Pravilo superpozicije
Pravilo superpozicije,[1] tudi zakon in princip superpozicije, je smernica, ki se uporablja v paleontologiji in geologiji, ter pravi, da se mlajše plasti sedimentnih kamnin vselej nalagajo na starejše. Posledično velja, da bodo fosili, ki jih strokovnjaki najdejo v globljih (starejših) slojih, starejši od fosilnih ostankov, odkritih v višje ležečih plasteh.[1][2][3] Pravilo superpozicije velja za eno izmed bistvenih geoloških smernic in se ga pogosto uvršča v skupino štirih Stenovih zakonov stratigrafije.[2]
Poreklo[uredi | uredi kodo]
Pravilo superpozicije je prvi zapisal danski geolog, anatom in duhovnik Nicolaus Steno v svojem delu De Solido Intra Naturaliter Contento Dissertationis Prodomus (The Prodromus of Nicolaus Steno’s Dissertation Concerning a Solid Body Enclosed by Process of Nature Within a Solid) iz leta 1669.[2][4][5]
Zakon je kasneje populariziral angleški geolog William Smith, ki je s pomočjo tega principa napravil prvi geološki zemljevid Britanije.[6]
Značilnosti[uredi | uredi kodo]
Princip[uredi | uredi kodo]
S tem, ko se privzame, da se plasti kamnin nalagajo ena na drugo, je jasno, da bodo starejši sloji vselej spodaj, medtem ko bodo mlajše plasti ležale bolj zgoraj.[1] Najstarejši sloj sedimentnih kamnin bo predstavljal najglobje ležečo osnovo, medtem ko bodo višje ležeči sloji z zmanjševanjem globine postajali venomer mlajši.[2] Enak princip velja za fosile; bitja, ki so poginila in bila pokopana že pred davnimi časi, bodo fosilizirana v globljih, starejših plasteh.[1]
Datiranje[uredi | uredi kodo]
Pravilo superpozicije znanstvenikom omogoča uvrščanje specifičnih najdb fosilnih ostankov v znani časovni okvir. Tudi v primerih, ko natančna starost kamninskih plasti, v katerih so fosile našli, ni znana, se lahko fosilne ostanke datira relativno; načeloma bodo starejši fosili odkriti v globljih plasteh. Fosil, najden v nižje ležeči plasti, je navadno starejši od fosilnih ostankov, izkopanih v višjih slojih.[1][7] Pri določanju starosti določenega kamninskega sloja se pogosto uporabljajo tako imenovani vodilni fosili. Gre za specifične fosilne ostanke, ki so bili fosilizirani v znanem obdobju in se zatorej vselej najdejo v točno določeni kamninski plasti.[1] Takšni so denimo fosili dinozavrov (obdobje mezozoika, srednjega zemeljskega veka) in fosilni ostanki trilobitov (obdobje paleozoika, starega zemeljskega veka).[8]
Ovire[uredi | uredi kodo]
Pravila superpozicija ni moč uporabljati, kadar kamninske plasti niso več v prvotni legi oziroma so prevrnjene.[1] Včasih se namreč zgodi, da eksogeni procesi (kot so vremenski pojavi in erozija), vodijo v deformacijo kamninskega zaporedja. Uporaba tega pravila je omejena predvsem na geologijo in paleontologijo, medtem ko se v arheoloških znanostih poslužujejo drugih principov.[9]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Jurkovšek, Bogdan; Kolar-Jurkovšek, Tea; Buser, Stanko (1992). Fosili v Sloveniji. Radovljica: Didakta. OCLC 441433490.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 »Law of superposition | Definition & Facts«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 14. septembra 2021.
- ↑ »Definition of law of superposition | Dictionary.com«. www.dictionary.com (v angleščini). Pridobljeno 14. septembra 2021.
- ↑ David Thomas, Robert Kelly, Archaeology, p. 153, Cengage Learning, 2005
- ↑ »Geologic Principles«. imnh.iri.isu.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2021. Pridobljeno 14. septembra 2021.
- ↑ Patrick Wyse Jackson, The Chronologers' Quest: The Search for the Age of the Earth, Cambridge University Press, 2006
- ↑ »Principles of Geology«. Time Scavengers (v ameriški angleščini). 6. februar 2017. Pridobljeno 14. septembra 2021.
- ↑ Križnar, M., 2021. Paleontologija na Slovenskem : sprehod skozi čudoviti svet okamnin. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
- ↑ »Law of Superposition«. VEDANTU. Pridobljeno 14. septembra 2021.[mrtva povezava]