III. Okoli leta 1482 je bil povišan v grofa Pfalza in tako postal cesarjev predstavnik. Pod Friderikovim naslednikom Maksimilijanom I. je Bonomo služil tudi kot cesarski svetovalec in odposlanec na dvoru Sforza v Milanu. Leta 1502 je bodoči cesar s papeževo odobritvijo imenoval Bonoma za škofa v Trstu, kar je opravljal do svoje smrti leta 1546. Uspešno se je zavzemal za potrditev pravic in za povečanje blaginje v rodnem mestu. Tako so bili 1517 ponovno potrjeni njegovi privilegiji iz 1382. Med letoma 1521 in 1523 je bil avstrijski kancler. Od leta 1522 do 1523 je bil tudi dunajski škof. Znal je tekoče govoriti latinsko, italijansko, nemško in tudi slovensko. V teh jezikih je tudi pridigal. Bonomo pa je bil prvi na Slovenskem, ki se je srečal s protestantskimi idejami. Tako je močno vplival na P. Trubarja, ki je v času svojega študija bival pri njem v Trstu. Bil je tudi vodja reformacijskega krožka, v katerem je bil tudi P. Trubar. Kasneje ga je vzel na dvor, ga naučil druge jezike in t. i. renesančnih spretnosti. Bonomo je Trubarju tako zaupal, da mu je že pri mladih letih ponudil službo v župniji Loka pri Zidanem Mostu.

Matija Klombner

Ljubljana je postala središče slovenskega protestantizma in kulture. V mestu je delovala prva slovenska tiskarna ter prva javna knjižnica in šola. Poleg Trubarja so v Ljubljani delovali drugi pridigarji in prevajalci. Uradnik Matija Klombner (pred 1508–1569) je bil glavni organizator protestantov v Ljubljani. Njegova hiša je bila zbirališče protestantsko mislečih že od leta 1527. Bil je energičen, drzen in zavzet, a hkrati tudi neizobražen in pogosto deloval bolj za zunanji učinek kot za vsebinsko poglobljenost. Kljub temu je sprva imel pomembno vlogo pri moralni, finančni in operativni podpori Trubarjevemu delu. Leta 1562 je pokazal boječnost, ko bi moral biti skupaj z drugimi protestanti ujet, kar je povzročilo govorice o njegovem poskusu bega.

Naslovna stran Ene duhoune peisni, 1563

Sprva sta se Klombner in Trubar dobro razumela. Vendar so se odnosi med njima zaostrili, ko je Klombner leta 1561 organiziral zbiranje slovenskih cerkvenih pesmi za novo pesmarico. Trubar je zbirko pregledal in jo zavrnil zaradi pomanjkljive vsebine, oblike in izrazite (preveč) protikatoliške usmerjenosti. Klombner je kljub temu pesmi poslal Ivanu Ungnadu v Urach, ne da bi o tem obvestil Trubarja. Kljub temu je Klombner s svojo organizacijsko vnemo in stiki z Ungnadom pomembno prispeval k razvoju slovenskega protestantskega tiska. Njegova vloga pri zbiranju in promoviranju slovenskih cerkvenih pesmi ter drugih prevodov je pustila pomemben pečat, čeprav je njegovo delo pogosto ostalo v senci spora s Trubarjem. Pesmarica (Ene duhoune peisni) je leta 1563 izšla v Tübingenu pod Trubarjevim imenom, kar je še dodatno zaostrilo njun spor. Zbirka je vsebovala ponatis sedmih Trubarjevih pesmi iz leta 1550 in 60 pesmi raznih, večinoma neznanih avtorjev.

Ivan Ungnad

Ivan Ungnad

Ivan Ungnad III., baron Sonneški (1493–1564), rojen na Koroškem, je bil izkušen vojaški poveljnik in državni mož v 37-letni cesarski službi, kjer je varoval avstrijske meje in organiziral obrambo Vojne krajine pred turškimi napadi. Vzgojen na dvoru cesarja Maksimilijana I. za vojaški poklic je napredoval do položajev celjskega glavarja, štajerskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika na meji. Uspehi pri Linzu, na ogrskih bojiščih in pri Vinici so utrdili njegov sloves in vpliv.

Leta 1543 se je javno izrekel za protestanta, čeprav je že prej podpiral protestantske pridigarje, izgnal frančiškane iz Samobora in podpisal praško peticijo za versko svobodo. Po odpovedi iz državnih služb in, ko je prepustil upravljanje posesti svojima najstarejšima sinovoma je leta 1556 odšel v današnjo Nemčijo, živel v Wittenbergu in se zadrževal v Urachu, kjer je postal sodelavec vojvode Krištofa, ki mu je tudi dodelil rezidenco v Urachu. Bil je v intenzivnih stikih s Philippom Melanchtonom. Prejemal je plačo in posest za svoj dvor ter med letoma 1561 in 1564 ustanovil biblijski zavod in tiskarno (Windische, chrabatische und cirulische Thrukerey) za tiskanje protestantskih knjig v slovenščini, hrvaščini in italijanščini ter v cirilski, glagolični in latinični pisavi. Cvetoče podjetje, ki je izdalo najmanj 37 različnih del, je po njegovi smrti kmalu propadlo – tudi zaradi sporov med sodelavci. Ungnad je bil glavni mecén in zaščitnik P. Trubarja, ki ga je podpiral pri prevajanju in tiskanju verskih knjig. S finančno pomočjo in organizacijo tiskarne v Urachu, je omogočil izid prvih slovenskih protestantskih knjig ter neposredno prispeval k razvoju slovenskega knjižnega jezika. S svojim delovanjem je povezal slovenske in nemške reformatorje ter vzpostavil most med slovenskim prostorom in osrednjimi protestantskimi središči Evrope. Njegova prizadevanja za izobraževanje in širjenje Božje besede v domačem jeziku so utrdila temelje slovenske reformacije in korenito vplivale na kulturni razvoj Slovencev. Na obisku sestre v Vintířovjenu na Češkem je Ungnad nepričakovano umrl.

Peter Pavel Vergerij

Peter Pavel Vergerij ml, ok. 1550

Peter Pavel Vergerij ml. (ok. 1498–1565), roj. v Kopru, (ko je ta spadal pod Beneško republiko), v plemiški družini. Študiral je humanistične vede in pravo v Padovi. Med študijem se je srečal s številnimi humanisti in se z njimi zavzemal za Cerkveno reformo. V Padovi je leta 1522 tudi predaval. Pravno službo je opravljal v Padovi, Veroni in Benetkah. Ok. leta 1530 je odšel v Rim, da bi si pridobil zaupanje papeža Klemena VII. Po smrti brata Avrelija leta 1532 je prevzel njegovo mesto kot papežev tajnik. Leta 1533 je postal apostolski nuncij pri avstrijskem cesarju Ferdinandu I. Po papeževem naročilu, naj nemške kneze pripravi na koncil, se je srečal z Martinom Lutherjem v Wittenbergu. Leta 1534 so mu kot beneficiju dodelili župnijo Komen.

Čeprav pri spodbujanju protestantov, da pošljejo svoje delegate, ni bil ravno uspešen, ga je papež Pavel III. nagradil z modruško škofijo na Hrvaškem, leta 1536 pa s koprsko župnijo. Vergerij še ni pomislil na oddaljitev od Rimokatoliške cerkve niti se ni lotil reform znotraj te Cerkve, kakršne so zagovarjali Contarini in drugi. Kljub temu so 13. decembra 1544 pri beneški inkviziciji vložili zoper njega ovadbo. Čeprav ni bil obsojen, je kardinal Marcello Cervini, izkoristil dejstvo, da Vergerij ni bil oproščen, in preprečil njegovo udeležbo na koncilu. Vergerij se je vrnil iz Rive. Začel je z založniško dejavnostjo, ki se je vse bolj obračala proti Rimokatoliški cerkvi. Po tragični smrti prijatelja, odvetnika in zagovornika protestantizma Francesca Spiere, je poslal pismeno obrambo padovanskemu škofu, kar je obveljalo kot odpad od Cerkve. Na drugem procesu v Benetkah je bil 3. julija 1549 v odsotnosti v 34 točkah obsojen krivoverstva, zato so mu odvzeli škofovski status in ga izobčili.

Vergerij je ostal v Graubündnu do leta 1553, ko se je na poziv vojvode Krištofa iz Württenberga odpravil na potovanja v imenu evangeličanske Cerkve. V letih 1554 in 1555 je nagovarjal Primoža Trubarja, naj začne prevod Biblije v slovenščino. To je pripeljalo do Trubarjevega prevoda Matejevega evangelija leta 1555, ki je bil prvi integralni prevod dela Svetega pisma v ta jezik, kasneje pa je Trubar prevedel v slovenščino celotno Novo zavezo. Umrl je v Tübingenu.

