Prang (arhitektura)

Pet prang stolpov Angkor Vata v Kambodži

Prang (kmersko ប្រាង្គ, UNGEGN: brangk, ALA-LC: prāṅg [praːŋ]; tajsko ปรางค์; prang [prāːŋ]) je visok stolp, običajno bogato izrezljan. Bil je pogost svetilen element hindujske in budistične arhitekture v Kmerskem imperiju (802–1431). Kasneje so ga prilagodili budistični graditelji na Tajskem, zlasti v času kraljestva Ayutthaya (1350–1767) in kraljestva Rattanakosin (1782–1932). Na Tajskem se pojavlja le pri najpomembnejših budističnih templjih.

Etimologija

Izraz prang je sestavljenka sanskrtskih izrazov pra- ('naprej, spredaj') in aṅga (ud telesa), pri čemer so samoglasniki, ki se stikajo, združeni s sandhi.

Zgradba

Stolp prang ima obliko večplastne strukture, ki se z vzpenjanjem zmanjšuje. Zmanjševanje velikosti skoraj enakih strešnih konstrukcij stopničastega piramidalnega stolpa ustvarja perspektivno iluzijo, kot da je stolp višji, kot je v resnici. Oblika stolpa spominja na indijsko šikaro hindujskih templjev, čeprav se nekoliko razlikuje po zasnovi. Na vsaki strani neba ima prang običajno bogato okrašen timpanon in preklade nad vrati ali slepimi vrati. Prang sledi tlorisu več pravokotnih vogalov, ki so na vrhu vsake strešne stopnice okrašeni z antefiksi, ki večinoma predstavljajo temo večglavih Nāg, Garud ali božanstev.

Zgodovina

Na kulturo Kmerov, današnje Kambodže, je odločilno vplivala njihova glavna trgovinska partnerica, Indija. Ta vpliv je viden: prang, ki se v kmerskem jeziku imenuje prasat, je presenetljivo podoben šikari, imenovani tudi rekha, stolpu indijskih templjev.

Kmerski templji

Osrednji prang templja Angkor Vat simbolizira goro Meru

Prvotno so bili prang kmerskih templjev namenjeni čaščenju hindujskih bogov, kot sta Šiva in Višnu. Prostori s svetišči znotraj stolpa prang, cela, je bil relativno majhen iz dveh razlogov:

• Rituali, ki so se v njih izvajali, so bili rezervirani za majhno elito (v prestolnici Kmerov je v svetišče lahko vstopil le bog kralj).
• Kmerska tehnologija še ni omogočala izdelave velikih zračnih dvoran.(Ringis, 1990)

V celo se je vstopalo skozi majhno verando, običajno usmerjeno proti vzhodu, ki se je imenovala mandapa. Nad kubično celo se je dvigal osrednji stolp, prang v obliki brsta, oblikovan po vzoru kozmične gore Meru, okronan z zgornjim kamnom v obliki lotosovega popka.

Kmerski prangi so bili podobni elementom šikara in rekha (tempeljskih stolpov) severnoindijskih templjev. Na prange na Tajskem v začetku 10. in poznem 12. stoletju so vplivali kmerski arhitekti velikih tempeljskih kompleksov Angkor Vat in Angkor Thom.

Tajski templji

Wat Arun, 'sodoben' prang v tajskem slogu

Prvi prangi na Tajskem so bili zgrajeni v Phimai in Khao Phnom Rung ter Lopburiju med začetkom 10. in koncem 12. stoletja, ko je prevladoval Kmerski imperij.

Po propadu Kmerskega imperija so tajski gradbeni mojstri kraljestva Sukhothai prilagodili obliko prang. Razširili in razvili so jo. Gradbeni material niso bili več ločeni majhni peščenjakovi bloki, temveč so Tajci prang zgradili iz opeke ali laterita, prekrite s štukaturo. Do cele je bilo mogoče priti le po stopnicah. Primer tega je prang v Wat Mahathat v Phitsanuloku. Kasnejši razvoj pranga je predlagal samo celo. Vhodna vrata so postala niša, v kateri je bil postavljen Buddharupa (kip Bude), ki je prvotno zasedal osrednji položaj v notranjosti. Zaradi simetrije se je niša ponovila na vseh štirih straneh. Na vrhu stolpa je bilo postavljeno tridimenzionalno kovinsko kopje z devetimi kraki (ฝักเพกา, fak peka; tudi นภศูล – 'nebeško kopje'), včasih imenovano vadžra ali trishul.

'Modernejši' prang je vitka konstrukcija, podobna koruznemu storžu, kar omogoča le sum o njenem kmerskem izvoru. Najboljši primer je Wat Arun, znamenitost Bangkoka. Tudi Wat Phra Kaew ima šest tankih prangov, razporejenih v vrsto. Drug primer so štirje prangi, razporejeni v vse štiri smeri okoli Wat Pho v Bangkoku, in pet prangov v Wat Pichayart v Thonburiju.

• 
  Prang Sam Yod, Lop Buri
• 
  Wat Phra Sri Rattana Mahathat, Si Satchanalai
• 
  Phra Prang v Wat Pho, Bangkok
• 
  Wat Phichaiyat, Thonburi, Bangkok

Literatura

• Rita Ringis: Thai Temples And Temple Murals. Oxford University Press, Singapore 1990, ISBN 0-19-588933-9.
• K. I. Matics: Introduction To The Thai Temple. White Lotus, Bangkok 1992, ISBN 974-8495-42-6.
• Nithi Sthapitanonda und Brian Mertens: Architecture Of Thailand. A guide to traditional and contemporary forms. Asia Books, Bangkok 2005, ISBN 981-4068-57-8.