Prisilno razseljevanje v Sovjetski zvezi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prisilno razseljevanje v Sovjetski zvezi
Glavni tokovi prisilnega preseljevanja med dekulakizacijo (1930-1931)
LokacijaSovjetska zveza in okupirana sovjetska ozemlja
Datum1930–1952
Žrtve800.000–1.500.000
StorilciJosif Stalin, NKVD, Lavrentij Berija

Prisilno razseljevanje v Sovjetski zvezi je izvajala vlada Sovjetske zveze od leta 1930 do 1952 po naročilu sovjetskega voditelja Josifa Stalina in pod vodstvom NKVD oz. Lavrentija Berije. Razvrsti se lahko v naslednje široke kategorije: deportacije »protisovjetskih« kategorij prebivalstva (pogosto označenih za »sovražnike delavstva«), deportacije celotnih narodov, selitev delovne sile in organizirane migracije v nasprotnih smereh za zapolnitev etnično očiščenih ozemelj. Dekulakizacija je bil prvi dogodek, kjer je bil deportiran ves razred, medtem ko je deportacija sovjetskih Korejcev leta 1937 pomenila posebne etnične deportacije celotne narodnosti.[1]

V večini primerov so bili cilji premalo poseljena oddaljena območja. To vključuje deportacije nesovjetskih državljanov iz držav zunaj ZSSR v Sovjetsko zvezo. Ocenjuje se, da so prisilne razselitve skupno prizadele vsaj 6 milijonov ljudi.[2][3][4] Od tega je bilo v letih 1930–1931 razseljenih 1,8 milijona kulakov, v letih 1932–39 1,0 milijona kmetov in etničnih manjšin, v letih 1940–52 pa približno 3,5 milijona pripadnikov etničnih manjšin.[1]

V sovjetskih arhivih je zabeleženih 390.000 smrtnih žrtev med prisilno razselitvijo kulakov in do 400.000 smrti oseb, deportiranih v prisilna naselja v štiridesetih letih 20. stoletja;[5] po drugi strani zgodovinar Nicolas Werth skupno število ljudi, ki so umrli zaradi deportacij, ocenjuje na 1 do 1,5 milijona.[2] Sodobni zgodovinarji te deportacije označujejo kot zločin proti človeštvu in etnično preganjanje. Dvoje deportacij z najvišjo stopnjo umrljivosti, deportacijo krimskih Tatarov ter deportacijo Čečenov in Ingušev, so Ukrajina, tri druge države in Evropski parlament priznala kot genocid.[4][6] 26. aprila 1991 je Vrhovni sovjet Ruske sovjetske federativne socialistične republike pod vodstvom predsednika Borisom Jelcinom sprejel zakon o rehabilitaciji zatiranih narodov, katere 2. člen je vse množične deportacije obsodil kot »Stalinovo politiko klevetanja in genocida«.[7]

Sovjetska zveza je izvajala tudi razselitve na okupiranih ozemljih, pri čemer je med deportacijami, poboji ter internacijami in prisilnim delom v taboriščih umrlo več kot 50.000 ljudi iz baltskih držav in 300.000 do 360.000 izgnanih Nemcev iz vzhodne Evrope.[8]

Deportacije družbenih skupin[uredi | uredi kodo]

Kulaki so bili skupina razmeroma premožnih kmetov in so uporabljali ta izraz razrednega sistema v Ruskem imperiju, Sovjetski Rusiji in zgodnjem obdobju Sovjetske zveze. Bili so najštevilčnejša skupina, ki jo je izgnala Sovjetska zveza.[9] Preseljevanje ljudi, ki so bili uradno označeni za kulake, se je nadaljevalo do začetka leta 1950, vključno z več večjimi skupinami: 5. septembra 1951 je sovjetska vlada ukazala deportacijo kulakov iz Litovske SSR zaradi "sovražnih dejanj proti kolhozom", kar je bila ena zadnjih preselitev tiste družbene skupine.[10]