Adam Bohorič

V času reformacije je deloval tudi Adam Bohorič (ok. 1624–1601/2), roj. v okolici Brestanice pod Bohorjem. Bohorič se je aprila 1543 vpisal na dunajsko univerzo, kjer se je vpisal kot Štajerc iz Krškega. Leta 1547 je uspešno dokončal študij s pridobitvijo naslova bakalaver. Od 1548 je študiral na univerzi v Wittenbergu, kjer je bil Melanchtonov učenec, a ni postal magister. Tam se je učil tudi latinsko in grško. Po končanem študiju jezikoslovja in glasbe v Wittenbergu je v letih 1551–1563 vodil šolo v Krškem. Ob odkritem prestopu k protestantski veroizpovedi se je tej službi odpovedal in leta 1565 šolo zapustil. Na povabilo P. Trubarja in S. Krelja je postal ravnatelj stanovske šole v Ljubljani (sedaj Klasična gimnazija v Ljubljani). Šolo je vodil do upokojitve leta 1582, v obdobju 1595–1598 pa je bil začasni ravnatelj. Šoli je napisal tudi šolski red in določil slovenščino za občevalni in poučevalni jezik na začetni stopnji. Med vodenjem stanovske šole se je Bohorič lotil pisanja in urejevanja prve slovenske slovnice Arcticae horulae succisivae (Proste zimske urice). Natisnjena je bila v letu 1584. Delo opredeljuje slovensko pravopisje in slovnico 16. stoletja, zato ga literarni zgodovinarji obravnavajo kot začetek kodifikacije slovenskega knjižnega jezika. Slovnico sestavljata dva večja dela, od katerih prvi obsega pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, drugi pa skladnjo. Našteta so tudi načela črkopisa, ki se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je bila napisana po zgledu latinske slovnice Philippa Melanchtona, zato je izpustila nekatere značilnosti slovenščine, vendar je kljub temu ostala v veljavi dobrih dvesto let. Bohorič in Trubar sta postavila trdnejša pravopisna pravila, ki se od današnjega slovenskega pravopisa ločijo zlasti po pisavi sičnikov in šumnikov:

Prva izdaja knjige Arcticae horulae succisivae. Na tej stran so vidni grbi treh dežel: Koroške, Štajerske in Kranjske.

Bohoričica

velika črka	mala črka	izgovorjava
Z	z	c
ZH	zh	č
S	ſ	s
SH	ſh	š
S	s	z
SH	sh	ž

Po mnenju Franceta Kidriča je Bohorič umrl v današnji Nemčiji, kar se je izkazalo za neresnično. Iz primarnega vira (tj. Davčna knjiga mesta Ljubljana), ki je obravnavan v oddaji 500 let rojstva Adama Bohoriča, je razvidno, da je umrl med 20. marcem 1601 in 27. avgustom 1602. To lahko izvemo, saj gre za davčno knjigo Ljubljana, kjer je 20. marca 1601 naveden Adam Bohorič, kot plačnik davkov (plačal je 2 goldinarja). 27. avgusta 1602, pa so v istem viru, ko je bil izveden popis za naslednje leto navedeni njegovi potomci, kar pomeni, da je umrl pred tem datumom. Zapisano je tolmačil Boris Golec.

Jurij Dalmatin

Naslovnica Biblie, 1584

Ključno delo slovenskega protestantizma je bil prevod celotne Biblije v slovenski jezik, ki ga je pripravil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589). Dalmatin se je rodil v Krškem. Do 18. leta se je šolal doma, pri Bohoriču, ki je Dalmatina vzgojil v protestantskem duhu. Od 1565. do 1566. leta je študiral na nižji latinski šoli v Württembergu. Dalmatin je po ordinaciji v Stuttgartu julija 1572 začel službo kot ljubljanski predikant, kjer je ostal vse življenje pod nadzorom superintendenta Spindlerja. V sodelovanju z drugimi pridigarji je oblikoval ministerij slovenske cerkve, s katerim je izmenično opravljal pridige v slovenščini in nemščini. Poleg glavne službe je prevzel tudi širše naloge, kot so nadzor nad stanovsko šolo, obiskovanje gradu Kacenštajn za krste, bogoslužja in pridige, sodelovanje v kranjskem protireformacijskem cerkvenem svetu, letne vizitacije protestantskih cerkvenih občin ter naloge povezane s tiskom Biblije. S tem je Dalmatin združeval pastoralno delo s širšim cerkvenim in organizacijskim delovanjem, ki je utrjevalo slovensko protestantsko cerkveno življenje. Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo. Knjiga je leta 1584 v Wittenbergu na Saškem pod polnim naslovom Biblia, tv ie, vse svetv pismv, Stariga inu Noviga Teſtamenta, slovenſki, tolmazhena, ſkusi Ivria Dalmatina. S prevodom celotnega Svetega pisma je vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Za Slovence je bilo to zelo pomembno jezikovno ter kulturno dejanje, saj smo se z njo uvrstili med kulturno razvite evropske narode. Prevajanje je potekalo okoli deset let, brez slovarjev in drugih jezikovnih knjig. Dalmatin je sicer poznal hebrejščino in grščino, a je izhajal iz Luthrovega prevoda. Biblijo so protestanti v domovino prevažali skrivaj v sodih, in jo razširjali po Kranjski, Štajerski in Koroški približno dve leti. Zanimivo je izpostaviti, da so duhovniki Katoliške cerkve smeli uporabljati Dalmatinov prevod, saj katoliškega prevoda Biblije še niso imeli. Dalmatinovih biblij niso zažigali, saj so upoštevali rimski Index librorum prohibitorum, ki je določal, da protestantske svetopisemske prevode krajevni škof dovoli pobožnim in učenim možem v pomoč pri razumevanju Vulgate. Za uporabo pa so potrebovali posebno dovoljene. Jeseni 1575 je Mandelc natisnil Dalmatinov prevod svetopisemske knjige Jezus Sirah, ki je prva v Ljubljani in na Slovenskem natisnjena slovenska knjiga, a ni ohranjena.

Sebastijan Krelj

Naslovna stran knjige Otrozhia biblia, 1566

Še ena pomembna osebnost je Sebastijan Krelj (1538–1567), roj. v Vipavi. Študiral je v Jeni pri protestantskem teologu Matiju Vlačiću. Postal je magister, leta 1561 pa je bil že njegov pomočnik. Iz Jene se je z Vlačićem preselil v Regensburg, leta 1563 je z njim obiskal Ljubljano, kjer se je seznanil s Trubarjem in postal drugi pridigar. Po Trubarjevem odhodu v Nemčijo, je leta 1565 postal njegov naslednik in drugi superintendant slovenske protestantske cerkve. Krelj se je izobrazil na področju teologije, v jezikoslovju (poleg nemščine in latinščine je obvladal grščino in hebrejščino, poznal je tudi hrvaščino, od pisav pa glagolico in cirilico), zato se je ponudil, da bi poučeval na stanovski šoli.

Leta 1562 je začel literarno pot z nemškim spisom Christlich bedencken, s katerim je nastopil proti Vlačićevim teološkim nasprotnikom. Leta 1563 je v pesmarici, ki sta jo uredila Klombner in Juričič, objavil dve pesmi (Symbolum Luther in Ta 14. inu 53. Psalm). Istega leta je napisal Summe christlicher Lehre, ki ni izšla v tisku, ampak je zametek poznejšega dela, imenove Otrozha biblia, ki jo je izdal leta 1566. V knjigo je prenesel pravopisne in jezikoslovne reforme Trubarjevega in Bohorievega pisanja, ob malem Abecedniku je objavil slovarček štiriindvajsetih besed, Katekizem v petih jezikih, navodilo za krščansko življenje in razlike med protestantsko in katoliško vero, Trubarjevo pesem Ne daj, Oča in svojo pesem O Bog Oča, nebeski Kral. Leta 1567 je izdal prvi del prevoda postile, katere avtor je Johannes Spangenberg. Naslov prevedene postile je Postila slovenska. V uvodu je zagovarjal svojo pravopisno reformo: dosledno je rabil znake za sičnike in šumnike, označil je mehki lj in nj, ločil u in v, uvedel akcentne znake in dodal znak ch za ć. Na koncu knjige je omenil, da je izdal samo prvi del, ker mu je za ostale primanjkovalo sredstev. V pisavi knjižne slovenščine ni upošteval le enega krajevnega govora, temveč je zajemal izraze iz več narečij. Njegov jezik vsebuje manj germanizmov kot Trubarjev. Prav tako Krelj manjkrat uporablja člen po nemškem načinu.

Felicijan Trubar

Naslovnica Ta celega catehismusa, 1595

Med pridigarji je bil tudi Felicijan Trubar (1555– po 1600), četrti sin Primoža Trubarja. Študiral je v Tübingenu, kjer je magistriral 1578. Ordiniran in imenovan je bil za superintendenta ljubljanske slovenske in nemške cerkve. Čeprav je njegov oče osrednja osebnost slovenskega slovstva, je Dalmatin poročal, da Felicijan slovenščine ne obvlada toliko in tako tekoče. Septembra 1580 ga je oče poslal z nemško Formulo concordiae na Koroško, Štajersko in Kranjsko, da bi se z njo seznanili protestantski teologi in učitelji ter jo tudi podpisali. Konec leta 1580 se je vrnil v Tübingen. 28. novembra istega leta je pridobil privolitev vojvoda Ludvika za nastavitev na Kranjskem in bil 21. decembra v tübinški župnijski cerkvi ordiniran. Januarja ali februarja 1581 je prišel v Ljubljano. Oče mu je dal za stanove pismo (datirano 3. januar 1581), v katerem izjavlja, da je srečen, ker bo sin v njegovi ljubi domovini čisto pridigal Kristusov evangelij. 3. marca 1581 je imel Felicijan že nagrobni govor umrli hčerki Krištofa Spindlerja. Poslej je delal kot pridigar v Ljubljani za skoraj 20 let, za Jernejem Simpliciusom od 1592 pa kot slovenski superintendent, od 1594 pa tudi nemške cerkve. Felicijan Trubar se je do aprila 1600 skrival na gradovih Brdo pri Kranju in Čretež pri Mokronogu, potem pa je zaradi bolezni in skrbi za svoje majhne otroke odšel za župnika v Grüntal na Württembrško kjer je umrl. Svojo bogato založeno knjižnico je zapustil kranjskim deželnim odbornikom.

