Prelaz Bernina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Prelaz Bernina
italijansko Passo del Brennero
nemško Bereninapass
BerninapasshöheSee.jpg
Hospic Bernina in Lagh da la Cruseta
Nadmorska višina: 2328
Lega: Kanton Graubünden
Pogorje: Vzhodne Retijske Alpe
Koordinate: 46°41′24″N 10°02′51″E / 46.69000°N 10.04750°E / 46.69000; 10.04750
Vrsta: cestni in železniški prelaz
Prvi pristop: 1842–1865
Vzolžni prerez ceste

Prelaz Bernina (ital. Passo del Bernina, nemško Berninapass) je gorski prelaz v švicarskem kantonu Graubünden. Z vrha na nadmorski višini 2328 metrov, povezuje Engadin na sever z dolino Puschlav in italijansko dolino Valtellina na jugu. Zračna razdalja med kraji je 13 km do Pontresina (ki se nahaja na 1805 m) in le 8 km do Poschiavo (1093m).

Geografija[uredi | uredi kodo]

Obstajata dva različna gorska prelaza: leži na nadmorski višini 2240 m in je brez lastnega imena, razvodje med Črnim morjem in Jadranskim morjwm, med dvema jezeroma Lej Nair, ki odteka na sever in je del povodja reke inn in Lago Bianco, ki pripada porečju reke Pad. Tu poteka meja med retoromanskim in italijanskim jezikovnim območjem. Od tod proti jugu se v Val da Pila spusti tako imenovana zahodna Bernina pot do San Carlo di Poschiavo preko Cavaglia, to pot uporablja Berninska železnica. Običajno se za prelaz Bernina uporablja 90 metrov višja točka, ki premaga gorski greben med Val da Pila in Val Laguné. Nedaleč zahodno od te točke je hospic (Berggasthaus) Ospizio Bernina in Lagh da la Cruseta. Pot skozi ta prelaz se imenuje vzhodna Bernina pot.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Starejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Bernina je tisočletja stara povezava prav tako tisočletja stare kulturne krajine zgornjega Engadina okoli St. Moritza in z dolino Valtellina. Tako so številne najdbe ne le v St. Moritzu, ki datirajo v bronasto dobo, ampak tudi na drugi strani Bernine, v Valtellini. Med drugim so v Tegliu, rimski Tillium, ki je verjetno Valtellina, Val Tillium, ki ji je dal ime, številni neolitski menhirji z enigmatičnimi okraski, kot so bili najdeni v velikem delu Evrope. Iz teh najdb lahko sklepamo, da se je že v prazgodovini čez Bernino odvijal promet, ki se je povečal v rimskih časih. Kljub temu pa Bernina nikoli ni bila med bolj pomembnimi prelazi. Vzpon se je začel v visokem srednjem veku, v poznem srednjem veku, pa je prelaz pridobil določen pomen tudi za trgovino. Kljub temu pa je bila Bernina vedno v senci sosednjih prelazov kot sta prelaz Maloja ali Ofenpass.

Novejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Topografski atlas Švice, 1877

Prelaz je edina zares dobra povezava [1] in zato glavna arterija med Engadinom in Valtellino. V nasprotju s prelazoma Septimer in Splügen ima obrobno lego in slabši položaj, zato čez Bernino nikoli ni potekala čezalpska tranzitna pot evropskega pomena. Za vzdrževanje so bile odgovorne občine; manjšo vlogo je imela Porten (prevozniška zadruga). Topografsko ugodna regionalna povezava je bila bolj pomembna, ko je zavezništvo Tri lige leta 1512 osvojilo Valtellino in tako zmagalo nad Beneško republiko kot mejno sosedo. Okoli leta 1550 je Francija uvedla stalno kurirsko službo med Lyonom in Benetkami preko prelazov Albula, Bernina in Aprica.

Strogo gledano je prelaz Bernina sestavljen iz dveh vzporednih poti, ki vodita na jug v Val Laguné ali v dolino Cavaglia; Armon Planta predlaga imenovanje smeri Bernina vzhod in Bernina zahod. Katera pot je bila boljša se je večkrat spremenilo, odvisno od sezone, snežnih razmer in trenutnega stanja ceste. Krajša je zahodna pot, ki teče dalj časa nad gozdno mejo in je zato bolj občutljiva na plazove in snežne zamete. Podatki kažejo da je bila zahodna pot razširjena leta 1552, vzhodna pa leta 1645. Po letu 1729 in 1779 so zaradi hudih snežnih plazov zahodno pot prepovedali uporabljati v zimskem času. Glavno transportno blago, ki so ga vozili z mulami je bilo vino in žito na sever in govedo in sir na jug. Zgodovinska mulovodna postaja je bil zaselek La Rosa na južni strani prelaza.

Ko se je leta 1842 začela gradnja ceste, so se odločili za traso Bernina-vzhod; glavni inženir je bil Rudolf Albertini (1821-1896) iz Zuoza. Leta 1865 je bilo delo končano in nekoliko zahodno od sedla, na 2307 m, zgrajen tudi hospic. Cesto so od takrat večkrat razširili in obnovili in je od leta 1965 odprta skozi vse leto, čeprav leži sneg na prelazu približno osem mesecev na leto. Tako je prelaz Bernina eden najvišjih vse leto odprtih prelazov v Alpah.

Železnica in žičnica[uredi | uredi kodo]

Prve odseke meter široke Berninske železnice so odprli leta 1908, poganja jo električna energija, od leta 1910 pa prečka prelaz, od leta 1913, tudi v zimskem času. Uporabljena je večinoma v turizmu, saj je ob poti mogoče občudovati izjemne naravne lepote. S postajo Ospizio Bernina na vrhu na nadmorski višini 2253 m, je najvišji alpski železniški prelaz. Za uporabo vodne energije sta bila na severni in južni strani Lago Bianco zgrajena jezova. Uporabna prostornina rezervoarja je približno 18 milijonov kubičnih metrov.

Od leta 1956 deluje žičnica Bernina Diavolezza, ki odpira smučarski center na ledeniku Munt Pers na severni strani prelaza; obnovljena je bila leta 1980. Od leta 1963 vozi vlečnica tudi na Piz Lagalb.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Heinrich Gutersohn: Geographie der Schweiz. Kümmerly & Frey, Bern 1958–1969.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]