Veliko število kulakov, ne glede na njihovo narodnost, je bilo preseljenih v Sibirijo in Srednjo Azijo. Po podatkih iz sovjetskih arhivov, ki so bili objavljeni leta 1990, je bilo v letih 1930 in 1931 v delovne kolonije in taborišča poslanih 1.803.392 ljudi, na cilj pa jih je prišlo le 1.317.022. Deportacije v manjšem obsegu so se nadaljevale po letu 1931. Število kulakov in njihovih sorodnikov, ki so umrli v delovnih kolonijah od leta 1932 do 1940, je bilo 389.521.[11] Skupno število deportiranih je sporno. Previdne ocene predpostavljajo, da je bilo deportiranih 1.679.528–1.803.392 ljudi, medtem ko najvišje ocene pravijo,[12] da je bilo do leta 1937 deportiranih 15 milijonov kulakov in njihovih družin ter da je med deportacijo veliko ljudi umrlo, vendar celotno število ni znano.[13]

Operacije proti etničnim manjšinam[uredi | uredi kodo]

Vlak z deportiranimi romunskimi begunci po sovjetski aneksiji Besarabije.

V tridesetih letih 20. stoletja se je kategorizacija tako imenovanih sovražnikov ljudstva premaknila z običajnih marksistično-leninističnih, razrednih izrazov, kot je kulak, na etnične.[14] Delna odstranitev potencialno problematičnih etničnih skupin je bila tehnika, ki jo je dosledno uporabljal sovjetski diktator Josif Stalin med svojim vladanjem:[15] samo med letoma 1935 in 1938 je bilo deportiranih vsaj deset različnih narodnosti.[16] Nemška invazija na Sovjetsko zvezo leta 1941 je povzročila množično stopnjevanje sovjetskega etničnega čiščenja.[17]

Deportacija Korejcev v Sovjetski zvezi, prvotno načrtovana leta 1926, sprožena leta 1930 in izvedena leta 1937, je bila prva množična selitev celotne narodnosti v Sovjetski zvezi.[18] Skoraj vsa sovjetska populacija etničnih Korejcev (171.781 ljudi) je bila oktobra 1937 prisilno preseljena z ruskega Daljnega vzhoda na nenaseljena območja Kazaške SSR in Uzbekistanske SSR.[19]

Če pogledamo celotno obdobje Stalinove vladavine, lahko naštejemo deportirane manjšine: Poljake (1939–1941 in 1944–1945), Kolske Norvežane (1940–1942), Romune (1941 in 1944–1953), Estonce, Latvijce in Litovce (1941 in 1945), Povolški Nemci (1941–1945), Ingrijski Finci (1929–1931 in 1935–1939), Finci v Kareliji (1940–1941, 1944), Krimski Tatari, Krimski Grki (1944) in Kavkaški Grki (1949–50), Kalmiki, Balkarci, Krimski Italijani, Karačajci, mešketski Turki, Karapapaki, daljnovzhodni Korejci (1937), Čečeni in Inguši (1944). Tik pred, med in takoj po drugi svetovni vojni je Stalin izvedel vrsto deportacij velikega obsega, ki so močno vplivale na etnični zemljevid Sovjetske zveze.[20] Ocenjuje se, da je bilo med letoma 1941 in 1949 skoraj 3,3 milijona deportiranih v Sibirijo in srednjeazijske republike.[21] Po nekaterih ocenah je do 43 % preseljenega prebivalstva umrlo zaradi bolezni in podhranjenosti.[22]

Zahodne aneksije in deportacije 1939—1941[uredi | uredi kodo]

Sovjetski voditelj Josif Stalin in poveljnik NKVD Lavrentij Berija (spredaj na stolu). Oba sta bila odgovorna za množične deportacije etničnih manjšin.

Po sovjetski invaziji na Poljsko, ki je sledila po uspešni nemški invaziji, ki je zaznamovala začetek druge svetovne vojne leta 1939, je Sovjetska zveza priključila vzhodne dele okupirane Poljske. V letih 1939–1941 je sovjetski režim deportiral 1,45 milijona ljudi, ki so živeli na priključenih ozemljih. Po podatkih poljskih zgodovinarjev je bilo 63,1 % teh ljudi Poljakov in 7,4 % Judov.[23] Prej je veljalo, da je okoli 1,0 milijon poljskih državljanov umrlo v rokah Sovjetov,[24] nedavno pa poljski zgodovinarji, ki temeljijo predvsem na poizvedbah v sovjetskih arhivih, ocenjujejo število smrtnih žrtev na približno 350.000 ljudi, deportiranih v letih 1939–1945.[25][26]