Andrej Savinec

Andrej Savinec (ok. 1550– po 1595) je bil protestantski pridigar in učitelj, ki je deloval v Ljubljani ob koncu 16. stoletja. Po nasvetu Trubarja se je vpisal na teološki študij na Univerzi v Tübingenu, kjer je bil imatrikuliran 29. maja 1568 skupaj s Trubarjevim sinom Primožem ml., Jurijem Ševom, Danijelom Vrabcem in Lovrencom Engelshauserjem. V Tübingenu se je družil z Jurijem Dalmatinom in mu pomagal pri pregledovanju in popravljanju prevoda Pentatevha, ki je izšel leta 1578 pri tiskarju Janžu Mandelcu v Ljubljani. Prav tako je sodeloval pri prepisovanju in popravljanju Trubarjevega prevoda Novega testamenta. Zaradi finančnih težav ni mogel nadaljevati študija, zato je 10. januarja 1572 zaprosil kranjske deželne stanove za službo ali finančno podporo. Trubar je predlagal, naj mu stanovi dodelijo 20–30 goldinarjev, a Savinec takrat ni dobil niti podpore niti službe na Kranjskem. Pred 18. novembrom 1579 je postal diakon (pomožni pridigar) v župniji Škocijan pri Turjaku. Leta 1580 je podpisal Formulo concordiae, naslednje leto pa je sodeloval v revizijski komisiji za pregled Dalmatinove Biblije.

Naslovnica Hishna postilla D. Martina Lutheria, 1595

Savinec je pomemben zaradi svojega prispevka k slovenski protestantski književnosti. Leta 1595 je skupaj s Felicijanom Trubarjem pripravil novo izdajo Hishna postilla D. Martina Lutheria (izvorno Hauspostille), v katero je vnesel jezikovne posebnosti, značilne za gorenjsko in ljubljansko govorico. Savinec je napisal predgovor, v katerem je nagovoril preproste vernike in priporočil branje postile v primerih, ko ni bilo pridigarjev ali ko verniki niso mogli obiskovati bogoslužja. V delu je napisal tudi slovenski predgovor, v katerem se je imenoval Trubarjev »stari discipulus ali mlajši«. V predgovoru te knjige je tudi pisal o »materinim jeziku«, kar poudarja pomen zvez med rodom in idiomom. Kljub dobremu poznavanju Dalmatinove Biblije ni bil dober slovničar, ker je v svojem delu mešal Trubarjev in Dalmatinov pravopis. Poleg tega je Savinec sodeloval pri urejanju in popravljanju prevodov svetopisemskih besedil. Bil je redaktor knjige Biblije v slovenščini, Geneze, ki je bila poslana kranjskim deželnim stanovom leta 1572. Savinec je torej bil pomemben člen v protestantski skupnosti na Slovenskem, čeprav je bil eden od »manjših udov« te skupnosti.

Janž Tulščak

Naslovna stran Kerfzhanskih leipih molitev, 1579

Poleg že omenjenih reformatorjev je pri prevodih in organizaciji protestantskih skupnosti sodeloval še Janž Tulščak († ok. 1594). Sprva je bil delal kot katoliški mašnik deloval v Beli krajini. V Metliki je skupaj z G. Vlahovičem začel pridigati v protestantskem duhu ter istočasno sodeloval v komisiji, ki je odobrila hrvaške prevode Trubarjevih knjig. Leta 1571 je postal pomožni, 1581 pa deželni pridigar v Ljubljani, kjer je mdr. sodeloval v komisiji za Dalmatinov prevod Biblije. Tulščak je priredil prvi slovenski molitvenik Kerfzhanske leipe molitve, ki so bile natisnjene leta 1579 v ljubljanski tiskarni J. Mandelca. Molitvam, ki so prevedene iz latinščine in nemščine je dodan tudi dolg polemičen slovenski predgovor o pravi molitvi.

Matija Trost

Matija Trost († 1591), roj. v Vipavi je bil protestantski pridigar, prevajalec in novolatinski pesnik. Velja za pomembnega kulturnega posrednika med slovenskimi in nemškimi protestantskimi krogi konec 16. stoletja. Študiral je filozofijo in teologijo, najprej na Dunaju, kjer je leta 1582 dosegel naziv bakalavra iz filozofije. Ko se 21. marca 1584 v Gorici ni želel vrniti k katoliški veri, je moral zapustiti domovino. Leta 1585 se je vpisal na univerzo v Tübingenu, kjer je 6. avgusta 1589 magistriral iz teologije. Čeprav Trost ni ustvaril obsežnega opusa, je pomemben kot most med protestantsko teologijo, književnostjo in slovensko kulturo v času reformacije. S svojim prevodom in pesniškimi vložki je utrdil spomin na P. Trubarja ter prispeval k ohranjanju slovenske reformacijske tradicije. V svojih publiciranih delih (mdr. ENA LEPA INV PRIDNA PREDIGA, PER POGREBI) je kazal tudi domoljubju in spoštovanje do slovenskega jezika ter versko predanost reformacijskemu gibanju. Še en znak domoljubje in avtohistične težnje, kaže njegov podpis Illyrious Trostius Vipacensis. Po slogu pesmi sodijo v maniristično liriko: odlikujejo jih natančno oblikovane metafore, simbolika in premišljena poantiranost.

Janž Znojilšek

Janž Znojilšek, ok. 1640

Janž Znojilšek (ok. 1568–1659), roj v Ljubljani, se je med leti od 1584 do 1586 izobraževal v šoli v nekdanjem cisterijanskem samostanu Schulpforta blizu Jene v Turingiji in Wittenbergu (1587 do 1588) ter leta 1591 končal šolanje z magisterijem v Jeni. Med študijem je sodeloval z Dalmatinom pri ugotavljanju in odpravljanu napak pred tiskanjem Biblije. Vmes je 1588 poučeval na stanovski šoli v Ljubljani, kjer je bil 1592 tudi pridigar in 1594 cerkveni šolski nadzornik. Iz tega obdobja je znano tudi njegovo slovstveno delovanje. V pesmarici Ta celi catehismus, eni psalmi inu...kesčanske pejsni, ki je izšla 1595 v Tübingenu, sta objavljena njegova dva prevoda dveh nemških pesmi (Ena lepa duhovna peisen ter Ena peisen zuper vse souražnike te vere). Istega leta je v Tübingenu izšel tudi njegov prevod malega Lutrovega katekizma (Katechismus Doctoria Martina Luthra) s štirimi, verjetno njegovimi pesmimi, ki se odlikujejo z oblikovnim smislom za estetiko in sproščenostjo. Znojilšek je bil leta 1598 izgnan iz Ljubljane, zato je 1600 sprva odšel v Tübingen ter nato služboval v različnih krajih. Na univerzi v Heilbronnu je bil med letoma 1626 in 1637 protestantski župnik (pastor) in profesor hebrejščine. Leta 1637 je zapustil Heilbronn, se preselil v zahodno Frizijo, kjer je prav tako opravljal službo pastorja.

Marko Kumpreht

Marko Kumpreht (ok. 1555– po 1600), roj. v Ljubljani je bil slovenski protestantski pridigar in pesnik, eden zadnjih vidnejših predstavnikov slovenske reformacije v 16. stoletju. Med letoma 1577 in 1582 je študiral na graški stanovski šoli kot štipendist kranjskih deželnih stanov. Leta 1582 se je vpisal na univerzo v Tübingenu, kjer je ostal do 1584, nato pa nadaljeval študij v Strasbourgu, kjer je 1585 pridobil naziv bakalavra. Leta 1586 je zaprosil za podporo pri dosegu magistra, vendar so mu stanovi štipendijo odrekli, ker se je 1587. leta neredno poročil z Blandino Christ. Leta 1588 se je vrnil v Ljubljano in deloval kot protestantski pridigar. Sodeloval je tudi na posestvu grofa Ahaca Turna na Križu. Tam je grof Thurn uredil pokopališče in molilnico, ki pa jo je 1601 uničila rekatolizacijska komisija. Leta 1592 se je poročil z Judito Bohorič, hčerjo Adama Bohoriča. V okviru protireformacijskih ukrepov je bil leta 1598 med aretiranimi, vendar je bil še leta 1599 prisoten na Križu. Kmalu zatem je verjetno skupaj z drugimi pridigarji in družinami zapustil Kranjsko. Leta 1600 so mu kranjski stanovi izdali potrdilo in priporočilo za odhod v tujino ter dodelili 200 tolarjev potnine. Kumpreht je svojo literarno in pesniško dejavnost začel po letu 1588. V zadnji izdaji slovenske protestantske pesmarice (1595) je objavljenih sedem pesmi, ki nosijo njegovo ime: dve sta izvirni priredbi svetopisemskih besedil, pet pa prevodov po nemških predlogah. Njegove pesmi so slogovno in jezikovno podobne drugim protestantskim pesnikom tistega časa, izkazujejo pa izrazito versko občutje in preprost, ljudski izraz. Leta 1594 je pripravil tudi katalog knjižnice umrlega pridigarja Jerneja Simplicija.

