Tus, Iran
| Tus طوس ali توس | |
|---|---|
 Firduzijeva grobnica v Tusu | |
| Lokacija | Provinca Razavi Horasan Iran |
| Koordinati | 36°27′15.0″N 59°34′01.0″E / 36.454167°N 59.566944°E |
| Tip | naselje |
| Druge informacije | |
| Stanje | v ruševinah |
Tus (perzijsko طوس ali توس Ṫus ali Tus), ime se je pisalo tudi Tous, Toos ali Tūs, je starodavno mesto v iranski provinci Razavi Horasan blizu Mašhada. Stari Grki so ga imenovali Susia (starogrško Σούσια). Znano je bilo tudi kot Tusa.[1] Tus je bil sestavljen iz štirih mest: Tabran, Radakan, Noan in Teroid. Celotno območje se zdaj imenuje Tus po tamkajšnjem največjem mestu v 5. stoletju n. št.[2]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Po legendi je mesto v Horasanu ob sedanjem Mašadu ustanovil Tus, sin mitološkega vladarja Novzarja. Tus je bil prestolnica Partije in rezidenca prvega kralja Vištaspe (Histaspa), ki se je prvi spreobrnil v zaratustrstvo.[3] Vištaspo je leta 330 pr. n. št. ujel Aleksander Veliki.
Tus je v 7. stoletju osvojil omajadski kalif Abd al-Malik ibn Marvan (vladal 685-705). Pod omajadsko oblastjo je ostal do leta 747, ko je Abu Muslim Horasani med abasidsko revolucijo porazil omajadskega guvernerja.[4]
Leta 809 je v Tusu zbolel in umrl abasidski kalif Harun al-Rašid. Kalif bil na poti v Horasan, kjer naj bi umiril tamkajšnje upornike.[5] Pokopan je nekje v okolici mesta.[6]
Leta 1220 je Tus izropal mongolski general Subedej in leto kasneje še Toluj, Ki je pobil večino prebivalcev[7] in uničil grobnico kalifa Haruna al-Rašida.[8] Deset let kasneje je bil Tus obnovljen.[8]
Slavni meščani[uredi | uredi kodo]
Najslavnejša oseba, rojena v okolici Tusa, je pesnik Firduzi, avtor perzijskega epa Šahname. V mestu je njegov mavzolej, zgrajen leta 1934 ob tisočletnici njegovega rojstva.
Med drugimi pomembnimi meščani so bili teolog, pravnik, filozof in mistik Al-Gazali, zgodnji polimat Džabir ibn Hajjan, pesnik Asadi Tusi, mogočni seldžuški vezir Nizam Al Mulk, srednjeveški polihistor Nasir al-Din al-Tusi, ugledni mudžtahid Šejk Tusi (dvanajst tolmač šiitskega prava) in ugledni sufistični mistik in zgodovinar Abu Nasr as-Sarraj.[9]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Keall, E., M. Roaf, R. Talbert, T. Elliott, S. Gillies. "Places: 952108 (Tusa/Sousia)". Pleiades. Pridobljeno 5. januarja 2015.
- ↑ The Ancient City of Toos-Tus.
- ↑ Justi (1963). Iranisches Namenbuch, str. 157.
- ↑ V. MInorsky. Tus. The Encyclopaedia of Islam, ol. X, ur. P.J. Bearman, T. Bianquis, C.E. Bosworth, E. van Donzel and W.P. Heinrichs. Brill, 2000. str. 741.
- ↑ Hugh N. Kennedy. The Court of the Caliphs. ISBN 0 297 83000 7.
- ↑ Hudud al-Alam. Prevod V. Minorsky. SBN 7189 -2-1 7.
- ↑ Gisela Helmecke. Tus. Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia, Vol. I, ur. Josef W. Meri. Routledge, 2006. str. 838.
- ↑ 8,0 8,1 E. Bretschneider (ur.). Mediaeval Researches from Eastern Asiatic Sources, Vol. 2. Routledge, 2000. str. 65.
- ↑ Esposito, John, ur. (2003). Sarraj, Abu Nasr al-. The Oxford Dictionary of Islam. Oxford: Oxford University Press. ISBN 9780195125580. Pridobljeno 24. aprila l2018.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Frye, R. N. (1975). »The Sāmānids«. V Frye, R. N. (ur.). The Cambridge History of Iran, Volume 4: From the Arab Invasion to the Saljuqs. Cambridge: Cambridge University Press. str. 136–161. ISBN 978-0-521-20093-6.
- Litvinsky, Ahmad Hasan Dani (1998). History of Civilizations of Central Asia: Age of Achievement, A.D. 750 to the end of the 15th-century. UNESCO. ISBN 9789231032110.
- Khaleghi-Motlagh, Djalal (1993). »DAQĪQĪ, ABŪ MANṢŪR AḤMAD«. Encyclopaedia Iranica, Vol. VI, Fasc. 6. str. 661–662.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