Enako je sledilo v baltskih republikah Latviji, Litvi in ​​Estoniji.[27] Ocenjuje se, da je bilo v letih 1940–1953 iz Baltika deportiranih več kot 200.000 ljudi. Poleg tega so jih najmanj 75.000 poslali v koncentracijska taborišča Gulag. 10 % celotne odrasle baltske populacije je bilo deportiranih ali poslanih v taborišča za prisilno delo.[28][29] Leta 1989 so domači Latvijci predstavljali le 52 % prebivalstva svoje države. V Estoniji je bila številka prebivalstva 62 %.[30] V Litvi je bil položaj boljši, ker so se migranti, poslani v to državo, dejansko preselili na nekdanje območje Vzhodne Prusije, ki v nasprotju s prvotnimi načrti nikoli ni postalo del Litve.[31]

Podobno so bili Romuni iz regije Črnovic in Moldavije deportirani v velikem številu, ki se giblje od 200.000 do 400.000.[32]

Druga svetovna vojna 1941—1945[uredi | uredi kodo]

Pot ljudi, deportiranih iz Litve v oddaljene regije Daljnega vzhoda, oddaljene do 9700 km.

Med drugo svetovno vojno, zlasti v letih 1943–44, je sovjetska vlada izvedla vrsto deportacij. Približno 1,9 milijona ljudi je bilo izgnanih v Sibirijo in srednjeazijske republike. Uradna razloga za te deportacije sta bila veleizdajalska kolaboracija z okupatorskimi Nemci in protisovjetski upor. Od približno 183.000 krimskih Tatarov jih je 20.000 ali 10 % celotnega prebivalstva služilo v nemških bataljonih.[33] Zato so Sovjeti po vojni množično preseljevali tudi Tatare.[34] Vjačeslav Molotov je to odločitev utemeljil z besedami: »Dejstvo je, da smo med vojno prejemali poročila o množični izdaji. Bataljoni Kavkazijcev so nam nasprotovali na frontah in nas napadali od zadaj. Bilo je vprašanje življenja in smrti; ni bilo časa raziščite podrobnosti. Seveda so trpeli nedolžni. Vendar menim, da smo glede na okoliščine ravnali pravilno."[35] Zgodovinar Ian Gray piše: "Nemci so do muslimanskih narodov vodili skoraj paternalistično politiko. Karačajci, Balkarci, Inguši, Čečeni, Kalmuki in Krimski Tatari so do neke mere kazali pronemške naklonjenosti. Šele nagel umik Nemcev s Kavkaza po bitki pri Stalingradu jim je preprečil organiziranje muslimanskega ljudstva za učinkovito protisovjetsko Nemci pa so se glasno hvalili, da so na Kavkazu za seboj pustili močno »peto kolono«.[36]

Povolški Nemci[37] in drugih sedem (neslovanskih) narodnosti Krima[38]in severnega Kavkaza so bili deportirani: Krimski Tatari, Kalmiki, Čečeni, Inguši, Balkarci, Karačajci in Mešketski Turki.[39] Vsi krimski Tatari so bili 18. maja 1944 v obliki kolektivne kazni množično deportirani kot posebni naseljenci v Uzbekistan in druge oddaljene dele Sovjetske zveze. Po podatkih NKVD jih je v naslednjem letu in pol v izgnanstvu umrlo skoraj 20 %. Krimskotatarski aktivisti poročajo, da je ta številka skoraj 46 %.[40][41]

Druge manjšine, izseljene iz obalnega območja Črnega morja, so Bolgari, Krimski Grki, Romuni in Armenci.

