Ulrik III. Spanheim

Ulrik III. Spanheim
Ulrik III. Spanheim
Rojstvo	1220; Čedad
Smrt	27. oktober 1269; Čedad
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo
Poklic	fevdalec

Ulrik III. Spanheimski, koroški vojvoda (1256) in deželni gospod Kranjske, * 1220, † 27. oktober 1269, Čedad.

Ulrik je bil najstarejši sin koroškega vojvode Bernarda in Jute Přemysl, hčerke češkega kralja Otokarja I. Oženjen je bil z Nežo Andeško in drugič z Nežo Badensko, potomko Babenberških. Bil je zadnji predstavnik srednjeveške fevdalne družine Spanheimskih.

Konec zavezništva s cesarjem[uredi | uredi kodo]

Ulrik in njegov oče vojvoda Bernard sta bila spočetka zaveznika cesarja Friderika II. Štaufovskega, vendar ju je v boju za babenberško dediščino avstrijske in štajerske vojvodine cesar razočaral, saj si je posestva prisvojil (1246) in jih podelil v upravljanje Ebersteinskim in Goriškim grofom. Poleg teh posesti si je cesar prisvojil tudi bivša babenberška posestva na Kranjskem.

Strateška poroka z Nežo Andeško[uredi | uredi kodo]

Cesar tako ni upošteval interesov Spanheimov, ki so se zato v boju za prevlado na Kranjskem povezali z nekdanjim nasprotnikom, oglejskim patriarhom Bertoldom Andeškim, in sicer s poroko in vojaškim zavezništvom (1248/50). Oglejski patriarh Bertold, ki je branil interese svoje nečakinje, babenberške vdove Neže Andeške je zato posredoval pri papežu, da je bila lahko sklenjena poroka med Nežo in Ulrikom, Spanheimi pa so s poroko lahko upali na pridobitev dela andeških posesti.

Po smrti cesarja Friderika II. (1250), ko je prestol ostal za več desetletij nezaseden, je Ulrik z bratom Filipom podpiral bratranca Otokarja II. Přemysla v bojih za avstrijsko vojvodstvo (1251), češko krono (1253) in bitkah z Ogri in Bavarci na Štajerskem.

Boj za prevlado na Kranjskem[uredi | uredi kodo]

Spanheimi so z Ulrikom glavnino politike s Koroške usmeril na Kranjsko in Marko, kjer se je Ulrik utrjeval in uveljavljal kot deželni gospod. Ko je patriarh Bertold, formalni gospod Kranjske leta 1251 umrl, se je Urik oklical za »gospoda Kranjske«, prekršil vojaški sporazum in zavzel nekaj oglejskih posesti.

Mirovna pogodba v Čedadu[uredi | uredi kodo]

Po vojaških spopadih s patriarhom je bila sklenjena mirovna pogodba v Čedadu (1261), s katero je moral Ulrik vrniti Ogleju več posestev na Kranjskem, a jih je istočasno dobil nazaj v fevd. Kot dosmrtni fevd je dobil tudi Slovenj Gradec. Odpovedati se je moral oglejski posesti, ki jo je zasedel, patriarh pa je Ulriku in njegovim dedičem podelil fevd v Kranju ter sodno oblast nad vso mejno grofijo, razen nad posestmi v lasti Ogleja in nad kosezi.

Kranjski deželni gospod[uredi | uredi kodo]

Po tej pogodbi so ga sredi 13. stoletja kot deželnega gospoda začeli priznavati tudi ostali zemljiški gospodje in nekateri plemiči. S svojimi uspehi je položil temelje za nastanek dežele.

Z njegovo smrtjo se je zaključila vladavina Spanheimov na Koroškem in Kranjskem. V dedni pogodbi je vse svoje posesti zapustil češkemu kralju Otokarju II.