Lenart Budina

Lenart Budina (ok. 1500–1572), roj. v Ljubljani je imel pomemben vpliv na reformacijo na Slovenskem kot eden prvih protestantskih šolnikov in zagovornikov novih verskih idej. Njegovo delovanje je bilo tesno povezano z razvojem izobraževanja v slovenskem jeziku, ker je kot učitelj in ravnatelj stanovske šole v Ljubljani spodbujal uporabo slovenščine pri pouku. S tem je prispeval k uveljavljanju jezika, ki je postal osrednji del slovenskega reformacijskega gibanja. Budina je sodeloval z glavnimi predstavniki reformacije, med njimi s Trubarjem in Bohoričem, ter podpiral njihova prizadevanja za širjenje protestantskih idej. Aktivno je sodeloval v protestantski skupnosti v Ljubljani, kjer je bil član zbora starešin in pomagal pri razširjanju Trubarjevih tiskov. Čeprav ni bil sam pomemben pisec, je bil pomemben moralni in organizacijski steber reformacijskega gibanja in je vplival na razvoj protestantske kulture in izobraževanja.

Janž Schweiger

Naslovna stran knjige Ta celi catehismvs, 1584

Janž Schweiger (ok. 1540–1585), roj. verjetno v Kočevju je bil slovenski protestantski pridigar, pesnik in duhovnik. Svojo pot je začel kot duhovnik v domačem kraju in bil nekaj časa upravitelj posestev Herbarda Turjaškega. Kasneje je deloval kot pridigar v Črnomlju, po odpustu Janža Tulščaka pa je bil leta 1569 imenovan za slovenskega pridigarja v Ljubljani, kjer si je naslednje leto kupil hišo. Leta 1580 je podpisal dokument Formula concordiae in leto pozneje sodeloval kot član komisije pri reviziji Dalmatinove Biblije. Zaradi bolehnosti je prosil za premestitev v Škocjan pri Turjaku, vendar je umrl, še preden je bila prošnja odobrena. Bil je poročen in imel več otrok. Njegov sin Andrej Schweiger je po posredovanju Primoža Trubarja leta 1583 prejel štipendijo kranjskih deželnih stanov ter se vpisal na univerzo v Tübingenu. Kljub skromnemu napredku pri študiju je pozneje postal vojni pridigar, nato pridigar na Krasu in od leta 1595 v Ljubljani.

Schweiger je zapustil dve ohranjeni pesmi, ki sodita med pomembne primere slovenske protestantske lirike:

• Boshyzhnapeisen (Ta Rimski Caeſar Auguſtus …), 10 kitic – prvič objavljena v Trubarjevi zbirki Try duhouske peissni (1575), nato tudi (1584) v Dalmatinovi pesmarici;
• Ena lepa duhovna peissen (Hvala Bogu, moj zhas je tu …), 27 kitic – objavljena v Dalmatinovi pesmarici (1584).

Mihael Bučič

Mihael Bučič (* ok. 1540) je bil protestantski (kalvinski) duhovnik, pisatelj in prevajalec. Svojo duhovniško pot je začel kot katoliški duhovnik v Belici, kjer je deloval v okviru zagrebške škofije. Med njegovimi sorodniki sta bila tudi Jurij in Nikolaj Bučič, znana zagrebška kanonika. Pod vplivom reformacijskih idej, ki so se širile iz slovenskih in madžarskih dežel, je Bučič kmalu prestopil v kalvinizem. Kot protestantski pridigar je deloval predvsem v Medmurju. Pri njegovem delu ga je podpiral vplivni hrvaški plemič Jurij IV. Zrinski, ki je v Nedelišču ustanovil protestantsko tiskarno in omogočil tisk več verskih knjig v domačem jeziku. Bučič je v tem času spisal več verskih del, med drugim Krščanski nauk ali katekizem hrvatski za luterane in Novi zakon, za katerega pa ni gotovo, ali je šlo za celoten prevod Nove zaveze ali le za posamezne dele. Nobeno od njegovih del se ni ohranilo, zato je njegova književna dejavnost znana le iz posrednih virov. Njegovo delovanje je naletelo na močan odpor katoliške oblaste. Proti njegovemu vplivu je nastopil škof Jurij Draškovič, ki je poskušal omejiti širjenje protestantizma na Hrvaškem. Ker Bučiča ni mogel pridobiti nazaj v katoliško Cerkev z uradnimi opomini, je leta 1574 sklical sinodo, na kateri je bil Bučič razglašen za odpadnika. Leta 1569 ga je papež Pij V. sicer omenil v pismu kot človeka, ki se je »vnel za katoliško stvar« (studium in provehenda re catholica), kar nakazuje, da so o njegovem delovanju krožile različne informacije. Po obsodbi leta 1574 o njem ni več zanesljivih poročil, domnevno pa je umrl proti koncu 16. stoletja.

Lenart Merherič

Lenart Merherič († po 1603) je bil eden najzgodnejših osebnosti zgodnje reformacije na Slovenskem in Hrvaškem ter pomemben predstavnik protestantske izobraženske mreže 16. stoletja. Kot eden najzgodnejših južnoslovanskih prevajalcev je pomembno prispeval k prenosu svetopisemskih besedil v domače jezike, s čimer je spodbujal razvoj pismenosti in verske misli med južnimi Slovani. Njegov prevod preroka Izaija, pripravljen leta 1563 v sodelovanju z Ivanom Ungnadom in natisnjen v Urachu, predstavlja enega prvih poskusov sistematičnega prevajanja Svetega pisma v hrvaščino, obenem pa pomemben eksperiment z uporabo glagolice in latinice. Po študiju je deloval kot učitelj in mentor plemiškim sinovom. Z rodbino Khisl in drugimi protestantskimi plemiči je vzdrževal tesne stike, bil povezan tudi z učenjakoma Nikodemom Frischlinom in Hieronimom Megiserjem. V času protireformacije se je zavzemal za pravice protestantov, pripravljal pisne nasvete deželnim stanovom in sodeloval pri obrambnih vlogah proti pritiskom nadvojvode in cesarja. Njegovo delovanje združuje teološko, jezikovno in politično razsežnost reformacijskega gibanja ter priča o pomembni vlogi posameznikov, ki so z izobraženostjo in delovanjem gradili temelje južnoslovanske protestantske kulture.

Samuel Budina

Samuel Budina (ok. 1545– po 1571), roj. v Ljubljani je bil predstavnik protestantske izobraženske elite 16. stoletja. S svojim delom je prispeval k povezovanju slovenskega in hrvaškega kulturnega prostora. Kot sin znanega šolnika Lenarta Budine (prej opisanega) je nadaljeval očetovo izobraževalno pot in študiral na univerzah v Tübingenu in Padovi, kjer je pridobil humanistično in pravno znanje. Tam je bil sošolec z Janezom Khislom. Od 31. oktobra 1569 do maja 1571 je deloval kot zagovornik, nato pa od maja 1571 kot plačani prokurator pri deželnem plemiškem sodišču (Landschranne). S. Budina je najbolj poznan zaradi prevoda Historije Sigeta, besedila o sigetski bitki, ki ga je v hrvaščini napisal Ferenc Črnko, tajnik in komornik Zrinskih. Budina se je v Tübingenu v času delovanja Ungnadovega biblijskega zavoda seznanil tudi s hrvaškim jezikom in pisavo ter v družbi hrvaških literatov pridobil znanje, ki mu je omogočilo prevajanje. S tem je pomembno prispeval k medkulturni izmenjavi in uveljavljanju slovenske izobraženosti v Evropi. Poleg prevajanja je deloval tudi kot učitelj in pravnik.

V Tübingenu se je šolalo od leta 1530 do 1614 kranjskih dijakov 113, štajerskih 115 in koroških 69, med njimi gotovo precejšnje število Slovencev.

Jurij Juričič

Naslovnica Postille, 1578

Jurij Juričič († 1578) je bil pridigar in prevajalec, ki je prišel ok. leta 1560 iz Vinodola v Ljubljano, kjer je bil pridigar v nemškem viteškem redu. Okoli leta 1562 leta se je zaposlil kot lektor v Urachu. Pregledoval je slovenske in hrvaške tekste. Kmalu se je vrnil na Kranjsko, kjer je pridigal v Kamniku in Ljubljani. Skupaj s Klombnerjem je uredil pesmarico Ene duhoune peisni (1563) in sodeloval pri prevodih psalmov. Leta 1578 je končal prevajanje Spangenbergove (protestantske) postile (Postilla, to ie Kerszhanske evangelske predige), pri kateri je sodeloval tudi Krelj. Participiral je tudi pri hrvaškemu prevodu drugega dela Novega testamenta, pomagal Dalmatinu in Konzulu iz nemščine prevesti Alberove pridige o toči in čarovnicah ter izdal glagoljski Beneficium Christi (vse v Tübingenu). Za potrebe hrvaške protostantske cerkve je z naslovom Crikveni ordinalic (Tübingen 1564) iz nemščine prevedel würtemberški cerkveni red in prevedel besedilo Beneficium Christi.