Sovjetska zveza je deportirala tudi ljudi z okupiranih ozemelj, kot so baltske države, Poljska in ozemlja, ki so jih zasedli Nemci. Študija, ki jo je leta 1974 objavila nemška vlada, je ocenila število nemških civilnih žrtev zločinov med izgonom Nemcev po drugi svetovni vojni med letoma 1945 in 1948 na več kot 600.000, s približno 400.000 smrtnimi žrtvami na območjih vzhodno od Odre in Neisse (približno 120.000 v dejanjih neposrednega nasilja, večinoma s strani sovjetskih čet, pa tudi s strani Poljakov, 60.000 v poljskih in 40.000 v sovjetskih koncentracijskih taboriščih ali zaporih, večinoma zaradi lakote in bolezni, in 200.000 smrti med civilisti, deportiranimi na prisilno delo Nemcev v Sovjetsko zvezo), 130.000 na Češkoslovaškem (od tega 100.000 v taboriščih) in 80.000 v Jugoslaviji (od tega 15.000 do 20.000 zaradi nasilja izven in v taboriščih ter 59.000 smrti zaradi lakote in bolezni v taboriščih).[42]

Do januarja 1953 je v Kazahstanski sovjetski socialistični republiki prebivalo 988.373 posebnih naseljencev, vključno s 444.005 Nemci, 244.674 Čečeni, 95.241 Korejci, 80.844 Inguši in drugi. Kot posledica teh deportacij so Kazahstanci predstavljali le 30 % prebivalstva svoje matične republike.[43]

Usmrtitve in deportacije v povojnem obdobju[uredi | uredi kodo]

Bivališče, značilno za nekatere deportirane v Sibirijo, v muzeju v Rumšiškėsu v Litvi.

Po koncu druge svetovne vojne je bilo nemško prebivalstvo Kaliningrajske oblasti, nekdanje Vzhodne Prusije, izgnano, prazno območje pa so ponovno naselili sovjetski državljani, predvsem Rusi.

Poljska in Sovjetska Ukrajina sta izvajali izmenjave prebivalstva; Poljaki, ki so prebivali vzhodno od vzpostavljene meje med Poljsko in Sovjetsko zvezo, so bili deportirani na Poljsko (približno 2.100.000 ljudi), Ukrajinci, ki so prebivali zahodno od vzpostavljene meje med Poljsko in Sovjetsko zvezo, pa so bili deportirani v Sovjetsko Ukrajino. Preselitev prebivalstva v sovjetsko Ukrajino je potekala od septembra 1944 do aprila 1946 (približno 450.000 ljudi). Nekaj ​​Ukrajincev (približno 200.000 ljudi) je bolj ali manj prostovoljno zapustilo jugovzhodno Poljsko (med leti 1944 in 1945).[44]

Politika deportacij po Stalinovi smrti[uredi | uredi kodo]

25. februarja 1956 je Nikita Hruščov v svojem govoru »O kultu osebnosti in njegovih posledicah«, kjer je med drugim razkril Stalinove zločine, obsodil tudi deportacije kot kršitev leninističnih načel:

Toliko bolj pošastna so dejanja, katerih pobudnik je bil Stalin in so kršitev osnovnih leninističnih načel nacionalne politike sovjetske države. Mislimo na množične deportacije celih narodov iz njihovih domačih krajev... Te deportacijske akcije niso narekovali nobeni vojaški premisleki. Tako je bila že konec leta 1943, ko je prišlo do trajnega preboja na frontah, ... sprejeta in izvršena odločitev o deportaciji vseh Karačajevcev z ozemlja, kjer so živeli. V istem obdobju, konec decembra 1943, je ista usoda doletela celotno prebivalstvo avtonomne republike Kalmik. Marca so bili vsi čečenski in inguški narodi deportirani in Čečensko-inguška avtonomna republika je bila likvidirana. Aprila 1944 so bili vsi Balkarci deportirani v daljne kraje z ozemlja Kalbino-Balkarske avtonomne republike, sama republika pa se je preimenovala v Avtonomno Kabardinsko republiko.

Po tajnem poročilu sovjetskega ministrstva za notranje zadeve iz decembra 1965 je bilo v letih 1940–1953 iz Moldavije deportiranih 46.000 ljudi, iz Belorusije 61.000, Ukrajine 571.000, Litve 119.000, Latvije 53.000 in Estonije 33.000.[45]

Število žrtev[uredi | uredi kodo]

Število smrtnih žrtev, pripisanih deportiranim ljudem, ki so živeli v izgnanstvu, je precejšnje. Vzroki za tako demografsko katastrofo so v slabem podnebju Sibirije in Kazahstana, bolezni, podhranjenosti, delovnem izkoriščanju, ki je trajalo tudi do 12 ur na dan, pa tudi v pomanjkanju kakršnih koli ustreznih bivališč ali nastanitev za deportirane ljudi. Na splošno se domneva, da se število smrtnih žrtev, ki jih je povzročil ta selitveni preobrat, giblje od 800.000[46] do 1.500.000.[47]

Delna dokumentacija v arhivih NKVD je pokazala, da je bila stopnja umrljivosti teh deportiranih etničnih skupin precejšnja. Mešketski Turki so imeli 14,6-odstotno stopnjo umrljivosti, Kalmiki 17,4-odstotno, prebivalci Krima 19,6-odstotno, medtem ko so imeli Čečeni, Inguši in drugi prebivalci severnega Kavkaza najvišjo stopnjo umrljivosti, ki je dosegla 23,7-odstotno.[48] NKVD ni zabeležil prevelikega števila smrti za deportirane sovjetske Korejce, vendar se ocene njihove umrljivosti gibljejo od 10 %[49] do 16,3 %.[50]

Zgodovinski pogledi[uredi | uredi kodo]

Številni zgodovinarji, vključno z ruskim zgodovinarjem Pavlom Polianom[51] in litovsko sodelavko raziskovalke na univerzi Yale Violeto Davoliūtė,[52] menijo, da so te množične deportacije civilistov zločin proti človeštvu. Pogosto jih opisujejo tudi kot sovjetsko etnično čiščenje.[53][54][55] Terry Martin z univerze Harvard ugotavlja:

... ista načela, ki so vodila sovjetsko izgradnjo naroda, so lahko vodila in so vodila do etničnega čiščenja in etničnega terorja nad omejenim naborom stigmatiziranih narodnosti, medtem ko so za večino nestigmatiziranih narodnosti ostale politike izgradnje države.

Nemški zgodovinar Philipp Ther,[56] profesor Anthony James Joes,[57] ameriški novinar Eric Margolis,[58] kanadski politolog Adam Jones,[59] profesor islamske zgodovine na univerzi Massachusetts,[60] Dartmouth Brian Glyn Williams,[61] učenjaka Michael Fredholm in Fanny E. Bryan [62]sta prav tako obravnavala razselitev prebivalstva Čečenov in Ingušev kot zločin genocida. Nemški raziskovalni novinar Lutz Kleveman je deportacije Čečenov in Ingušev primerjal s "počasnim genocidom".[63] 12. decembra 2015 je ukrajinski parlament izdal resolucijo, s katero je deportacijo krimskih Tatarov priznal kot genocid in določil 18. maj kot "Dan spomina na žrtve genocida nad Krimskimi Tatari."[64] Parlament Latvije je deportacijo krimskih Tatarov prav tako priznal za genocid.[65][66] Enako je 6. junija 2019 storil litovski parlament.[67] Kanadski parlament je 10. junija 2019 sprejel predlog, s katerim je deportacijo krimskih Tatarov iz leta 1944 priznal kot genocid, ki ga je storil sovjetski diktator Stalin,[68][69] in določil 18. maj za dan spomina na žrtve tega genocida. Deportacijo Čečenov in Ingušev je Evropski parlament leta 2004 priznal za genocid:[70]