Protestantsko šolstvo

Z ustanovitvijo osnovnih šol in gimnazij so protestanti v drugi polovici 16. stoletja na Slovenskem izpeljali prvo šolsko reformo. S prvimi slovenskimi tiski so ustvarili temeljne pogoje za slovensko osnovno šolo ter za pouk branja, pisanja, verouka in petja v maternem jeziku. Pouk je bil namenjen vsem mladim inu preprostim Slovencem, da bi sprejeli novo vero in se kulturno razvijali. Ker so protestanti potrebovali izobražene uradnike, učitelje in pridigarje, so ustanavljali tudi nemške in latinske poklicne šole. Med najpomembnejšimi sta bili šoli v Celovcu (1553) in Ljubljani (1563), ki sta delovali kot deželni oziroma stanovski ustanovi s stopnjo gimnazije – šole, ki so dijake usposabljale za prehod na univerzo. Kljub številnim oviram – nasprotovanju deželnega kneza in katoliške duhovščine, turškim vpadom in kmečkim uporom – so protestanti uspeli ustanoviti osnovne in poklicne šole v večih krajih. Za nameščanje, odpuščanje in plačevanje učiteljev je pogosto skrbela mestna ali trška oblast, ob podpori deželne blagajne. Kadar so učitelja plačevali stanovi, je mesto zagotovilo vsaj šolske prostore in mu namenilo dodatek k plači. Ponekod je učitelj prejemal tudi šolnino in prispevek župnika. Upoštevati pa je treba, da je velik del prebivalstva – predvsem kmečko in mestno nižje slojevno prebivalstvo, kateremu je bila osnovna šola prvenstveno namenjena – ostajal katoliški. Zato protestantsko šolstvo ni moglo postati zelo razširjeno. Od reformacije, ki jo je v veliki meri usmerjalo plemstvo, bi bilo nerealno pričakovati gorečo podporo šolanju kmetov, še posebej po dveh kmečkih uporih zoper plemstvo. Protestantsko šolstvo, predvsem osnovno, zato ni neposredna zasluga same reformacije, temveč močne povezanosti vodilnih slovenskih protestantov z ljudstvom. S protireformacijo je protestantska šolska organizacija razpadla (razen na skrajnem vzhodnem robu slovenskega ozemlja): osnovnošolski učbeniki so pogoreli, učitelji so bili izgnani, gimnazijski pouk pa se je nadaljeval pod vodstvom jezuitov.

Prispevek slovenskih protestantov

1. - delovati je začela prva tiskarna
2. - izdelana prva tiskana slovenska knjiga
3. - slovenski jezik je postal knjižni jezik
4. - prvi slovenski črkopis in pravopis

Seznam pomembnejših slovenskih del protestantov

Protestantski pisci so ustvarili najmanj 56 knjig. In sicer mdr. katekizme, abecednike, pesmarice, postila in različne dele Stare zaveze in Nove zaveze. Značilni zanje so daljši ali krajši predgovori k verskim besedilom, v katerih so njihov pomen razlagali preprosto, da bi jih ljudje lažje razumeli.

1. Catechismus, 1550
2. Abecedarium, 1550
3. Catechismvs, 1555
4. Abecedarivm, 1555
5. Ta evangeli svetiga Matevsha (COBISS), 1555
6. Ena molitov tih kerszhenikov, 1555
7. Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, (COBISS),
8. Ta slovenski koledar 1557 (ponovno 1582)
9. Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta, 1560
10. Register, 1561
11. Articvli, 1562
12. Ene duhoune peisni, 1563
13. Cerkovna ordninga, (COBISS) 1564
14. Ta celi psalter Dauidou, (COBISS) 1566
15. Abecedarivm (COBISS), 1566
16. Otrozhia biblia, 1566
17. Ta celi catehismvs (COBISS), 1567
18. Ena duhovska peissen svbper Turke (COBISS), 1567
19. Eni psalmi, ta celi catehismus (COBISS), 1567
20. Catehismvs sdveima islagama, 1567
21. Noviga testamenta pvsledni deil, 1567
22. Historia Sigethi, 1568
23. Ta pervi psalm shnega triiemi islagami, 1569
24. Postilla, 1578
25. Kerfzhanske leipe molitve, 1579
26. Ta celi nov testament, 1582
27. Biblia, 1584
28. Ta celi catehismvs, 1584
29. Arcticae horulae succisivae, 1584
30. Hishna postilla (COBISS), 1595
31. Ta celi catehismus, 1595
32. Katechismus Doctoria Martina Luthra, 1595

Katoliški odziv v reformaciji in protireformacija

Protireformacijska politika

Škof Martin Brenner na medalji iz leta 1612

Reformacija je v slovenskih deželah dosegla razmeroma široko podporo med plemstvom in meščani, zato je katoliška cerkev za obrambo uporabljala tako teološke kot politične ukrepe. Obdobje protireformacije je povezano z vladavino cesarja Rudolf II. in nadvojvode Ferdinanda II. Kot kažejo zgodovinski viri, je bil na območju ljubljanske škofije najučinkovitejši voditelj protireformacije ljubljanski škof Tomaž Hren, na območju graško-sekavške škofije, škof Martin Brener, na območju lavantinske škofije pa škof Georg III. Stobäus von Palmburg. Skupaj so organizirali verske komisije. To so bile verske organizacije, ki so v času protireformacije v spremstvu oboroženih sil izganjale protestantske pridigarje, ukinjale protestantske šole, rušile protestantske cerkve in pokopališča, sežigale knjige in izganjale protestantske družine, ki se niso hotele odpovedati svoji veri.

Program protireformacije je bil popisan v mandatih in odlokih, ki so postopoma omejevali pravice protestantov. Od leta 1595 je Ferdinand II. samostojno vladal Notranji Avstriji, kjer je izvedel konsekventno protireformacijo. Prepovedal je karkšnokoli protestantsko bogoslužje. V letu 1598 je cesar Rudolf II. Habsburški uveljavil generalni mandat, ki je plemičem zaukazal, naj se odpovejo luteranstvu ali zapustijo deželo. Po nekaterih ocenah se je tretjina kranjskega plemstva odselila, njihova posest pa je bila podeljena katoliškim družinam. Prav tako so bile v javnosti organizirane procesije, javna sežiga protestantskih knjig in ponovno posvečanje cerkva. Med letoma 1600 in 1601 so na Mestnem trgu v Ljubljani sežgali zaplenjene knjige. Program je bil sicer legalističen, saj je oblast upoštevala pravne norme in lastninske pravice, vendar je izsiljeval prestope plemičev s političnimi in finančnimi vzvodi.

Voditelji protireformacije na območju ljubljanske škofije

Urban Textor

Urban Textor

Urban Textor (ok. 1491–1558), roj. v Lipi na Krasu, je bil izobražen humanist in teolog, ki je svoje življenje posvetil utrjevanju katoliške vere v času, ko se je po slovenskih deželah širila protestantska misel. Že pred škofovanjem je bil tesno povezan z dvorom cesarja Ferdinanda, kjer je kot dvorni kaplan, spovednik in vodja dvorne kapele pridobil izkušnje pri političnem in cerkvenem delovanju. Ko je bil leta 1543 imenovan za ljubljanskega škofa, se je hitro spopadel z vplivom protestantizma med domačim prebivalstvom in duhovščino, pri čemer je izkoristil pravna sredstva za omejevanje delovanja protestantskih voditeljev. Leta 1555 je v slovenski pridigi meščane Kranja pozval, naj ostanejo zvesti veri svojih očetov. Njegov pristop torej ni bil zgolj represiven; trudil se je ohraniti katoliško izobraževanje, spodbudil prihod jezuitov na območje škofije ter poskrbeti katoliško šolanje mladih, s čimer je dolgoročno krepil katoliški odpor proti reformaciji.

Janez Tavčar

Janez Tavčar

Janez Tavčar (ok. 1554–1597), roj. v okolici Štanjela. Na Dunaju, kjer je študiral bogoslovje je bil Tavčar vpisan kot de Sancto Michaele Carnus in Goritiensis, nedvomno torej bližnji rojak svojih prednikov ljubljanskih škofov U. Textorja in Konrada Glušiča. Od 1571 je bil župnik v Komnu, od 1574 mestni župnik v Gorici, od 1577 tu arhidiakon oglejskega patriarhata, od 1578 pa reformacijski komisar za dekanijo Kranj. Po smrti škofa Radliča je 1. marca 1580 Tavčarja za ljubljanskega škofa predlagal nadvojvoda Karel II. 20. maja je bil potrjen in prejel avgusta 1580 škofovsko posvečenje. Tavčar je v Ljubljani bival le malokdaj. Pred smrtjo je Tavčar za naslednika priporočil nadvojvodi Ferdinandu ljubljanskega stolnega dekana in pridigarja Hrena. Umrl je v Gradcu, po smrti so truplo prepeljali v Gornji Grad, kjer so ga pokopali, škof Hren pa je dal postaviti nagrobnik. Tavčar je že pred Hrenom poskušal izgnati protestante, tudi tako, da je mdr. posredno onemogočil tisk Dalmatinove biblije v Ljubljani pri J. Mandelcu. To je storil tako, da je obvestil nadvojvoda Karla, ki že od jeseni 1581 takšne tiske strogo prepovedal.

Tomaž Hren

Tomaž Hren

Tomaž Hren (1560–1630) je bil osrednja osebnost slovenske protireformacije in eden najvplivnejših ljubljanskih škofov. Rojen je bil v kranjski plemiški družini, šolal se je v Gradcu in na Dunaju. Leta 1597 je bil imenovan za ljubljanskega škofa, potrjen je bil leta 1599, ko je nasledil pokojnega Janeza Tavčarja. Organiziral je komisijo za versko reformo ljubljanske škofije. Hren je v duhu Tridentinskega koncila (ta se je zavzemal za prenovo Katoliške cerkve in utrditev njenih naukov kot odgovor na protestantsko reformacijo, ob poudarjanju pomena cerkvene tradicije, zakramentov in škofovske avtoritete) zahteval vrnitev cerkvenega premoženja, izgon protestantskih pridigarjev in uničenje protestantske literature. Hren je hotel ustanoviti založbo v Ljubljani; Janezu Čandku je spodbudil natis katoliških evangelijev in poslanic (Evangelia inu listuvi, 1613), sam pa je prepisal besedilo, ki je temeljilo na Trubarjevih oz. Dalmationovih prevodih. Znal je spretno uporabljati tudi politični pritisk: posegal je v stanovsko politiko, zahteval lojalnost plemičev in spreminjal zakone. Bil je tudi izjemen organizator in odločen zagovornik katoliške prenove: prepričal je deželne stanove, da so financirali delovanje jezuitov in kapucinov ter organiziral sežig protestantskih knjig.