... meni, da deportacija celotnega čečenskega ljudstva v Srednjo Azijo 23. februarja 1944 po Stalinovem ukazu predstavlja dejanje genocida v smislu Četrte haaške konvencije iz leta 1907 in Konvencije o preprečevanju in zatiranju zločinov genocida, ki ga je Generalna skupščina ZN sprejela 9. decembra 1948.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Ellman, Michael (2002). »Soviet Repression Statistics: Some Comments« (PDF). Europe-Asia Studies. Zv. 54, št. 7. str. 1151–1172. doi:10.1080/0966813022000017177. JSTOR 826310. S2CID 43510161. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. aprila 2018.
  2. ↑ 2,0 2,1 Werth, Nicolas (2004). »Strategies of Violence in the Stalinist USSR«. V Rousso, Henry; Golsan, Richard Joseph (ur.). Stalinism and Nazism: History and Memory Compared. University of Nebraska Press. ISBN 9780803290006. LCCN 2003026805.
  3. ↑ Poljan, Pavel (2004). Against Their Will: The History and Geography of Forced Migrations in the USSR. Budapest: Central European University Press. ISBN 978-9-639-24168-8.
  4. ↑ 4,0 4,1 Rosefielde, Steven (2009). Red Holocaust. Routledge. str. 83. ISBN 978-0-415-77757-5.
  5. ↑ Pohl, J. Otto (1997). The Stalinist Penal System. McFarland. ISBN 0786403365.
  6. ↑ UNPO: Chechnya: European Parliament recognizes the genocide of the Chechen People in 1944
  7. ↑ Perovic, Jeronim (Junij 2018). Perovic, Jeronim (2018). From Conquest to Deportation: The North Caucasus under Russian Rule. Oxford University Press. ISBN 9780190934675. OCLC 1083957407. str. 320. ISBN 9780190934675.
  8. ↑ Vertreibung und Vertreibungsverbrechen 1945–1978. Bericht des Bundesarchivs vom 28 Mai 1974. Archivalien und ausgewälte Erlebenisberichte, Bonn 1989, pp. 40–41, 46–47, 51–53)
  9. ↑ »Gulag: Soviet Forced Labor Camps and the Struggle for Freedom«. Gulaghistory.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2007. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  10. ↑ Bugay 1996, str. 166.
  11. ↑ [1] Arhivirano 14 January 2009 na Wayback Machine.
  12. ↑ Viola 2007, str. 32.
  13. ↑ Sebag Montefiore, Simon (2014). Stalin: The Court of the Red Tsar. W&N. str. 84. ISBN 978-1780228358. By 1937, 18,5 million were collevtivized but there were now only 19.9 million households: 5.7 million households, perhaps 15 million persons, had been deported, many of them dead
  14. ↑ Martin 1998.
  15. ↑ Pohl 1999.
  16. ↑ Martin 1998, str. 815. Poles, Germans, Finns, Estonians, Latvians, Koreans, Italians, Chinese, Kurds, and Iranians.
  17. ↑ Martin 1998, str. 820.
  18. ↑ J. Otto Pohl (1999). Ethnic Cleansing in the USSR, 1937–1949. Greenwood Press. str. 9–20. ISBN 978-0-313-30921-2.
  19. ↑ First deportation and the "Effective manager" Arhivirano 20 June 2009 na Wayback Machine., Novaya gazeta, by Pavel Polyan and Nikolai Pobol
  20. ↑ Stephen Wheatcroft. »The Scale and Nature of German and Soviet Repression and Mass Killings, 1930–45« (PDF). Sovietinfo.tripod.com. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  21. ↑ Philip Boobbyer (2000). The Stalin Era. Psychology Press. str. 130. ISBN 978-0-415-18298-0.
  22. ↑ »Table 1B : Soviet Transit, Camp and Deportation Death Rates« (GIF). Hawaii.edu. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  23. ↑ Poland's Holocaust, Tadeusz Piotrowski, 1998 ISBN 0-7864-0371-3, P.14
  24. ↑ Franciszek Proch, Poland's Way of the Cross, New York 1987 P.146
  25. ↑ »European WWII Casualties«. Project InPosterum. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  26. ↑ »Piotr Wrobel. The Devil's Playground: Poland in World War II«. Warsawuprising.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2018. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  27. ↑ [2] Arhivirano 9 July 2007 na Wayback Machine.
  28. ↑ [3] Arhivirano 20 April 2009 na Wayback Machine.