Njegov cilj ni bil le izkoreniniti protestantizma, temveč tudi prenoviti cerkev v duhu tridentinskih reform. Poleg versko-politične vloge je bil Hren tudi mecen umetnosti in izobraževanja. Naročil je prenovo nekaterih cerkva v baročnem slogu. V Gornjem Gradu je za izobraževanje duhovnikov ustanovil Collegium Marianum. Hren je podpiral tudi liturgično glasbo, v Gornjem Gradu je naročil izdelavo novih orgel.

Politično-cerkveni vpliv zgoraj opisanih škofov je bil odločilen, saj so le-ti bili v tesnem stiku s cesarjem, ki je formalno vodil izvršitev zatiranja protestantov in reformatorjev. Do ok. leta 1630 je bil protestantizem v osrednjih slovenskih deželah skoraj izkoreninjen; preživela je le peščica plemičev in kmetov na Koroškem in v Prekmurju.

Katoliški pisci in prevajalci

Protestantski duhovniki, ki se niso želeli spreobrniti, so morali emigrirati ali so se skrivali. Plemiči, ki so ostali, so bili prisiljeni financirati in podpirati gradnjo katoliških cerkva idr. sakralnih objektov. V okviru Hrenovega programa je bila ustanovljena Ljubljanska jezuitska gimnazija, ki je postala prvo visokošolsko središče v regiji. Jezuiti so uvedli uprizoritve verskih dram, baročno retoriko in latinsko šolstvo, kar je vplivalo na širši kulturni razvoj. Vzporedno so kapucini in šolske sestre odpirali ljudske šole in karitativne zavode, ki so opravljali socialno delo, ki ga protestantska cerkev zaradi svoje zapovedi asketske skromnosti ni razvijala.

Protestantski tiskana besedila so sprožili nastanek prvih katoliških knjig v slovenščini in njenih narečjih.

Lenart Pachernecker

Lenart Pachernecker († 1580), roj. na Koroškem je bil katoliški duhovnik in cistercijan v Vetrinjskem samostanu in avtor prvega slovenskega katoliškega Katekizma. Pachernecker je vstopil v cistercijanski red že pred letom 1574 in bival kot profes v cisterijanskem samostanu Vetrinj. Leta 1574 je izdal delo Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua, prvo katoliško knjigo v slovenskem jeziku, ki jo je natisnil Hans Bartsch (Barč) v Gradcu. Pachernecker je v knjigi branil tradicionalno-cerkvene katoliške nauke, opisal sedem zakramentov in sedem smrtnih grehov ter razpravljal o dvanajstih Kristusovih čudežih. Njegov namen je bil okrepiti katoliško vernost in ponuditi ljudstvu izobrazbo v njihov jeziku ter katoliški veri. Kljub njegovemu zgodnjemu prispevku se izvirnik ni ohranil; o izidu knjige priča le izrazita kritika P. Trubarja.

Andrej Recelj

Katoliška stran je sočasno začela prevajati tudi pravna in zgodovinska besedila.

Naslovna stran Gornih bvqui, 1582

Andrej Recelj († ok. 1600), roj. na Kranjskem je bil katoliški duhovnik in morda cistercijan. Med leti 1580–1598 služboval kot vikar v Raki. Poleg posvečanju teologiji je bil tudi vinogradnik. Leta 1582 je končal prevod štajerskega Gorskega reda (zakona), iz leta 1543. Poimenoval ga je Gornih bvqui Od Krailove Suetlosti Offen inu poterien general inu Privilegium. Bukve obsegajo 27 listov in je hranjen v arhivu RS. Namenjen je bil branju vinogradnikom (Gornikom); Recelj se je skoraj v celoti držal štajerskega izvirnika, kar kaže, da je želel zanesljivo in dobesedno prenesti pravne določbe v slovenski jezik. Prevod Gorskih bukev je pomemben, ker je najdaljše pravno besedilo v slovenščini iz 16. stoletja. O jezikovnem in pravopisnem oblikovanju Pacherneckerjevega katekizma ter njegovega vpliva na delo Andreja Reclja lahko le ugibamo, saj ni ohranjen izvod knjige.

Janez Čandek

Naslovna stran Evangelia inu lystuvi, 1612

Pomemben predstavnik protireformacijskega katoliškega ustvarjenja je bil tudi Janez Čandek (ok. 1581–1624), roj. v Višnji Gori. Začetno izobrazbo je pridobil v Ljubljani. Leta 1600 je postal jezuit in poučeval na ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Leta 1610 je odpotoval v Gradec, kjer je do 1612 študiral teologijo. Po končanem študiju je večinoma deloval v Celovcu, Gradcu in Ljubljani. Kot jezuit je deloval v Ljubljani in Celovcu ter bil prvi, ki je v jezuitski cerkvi v Ljubljani začel pridigati slovensko. Hren svojih načrtov o izdaji katekizma, molitvenika in pesmarice ni mogel uresničiti, zato je leta 1613 v Gradcu izdal 3000 izvodov Evangelia inu lystuvi. Ti so temeljili na Dalmatinovem prevodu Biblije, a so bili tuji izrazi nadomeščeni z domačimi. Delo je bilo kasneje osemkrat ponatisnjeno in je obdržalo svoj prvotni protestantski vzor. Leta 1615 je v Augsburgu izšel slovenski prevod Catechismus minor Petra Kanizija (z naslovom Catechiſmus Petri Caniſij Soc. Iesv Th. Skusi malane Figure napréj poſtavlen, 'Mali katekizem Petra Kanizija SJ, predstavljen z ilustracijami'). Obe publikaciji je pripravil Čandek.

Alasia da Sommaripa

Naslovna stran knjige Vocabolario Italiano, e Schiauo, 1607

Alasia da Sommaripa (1578–1626), roj. v Sommarivi del Boscu, je bil italijanski rimskokatoliški duhovnik, zgodovinar in filolog. Rojen je bil v družini notarjev in najemniških vojakov. V mladosti je vstopil v servitski red kot brat Gregorio, ki se je ukvarjal predvsem z organiziranjem misijonov. Poslan je bil v Rim, v samostan San Marcello. Leta 1601 ga je v Devin pripeljal grof Raimondo della Torre Valsassina, ki je bil tedaj habsburški odposlanec v Benetkah, da bi vodil novo redovniško skupnost. Alasia je nadzoroval gradnjo samostana ob devinski graščini in skupaj z dvema sobratoma ustanovil šolo za sinove krajevnega plemstva, kjer so se učili jezike, znanosti in teologijo. Leta 1591 je ob graščini postavil cerkvico Svetega Duha. Gradnjo samostana je nadzoroval do dokončanja leta 1607, nato pa ga je leta 1612 zapustil in se vrnil v rodno Sommarivo. Po krajših postankih v Genovi in drugih italijanskih mestih se je ustalil v rimskem samostanu San Marcello, kjer je umrl leta 1626. Alasia je sestavil več molitvenikov servitskega reda, med katerimi je prvi, Navis Religionis Servorum Sanctae Mariae, izšel leta 1604 v Benetkah. Kasneje je pripravil še Corona septem dolorum figurata (1618) in Esercizi spirituali (1625). V delu Catalogo de' capitani, afieri e sargenti di Sommariva je zapisal zgodovino kraja in redovne skupnosti, leta 1622 je izdal leksikon pobožnosti, leta 1624 pa katalog samostanov in posvečenih stavb v okolici.

Med delovanjem v Devinu se je srečal s slovenskim jezikom, ki ga je govorila večina okoliških prebivalcev. Zavedal se je, da bo lahko duhovniško delo učinkovito opravljal le, če bo slovenski jezik obvladal, zato se ga je v nekaj letih tudi naučil. Leta 1607 je v Vidmu izšel njegov prvi italijansko-slovenski slovar imenovan: Vocabolario Italiano e Schiavo, ki velja za prvi dvojezični italijansko-slovenski slovar in enega najstarejših ohranjenih slovenskih katoliških tiskov posvetne vsebine. Slovar je izreden kulturni dokument in pomemben prispevek k literarni in jezikovni zgodovini slovenskega prostora v obdobju protireformacije.

Anton Vramec

Naslovnica knjige Kronike, 1578

Poleg prevodov zakonov so nastala tudi humanistična besedila v drugih slovenskih narečjih. Antol (Anton) Vramec (ok. 1538–1587/8), roj. v Ormožu ali njegovi okolici, je študiral v Rimu in na Dunaju ter leta 1567 doktoriral iz teologije in filozofije. Bil je član t. i. varaždinskega literarnega kroga, ki ga poleg njega sestavljajo še Ivanuš Pergošič, Blaž Škrinjarič in Blaž Antilovič. Leta 1568 je postal kanonik (najmlajši v škofiji), se vključil v polititično in kulturno življenje banske Hrvaške ali Kraljestva Slovenijeh (Regnum Sclavoniae), zastopal zagrebški kapitelj v saboru ali veči, bil poslanec in komisar ipd. 1569 je postal župnik na Griču, 1571 je napredoval v arhidiakonskega bekšinskega in 1573 varaždinskega. Leta 1578 je župnikoval v Brežicah. 1582 so mu vzeli kanoniško čast in beneficije – verjetno ker se ni hotel odreči svoji družini. Nato je bil župnik v Stenjevcu v Zagrebu in po zaslugi škofa P. Herešinca od 1584 do smrti v Varaždinu. Kot kanonik v Zagrebu je v Ljubljani izdal knjigo z naslovom: Kronika vezda znovich zpravliena kratka Szlouenzkim jezikom (1578), ki velja za prvo slovensko zgodovinsko knjigo. Leta 1586 pa je v Varaždinu izdal (katoliško) knjigo Postilla na vsze leto. Obe knjigi je natisnil že večkrat omenjeni, tiskar J. Mandelc. Slonita na tujih zgodovinah in cerkvenih predlogah. V obeh knjigah je prisotno tudi szlouenzko domoljubje – latinskem uvodu Kronike Vramec omenja domače (slovenske, hrvaške in ogrske) ter tuje narode in ljudstva.

Ivanuš Pergošič

Naslovnica knjige Decretvm, 1574

Ivanuš Pergošič (1521–1592) je bil slovensko-hrvaški (kajkavski) avtor, prevajalec in eden prvih pospeševalcev književnosti v kajkavskem narečju. Leta 1564 je bil imenovan za rektorja šole v Zagrebu, kar kaže na njegov pomemben položaj v tamkajšnjem izobraževalnem in kulturnem krogu. Ta skupina učenjakov je imela osrednjo vlogo pri začetkih književne dejavnosti na kajkavskem območju in pri vzpostavitvi prve oblike slovensko-hrvaške (kajkavske) književne norme. Najbolj je poznan po svojemu prevodu Werbőczyjevega Tripartituma, avtorja István Werbőczy. Ta nosi celoten naslov Decretvm, koteroga ie Verbeczi Istvan Diachki popiszal, a poterdil gha ie Laſslou, koterie za Mathiaſsem kral bil, zauße ghoßpode i Plemenitih hotieniem, koteri pod Wugherſske corune ladanie ſlisze, od Ivanussa Pergossicha na Szlouienſski iezik obernien, stampan v Nedelischu leto naſegha zvelichenia. Delo je bilo natisnjeno v Nedelišču v Medmurju, kjer je v tem času delovala tiskarna pod pokroviteljstvom rodbine grofov Zrinski. V predgovoru tega dela je Pergošič zapisal, da je knjiga na sslovienſski iezik obernien[a] pri čemer je poudaril, da je namenjena Slovenom in Hrvatom. S tem je pokazal zavest o skupnem kulturnem prostoru obeh ljudstev in o enotnosti njihovega jezika, ki ga je imenoval »slovenski«. Ta knjiga predstavlja začetek kajkavske književnosti in prvo tiskano knjigo v tem narečju, zato ima izjemen pomen v zgodovini hrvaškega in slovenskega knjižnega jezika.

Blaž Škrinjarič

Blaž Škrinjarič (ok. 1520–1592), rojen v okolici Varaždina, je bil notar in sodnik, ki je kot član varaždinskega literarnega kroga pomembno vplival na zgodnje oblikovanje kajkavske književnosti. Izobraževal se je na Ogrskem, nato pa deloval kot učitelj v Aszalu. Kasneje je postal rektor šole v Varaždinu ter opravljal naloge mestnega notarja in sodnika. Bil je tudi notar. Kasneje je dosegel položaj predsednika oktavskega sodišča in se uveljavil kot eden najpomembnejših izobražencev v mestu. Leta 1588 je bil vpleten v odmeven sodni postopek zaradi domnevnega prešuštva. Obtožbe je zanikal in bil po sodnem postopku oproščen, vendar je dogodek vplival na njegovo nadaljnje javno delovanje. Leta 1587 je Škrinjarič v tiskarni Janeza Mandelca izdal latinski delo De Agno Paschali, ki ga je posvetil svojemu vzorniku in prijatelju A. Vramcu.

Prispevek slovenskih rimokatoličanov

1. - izdelan prvi slovenski katoliški katekizem
2. - izdelana prva slovenska zgodovinska knjiga
3. - izdelan prvi italijansko-slovenski slovar
4. - prevedeni dve izmed najstarejših pravnih besedil (Decretvm in Gornih bvqui)

Seznam pomembnejših del slovenskih rimokatoličanov

1. Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua, 1574
2. Decretvm, koteroga ie Verbeczi Istvan Diachki popiszal, a poterdil gha ie Laſslou, koterie za Mathiaſsem kral bil, zauße ghoßpode i Plemenitih hotieniem, koteri pod Wugherſske corune ladanie ſlisze, od Ivanussa Pergossicha na Szlouienſski iezik obernien, 1574
3. Kronika vezda znovich zpravliena kratka Szlouenzkim jezikom, 1578
4. Gornih bvqui Od Krailove Suetlosti Offen inu poterien general inu Privilegium, 1582
5. Postilla na vsze leto, 1586
6. Vocabolario Italiano, e Schiauo, 1607
7. Evangelia inu lystuvi, 1613
8. Catechiſmus Petri Caniſij Soc. Iesv Th. Skusi malane Figure napréj poſtavlen, 1615

Vpliv in zapuščina reformacije in protireformacije

Slovenski knjižni jezik in identiteta

Naslovna stran Trubarjevega Abecedariuma, 1550

Reformatorsko izročilo je utrdilo zavest, da je jezik temelj narodne identitete. Protestanti so prvi prepoznali potrebo, da vernike nagovarjajo v njihovem jeziku, zato so začeli razvijati pravopis, slovnico in bogat besedni zaklad. Primož Trubar, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič so s svojim delom postavili temelje slovenskega knjižnega jezika, ki so deloma preživeli protireformacijo. Marsikateri njihov doprinos so kasneje prevzeli tudi katoliški pisci in baročni ter renesančni literati, kar je omogočilo nadaljnji razvoj slovenščine kot jezika in kulture.

Slovenski jezik, zapisan v bohoričici po latinskem vzoru, se je v 19. stoletju preoblikoval s prehodom na gajico, vendar mnogi izrazi iz Dalmatinovega prevoda Biblije ostajajo v rabi še danes. Besede za verske pojme, naravne pojave in pravne zadeve so se prenašale iz generacije v generacijo ter se uveljavile tudi v katoliški literaturi. Ohranjanje protestantskih knjig v zasebnih zbirkah je prispevalo k temu, da je slovenščina preživela kot jezik pisne in duhovne kulture.

Reformacija je poudarila pomen prevajanja kot kulturnega in narodnega poslanstva. Slovenci so pridobili zavest, da lahko svoje ideje izražajo v lastnem jeziku, kar je vplivalo na poznejše razsvetljenske in narodnobuditeljske gibe 18. in 19. stoletja. Kulturni ustvarjalci, kot sta France Prešeren in Matija Čop, so se sklicevali na Trubarja in Bohoriča kot na očete slovenskega jezika, tudi škof Anton Martin Slomšek je leta 1862 pozitivno ocenil protestantska prizadevanja za uveljavitev slovenščine in slovenstva.

Izobraževalne in družbeno-politične posledice

Reformacija je spodbudila zanimanje za pismenost in branje ter okrepila pomen izobraževanja. Protestantske šole so širšemu krogu otrok posredovale znanje branja, pisanja, latinskega jezika ter osnov matematike, geografije in teologije. Pouk je potekal v slovenskem in nemškem jeziku, vanj pa so bila vključena tudi dekleta. Učiteljice, pogosto vdove pridigarjev, so dekleta učile branja in ročnega dela, kar je prispevalo k njihovi večji družbeni vlogi. Šole so bile dostopne otrokom različnih družbenih slojev, saj so plemiči in meščani financirali štipendije za nadarjene kmečke učence. Reformirana pedagogika je spodbujala samostojno razmišljanje in razpravo.

Politično je reformacija povezala plemiče in meščane v prizadevanjih za večjo samostojnost znotraj habsburškega sistema. Ko je cesar začel izvajati protireformacijske ukrepe, je to povzročilo beg številnih pomembnih družin, ki so se večinoma preselile v današnjo Nemčijo. Plemiški beg ni bil le verski, ampak tudi gospodarski problem – dežela je izgubila izkušene administratorje, vojake in mecenate, njihove posesti pa so pogosto prevzeli tujci, ki so uvedli drugačne gospodarske metode in spremenili kmetijske prakse. Katoliška cerkev je hkrati pridobila nadzor nad velikimi zemljišči in z njimi financirala svoje ustanove. Odhod nekaterih izobražencev je tako zmanjšal gospodarski in kulturni potencial slovenskih dežel.

Protireformacijski ukrepi so spodbudili tudi centralizacijo oblasti. Deželni stanovi, ki so med reformacijo poskušali omejiti vpliv Habsburžanov, so brez podpore protestantskih plemičev morali pristati na absolutistično vladavino, kar je pospešilo preobrazbo habsburške monarhije v centralizirano državo s trdnim vojaškim in birokratskim aparatom. Na socialni ravni so bili odpravljeni svobodni cerkveni izbori in samoupravni zbori, vsi prebivalci pa so morali prisostvovati katoliškemu bogoslužju. Hkrati je protireformacija utrdila vpliv jezuitskega reda ter v slovenske kraje pripeljala nove redove, med njimi kapucine in klarise.