  29. ↑ »Taigi veebimüük | Taig.ee«. Rel.ee. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. marca 2001. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  30. ↑ Laar, M. (2009). The Power of Freedom. Central and Eastern Europe after 1945. Centre for European Studies, p. 36. ISBN 978-9949-18-858-1
  31. ↑ Misiunas, Romuald J. and Rein Taagepera. (1983). Baltic States: The Years of Dependence, 1940–1980. University of California Press. Hurst and Berkeley.
  32. ↑ »east-west-wg.org«. east-west-wg.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. septembra 2014. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  33. ↑ Alexander Statiev, "The Nature of Anti-Soviet Armed Resistance, 1942–44", Kritika: Explorations in Russian and Eurasian History (Spring 2005) 285–318
  34. ↑ A. Bell-Fialkoff, A Brief History of Ethnic Cleansing. Foreign Affairs, 1993, 110–122
  35. ↑ Chuev, Feliks. Molotov Remembers. Chicago: I. R. Dee, 1993, p. 195
  36. ↑ Grey, Ian. Stalin, Man of History. London: Weidenfeld and Nicolson, 1979, p. 373
  37. ↑ [4] Arhivirano 6 August 2009 na Wayback Machine.
  38. ↑ [5] Arhivirano 15 October 2009 na Wayback Machine.
  39. ↑ »Europe | Remembering Stalin's deportations«. BBC News. 23. februar 2004. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  40. ↑ Jean-Christophe Peuch. »World War II – 60 Years After: For Victims of Stalin's Deportations, War Lives On«. Rferl.org. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  41. ↑ »MEDIA REPORTS | Crimean Tatars mark wartime deportations«. BBC News. 18. maj 2002. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  42. ↑ Vertreibung und Vertreibungsverbrechen 1945–1978. Bericht des Bundesarchivs vom 28 Mai 1974. Archivalien und ausgewälte Erlebenisberichte, Bonn 1989, pp. 40–41, 46–47, 51–53)
  43. ↑ Pavlenko 2008, str. 170.
  44. ↑ »MIGRATION CITIZENSHIP EDUCATION – Forced migration in the 20th century«. Migrationeducation.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. oktobra 2015. Pridobljeno 17. februarja 2015.
  45. ↑ Mawdsley 1998, str. 73.
  46. ↑ Grieb 2014, str. 930.
  47. ↑ Werth 2004, str. 73.
  48. ↑ Buckley, Ruble & Hofmann 2008, str. 207.
  49. ↑ »Korea: In the World – Uzbekistan«. Gwangju News. 10. oktober 2013. Pridobljeno 23. maja 2021.
  50. ↑ Chang 2018, str. 157.
  51. ↑ Polian 2004, str. 125–126.
  52. ↑ Davoliūtė 2014, str. 29.
  53. ↑ Morris 2004, str. 751–766.
  54. ↑ Kotljarchuk 2014, str. 53.
  55. ↑ Ellman 2002, str. 1159.
  56. ↑ Ther 2014, str. 118.
  57. ↑ Joes 2010, str. 357.
  58. ↑ Margolis 2008, str. 277.
  59. ↑ Jones 2016, str. 203.
  60. ↑ Williams 2015, str. 67.
  61. ↑ Fredholm 2000, str. 315.
  62. ↑ Bryan 1984, str. 99.
  63. ↑ Kleveman 2002, str. 87.
  64. ↑ Radio Free Europe, 21 January 2016
  65. ↑ »Foreign Affairs Committee adopts a statement on the 75th anniversary of deportation of Crimean Tatars, recognising the event as genocide«. Saeima. 24. april 2019. Pridobljeno 11. maja 2019.
  66. ↑ »Latvian Lawmakers Label 1944 Deportation Of Crimean Tatars As Act Of Genocide«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 9. maj 2019. Pridobljeno 10. maja 2019.
  67. ↑ »Lithuanian parliament recognizes Soviet crimes against Crimean Tatars as genocide«. The Baltic Times. 6. junij 2019. Pridobljeno 6. junija 2019.
  68. ↑ »Borys Wrzesnewskyj«. Facebook. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. februarja 2022.
  69. ↑ »Foreign Affairs Committee passes motion by Wrzesnewskyj on Crimean Tatar genocide«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2020. Pridobljeno 29. avgusta 2022.
  70. ↑ »Chechnya: European Parliament recognises the genocide of the Chechen People in 1944«. Unrepresented Nations and Peoples Organization. Februar 27, 2004. Arhivirano iz spletišča dne Junija 4, 2012. Pridobljeno Maja 23, 2012.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prisilno_razseljevanje_v_Sovjetski_zvezi&oldid=6142243«