Protestantski vpliv v Prekmurju in današnji čas

Prekmurje kot protestantska regija

Prekmurje, severovzhodna regija onkraj Mure, je posebnost v slovenskem verskem prostoru. Od 10. do 20. stoletja je bilo del Ogrskega kraljestva in zato ni bilo vključeno v centralizirano habsburško protireformacijo. Protestantske skupnosti so tam nastajale že v 16. stoletju, zlasti po zaslugi madžarskih grofov Széchy, ki so širili luteranske ideje na Goričkem. Tako se je začela izoblikovati Evangaličanska cerkev in njena skupnost. Na severu Prekmurja so ob koncu 18. stoletja, po tolerančnem patentu cesarja Jožefa II., ustanovili prvo evangeličansko faro v vasi Puconci, ki je imela prvotno približno 5700 članov.

Prekmurje ostaja najbolj versko raznoliko slovensko območje. Poleg prevladujoče rimskokatoliške cerkve tam živi pomembna luteranska skupnost, ki predstavlja med 20 in 25 % prebivalstva regije. Več občin ima luteransko večino – Puconci, Gornji Petrovci in Hodoš – v občini Moravske Toplice pa luterani predstavljajo skoraj polovico prebivalstva. Še danes se v Prekmurju odvijajo evangeličanske procesije, bogoslužja in kulturne prireditve; svetišča, kot sta cerkvi v Puconcih in Domanjševcih, so pomembna središča kulturne dediščine.

Po podatkih nacionalnih in cerkvenih statistik živi v Sloveniji okoli 20.000 evangeličanov, kar pomeni približno 0,8 % prebivalstva, večina pa jih živi prav v Prekmurju. Evangeličanska cerkev veroizpovedi v Sloveniji vodi parohije v Puconcih, Murski Soboti, Gornjih Petrovcih in Hodošu. Evangeličani so aktivni v ekumenskih projektih, sodelujejo v kulturnih dogodkih in prispevajo k regionalni identiteti. Po drugi svetovni vojni je socialistična oblast omejila cerkvene dejavnosti, vendar je v Prekmurju dopuščala delovanje evangeličanske cerkve kot priznane verske skupnosti. Po osamosvojitvi Slovenije so protestantske cerkve doživele prenovo in se vključile v širšo evropsko protestantsko mrežo.

Prekmurje je razvilo lastno knjižno tradicijo; leta 1715 je Franc Temlin v prekmurščini izdal prvo tiskano knjigo Mali katechismus. Kmalu zatem, v 18. stoletju je Štefan Küzmič prevedel Novi zavezo v prekmurski dialekt (1771). Prekmurski evangeličanski pisci so ohranili protestantsko teologijo, a so se približali tudi narodnemu gibanju; med pomembne avtorje sodita Mikloš Küzmič in Jože Košiček. Napisali so tudi staro martjansko pesmarico, pisano v svojem jeziku.

Spomeniki in turistične poti

Državna proslava ob dnevu reformacije leta 2024

Danes lahko obiskovalci sledijo Poti reformacije. Pomembne točke so Rašica, rojstni kraj Primoža Trubarja, kjer stoji spominski dom; Ljubljana, kjer so delovale tiskarna, šola in knjižnica, ter Puconci, prva evangeličanska fara v Prekmurju. Na teh krajih se odvijajo vsakoletne prireditve ob dnevu reformacije, vodeni ogledi in glasbeni festivali. V Rašici si obiskovalci lahko ogledajo Trubarjevo spominsko hišo in del javne knjižnice.

Državni zbor RS je leta 1992 razglasil 31. oktober – dan, ko je Martin Luther leta 1517 objavil teze – za Dan reformacije, ki je dela prost dan. S tem je reformacija uradno priznana kot del nacionalne dediščine.

Evangaličanska cerkev v Puconcih

Protestantske cerkve v Sloveniji

• Binkoštna cerkev v Sloveniji
• Binkoštna evangelijska cerkev - severovzhodno okrožje Arhivirano 2011-05-14 na Wayback Machine.
• Binkoštna cerkev Ljubljana Arhivirano 2011-02-07 na Wayback Machine.
• Binkoštna cerkev Ljubljana Arhivirano 2011-02-07 na Wayback Machine.
• Evangelijska cerkev Kranj Arhivirano 2013-08-21 na Wayback Machine.
• Evangelijska cerkev Koper
• Evangelijska cerkev Novo Mesto
• Evangelijska krščanska cerkev Ljubljana
• Evangeličanska Cerkev v republiki Sloveniji
• Krščanska Adventistična cerkev v Sloveniji
• Krščanska Baptistična cerkev Celje Arhivirano 2013-10-21 na Wayback Machine.
• Krščanska Baptistična cerkev Ljubljana
• Krščanska cerkev Kalvarija - Celje Arhivirano 2010-09-06 na Wayback Machine.
• Krščanski center Šentjur pri Celju

Zunanje povezave

• Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja

Viri in literatura

• Ahačič, Kozma (2007). Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 234826496.
• Ahačič, Kozma (2012). Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 262477056.
• Ahačič, Kozma (2013). »Nova odkritja o slovenski protestantiki«. Slavistična revija. 61 (4): 543–555. COBISS 53874786.
• Ahačič, Kozma (2024). Stati inu obstati: prvih petdeset slovenskih knjig. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 191856643.
• Cvirn, Janez; Grdina, Igor; Ivanič, Martin; Longyka, Igor; Prunk, Janko; Simoniti, Vasko; Štih, Peter; Vidic, Marko (2003). Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 124887808.
• Devetak, Robert ur. (2022). Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja : slovenski pogledi. Ljubljana: ZRC SAZU. str. 105–130. COBISS 106174467.
• Dular, Anja (2015). »Vloga žensk v črni umetnosti: prve slovenske knjige in zgodovina tiskarstva v Sloveniji«. Paradigma: zaton-preobrazba-preporod v likovni umetnosti. 9 (2): 125–143. COBISS 9162080.
• Fujs, Metka (2017). Ženske in reformacija: 2017: 500 let reformacije: vodnik po razstavi. Murska Sobota: Pomurski muzej. COBISS 92238081.
• Golec, Boris (2013). Primož Trubar. Prispevki k življenjepisu. Elektronska izdaja. ZRC SAZU.
• Golec, Boris; Jesenšek, Marko; Jesenšek, Vida; Borovnik, Silvija; Koletnik, Mihaela (2022). Novi pogledi na Adama Bohoriča (PDF). Ljubljana: ZRC SAZU. COBISS 104202499.
• Granda, Stane (2022). Pot v samoslovenstvo : prva osamosvojitvena zgodovina Slovencev. Ljubljana: Družina. COBISS 98508547.
• Grdina, Igor (1999). Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja. COBISS 43670529.
• Höfler, Janez (2009). Trubarjevi "Lubi Slovenci" ali Slovenija pred 650 leti v Strasbourgu. Ljubljana. COBISS 245213440.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
• Janež, Stanko; Ravbar, Miroslav (1978). Pregled slovenske književnosti. Maribor: Obzorja. COBISS 11236865.
• Jembrih, Alojz (1996). Kajkaviana croatica: hrvatska kajkavska riječ. Braća hrvatskoga zmaja. ISBN 978-953-6040-04-9.
• Maštrović, Tihomil (2001). Zbornik o Branku Vodniku: književnom povjesničaru : zbornik radova sa znanstvenoga skupa Zagreb-Varaždin, 13.-15. travnja 2000. Hrvatski studiji Sveučilišta. ISBN 978-953-6682-22-5.
• Mohorovičić, Andre (1983). Varaždinski zbornik: 1181-1981 : zbornik radova sa znanstvenog skupa održanog u Varaždinu od 1. do 3. lisopada 1981. godine povodom obilježavanja 800. godišnjice grada. Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti.
• Rajšp, Vincenc (1984). »Slovenski protestantizem, uraška tiskarna in cene«. Zgodovinski časopis. 38: 161–164. COBISS 8737069. ISSN 0350-5774.
• Rigler, Jakob (1968): Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. (COBISS)
• Rupel, Mirko (1966). Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Državna založba Slovenije. COBISS 20387328.
• Sedar, Klaudija; Andrejek, Tadeja (2021). Po poti reformacije na Slovenskem. Murska Sobota: Zavod Primoža Trubarja; Mestna občina Velenje. COBISS 86524163.
• Sket, Jakob (1893). Slovenska slovstvena čitanka za učiteljišča. Dunaj: C. kr. zaloga šolskih knjig. COBISS 5088440.
• Sreš, Barbara (2010). Reformacija in razvoj evangeličanske cerkve v Prekmurju (diplomsko delo). Maribor: [B. Sreš]. COBISS 17553672.
• Štih, Peter; Simoniti, Vasko; Vodopivec, Peter (2008). Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Modrijan. COBISS 2573684.
• Štih, Peter; Vodopivec, Peter; Suppan, Arnold; Vidmar, Luka (2025). Na obeh straneh Alp: slovensko-avstrijska zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 220800515.
• Štrekelj, Karel (2012–2014). »Zgodovina slovenskega slovstva«. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. COBISS 265906176.
• Vinkler, Jonatan (2020). Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem. COBISS 44851971.
• Zvonar, Ivan (2009). Na kajkavskim korijenima: rasprave i studije. Meridijani. ISBN 978-953-239-108-4.
• Žebovec, Marjeta (2010): Slovenski književniki : rojeni do leta 1869. Ljubljana: Založba Karantanija. (COBISS)